OKTOBER- DECEMBER

V torek, 19. decembra 2023, smo imeli tradicionalno prednovoletno srečanje Alumni kluba geografov Univerze v Ljubljani. Srečanje je potekalo na Oddelku za geografijo, kjer smo se zbrale različne generacije alumnov Oddelka za geografijo. Sproščeno druženje je potekalo v zelo prijetnem in veselem vzdušju, kjer smo se ozrli na delo društva v iztekajočem letu, se sproščeno družili in nazdravili novemu letu. 

Tisti, ki bi si želeli postati člani društva AGUL in tako krepiti geografske vezi z različnimi generacijami geografov, ste lepo vabljeni, da se nam v društvu pridružite in sodelujete na strokovnih in družabnih dogodkih društva. Za podrobnejše informacije se lahko obrnete na predsednico društva AGUL Mojco Ilc Klun (mojca.ilc@ff.uni-lj.si). 

AGUL želi vsem geografinjam in geografom zdravo, uspešno in prijazno leto 2024!

11. in 12. 12. 2023 smo v Sloveniji gostili projektno srečanje REBOUND (Fostering Resilience in Rural Communities, mehanizem: Erasmus Knowledge Alliances), na katerem smo projektni partnerji s prakse in univerze z Irske, Portugalske, Nemčije, Poljske in Slovenije poglobili razumevanje prožnosti podeželja. Poleg Oddelka za geografijo FF UL je iz Slovenije še projektni partner Razvojna agencija Kozjansko. 

Dvodnevno srečanje je bilo sestavljeno iz dopoldanskega projektnega sestanka in popoldanskih terenskih ogledov in srečanj s predstavniki lokalne skupnosti. Prvi dan smo gostovali na Loškem, kjer so nas sprejeli v Čebelarskem domu Brode in nam predstavili tradicijo čebelartsva na Loškem ter organiziranost čebelarskih društev v Sloveniji. Pridelavo in predelavo na kmetiji smo neposredno izkusili preko dobrot mlade kmetice Petre Potočnik s kmetije Šupc. Razvojna agencija Sora je predstavila povezovanje v kolektivni blagovni znamki »Babica in Dedek«. V popoldanskem času smo si ogledali ukrepanje po poplavah v Škofji Loki ter se seznanili s sistemom civilne zaščite pred naravnimi nesrečami v Sloveniji. Sledila je rokodelsko-pekarska delavnica v DUO v Škofji Loki, kjer se trudijo za ohranjanje rokodelske tradicije. Večer smo zaključili v lokalnem gostišču Starman. 

Drugi dan smo sestankovali v dislocirani enoti Biotehniške fakultete v Grobljah, kjer ima socialno podjetje Etri svojo menzo. Poleg tega, da so poskrbeli za naše želodčke, so nas tudi seznanili z delovanjem njihovega socialnega podjetja, usmerjenega v različna področja. Obiskal nas je predsednik Društva za razvoj podeželja Slovenije in nam predstavil njihovo poslanstvo. Sledil je obisk novega Medgeneracijskega centra v Šenčurju, kjer je svoje prostore našla razstava svetovno priznane umetniške keramike V-oglje. Dan smo zaključili s srečanjem s predstavnikom družine Jezeršek v Gostišču Jezeršek. 

Hvala vsem lokalnim partnerjem na Loškem in Osrednji Gorenjski, ki so nam pomagali prestaviti različne vidike prožnosti podeželskih skupnosti v Sloveniji (ekonomska in podjetniška, socialna, kulturna, okoljska itd.). Več o projektu REBOUND, o razumevanju in udejanjanju prožnosti podeželskih skupnosti (podrobno smo preučili 18 študij primera) ter o mednarodnem izobraževalnem programu na temo prožnosti podeželja, ki smo ga akreditirali na Tehniški univerzi  v Shannonu na Irskem, izvajali pa smo ga vsi projektni partnerji REBOUND, si lahko preberete na spletni strani: https://ruralresilience.eu/ . Povabljeni, da se nam pridružite na predstavitvenem dogodku v živo, ki bo potekal 16. 1. 2024 v Gorici pri Slivnici. 

Pri predmetu Razvojna neskladja na podeželju v študijskem letu 2023/2024 sodelujemo z lokalno akcijsko skupino (LAS) Barje z zaledjem. V oktobru 2023 smo prepoznali, da LAS potrebuje strokovno pomoč pri izboljšanju sodelovanja in povezovanja ponudnikov oziroma upraviteljev naravne in kulturne dediščine znotraj LAS. Skupaj s sodelavci LAS smo si zastavili ključne cilje in časovnico: do sedaj smo se dvakrat odpravili na teren in opravili intervjuje s posameznimi deležniki na tem območju. V sklopu prvega terena (november 2023) smo se srečali z lastnico Ankine – Lukacove kašče na Stari Vrhniki, z lastnikoma Možinetove domačije v Šentjoštu nad Horjulom in predstavnikom Javnega zavoda Polhograjska graščina v Polhovem Gradcu. V sklopu drugega terena (december 2023) smo si na Rakitni ogledali nova igrišča in Mladinsko klimatsko zdravilišče ter se srečali s predstavnico Javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje in turističnim vodnikom v Borovnici. Ugotovili smo, da se posamezni ponudniki znotraj LAS dobro povezujejo med seboj, nekateri pa precej slabo. Izdelali smo interaktivni pregledovalnik obstoječe naravne in kulturne dediščine, v februarju 2024 pa bomo  izvedli dve spletni anketi, pri čemer bo ena namenjena ponudnikom naravne in kulturne dediščine, druga pa lokalnemu prebivalstvu.

Čeprav je ob izidu tokratne številke Geografske širine zimski semester 2023/2024 še v polnem teku in se njegov tempo v pripravah na izpitno obdobje celo stopnjuje, je ob zaključku koledarskega leta vendarle idealen čas za nekaj inventure tistega dela Oddelčnega utripa, ki v Geografski širini še ni našel prostora.

Zimski semester smo na prvi oktobrski delovni dan začeli s sprejemom 32 enopredmetnih in 43 dvopredmetnih brucev in bruck, ki smo jih zasipali z informacijami o študiju in delu na Oddelku, pri njihovem sprejemu pa so sodelovali tudi tutorji in tutorke, Društvo mladih geografov Slovenije in predstavnica Študentskega sveta FF. Medtem ko so prvi letniki šele začeli spoznavati pravo težo vsega izrečenega na prvi dan, se je v prvem tednu oktobra ekipa enajstih zaposlenih udeležila 8. hrvaškega geografskega kongresa v Malinski na Krku ter s številnimi prispevki obogatila dogodek v počastitev 140-letnice geografije na zagrebški univerzi. Časa za predah v resnici ni bilo, saj so sočasno že tekle intenzivne priprave na jesenski terenski teden, množico prihajajočih dogodkov (npr. oktobrski Mesec prostora in novembrski Mikrofon podnebju) in projektnih aktivnosti. Začetek semestra je adrenalinsko popestril še izpad fakultetnega informacijskega sistema, dodatno pa nas je presenetila novica, da je NAKVIS letos za vzorčno evalvacijo izbral naš drugostopenjski študijski program Geografija. Slednje je vodilo v dolgotrajno pisanje in usklajevanje obširne vloge z nepreglednim kupom prilog, a v ekipnem duhu smo zmogli pripravo vsega v rekordno kratkih časovnih rokih. Vmes smo se ukvarjali še z običajnim letnim poročilom o kakovosti in s samoevalvacijskimi poročili za oba študijska programa, kar nas je utrjevalo v prepričanju, da preživljamo zares intenziven in kakovosten semester. 

