Študij je ena izmed – upam si reči – lepših postojank v življenju. Spoznaš številne prijatelje in znance, podobno misleče, življenjske sopotnike …, imaš pa tudi možnost, da se veliko naučiš in pripraviš na poklicne in druge izzive prihodnjih postojank življenja. V četrtek, 1. junija 2023, smo se zbrali študentke in študenti zaključnega letnika drugostopenjskega študijskega programa geografije ter zaposlene in zaposleni na Oddelku za geografijo, da bi se po letih vsakodnevnega srečevanja na fakulteti drug od drugega poslovili in si zaželeli vse dobro na naših nadaljnjih življenjskih poteh. Da dogodek ne bi utonil v pozabo, smo še pred uradnim delom zavzeli stopnišče pred fakultetnim vhodom za skupinsko fotografijo, ki bo poslej krasila prostore naše knjižnice. Zbrane je nato nagovorila predstojnica oddelka, dr. Katja Vintar Mally, ki je izpostavila pomen ohranjanja stikov s stroko in fakulteto ter študentkam in študentom priporočila, da svoje moči v kar največji meri usmerijo v čim prejšnje dokončanje študija, še preden jih preplavijo drugi življenjski izzivi. Sledil je nagovor dr. Simona Kušarja, ki je študente še enkrat spomnil, česa vse so se naučili na fakulteti, kaj vse lahko s tem znanjem, veščinami in kompetencami dosežejo, in morda najpomembneje, da smo geografinje in geografi povezana skupnost, ki si medsebojno pomaga. V vlogi predsednice Alumni kluba geografov Univerze v Ljubljani (AGUL) ja zbrane nagovorila tudi dr. Mojca Ilc Klun. Dr. Tatjana Resnik Planinc pa predstavila osnutek nastajajoče drugostopenjske enopredmetne pedagoške študijske smeri, ki smo jo na oddelku začeli snovati tudi na pobudo in ob podpori generacij študentov, ki sedaj študij že zaključujejo. Uvodnemu delu je sledil delavnični del, v katerem smo študente razporedili v skupine in jih prosili, da na podlagi svoje izkušnje z različnih vidikov ovrednotijo študijske programe Oddelka za geografijo. S tem smo pridobili dragocene povratne informacije, ki jih bomo v prihodnje lahko upoštevali pri izvedbi in izboljšavah programov. Na koncu smo bili z eno nogo vsi že pri neformalnem delu – pogostitvi, ki je bila zadnja in verjetno najpomembnejša točka druženja. Medtem ko se še ena generacija geografov in geografinj pripravlja na odskok, že pogledujemo proti jeseni, ko bodo študijske klopi spet polne nadobudnih mladih geografinj in geografov. Upamo, da bodo spet vzeli vajeti v svoje roke in posegli po dobri stari tradiciji, ko so bila tovrstna sklepna srečanja organizirana še pod taktirko študentk in študentov, ki so (tega nam ni težko priznati) znali »program« začiniti veliko bolje od nas.

V torek, 25. aprila smo v okviru letošnjega že petega kariernega torka na gostili Polono Itkin, bivšo študentko, ki jo je raziskovalna žilica v lovu za ledom pognala v polarna območja. Polona se je po zaključenem študiju geografije v Ljubljani odpravila v tujino. Najprej v Helsinke, Finska na poklicno izobraževanje v sklopu EU programa Leonardo da Vinci. Tam se je začela nadgradnja študijskega znanja s področja ekologije, GIS-ov in daljinskega zaznavanja. Delovne izkušnje so jo usmerile v nadaljevanje študija. V Sankt Petersburgu, Rusija se je tako vpisala v magistrski program iz uporabnih znanj za polarne in pomorske raziskave in končno še na doktorat iz znanosti o zemlji v Bremnu, Nemčija. Delovna tema je bila vse bolj severna in leta 2014 je dokončala doktorski študij z naslovom 'Premikanje morskega ledu na Severnem ledenem oceanu in posledice le-tega za vrhnje plasti oceana.' Ker je severna Nemčija vendarle preveč ravninska in topla, se je Polona po zaključku študija preselila na severno Norveško, da lahko stalno živi v Arktiki. Od leta 2019 je raziskovalka pri UiT - Norveški Arktnični Univerzi v Tromsu. Gostja nam je predstavila svojo karierno in življenjsko pot, kot tudi področje dela, s katerim se ukvarja – premikanje in deformacija morskega ledu, debelina ledu in razvoj snežne odeje na njem. Za udeležence pa je bila še posebej zanimiva predstavitev dela in  bivanje na ledolomilcu Polarstern med eno največjih raziskovalnih odprav na Arktiki – imenovano MOSAiC, katere del je bila tudi Polona.