Polne roke dela imamo tudi z izmenjavnimi študenti in študentkami iz tujine, saj nas je v letošnjem študijskem letu ponovno razveselil večji obisk, predvsem pa naval na predmet Geografija Slovenije, ki se izvaja ločeno v angleškem jeziku, saj smo morali prvič vpis omejiti na 40 mest, razpoložljivih v predavalnici. V tem študijskem letu smo ugriznili tudi v nekaj novih izzivov, med njimi tudi v soorganizacijo (z Zavodom Videja) državnega tekmovanja za sodelovanje osnovnih in srednjih šol na mednarodni olimpijadi za trajnostni razvoj in varstvo okolja. Nestrpno pričakujemo izdelke sodelujočih, ki se bodo za mesta najboljših potegovali v marcu 2024, aktivnost pa umeščamo med dejavnosti promocije študija geografije. S temi smo začeli jeseni 2022 in tako novembra že pripravili prvi letni obračun uspešnosti. Med novimi aktivnostmi, ki so se dobro prijele, so tudi karierni večeri. Doslej smo jih pripravili že devet, zadnje tri v tem semestru. Oktobra smo tako na temo razvoja podeželja gostili Marjeto Jerič in Barbaro Florjančič, novembra Boštjana Kopa na temo geografskih informacijskih sistemov, decembra pa je svoje karierne izkušnje s študenti in študentkami delil priznani učitelj geografije in avtor mnogih učbenikov, dr. Jurij Senegačnik. Letos je med promocijskimi dejavnostmi Oddelka žal umanjkala »Digitalna pot na lepše«, saj zanjo med dijaki in dijakinjami ni bilo dovolj zanimanja, uspešno pa smo izpeljali promocijski terenski dan »Ko pokrajina spregovori«.

Čeprav je po študijskem programu večina terenskega dela v letnem semestru, se je tudi v zimskem nabralo kar 24 dni terenskih vaj po vsej Sloveniji. Uradna statistika ne beleži dodatnega dneva, strokovne ekskurzije zaposlenih in upokojenih sodelavcev in sodelavk v začetku decembra, ki je vodila po sledeh neandertalcev ter prispevala k medgeneracijskemu povezovanju in razvoju podeželja v obmejnem prostoru (zavoljo varstva osebnih podatkov je preostanek poročila zakrit). Nasploh je bil letošnji december v veliki meri namenjen preštevanju raznolikih dosežkov leta. Tako nas je razveselila novica o dekanjini nagradi Filozofske fakultete za magistrsko delo kolegici Ivani Žigon in o priznanju Filozofske fakultete za raziskovalno delo kolegici dr. Barbari Lampič, ki ga ji je dekanja podelila na tradicionalnem novoletnem sprejemu Filozofske fakultete. Priznanja za najboljša magistrska in diplomska dela pa so bila podeljena tudi na Oddelčni prednovoletni čajanki. Prejeli so jih Urša Kosmač za diplomsko delo ter Karin Kure, Jure Pavšek in Urban Pipan za magistrska dela. Tudi letos so za prednovoletno okrasitev Oddelka poskrbeli študenti in študentke drugega letnika, ki so jim na pomoč priskočili v DMGS, zlasti še pri peki sladkih dobrot za čajanko. Za dozo smeha je poskrbel Matic Kokošar, za glasbeni točki Boris Kokalj, za tutorski kviz pa Anita Bevc. Dogodek je odlično uspel (in to ne le po zaslugi čaja z dodatki) ter dokazal, da je primeren za prav vse generacije, saj je najmlajši udeleženec štel manj kot leto, najstarejši pa kakšen mesec čez devetdeset. Tako smo tik pred pobegom v praznično ilegalo nazdravili dosežkom preteklega leta in na uspešno prihajajoče leto, ki naj bo naklonjeno tudi vam, dragi bralci in bralke!

V mladosti pridobljene lastnosti

Ko se odločiš za tako področje, kot je geografija, mu najbrž ostaneš zvest skoraj vse življenje. Geografi zvečine nismo iskalci nekih bleščečih poslovnih karier, tudi politika nam ni najbolj blizu, čeprav so geografi tudi med politiki, in to uspešni. Če pa se odločiš celo za geografsko znanstveno delo ali greš za geografa pedagoga, si pa tako in tako kmalu globoko v geografskih tirnicah in se jih držiš vsaj do konca kariere. Najprej nekaj besed, kako sem prišel do študija geografije. To ni bila povsem enostavno odločitev, čeprav izhajam iz družine znanega geografa. Izzivi so bili tudi drugi, na primer agronomija, ker sem v mladosti precej časa preživel na kmečkih dvoriščih, največ v ljubljanskih Kosezah in v Dravljah. Tja naju je z bratom Alešem na koncu vojne in po njej pošiljal oče k svojim nekdanjim učencem zato, da bi se navadila fizičnega dela, na drugi strani pa da bi imela primerno družbo. Stanovali smo v meščanski šoli v Zgornji Šiški na Vodnikovi 162 in prijateljev, v neposredni bližini, nama primernih ni bilo na pretek. Čisto praktičen razlog za večkratno obiskovanje kmetij je bilo tudi pomanjkanje hrane, ker je bila naša družina precej številčna. Bil sem razmeroma močan otrok s skoraj neprekinjenim občutkom lakote in smislom, še bolj kot za dobro, predvsem za čim obilnejšo hrano. Na kmetih hrane skoraj nikoli ni zmanjkalo, celo v najhujših časih in tako sem se večkrat lahko razveselil ogromnih jerbasov, ki so jih prinesli na polje, polnih slastnih dobrot. Samo v filmu bi bilo mogoče ponoviti prizore, ki po tolikih letih še živijo v meni. Življenje na odprtih šišenskih poljih, med živalmi ter med kmečkimi ljudmi, mi je bilo vedno privlačno. Med odraslimi sem se navadil na red, na odgovornost, na previdnost, prijelo me je celo, da sem pri dvanajstih letih tekmoval s starejšimi v hitrosti okopavanja poljščin. Začetki tekmovalnosti, ambicioznosti, mar ne! A rečem lahko samo eno, in to stoji kot pribito, da mi navajenost na fizično delo v življenju zares prav nikoli ni škodovalo, prej nasprotno. Moč sem potreboval tako v gorah, pri smučanju, še posebej v jamah. Naučil sem se ravnati z orodjem in samostojnosti pri opravilih in popravilih. 