V petek, 31. marca 2023 so (če odštejemo dvoletni premor zaradi koronakrize v letih 2020 in 2021) že šestič zapored potekale tradicionalne terenske vaje treh univerz iz hidrogeografije. Gre za eno od pobud Komisije za hidrogeografijo, ki deluje v okviru Zveze geografov Slovenije, da se vsako leto v čim večjem številu skupaj zberemo predavatelji in študenti geografije Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru in Univerze v Kopru. Letošnje terenske vaje so že drugič potekale pod taktirko slednjih, zato tudi ni naključje, da smo se mudili na Primorskem.

Terenske vaje smo začeli v Strunjanskih solinah, ki veljajo za najsevernejše soline v Sredozemskem morju. Ležijo na poplavni ravnici potoka Roja ter merijo 16 ha. Ob slikovitem predavanju uslužbenca smo izvedeli, kako soline nastanejo, kakšni so postopki pridobivanja soli; med drugim tudi, da traja kar 15 let od izgradnje polj do začetka pridobivanja soli. Soline pa niso pomembne le za pridobivanje soli. Kot sekundarni habitat imajo velik pomen za ohranjanje biotske pestrosti, saj predstavljajo življenjski prostor številnim pticam in slanušam. Uspešnost pridelave soli je bila že od nekdaj odvisna od poznavanja lokalnih vremenskih razmer (predvsem značilnosti padavin) in ustreznega upravljanja s padavinsko vodo ter zalednimi in morskimi poplavnimi vodami, kar je in bo še posebej pomembno v času pričakovanih podnebnih sprememb. V tem kontekstu smo spregovorili tudi o roži vetrov, ki je dolgo veljala kot pomemben pripomoček za napovedovanje lokalnega vremena. 

Pot smo nadaljevali ob Stjuži, kjer smo najprej spregovorili o različnih ravneh varstva narave v Krajinskem parku Strunjan, največ pozornosti pa smo namenili Naravnem rezervatu. Spoznali smo, da je ta bivša ribogojnica, v odvisnosti od vpliva bibavice, padavin in pritoka zalednih voda, danes brakična oziroma slana laguna. Spregovorili smo tudi o potoku Roja in njegovem pomenu za obalno geomorfologijo ter posledično gospodarsko rabo tega prostora, saj so ravno njegovi nanosi (predvsem drobnozrnati) predstavljali temelj za razvoj solinarstva. 

Naslednji postanek je bil v Mesečevem zalivu, kjer smo najprej ponovili osnove obalne geomorfologije. In sicer smo razlikovali med visoko obalo (Mesečevega zaliva) in nizko (akumulacijsko) obalo, ki smo jo prej opazovali v Krajinskem parku Strunjan. Spregovorili smo še o geoloških značilnostih slovenske obale, največ pozornosti pa smo namenili klifom. Med drugim smo izvedeli tudi, da je Krajinski park Strunjan (poleg Debelega rtiča) eno od dveh zavarovanih obalnih območij, kjer je zavarovano tudi morje.

Terenske vaje smo zaključili v Piranu, kjer smo najprej spregovorili o pobudi Zveze geografov Slovenije in Agencije RS za okolje za označevanje lokacij visokih voda ter ozaveščanje in izobraževanje o njih. Poudarili smo sporočilnost te akcije v zvezi s pričakovanim bodočim dvigom morske gladine, predvsem z vidika načrtovanja varovanja pred poplavami morja. Ogledali smo si tudi mareografsko postajo. Na koncu smo obiskali še akvarij, kjer smo spoznali številne živalske vrste našega morja, med drugim prek 50 vrst rib.

Leto se hitro obrne in že sedaj se veselimo, da se prihodnje leto na terenskih vajah treh univerz iz hidrogeografije spet srečamo – tedaj najverjetneje v Mariboru.

Pri predmetu Endogeni razvoj podeželja smo se v torek, 16. maja 2023, odpravili na terenske vaje v občini Dobrova-Polhov Gradec in Horjul, tj. v del območja lokalne akcijske skupine (LAS) Barje z zaledjem, ki se nahaja v neposredni bližini Ljubljane in je zaznamovano z intenzivno dnevno migracijo. Naši sogovorniki so bili tako predstavniki javnih ustanov, zasebnih zavodov, podjetniki, v analizo pa je bilo vključeno tudi delovanje društev (na tem območju so zelo aktivni čebelarji, pa tudi klub študentov ipd.). Srečali smo se s predstavniki različnih generacij, z domačini in priseljenci. 

Na začetku smo obiskali Polhograjsko graščino, kjer nas je sprejel Bor Bevc, vršilec dolžnosti direktorja Javnega zavoda Polhograjska graščina. Predstavil nam je delovanje zavoda in nekaj projektov, pri katerih je zavod sodeloval (na primer Lokalni produkti Blagajeve dežele) v sklopu mehanizma LEADER/CLLD. Pod njegovim vodstvom smo se odpravili v Polhov doživljajski park in prehodili pravljično-doživljajsko tematsko pot. Gre za posebno obliko doživetja za otroke, ki na poti v neposredni bližini graščine spoznavajo floro in favno ter značilnosti Polhovega Gradca. Ob nakupu vstopnice otroci prejmejo Polhovo knjižico in na postojankah ob poti zbirajo žige. Tematsko pot je pripravil zavod Škrateljc, ki po Sloveniji upravlja pravljično-doživljajsko transverzalo.

Nato smo (z nekaj logističnimi težavami – beri: razmočena lokalna pot!) obiskali novega pristopnika v kmetijstvo - Andreja Berganta v Brišah. Bergant ni klasični kmet, saj je kmetijo kupil šele pred nekaj leti, pred tem pa je deloval kot finančnik. Z družino zaenkrat še živi v Ljubljani. Kmetija je nekoliko »posebna«, saj v okviru zavoda Svet na dlani organizira razne dogodke, kot npr. koncerte pevcev v naravnem okolju, različne večdnevne delavnice in tečaje ipd. Gospodar nam je predstavil okvirne načrte razvoja kmetije v prihodnje, ki dotikajo razvoja določenih oblik turizma in pridelave ekološke hrane, poskrbel pa je tudi za malico, saj je skuhal brezmesni ričet.

Tretjo »postojanko« je predstavljala z Michelinovo zvezdico nagrajena restavracija Grič v Šentjoštu nad Horjulom, s katero upravlja chef Luka Košir. Vaško gostilno sta tukaj imela že njegova starša, sam pa jo je prevzel leta 2009 in jo popolnoma predrugačil ter uvedel najmodernejše kulinarične smernice iz tujine. Večino uporabljane zelenjave pridelajo na lastnem vrtu, meso dobavljajo od lokalnih ponudnikov. Za potrebe restavracije je Košir odprl tudi račjo farmo, v prihodnosti se nadeja tudi lastne prašičje farme.

Za konec smo se odpravili še na Možinetovo domačijo v Šentjoštu nad Horjulom, ki je v lasti zakoncev Keršič. Predstavila sta nam dolgo zgodovino domačije, ki je večino 20. stoletja neslavno propadala. Zakonca sta se odločila za nakup in za dolgotrajno obnovo, ki je bila finančno zelo obsežna. Na domačiji zdaj preko spletnih platform oddajata štiri apartmaje, ki so priljubljeni tako med domačimi kot tujimi gosti. Predstavila sta nam še društveno življenje v Šentjoštu, govorila pa sta tudi o problematiki mladih. 

Na zadnjih terenskih vajah v pričujočem študijskem letu smo na primeru dostopnega, dinamičnega podeželja, ki je v zaledju mestne aglomeracije, (1) analizirali razvojne značilnosti obravnavanega tipa podeželja, (2) prepoznali vloge deležnikov in akterjev razvoja podeželja, (3) poiskali primere usmerjanja razvoja podeželja z neoendogenim razvojnim pristopom ter (4) kritično analizirali "vmesnike" in opolnomočenje preučevanega območja. 

Radi bi se zahvalili vsem sogovorkam in sogovorcem, za pomoč pri organizaciji pa predvsem pa ge. Heleni Čuk (LAS Barje z zaledjem). 

V tednu med 17. in 21. aprilom sem se udeležila Erasmus izmenjave na Univerzi v Catanii.  Kontaktirala sem prof. Rosanno Maniscalco z oddelka za geologijo, ki se med drugim ukvarja tudi z biostratigrafijo Sredozemskega morja. Takoj je izkazala pripravljenost, da me sprejme za en teden in mi pripravi individualni program.

Moje delo je obsegalo pripravo vzorcev za mikropaleontološke analize, sejanje sedimentov in nabiranje foraminifer pod mikroskopom. Foraminifere ali luknjičarke so enostavni mikroorganizmi, za katere je značilno pretakanje zrnate ektoplazme za lovljenje hrane. Večinoma jih najdemo v morski vodi v planktonu in na morskem dnu (v bentosu), lahko pa so tudi sladkovodne. Obstajajo vrste, ki so prilagojene na velike in pogoste spremembe temperature, druge pa teh sprememb ne morejo preživeti, zato obstajajo pri različnih temperaturah oceanov različne združbe foraminifer. Prav tako je tudi globina dejavnik porazdelitve foraminifer zaradi prodiranja svetlobe. Njihove lupine so iz kalcijevega karbonata in se lahko fosilizirajo na morsko dno oziroma sediment. Njihovo preučevanje nam pove število plasti v paleontologiji, hkrati so osnova za fosilni indeks za geološka obdobja, kar se s skupnim imenom imenuje biostratigrafija. Lupine foraminifer so občutljive na okoljske spremembe in so indikator za preučevanje kakovosti vode – če je bilo v bližini obale uporabljenih preveč gnojil,  pride do onesnaženja z dušikom in fosforjem, kar povzroči upad proizvajalcev karbonata in s tem rasti foraminifer.