Naša Meščanska šola v Zgornji Šiški, sedanja osnovna šola Valentina Vodnika,  je bila takrat skoraj brez sosedov. Enodružinske hiše delavske hiše so bile precej daleč od nas in naša šola je stala kakor spomenik sredi polj. Ta pa so zato bila, poleg šolskega dvorišča, moj glavni igralni prostor. Iz sončničnih stebel smo si naredili »strojnice« in se šli ravbarje in žandarje. Pod kozolci smo naleteli na kurja jajca in kmalu sem jih znal prazniti v usta. Kot otrok sem skupaj z bratom doživljal obdobje italijanske okupacije na prav poseben način. Hodila sva v osnovno šolo, imenovano vadnico Učiteljišča na ljubljansko Resljevo cesto. Da, vsak dan. Enkrat s tramvajem, drugič peš, tretjič na kmečkem vozu ali na saneh, ko so kmetje pozimi iz Kosez v pivovarno Union vozili ledene klade. Takrat še sanjali nismo o električnih hladilnikih.  Nazaj grede sva večinoma pešačila.  Posebno v času zračnih alarmov, zlasti med jesenjo 1943 in pomladjo 1945, sva se z Alešem pogosto tihotapila domov čez Rožnik in Spodnjo Šiško. Prej, v času italijanske okupacije, posebno po postavitvi žice okoli Ljubljane, sva kakšno noč morala prespati tudi pri sorodnikih sredi mesta. Ko pa sva se vračala domov, so naju na italijanskem bloku pri sedanji Bolnici Petra Deržaja pregledovali, če nosiva ilegalni material.

Bližanje odločitvi za študij geografije

Po koncu vojne smo se preselili v ravnateljevo stanovanje na klasični gimnaziji v samem centru mesta, kjer je oče dobil novo službo, jaz pa nove sošolce. Sestanki prirodoslovnega krožka na klasični gimnaziji v Ljubljani so bili vedno najtežje pričakovani popoldanski dogodek. Do takrat bi morale biti dokončane tudi šolske obveznosti, vendar je to pogosto umanjkalo. Večina šolskih predmetov me ni privlačila, z izjemo angleščine, umetnostne zgodovine in fizike. 

Naš »pater familias«, oče Pavel je bil talentiran geograf, predan pedagog, kot Drenovec eden najzgodnejših slovenskih športnikov (alpinist, smučar, jamar), slovit amaterski astronom, prepričan skavt in tabornik ter neizprosen varuh narave, od nog do glave in od rojstva do smrti. Nenavadno bi bilo, če se nobeden od štirih otrok ne bi zgledoval po njem. Oče nam je znal predajati ljubezen do narave s podobnim žarom, kot že stari oče njemu samemu. Oba najstarejša brata, skupaj z zadnjim, Alešem, so študirali za strojnike, a na naravo nikoli niso pozabili. Skoraj vsak konec tedna smo šli »nekam ven«. Tudi z vlakom, ali pa peš in na smučeh v Polhograjske Dolomite. 

In študij sam

Vsaj nekaj malega moram omeniti moj študij, za katerega se iz mojega razreda nisem odločil sam, ampak še dva in sicer kolegica Vera Grabnar, poročena Kokole in Dušan Fatur. Vsa štiri leta študija (1952-1956) smo precej tičali skupaj. Rad pa sem se družil tudi s kolegi iz Gorenjske in Primorske. Naš predmetnik tako imenovane čiste geografije je bil precej drugačen od današnjega. Kajpada smo poslušali uvod v geografijo, potem zgodovino geografije, potem seveda vso regionalno geografijo, v kateri sta bila profesorja Melik in Ilešič glavna in edina. Vseh učiteljev pravzaprav ni bilo veliko, izstopali so še Vilko Novak za etnologijo, Anton Ramovš za geologijo, Oskar Reya za meteorologijo, pa mogoče še Gogala za didaktiko. O geomorfologiji in krasoslovju takrat še ni bilo veliko slišati, bolje nič. Od vseh omenjenih eminentnih strokovnjakov smo slišali veliko koristnega, zanimivega. Imeli smo intenzivne vaje iz geologije pri profesorju Ramovšu, a je to žal bilo le risanje raznih geoloških struktur, namesto za geografijo kaj bolj koristnega. Smo pa uživali  v terenskih vajah, ki jih sicer ni bilo veliko. Profesor Anton Melik nas je peljal na teren samo enkrat, v okolico Bleda. Od takrat sem si za vedno zapomnil, kakšen je ledeniški oraženec in sem isto prakticiral vsako leto na ekskurziji prvega letnika na vhodu v blejski Vintgar. Največ smo na terenu odnesli od profesorja Svetozarja Ilešiča, s katerim smo hodili peš od ene železniške postaje do druge. In ko smo zvečer čakali na prihod vlaka, smo v najbližji gostilni «pod taktirko« profesorja Ilešiča, nedosegljivo dobrega pevca, na veliko peli slovenske narodne pesmi. Postal je naš idol, ki smo mu radi sledili, kamorkoli nas je vodil. Ilešičevih ekskurzij ni pozabil nihče od nas udeležencev, naprimer na Blegoš, in vasi Četena ravan ter Žetine. A kje smo pričeli to pot se ne spominjam več, čeprav drugače kot z vlakom do Škofje loke in peš naprej takrat sploh ni šlo. Imam še fotografije iz tistega časa, kako nam je profesor brez srajce, z ne preveč atletske postave, dajal dober zgled. Spominjam se tudi ekskurzije po Voglajnskem podolju, kjer so nas na neki kmetiji blizu Šmarja pri Jelšah dodobra napojili s tolkovcem. Nepozabna ekskurzija je bila tudi po Prekmurju, kjer pa ni šlo brez avtobus. Od Murske Sobote do Lendave nas je na vsakem izgonu vrglo v zrak, zlasti tiste na zadnjih sedežih. Zame in verjetno tudi za večino mojih kolegov in kolegic je to bilo odkritje, ker smo prvič videli ravninski svet. Zame še posebej, ker sem prej poznal le gore in kras.  Pri Filovcih so takrat vrtali za nafto in jo tudi našli. Obstopili smo tiste stolpe in jih občudovali ter si zamišljali, kako bomo Slovenci kmalu neodvisni od uvoza nafte. Pozneje se je izkazalo, da so naftonosne plasti nagnjene proti vzhodu, oziroma jugovzhodu proti Madžarski in veselja s črpanjem nafte je bilo kmalu konec.

Ko sem izbiral temo diplomske naloge sem si zadal težko nalogo proučiti visokogorski kras Kamniškosavinjskih in vzhodnih Julijskih Alp. To mi je sicer uspelo, vendar na račun enomesečnega terena in ločitve od meni dragih tabornikov, ki sem jih prej vsako poletje vodil na taborih v Bohinju. 