Vzorce morskih sedimentov sem najprej filtrirala skozi kovinsko sito in jih izpirala, dokler ni tekla bistra tekočina. Nato sem jih prenesla na filter papir in jih v peči posušila. Sledilo je sejanje vzorcev do najfinejše granulacije. Nato sem »nabirala« ploščate foraminifere pod mikroskopom, kar je zahtevalo kar nekaj spretnosti in potrpežljivosti.

Postopki analize so mi bili znani že od prej, področje pa povsem novo in zato zelo zanimivo. Nove sodelavke so me lepo sprejele, hkrati smo si med delom tudi izmenjale izkušnje s svojih institucij.

V prostem času sem si uspela ogledati nekaj znamenitosti jugovzhodnega dela Sicilije in uživala v italijanski kulinariki.

V petek, 5. maja 2023, smo v okviru raziskave o digitalizaciji na podeželju izvedli fokusno skupino. V podjetniškem inkubatorju AUREA (Gorica pri Slivnici) smo z zanimivimi sogovorkami in sogovorci razpravljali, kako digitalizacija vpliva na življenje in delo tako posameznika kot skupnosti na območju lokalne akcijske skupine Od Bohorja do Pohorja. 

Iztočnice in vprašanja za udeležence smo pripravili na podlagi analize e-ankete med osnovnošolci, e-ankete med prebivalstvom, polstrukturiranih intervjujev z občinami in poglobljenih intervjujev s predstavniki nekaterih poklicev. V dvourni razpravi o petih tematikah (digitalizacijska infrastruktura, vpliv digitalizacije na izobraževanje, lokalno skupnost, prosti čas, delo od doma) je sodelovalo sedem sogovornikov: Ana Zupanc (svetovalka za razvoj podeželja na Razvojni agenciji Kozjansko), Ines Zelič (projektna sodelavka v Mladinskem centru Šentjur), Robert Gajšek (ravnatelj OŠ Hruševec Šentjur), Boris Čuješ (pomočnik ravnatelja OŠ Hruševec in učitelj računalništva), Zlatko Zevnik (predsednik Turistično-olepševalnega društva Ponikva), Aleš Guzej (vodja službe za komunalo in investicije na občini Šentjur) in Rajko Antlej (svetovalec za področje človeških virov na Razvojni agenciji Kozjansko). 

Med udeleženci se je razvila živahna razprava, njeni poudarki nam bodo v veliko pomoč pri oblikovanju ugotovitev naše raziskave. Naše delo, ki ga izvajamo v sklopu predmetov, ki se na magistrskem študiju ukvarjajo z razvojem podeželja, bo v pomoč lokalni akcijski skupini pri pripravi strategije lokalnega razvoja. 

Projekt FLIARA (angl. Female-led Innovation in Agriculture and Rural Areas) je triletni mednarodni projekt (2023–2025), usmerjen v raziskovanje inovativnih praks, ki jih ženske s svojimi svežimi pristopi in praksami vpeljujejo v kmetijstvo in na evropsko podeželje. Projekt, ki ga financira raziskovalni program Evropske komisije »Horizon Europe« (št. pogodbe: 101084234), koordinira Univerza v Galwayu na Irskem, slovenski partner v raziskavi pa je Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Sodelujejo raziskovalke Oddelka za geografijo in Oddelka za psihologijo.

Trenutno potekajo intenzivne raziskave v Delovnem sklopu 2 (angl. Foresight and trend analysis), katerega glavni cilj je prepoznati vlogo žensk pri različnih inovacijah, ki spodbujajo trajnostno prihodnost kmetijstva in podeželja. V ta namen v desetih evropskih državah (Irska, Švedska, Finska, Nizozemska, Nemčija, Češka, Slovenija, Italija, Španija in Romunija) ter na ravni treh tipov podeželja (podeželje blizu mesta, značilno podeželsko območje in obrobno podeželsko območje) izvajamo raziskavo v treh korakih.

1. Prepoznavanje in oblikovanje vizije trajnostnega razvoja podeželja. Prepoznane vizije po posameznih državah in tipih podeželja bodo nakazale, kakšno podeželje želimo imeti čez 15 do 20 let.

2. Identificiranje inovativnih praks (primeri inovacij za trajnostni razvoj kmetijstva in podeželja) – v okviru projekta bo podrobneje predstavljenih 200 primerov inovacij, ki jih vodijo ženske.

3. Ugotavljanje dejanskega prispevka žensk k trajnostnim praksam in inovacijam na podeželju, ki bo v sklepnem delu projekta vodilo v izbor 20 najbolj inovativnih praks – ambasadork inovativnosti.

Vodilni partner je predlagal, da se v Sloveniji osredotočimo na preučevanje »podeželja blizu mesta«. Kot študijo primera smo izbrali območje lokalne akcijske skupine (LAS) Srce Slovenije, ki povezuje šest občin – Dol pri Ljubljani, Kamnik, Litija, Lukovica, Moravče in Šmartno pri Litiji.

V četrtek, 20. 4. 2023, smo tako gostovali na Rajhovi domačiji v Občini Dol pri Ljubljani, kjer smo z lokalnimi in regionalnimi deležniki izvedli prvo delavnico prepoznavanja in snovanja vizij trajnostnega razvoja podeželja blizu mesta.

Delavnica je bila razdeljena na dva dela. V prvem delu so bili udeleženci seznanjeni z vsebino in cilji projekta, v nadaljevanju pa je potekalo aktivno delo v treh manjših skupinah. Aktivno je sodelovalo 11 različnih udeležencev, poznavalcev lokalnih in regionalnih razmer: od predstavnikov občinske - lokalne ravni, društev, kmetov, odzvali pa so se tudi udeleženci, ki so zastopali regionalno oziroma nacionalno raven (Društvo za razvoj Slovenskega podeželja, Zveza podeželske mladine). Vsaka skupina je najprej iskala probleme/izzive na območju LAS Srce Slovenije – skupaj smo jih prepoznali preko 20 (npr. pasivnost, nepovezanost, konflikti interesov v rabi prostora, zaraščanje kmetijskih zemljišč, hitra rast t. im. spalnih naselij idr.). V nadaljevanju smo po skupinah naslovili izbrane probleme, opredelili korake njihovih rešitev ter na tej osnovi opisali vizijo podeželja prihodnosti. Vseskozi nas je vodilo vprašanje: kakšno podeželje in način življenja želimo imeti čez 15 do 20 let na območju LAS Srce Slovenije? Za vsako vizijo smo opredelili do 10 gradnikov, značilnosti vizioniranega podeželja, na koncu pa smo vizije tudi poimenovali. Oblikovali smo 11 vizij, nekatere izmed njih na kratko predstavljamo v nadaljevanju.

1. Prehransko samooskrbno podeželje (krepitev interesa za kmetijsko pridelavo med mladimi in novimi kmeti, zagotavljanje kmetijskih zemljišč za kmetijsko pridelavo, povrnitev ugleda poklica kmeta v družbi itd.).

2. Angažirano in živo podeželje (angažirano vodstvo lokalne skupnosti, zagotovljeni so pogoji za stike v lokalni skupnosti, prisotni dogodki, ki spodbujajo aktivno vključevanje različnih udeležencev preobrat iz pasivne v aktivno družbo itd.).

3. Digitalno podeželje (delujoča sodobna digitalna infrastruktura na podeželju, načrtno in ciljnim skupinam prilagojeno digitalno izobraževanje in ozaveščanje, medsektorsko povezovanje za ustrezne digitalne rešitve, ki so načrtno prilagojene potrebam podeželskih skupnosti itd.).

4. Zeleni obroč (primestno podeželje predstavlja zeleno okolje tako mestnemu prebivalstvu kot domačinom, nudi možnosti za dejavnosti v naravnem okolju, prostor je urejen in deluje po trajnostni načelih, v ospredju je okoljski vidik, prostor umika in počitka, poudarjene so dediščinske in naravne vrednote itd.).

Sočasno navedene aktivnosti izvajajo tudi partnerji v drugih državah. Predvidoma bomo že jeseni 2023 objavili 90 prepoznanih vizij za evropsko podeželje prihodnosti. S prvimi terenskimi aktivnostmi tlakujemo pot h končnemu cilju – vzpostavitvi evropske mreže »izkustvene skupnosti« oziroma partnerstva med tistimi ključnimi deležniki, ki spremljajo, spodbujajo oziroma sodelujejo pri razvoju inovacij na podeželju.

Odkar nas je devet študentov iz Društva mladih geografov Slovenije lani oktobra prevzelo odgovornost za nastajanje društvenega glasila GEOmix, se je nestrpnemu čakanju na maj pridružila še dodatna vznemirjenost. To je namreč čas, ko bo izšla nova številka revije, letnika 30. V njej smo zbrali vtise iz res živahnega društvenega dogajanja, ki je udeležence v zadnjega pol leta obogatilo za nove izkušnje iz treh uspešnih izmenjav, brucovanja, čajanke in ostalih oblik druženja.

Priprave na tokratno številko so bile še posebej zanimive, saj je na naš elektronski naslov prispelo veliko zanimivih člankov in fotografij v povezavi z osrednjo temo – hrano. Tako v aktualnem, kot strokovnem delu smo zbrali razmišljanja o pridelavi hrane, tradicionalnih jedeh, študentski prehrani, trajnosti, potencialih veganstva, lakoti, odpadni hrani in drugem. Kot se spodobi, smo temi primerno z raznimi priboljški popestrili tudi uredniške sestanke.