Diplomska naloga…

Diplomsko nalogo sem pisal precej dolgo, saj je bila zahtevna. Zanjo sem dobil Prešernovo nagrado za študente, ker je pomenila izviren pristop k raziskovanju kraških pojavov nad gozdno mejo. Do takrat tega pri nas ni raziskoval še nihče drug. V t. i visokogorskem ledeniškem krasu kar mrgoli različnih korozijskih oblik, ki so jih prepoznali že prej, bodisi pri naših sosedih Avstrijcih, ali drugod. A veliko zaostajali tudi mi nismo. S pomočjo njihove literature sem si veliko pomagal in doma iskal, kje bi lahko naletel na posamezne, zanimivejše korozijske oblike. Tako sem med Spodnjo in Zgornjo Komno, ob poti na Sedmera jezera, iskal vsaj eno nahajališče tako imenovanih polkrožnih izjed ali polkrožnih stopničk, o katerih nismo imeli nobene predstave. Nekako po intuiciji sem nekje na pol poti zaslutil, da bi na ledeniško zglajenem laštu, kakšnih deset, dvajset metrov višje, lahko bilo tako nahajališče. In res, na napol z rušjem zaraščenem površju lašta sem odkril natančno tisto mesto, kjer je bilo mogoče videti te nenavadne kraške izjede. Najbrž sem jih odkril povsem slučajno in ne verjamem, da jih je za menoj na tem mestu videl še kdo. Zakaj, ker so lašti zaradi rušja tu skoraj neprehodni in za planinca povsem neprivlačni. Sem pa povsem identične oblike našel na Velikih vratih nad Lopučnico, a ne vem, da bi pri nas bili še kje. Spoznal sem, da znam opazovati, kar je eden od pogojev za dobrega geomorfologa. To pa je poleg povsem osebnega zadovoljstva in veselja do raziskovanja najbrž v glavnem vse, kar imaš od tega. 

…in izjemna najdba

V dolini Triglavskih jezer in to v neposredni bližini koče pri petem oziroma šestem jezeru, sem naletel na še bolj zanimivo najdbo, ki pa sem jo v objavljeni diplomski nalogi opisal čisto na koncu. Uredniku Geografskega vestnika profesorju Ilešiču se je takrat zelo mudilo za oddajo rokopisa. Jaz pa sem ga pripravljal sredi poletja na poročnem potovanju in se z njim ukvarjal največ na plaži. Pa je nastalo, kar je nastalo! 

In kaj sem torej odkril? Takrat še nisem vedel kaj je kraška miza in kako je videti in še nekaj let za tem. Je pa pojav povezan z zadnjo poledenitvijo, ki je za seboj na vsakem ledeniško zglajenem apnenčastem laštastem površju, tudi nad kočo, pustila na mnogih krajih manjše zaplate talne morene. Na robu manjše vzpetine, ki se je izkazala kot omenjena zaplata, so upravljalci koče kopali v morenski material, ker so za zidavo potrebovali gramoz. Ta je neposredno nalegal na korozijsko nedotaknjeno ledeniško zglajeno površino, ki se je nadaljevala pod vzpetino. V nasprotni smeri, proč od vzpetine pa so se v isti skalni podlagi pojavile najprej zelo plitve škraplje, še bolj vstran pa postopoma bolj in bolj globoke. Morensko gradivo, kakršno koli že je, za dolgo zaščiti od ledu obrušeno površino apnenčastega lašta. Če je morensko gradivo apnenčaste sestave, se tudi raztaplja in postopoma zmanjšuje, dokler povsem ne izgine. Na moje veliko presenečenje sem takrat spoznal, da morenski grič, ki sem ga imel pred seboj, ni imel več prvotne velikosti.  Ob koncu zadnje poledenitve je ta najnižji del Doline triglavskih jezerih imel pretežno gladko obrušeno površje, kot ga vidimo na dnu obeh jezer. Izjema so bili že omenjeni kupi talnega morenskega gradiva Tu kar mrgoli ledeniških erozijskih in akumulacijskih pojavov, kot bi bili v naravoslovnem parku. Glavna ugotovitev je bila, da je večina drobnih kraških oblik na visokogorskem krasu holocenskega nastanka, tudi s škrapljami intenzivno razrito mutonirano pvršje nad četrtim jezerom. Pozneje nisem zasledil, da bi to še kdo ponovil za menoj, oziroma me citiral. Meni samemu je to spoznanje in tudi najdbe prej neznanih kraških oblik ter pojavov pomenilo veliko. Počutil sem se skoraj kot odkritelj in raziskovalec zadnjih kraških skrivnosti. A podobno je tudi na Kaninu, kjer je veliko bolj odmevno raziskovanje velikih jamskih sistemov, kot pa spoznanja o razvoju reliefa.

Objava o laštih in kraških mizah. Kdo je boljši?

Ko sem pripravljal objavo o laštih in kraških mizah v Proteusu in članek že oddal, je urednik revije, profesor geologije neko dopoldne brez poprejšnje najave privihral k meni iz četrtega nadstropja Filozoske fskuktete v drugo nadstropje in vstopil. Kolega, je rekel »vi ste napisali članek o laštih in kraških mizah za Proteus ampak, jaz doslej o laštih še nisem slišal«! To je bilo rečeno na tak način, kot bi hotel reči, da samo on lahko sodi o tem, ali lašti obstajajo ali ne. Bil sem nemalo presenečen, saj beseda lašt nastopa tudi med krajevnimi imeni v naših gorah, in to ne posebno redko. Moje takratno poznavanje laštastega reliefa doma in na tujem pa je bilo že tolikšno, da sem uredniku dal jasno vedeti, naj z dvomi kar hitro neha. A vendar je nekam zmajeval z glavo, kako to da jaz tega ne vem. (Kraške mize pri nas in na tujem. Proteus 50 (l987-l988), št. 7. Ljubljana l988)

Verjamem, da urednik-geolog do takrat o tem ni dosti slišal, saj je specializacija v geologiji veliko izrazitejša kot pri geografiji. Osredotočenje na stratigrafijo, če vzamem samo ta primer, še zlasti na samo določen časovni segment, ne more prispevati k širši naravoslovni izobrazbi in orientiranosti. Morda si upam preveč, a k sreči so minili časi, ko so posamezniki iz sorodnih strok malo postrani gledali na fizično geografijo. Z mnogimi pokojnimi in še živečimi geologi sem od nekdaj imel najboljše odnose. Geomorfologija pač ne more shajati brez geologije. Zlasti ko sem potreboval geološke podatke iz časa in območja priprav za zajezitev Soče za izgradnjo HE Trnovo, ni bilo nobenih omejitev. Odnos do geomorfologije se je v zadnjih desetletjih močno spremenil, posebej odkar smo ustanovili geomorfološko društvo. K večjemu ugledu geomorfologije pomagajo tudi bolj eksaktne in medsebojno primerljive raziskave. 