Da je nastajanje revije dinamičen proces in ne samo publikacija omejena med platnici, smo želeli prikazati še drugim geografom, ki smo jih povabili na odprti sestanek. Nabirali smo ideje in skupaj sestavili košček zabavne vsebine. V prihodnje načrtujemo še več tovrstnih dogodkov.

Revija je namenjena članom društva, s to številko pa smo se odločili tudi za možnost izvenčlanskega nakupa preko Google obrazca na socialnih omrežjih Dmgsja. GEOmix bomo v začetku maja poslali v tisk, tako se bo v rokah bralcev lahko znašel še pred junijskim izpitnim obdobjem. Vabljeni, da si tudi sami zagotovite izvod, ali pa ga poiščete na spletni strani Dmgsja.

Pri predmetu Geografija Slovenije (družbenogeografske značilnosti) smo na terenskih vajah (10. 3. 2023) v Košansko dolino z metodo sodelovalnega kartiranja analizirali (ne)privlačnosti v enajstih naseljih. Študenti so po predhodni kabinetno-tehnični (za katero je poskrbela kartografinja) in vsebinski pripravi na terenu v aplikacijo Field Maps dodali 562 besedilnih vnosov. Opisali so 266 privlačnosti, ki so jih argumentirali tudi s fotografijami. Najpogosteje so med privlačnosti umestili naravne, arhitekturne, kulturne idr. krajinske elemente ter pohvalili (komunalno) urejenost naselij. Med 250 neprivlačnostmi je bilo največ tistih, ki so nakazovale na neprimerno odlaganje odpadkov, neurejeno okolico naselij, nedokončane posege v prostor. Največ privlačnosti so prepoznali v Kalu (58), največ neprivlačnosti pa v Neverkah (kjer smo preučevali naselje in industrijsko-obrtno cono). V vsakem naselju so študenti tudi skrbno dokumentirali tudi t. im. »terenska opažanja« (46 vnosov), pri čemer so bili zlasti pozorni na nekatere zanimive pokrajinske elemente, novosti, nasprotja in starožitnosti.

Poleg samih opisov (ne)privlačnosti, njihovih lokacij in fotodokumentacije je zanimivo, kakšna terenska opažanja in predloge so študenti pripravili, da bi se povečala privlačnost v izbranih naseljih. Z našimi ugotovitvami bomo seznanili Občino Pivka, ki je že izkazala interes za tovrstno sodelovanje.

»V Kalu je lepo obnovljena Šobčeva domačija. Naselje je poznano po kamnoseštvu: opazili smo, da so učne table, ki so temelj tematske poti, v zelo slabem stanju. Predlagamo njihovo obnovo in interaktivno nadgradnjo.« 

»Velika Pristava (56 prebivalcev po podatkih SURS v letu 2022) je manjše naselje,  v katerem je potrebno večje število objektov, cest in okolico naselja obnoviti. Po pogovoru s prijaznimi domačini je možno sklepati, da vaška skupnost povezana.«

»V Neverkah smo prepoznali 51 privlačnosti (urejen sistem odlaganja odpadkov, ohranjena kulturna dediščina, privlačno naravno okolje), med neprivlačnosti pa smo uvrstili odsotnost javne razsvetljave, opuščene stavbe in preozko cesto glede na lokalni osebni in tovorni promet.«

»Industrijsko obrtna cona Neverke deluje urejeno, k čemur prispevajo nove in sodobne stavbe, namenjene gospodarski rabi. Na terenu smo dokumentirali neustrezno odložene smeti, neurejen odtok odpadnih voda, neurejenost stavb v starejšem delu cone.«

»Naselje Dolnja Košana ima med vsemi naselji Košanske doline največ elementov središčnosti: vrtec in osnovna šola, župnijska cerkev, trgovina s pošto, majhen gostinski obrat, gasilski dom, defibrilator, društva (gasilsko, športno, kulturno, balinarsko, pevsko), kar se zrcali tudi v pozitivni demografski dinamiki (328 prebivalcev v letu 2022).«

»V eni uri smo prehodili vse poti v Gornji Košani, kjer smo evidentirali 42 (ne)privlačnosti. Kljub majhnosti ima naselje defibrilator, kapelo in gostilno, katere delovni čas se prilagaja obiskovalcem.«

»Čepno je bilo najmanjše (50 prebivalcev) in najvišje ležeče naselje (565 m n.v.), ki smo ga preučevali v Košanski dolini. Najina sogovornica je povedala je, da je za prebivalce ključen avtomobilski prevoz, saj morajo za vsak opravek ali storitev priti do sosednjih večjih naselij, do katerih ni javnega prevoza. Mir in naravno okolje sta bila tudi dejavnika privlačnosti, da se je najina sogovornica v Čepno priselila ob upokojitvi, prej je namreč živela v bloku na gosteje poseljenem območju.«

»Kljub temu da nas je Stara Sušica najprej pozitivno presenetila s prikupno urejeno cerkvijo sv. Janeza Krstnika, turistično kmetijo z etnološko zbirko ter z  nekaj slikovitimi čebelnjaki, pa smo med gospodarskimi poslopji in zarjavelo kmetijsko mehanizacijo evidentirali precej odložene salonitne strešne kritine.«

»Naselje Nova Sušica je majhno (97 prebivalcev, SURS, 2022) in je v času našega terenskega dela (od 12. do 15. ure) delovalo mirno. Privlačna je lepo ohranjena in za to območje značilna tradicionalna arhitektura, prepoznali smo tudi več privlačnosti za potrebe preživljanja prostega časa in rekreacije.« 

»V Šmihelu se prenavlja glavna cesta, v izgradnji je dvorana, evidentirali smo več novogradenj. Naselje ima nekaj elementov središčnosti (podružnična šola, manjši gostinski objekt, cerkev, urejeno balinišče), zelo pa je moteča neurejenost bližnjega dvorca Ravne.«

»Narin se je v devetdesetih letih 20. stoletja pričel razvijati kot turistična vas, na kar nakazujejo tudi informacijske table in tematske poti, ki bi potrebovale boljše vzdrževanje. Negativno je, da smo v naselju evidentirali zelo veliko neurejenih dvorišč in vrtov, predvsem pa pomanjkanje središčnih dejavnosti.«

Radi bi se zahvalili vsem prebivalcem Košanske doline, ki so nam posredovali zanimive in uporabne informacije, predvsem pa Evi Šabec Korbar z Občine Pivka, ki nam je celovito in primerjalno predstavila obstoječe projekte in razvojne načrte v Košanski dolini in Zgornji Pivki. 

Ta krajši zapis predstavlja pogovor med dvema študentoma, udeležencema terenskih vaj. Urh je predstavnik magistrskih študentov našega oddelka, Pavel pa je prvostopenjski študent Oddelka za geografijo PMF v Zagrebu in je na enomesečni študijski izmenjavi v sklopu programa CEEPUS.

Zakaj v Gorico pri Slivnici?

»V okviru predmeta Endogeni razvoj podeželja in za potrebe raziskave o digitalizaciji na podeželju smo se 17. marca 2023 odpravili na terenske vaje v Gorico pri Slivnici, ki leži v občini Šentjur pri Celju. Gorica je gručasto središčno naselje 1. stopnje z osnovno šolo in vrtcem, gostilno in trgovinama, v katerem živi nekaj več kot 500 prebivalcev. Z različnih vidikov in z uporabo različnih metod želimo priti do spoznanj, ki bi jih v prihodnje lahko lokalna akcijska skupina Od Pohorja do Bohorja uporabila pri izdelavi strategije lokalnega razvoja. Omenjeni LAS sicer povezuje občine Zreče, Vitanje, Šentjur, Slovenske Konjice, Oplotnica, Dobrna in Dobje.« (Urh)

»Veseli me, da sem imel v okviru študijske izmenjave v Ljubljani priložnost sodelovati na terenskih vajah pri predmetu Endogeni razvoj podeželja. Profesorica in celotna skupina me je že na samem začetku predavanj zelo lepo sprejela, tako da sem se res počutil kot del skupine. Da bi videli vse, o čemer se pogovarjamo v predavalnici, tudi v praksi, smo se odpravili v naselje Gorica pri Slivnici.« (Pavel)

Aurea – kaj je to?

»Konec leta 2022 so v popolnoma prenovljenem starejšem objektu otvorili podjetniški inkubator Aurea. Projekt je bil sofinanciran s strani Evropskega sklada za regionalni razvoj, glavni cilj vzpostavitve inkubatorja pa je krepitev majhnega (in srednjega) podjetništva na podeželju. V naš program smo zato vključili mladega podjetnika: svojo podjetniško pot je predstavil Luka Polenšek, lastnik gostišča RAMNA ob bližnjem Slivniškem jezeru. S pomočjo LAS Od Bohorja do Pohorja je kandidiral in bil uspešen na dveh projektih, financiranih iz mehanizma LEADER/CLLD – ob gostišču je tako uredil sanitarne prostore in igrala. Luka bo sicer v kratkem kot najemnik odprl še kavarno-bar v pritličju Auree. Direktor Razvojne agencije Kozjansko Jure Raztočnik in svetovalec za področje človeških virov Rajko Antlej sta nam predstavila potek prenove objekta in njegov namen, kasneje pa sta tudi nas popeljala po sodobno zasnovanem podjetniškem inkubatorju. Ta vključuje pisarne, coworking prostore, v pritličju je kot že omenjeno bar ipd. Predstavitve in pogovori so se odvijali v konferenčni sobi na vrhu stavbe, ki bi se jo dalo uporabiti tudi za druge dejavnosti, kot je npr. telovadba ali folklora.« (Urh)

»Novourejeni coworking prostori in konferenčne sobe nudijo veliko možnosti… mogoče jim bo uspelo pritegniti podjetniške iniciative iz lokalnega okolja in širše okolice, na primer digitalne nomade. Na ta način bi lahko inkubator Aurea postal žarišče razvoja, neformalnega in formalnega prenosa znanja in idej, ki na koncu pripomorejo k izboljšanju kraja in življenja njegovih prebivalcev.«  (Pavel)

Digitalizacija podeželja in LAS Od Pohorja do Bohorja…?