Mimogrede, z navdušenjem sem bil vpleten tudi v prve poskuse računalniške obdelave reliefnih elementov kart, ki smo jo v okviru posebnega projekta izvedli geodet Banovec Tomaž, meteorologa Zdravko Petkovšek in Andrej Hočevar ter moja malenkost kot geograf. To so dejansko bili začetki GIS-a. Naši pionirski poskusi in izsledki so se pozneje kar nekam porazgubili, ko so stvar dobili drugi v roke in v tem zaslutili denar. Kje so tisti časi, ko je bila osnova za prenos podatkov iz analogne v digitalno karto daljica 100 m! (Določitev optimalne metode prenosa podatkov in optimalne gostote osnovne mreže reliefa Slovenije za digitalno uporabo. Ljubljana: RSS, 1972. 74,). 

Prej omenjeni urednik je bil tudi moj učitelj in sem ga cenil, a od tistega trenutka naprej sem vedel, da se moram za svoje najdbe in ugotovitve postaviti odločneje. Ta mali incident v času, ko sem bil že uveljavljen krasoslovec, me je še bolj postavil na realna tla. Zgodilo se je samo deset let kasneje, skoraj na koncu moje kariere, ko je leta 1998 pri Mladinski knjigi izšla reprezentančna knjiga Slovenija, pokrajine in ljudje. Takrat je že kar mrgolelo samostojnih geografov, med njimi tudi kakšen prenapetež. Naj mi bo oproščeno, če se takole nedolžno spotaknem ob nekatere kolege, a ne s slabim namenom. Še danes pa se sprašujem, kakšen namen  je imel tisti, ki je v seznamu 31 avtorjev (morda tudi po pomoti?) v tako pomembni knjigi izpustil moje ime? To me je prizadelo, in čeprav je od tega četrt stoletja, ni pozabljeno. 

V knjigi sem prispeval 16 tiskanih strani o območju Julijskih Alp, lahko bi jih še več. Nihče mi ni rekel za kakšno fotografijo, ki sem jih imel obilo,  zlasti iz višjih območij. Uredništvo mi ni bil posebej naklonjeno, to je jasno. Mojega sestavka niso prebrali dovolj pozorno, sicer ne bi manjkalo poglavje o pleistocenski poledenitvi in ledeniškem reliefu Slovenije. Napaka je kajpak moja, ker sem bil premalo pozoren in predvsem premalo odločen. 

Kaj meni in kaj drugim pomeni visokogorski kras. Izviri znanja in idej

Naj se vrnem k laštom in kraškim mizam. Tu lahko razložim, kako in zakaj sem se navdušil za to razmeroma ozko področje in o njem precej objavljal. Kakšnega posebnega odziva v domačih logih moj visokogorski kras, kot že omenjeno, sicer nikoli ni doživel. Za to kar počez ni mogoče kriviti nezanimanja večinske geografske srenje. Visokogorski kras je svet nad gozdno mejo, ki je vsaj polovico leta pod snegom. Turni smučarji pozimi sploh ne vedo, da se marsikje vozijo po škrapljastem visokogorskem krasu, ki je poleti komaj prehoden. Problem je v odmaknjenosti, v tem, da se obstoja tega sveta komaj zavedamo. Skratka, »daleč od oči, daleč od srca«! A prav tej odmaknjenosti lahko pripišemo dobro ohranjenost naravnega okolja, ki v sebi skriva temeljne odgovore na mnoga vprašanja v recentnem geomorfološkem razvoju. Razvoj, kot ga kaže visokogorski kras, je v bistvu precej enostaven, premočrten, lahko razumljiv. V tem je tudi njegova privlačnost. Čim bolj se časovno oddaljujemo od začetka razvoja drobnih korozijskih reliefnih oblik, po koncu zadnje ledene dobe pred okoli 10.000 leti, tem več jih je in bolj so izrazite, a tudi različne. 

Veliko sem se naučil v Angliji in na Irskem

Ko sem delal diplomsko nalogo se še nisem zavedal, koliko je podobnega površja drugod v Alpah in na Britanskem otočju. Pomena laštov se zavedam zlasti, odkar sem v drugi polovici leta 1968 in prvi polovici naslednjega leta spoznaval angleške in irske »limestone pavements«, zlasti v Yorkshiru in na irskem Burrenu. Podobno velja za kraške mize.  

V Angliji sem na enoletnem študiju bil pri priznani profesorici geomorfologije in krasoslovja Marjorie M. Sweeting na School of Geography univerze v Oxfordu. V Sloveniji smo jo poznali že prej. Prišel sem v dobre roke prizadevni raziskovalki, ki se je nam postdiplomcem posvečala enkrat tedensko. Ostale dni sem preživel na geološkem institutu v knjižnici, tu in tam tudi na terenu pod vodstvom mentorice. Spoznal sem relief bližnje in bolj oddaljene okolice Oxforda. V drugi polovici študija sem za več tednov obiskal univerzi v Manchestru in Cambridgeu ter terensko raziskoval glaciokras v Yorkshiru.  

Angleško-irske terenske izkušnje so bile vsaj zame silno zanimive in dragocene. Spomladi 1969 sem iz Oxforda prišel v Bristol in za Veliko noč je jamar, profesor Tratmann načrtoval strokovno ekskurzijo na zahodno Irsko in me skupaj s še dvema postdiplomcema, tudi poznejšima profesorjema na angleških univerzah, vzel s seboj.  S trajektom smo najprej dosegli Dublin, od tam pa z avtom do kraškega območja Burenna na zahodni irski obali, do ene od znamenitejših kraških pokrajin zahodne Evrope. Do takrat sploh nisem vedel zanjo, ponovni obisk Burrena leta 2018 in branje različnih knjig mi je dokončno odprlo oči. Soočil sem se z ledeniškim krasom irskega primorskega tipa, ki pa je do neke mere podoben visokogorskemu, alpskemu in mu je angleški yorkshirski kras še najbolj podoben. V Yorkshiru sem že pred tem prvič videl prave kraške mize, ki so tam bile sploh prvič opisane. Nastale so na prav isti način kot v našem visokogorju. Zadnja poledenitev je tudi na nekaterih delih Irske in Velike Britanije pred 10 tisočletji za seboj pustila od ledu gladko obrušene laštaste površine, posejane z morenskim materialom, predvsem pa različno velike balvane. Medtem ko je morensko gradivo, posebno, če ga ni bilo veliko, lahko kmalu izginilo, so se balvani, bolj ali manj nespremenjeni ohranili vse do danes. Na Irskem, še bolj pa v Yorkshiru imajo kraške mize podstavek, visok do 40 cm. To je bila edinstvena izkušnja za domače primerjave, še dodatno, ko sem si na vabilo profesorja Alfreda Boeglija izpopolnil znanje iz iz visokogorske kraške geomorfologije in nastanka kraških miz na območju Muotatal na planoti Maren,v kantonu Schwyz. Boegli je bil eden od začetnikov raziskovanja drobnih visokogorskih kraških oblik, zlasti pa je znan kot raziskovalec več kot sto kilometrov dolge švicarske jame Hölloch. 

Te terenske izkušnje so mi dale ogromno in v primerjavi s sedanjimi sodobnimi možnostmi za posredno opazovanje površja lahko rečem naslednje. Odlično je, ker morda nisi več toliko vezan na teren, a bognedaj, da bi si kdo želel popolno neodvisnost od terena. Nič, prav nič ne more popolnoma nadomestiti hoje po terenu in onega živega  doživljanja metra za metrom kraškega ali drugega terena. Teren je za geomorfologa zakon!

Neposredna izkušnja, ki izvira iz lastnega opazovanja, je nezamenljiva

Prav to, da sem lahko neposredno na tujem terenu opazoval in raziskoval geomorfološke pojave in jih potem primerjal z domačimi, in obratno, mi je dalo največ izkušenj. Ledeniški kras sem lahko videl tudi na Norveškem, v območju Mo i Rana,  kjer so posamezni izdanki marmorja in celo tam so kraške mize, s katerimi lahko nekako zaokrožim moje učno in ustvarjalno obdobje. Še zdaleč ni vse narejeno in dokončano, pa pustimo še nekaj mlajši generaciji, naprimer visokogorski kras in kraške mize na Gorenji Komni in še kje. 

Vse to je bilo tesno povezano z zanimanjem za ledeniški relief in njegove pojave od vsega začetka. Če je bil profesor Anton Melik prvi, ki je nam študentom pri vhodu v sotesko Vintgar pokazal oražence, je bil Milan Šifrer glavni, ki me je največ naučil na tem področju. Če bi še živel, bi mu pokazal, kaj je naš eminentni in nesporno najpomembnejši geomorfolog in naš vzornik profesor Ivan Gams leta 1998 v knjigi Geografija Slovenije (str.46) napisal o Blejski ledeniški pokrajini, češ da »Blejski kot ni morenska pokrajina, kot pogosto napačno mislimo«  Prav tej pokrajini, tako Blejskemu kotu, kot prostrani pokrajini bohinjskega piedmontskega ledenika, radovljiški Deželi na levem bregu Save Dolinke, se je Milan Šifrer že zgodaj življenjsko močno posvetil in o tem tudi izdatno objavljal. Trditvi svojega imenitnejšega vrstnika zagotovo ne bi dal prav. Ker sva bila oba pogosto v Gamsovi senci, bi si ta trenutek želel ob sebi doktorja Milana Šifrerja, nesporno, a premalo cenjeno kapaciteto na področju slovenskih ledeniških pokrajin. Malo za šalo, malo zares, si upam predvidevati, da bi Milan ob branju zgornjega citata rekel: »Jure veš, Vanč pač vsega ne ve in tudi ne more vedeti, čeprav bi še kako rad. Ta trditev (in še katera, op. avtorja) mu je zagotovo mnogo prehitro ušla iz rok«. Morenski »non plus ultra« sta obe pokrajini, Blejski kot in Dežela, od Jesenic, mimo Prešernove Vrbe pa vse do Brezij. Če bi bil Gamsovemu besedilu dodan še kartografski prikaz omenjena gorenjskega bisera, ne samo težje pregledna karta vsega slovenskega poledenelega ozemlja, bi se hitro videlo, kaj je in kaj ni morenska pokrajina. Tako je pač z avtoritetami! Pa tudi z objektivnostjo, ki je nikoli ni dovolj. Poledenelega ozemlja Slovenije v primerjavi z ostalimi alpskimi predeli res ni veliko, a ni prav, da je njegova omejitev na preglednih kartah, objavljenih na internetu, prikazana pomanjkljivo. Naše nekoč poledenelo ozemlje ima prav posebne lastnosti in se zato razlikuje od nepoledenelega.    

Moja kritičnost v tem primeru izhaja iz lastnega, razmeroma še kar dobrega terenskega poznavanja slovenskih ledeniških pokrajin, česar Gamsu ni mogoče pripisati. To v nobenem primeru ni očitek, je pač ugotovitev, da v nobeni stroki, tudi geografiji, en sam človek ni dovolj. Moč je v skupini, ne samo v popolni enotnosti, tudi v različnosti! Naj pa se na tem mestu spomnim, da je bil Ivan Gams veliko zanesljivejši, skoraj nedosegljiv v kraških zadevah in smo se vsi od njega veliko naučili. Čeprav nisem bil eden od njegovih učencev, sem imel občutek posebnega privilegija (čeprav jih je bilo malo), da sem leta 1973 lahko kot asistent enakopravno sodeloval pri pripravi Slovenske kraške terminologije. Bil sem soavtor te terminologije (konkurenca je dvomila o njeni uspešnosti) in to v družbi deset let starejših profesorjev Ivana Gamsa in Darka Radinje. Izjemno plodno in poučno sodelovanje! Na pojasnim in da ne bo pomote, tudi s profesorjem Gamsom sva bila dobra prijatelja, a predvsem v drugi polovici njegovega življenja. Kapo dol pred njegovim opusom!

Nepozabni Bojan Erhartič (1979-2013)

V Dolino triglavskih jezer se poleti podajajo tisoči planincev, pa redki vedo v kakšni enkratni pokrajini so se znašli. Tam je še vedno precej zanemarjeno področje informatike in izobraževanja, namesto da bi vsakomur čim bolj na široko, a preprosto in razumljivo razložili, kakšen naravni dragulj imamo Slovenci. Na to sem posredno in neposredno že večkrat opozoril. Imel pa sem srečo, da sem lahko sodeloval pri rasti mladega raziskovalca Bojana Erhartiča, ki je o Dolini triglavskih jezer izdelal doktorsko disertacijo in jo objavil v posebni izdaji Geografskega zbornika. To je bil eden redkih primerov, da mi je nekdo neposredno sledil. Usodi sem hvaležen, da sva s pokojnikom tako plodno sodelovala, a še vedno zelo žalosten, da ga ni več med nami. Človek ima lahko v življenju veliko sreče, pa tudi veliko smole. Oboje se žal dopolnjuje, samo enega ni brez drugega. Pri bližajoči nesreči nekoga drugega navadno ne moreš biti zraven, da bi da bi jo preprečil. Bojan Erhartič je bil tudi odličen fotograf in se je znašel na ultralahkem letalu, z nepazljivim pilotom za krmilom, ki je tik nad Sočo spregledal napeto jeklenico čez reko. Izgubili smo zelo perspektivnega strokovnjaka! Nekaj, žal zelo podobnega se je zgodilo mojemu bratu Alešu nad Gorjami na Gorenjskem, ko je pilot helikopterja trmoglavo silil v gosto meglo. 