»Že nekaj mesecev se pri predavanjih pogovarjamo o procesu digitalizacije podeželja – želimo namreč preučiti, kako prebivalci na podeželju dojemajo digitalizacijo, kako poteka proces digitalizacije, kdo so ključni deležniki in akterji, s kakšnimi ovirami se ti soočajo itd. Zato smo že izvedli e-anketi med osnovnošolci in odraslimi prebivalci ter intervjuje z relevantnimi deležniki. Podrobno analiziramo raznovrstne podatke o izgradnji potrebne infrastrukture, izvedli pa bomo tudi fokusno skupino. Terenske vaje smo namenili tudi zgoščeni predstavitvi prvih rezultatov in se dogovorili za nadaljnje delovne korake. Obenem smo izvedli tudi štiri poglobljene polstrukturirane intervjuje, s katerimi želimo ugotoviti, kako digitalizacija vpliva na življenje in delo različnih poklicev in generacij« (Urh)

Kam je potrebno iti po znanje – v osnovno šolo, katere ravnateljice je … geografinja!

Po kosilu v Gostilni Lesjak smo se odpravili v matično osnovno šolo, ki ima dve podružnični osnovni šoli (Loka pri Žusmu, Prevorje).

»Drug izjemno pomemben vir znanja je osnovna šola, ki je nujna za življenje in prihodnost kraja. Na osnovni šoli se je z nami pogovarjala ravnateljica, geografinja. Šola je bila pred kratkim prenovljena (pridobili so novo knjižnico in nekatere na novo prenovljene učilnice), zato je danes s svojim videzom in napredno opremo res spodbudno okolje za učence in izvajanje pouka. Razložila nam je, kako poskušajo otroke čim bolj povezati z lokalnim okoljem, da bi ga vzljubili, in kako v sklopu določenih prireditev ali razstav medgeneracijsko sodelujejo z lokalnimi društvi. Kljub upadanju števila vpisanih učencev in pomanjkanju pedagoškega kadra so v osnovni šoli optimistični. Zdi se, da bi nadaljnji potencial lahko razvili prav s povezovanjem osnovne šole in novoodprtega podjetniškega inkubatorja Aurea. Ta bi lahko postal stičišče znanja in veščin, otroke bi že od malih nog učili o podjetništvu, torej kako lahko razvijejo in udejanjajo svoje lastne ideje, spoznavajo potenciale domačega okolja, da bodo lahko (če bodo želeli) postali tudi nosilci lokalnega razvoja.« (Pavel)

Slivniško jezero in razvoj turizma na območju LAS Od Pohorja do Bohorja?

Slivniško jezero je umetnega nastanka in je kot večje vodno telo zanimivo tako z vidika razvoja rekreacije, prostočasnih aktivnosti in turizma ter biodiverzitete.

»Z Bredo Retuznik (vodjo sektorja za razvoj turizma in podeželja na RA Kozjansko) smo se pogovarjali o možnostih razvoja turizma v sklopu štirih zelo raznovrstnih podregij v lokalni akcijski skupini. Pri postopnem ustvarjanju vizije razvoja turizma je pomembno postaviti naslednja ključna vprašanja: kam želi destinacija pripadati, v kakšno turistično destinacijo želimo razviti in kakšne obiskovalce nameravamo pritegniti? Da pa bo dolgoročni razvoj turizma vzdržen, bi seveda moral biti vzpostavljen na dobrih temeljih – ki pa jo oblikuje angažirana in dobro povezana lokalna skupnost. Kvirina Martina Zupanc (strokovna sodelavka na RA Kozjansko) nam je predstavila, da se kulturna dejavnost udejanja v več kot 200 likovnih, glasbenih in športnih društvih, ki delujejo na tem območju. Le-ta si prizadevajo za krepitev skupnosti, s pobudami, kot je npr. poslikava podhoda, želijo pritegniti pozornost in vključiti širšo skupnost.« (Pavel)

… namesto zaključka …

»Preživeli smo res lep, sončen pomladni dan ter poleg tega srečali kar nekaj posameznikov, ki so nam s svojimi primeri pokazali, da je ključ lokalnega/regionalnega razvoja in razvoja podeželja prav v ljudeh, ki z lastnimi pobudami, poskusi, idejami in dejanji spreminjajo podeželje in ga sooblikujejo v bolj inovativnega, privlačnega in kar je najpomembneje - prijetnejšega za življenje.« (Pavel)