Zaključek

V zgornjih vrsticah sem se izpovedal na morda nekoliko nenavaden način. A povabilo k sodelovanju v Geografski širini sem razumel kot možnost tudi za kaj takega. Druge podobne priložnosti doslej ni bilo. Kdaj pa kdaj ni odveč priti z odkrito besedo na dan, ne samo, da Ti je lažje, ampak zlasti da opozoriš mlajše za seboj, naj ne delajo istih napak. Upam, da nisem zlorabil zaupanja, sem pa hvaležen, ker se sicer ne bi spomnil naprimer projekta digitalizacije kart, kajti takrat se nam je zdelo, kot da smo prvi na svetu, ki sledimo novim tokovom. Usodi sem hvaležen, ker sem dostikrat lahko, moral, ali hotel delal stvari, ki jih drugi niso hoteli, znali, zmogli, ali opazili. Obdržal sem skromnost, dobrovoljnost, tudi poštenost do sebe in drugih, a cilje sem si postavljal visoko. Tudi zdrava kritičnost je moja lastnost, vendar za vsako ceno ne zagovarjam svoje resnice. Spremljala me je sreča, ker sem se iz več nevarnih situacij rešil nepoškodovan, a marsikdo v moji bližini žal ne. Imam družino, na katero sem ponosen. 

Bralec naj ne bo začuden, da se moje dejavnosti na didaktičnem področju  nisem dotaknil niti z besedico. Tako sem se moral odločiti, prvič, ker sem kariero začel z visokogorskim krasom v okviru geomorfologije in tudi zato, ker se mi področje šolske geografije zdi preveč pomembno, da bi ga obravnaval samo mimogrede. Je pač naneslo, da sem v drugem delu svoje kariere, po vrnitvi iz Pedagoške akademije leta 1986, sprejel tudi predmet didaktika, ki je bil dodaten zelo resen izziv. K sreči, ker je to pomenil premik od neke vrste osamljenosti na področju geomorfologije, k občutku obče koristnosti na področju šolske geografije. Skupaj s kolegi in kolegicami smo odkrivali Kocena in utrjevali šolsko geografijo. Hvala vsem za nadvse plodno in navdihujoče sodelovanje, geomorfologom in šolskim geografom, enim in drugim, s katerimi smo ustanovili strokovna društva! Kaj vse bi bilo še treba omeniti iz mojega življenja pa mora ostati za drugo priložnost! Naprimer pomen zgodnjega delovanja v mladinskih organizacijah in mladinskih raziskovalnih taborih, jamarstvo, nesrečo v breznu pri Medvedovi konti, naporno gradnjo stavbe sedanje Pedagoške fakultete. Omeniti moram moja številna strokovna potovanja, naprimer z znamenitim krasoslovcem Derekom Fordom po ZDA in Kanadi in spet v ZDA po Utahu in sosednjih, geomorfološko izjemno zanimivih državah. Najbolj številna so bila privatna avtomobilska potovanja (s stanovanjsko prikolico in brez nje, skupaj prevoženih blizu 30.000 km, če ne več), slednja kakopak v dvoje, s soprogo geografko Jelko-Eto. Pa kar obsežno strokovno geografsko in turistično dejavnost v občinah Bovec, Cerkvenjak in Šentjur, pa 23 let predavanj in več sto ekskurzij v Tretji univerzi in še kaj. Za »moj Kanin« to pot tudi ni bilo prostora?

Z vsem tem sem lahko zadovoljen in tudi gradiva za obdelovanje v naslednjih letih je ostalo še dovolj, zlasti zapisov iz potovanj, »solate« iz tisočev diasov in desetin dnevnikov. Kamorkoli se ozrem, imam številne prijatelje in znance. Nekaj med njimi je bilo tudi tujcev, naj omenim samo dva nepozabna prijatelja, in to geomorfologa Poljaka Mariana Pulino, ki me je pripeljal med drugim na Svalbard in v Sibirijo ter Nemca Hartwiga Haubricha, zaslužnega predsednika mednarodne komisije za pouk geografije pri IGU. Pa tudi geografa in biologa ter vnetega tekmovalca v orientiringu Finca Kalleta Heina, s katerim se redno obiskujeva in dopisujeva. Letos so se mi oglasili celo nekateri dijaki in dijakinje iz prvih službenih let na ljubljanskem učiteljišču. Morda najlepši spomini! Splačalo se je živeti! Več, razen zdravja, mojega in mojih bližnjih, pa morda časa za pisanje še kakšnega članka, si v teh letih pač ne morem želeti!

Kljub terenskemu tednu je bilo v sredo, 18. oktobra, na Oddelku za geografijo zelo živahno. Potekal je namreč dogodek ob Mesecu prostora, ki ga organizira katedra za regionalno analizo in planiranje, letos skupaj s Komisijo za regionalno in prostorsko planiranje Zveze geografov Slovenije. Obeležitvi meseca prostora, ki je pobuda Ministrstva za naravne vire in prostor, se je oddelek pridružil že v prvem letu, torej je tokrat šlo že za jubilejni 10. tovrstni dogodek. Tokratna osrednja tema so bile izkušnje in izzivi v regionalnem planiranju. 

Dopoldanski del dogodka je bil namenjen predstavitvi novejših izkušenj z regionalnim planiranjem v Sloveniji. V prvem delu so svoje prispevke predstavili dr. Simon Kušar, mag. Aša Rogelj, Simon Škvor in Olga Abram. Razmišljali smo o tem, ali v Sloveniji sploh imamo regionalno planiranje ter dobili uvid v področje regionalnega razvoja in razvojnega načrtovanja z vidika Ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj. Na ravni Severno Primorske regije smo spoznali kakšen je pomen regionalnega načrtovanja za skladen regionalni razvoj, za konec pa dobili še vpogled v makroregionalno sodelovanje v jadransko-jonski regiji.

V drugem delu je bil poudarek na predstavitvi bolj konkretnih primerov regionalnega planiranja. S prispevki v tem delu so sodelovali dr. Valeria Lingua, dr. Mitja Bricelj, dr. Gregor Čok, dr. Branko Pavlin, Mavricij Humar in Dejan Zorec. Na začetku dobili dober uvid o teoretičnem ozadju pristopa regionalnega oblikovanja in zelo dober primer praktične rabe na območju toskanskih občin ob reki Elsa, ki se soočajo z vprašanjem oblikovanja rečne skupnosti. Nadaljevali smo s primerom povezovanja in upravljanja razvoja v porečjih, kjer je v zadnjih desetletjih prišlo do opuščanja regionalnega pristopa, kar se negativno odraža v pokrajini z zmanjševanjem vodne, prehranske in podnebne varnosti prebivalcev. Leta 2021 smo v Sloveniji dobili Pomorski prostorski plan, ki zaradi regionalnega značaja omogoča prenos izkušenj tudi na druge podobne akte. Spoznali smo uporabo celovitega (geografskega) razmišljanja o reki Vipavi v občini Miren-Kostanjevica, ki je pripeljalo do povezovanja občin v Vipavski dolini in dveh prekomejnih projektov. Dopoldanski sklop pa smo zaključili v Spodnjem Podravju, kjer smo prepoznali posledice drobljenja in ponovnega povezovanja občin v obliki skupne občinske uprave, kar omogoča vključevanje številnih regionalnih vidikov in celostne obravnave območja.

Popoldanski del dogodka je tokrat minil v znamenju panelne razprave o pripravi in izdelavi regionalnih prostorskih planov v Sloveniji. Pri razpravi so sodelovali mag. Lenča Humerca Šolar, Blaž Barborič, dr. Janez Nared, mag. Peter Zajc, mag. Miran Gajšek in dr. Boštjan Brezovnik. Razpravo sta povezovala dr. Simon Kušar in dr. Naja Marot (Komisija za regionalno in prostorsko planiranje ZGS). Razpravljavci so ogreli udeležence s krajšimi izhodiščnimi besedami: izvedeli smo časovni okvir izdelave regionalnih prostorskih planov (dokončani naj bi bili do konca leta 2026), seznanjeni smo bili s pripravljalnimi koraki na izdelavo regionalnih prostorskih planov v okviru projekta Pilot MOP, razmišljali o vlogi ustreznih strokovnih podlag in o vlogi regionalnih razvojih agencij kot pripravljavcih teh strateških prostorskih aktov, ocenili smo vlogo mestnih občin v procesu izdelave regionalnih prostorskih planov ter preverili, kako lahko pokrajine kot druga raven lokalne samouprave prispeva k regionalnemu prostorskemu planiranju. V pogovoru med panelisti ter med panelisti in ostalimi udeleženci so se razkrili številni izzivi povezani tako s strokovnim pristopom pri izdelavi regionalnih prostorskih planov, kot tudi s potrebo po ozaveščanju različnih deležnikov o pomenu in vlogi tega dokumenta in sodelovanju različnih strok v planerskem procesu. Opozorili pa smo na veliko vlogo t. i. regionalnega pristopa, ki bi moral biti vodilo vseh prizadevanj pri načrtovanju razvoja v regijah. 

Letošnji dogodek ob Mesecu prostora na Oddelku za geografijo je v dopoldanskem in popoldanskem delu pritegnil po več kot 70 udeležencev iz številnih organizacij. Potrdil je tudi, da predstavlja pomembno stičišče informacij, znanja, kompetenc, izmenjave praks in povezovanja med geografi, pa tudi geografov z drugimi strokami. 

Foto: Tara Jakopič Stojc

Univerza v Ljubljani (UL) je spomladi leta 2023 začela z novim ciklom mentorskega programa Alumni za študente. Mentorski program omogoča študentom UL, da spoznajo različna delovna mesta in se nato lažje odločijo, kakšni karierni poti bi sledili. Na Oddelku za geografijo smo program izvedli v sodelovanju z Alumni klubom geografov Univerze v Ljubljani. 

Program temelji na osvetlitvi delovnega mesta (job shadowing): alumni za en dan ponudijo vstop v svoje delovno okolje, da študenti spoznajo njihovo delo. Prek osvetlitve delovnega mesta študenti en dan spremljajo vse, kar alumni počne na svojem delovnemu mestu - od prijetnih do tudi bolj stresnih trenutkov. Kar pomeni, da je to idealen način, da študenti preverijo, ali določeno delovno mesto ustreza ali ne, in pomaga pri nadaljnjih odločitvah za kariero.  

Prednosti vključitve v mentorski program so: utrdi odločitev za študij geografije, pokaže raznolike možnosti za zaposlitev z geografsko diplomo, pomaga pri izboru smeri za študij geografije na 2. stopnji, omogoča navezavo stika z organizacijo, v kateri bi študenti želeli opravljati obvezno praktično usposabljanje (2. stopnja študija), testiranje ideje za zaključno delo, pridobitev koristnih povezav in kontaktov v organizaciji ali na področju zanimanja, pridobitev dragocenih praktičnih izkušenj. 

Na Oddelku za geografijo smo najprej zbrali interes študentk in študentov. Nato smo s pomočjo članic in članov Alumni kluba geografov Univerze v Ljubljani poiskali ustrezno mentorico oziroma mentorja ter poskrbeli za vzpostavitev stika. Osvetlitve delovnega mesta so potekale do oktobra 2023. Mentorski program je uspešno končalo 6 študentk in študentov. 

In kaj menijo o projektu? 

V okviru osvetlitve delovnega mesta sem se za en dan pridružil mag. Niki Rovšek, vodji Skupne službe urejanja prostora v Skupni občinski upravi občin Gorenjske.  Skupna služba deluje v prostorih Mestne občine Kranj. Prisostvoval sem različnim sestankom v povezavi z umeščanjem v prostor, na koncu pa smo obravnavali tudi regionalni prostorski plan. Dan se mi je zdel zanimiv in poučen, zato projekt osvetlitev delovnega mesta priporočam tudi ostalim študentom (Urh). 

Enodnevna osvetlitev delovnega mesta je odličen izkustveni vpogled v delovni proces tvoje potencialne zaposlitve. Skupaj z mentorjem si izpostavljen tako prijetnim kot stresnim zahtevam poklica, kar pa ti omogoči lažje odločanje o zaposlitvi po končanem študiju. Osvetlitev priporočam vsakemu, ki verjame, da ima poklic prihodnosti že izbran, a s tem delovnem mestom še ni bil v neposrednem stiku (Lea). 

Mentorstva za en dan sem se udeležila, ker me je zanimalo delovno mesto projektnega menedžerja na področju prostorskega planiranja. Tako sem dobila priložnost na IPoP-u, kjer mi je mentorica predstavila prostor, sodelavce, njeno karierno pot in ambicije ter delo. Le to obsega raznolike projekte in tudi metode, med katerimi izstopa terensko delo. Predstavila mi je tudi udeleževanje na srečanjih, simpozijih ipd., kjer aktivno sodeluje tudi v sklopu službe (Barbara). 

V mesecu novembru je na Filozofski fakulteti potekal skupni projekt Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter Filozofske fakultete Novembra smo. Pri projektu so sodelovali tako znanstveniki kot umetniki ter njihovi študenti, z namenom tesnega povezovanja umetniškega in znanstvenega raziskovanja aktualnih tem sodobne stvarnosti. Želja sodelujočih je bila, da se bodo raziskovanja in spoznanja soočila med sabo ter da se bo med njimi vzpostavil dialog. Filozofska fakulteta je za en mesec postala razstavni prostor številnim umetninam izpod rok študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, medtem ko je Akademija gostila raziskovalce in predavatelje s Filozofske fakultete, ki so imeli tam predavanja. 

Tudi naš oddelek, natančneje knjižnica oziroma nadstrešek predavalnice pri knjižnici, je postal del razstavnega prostora v okviru projekta Novembra smo. Gostili smo inštalacijo Tajde Jug študentke 2. letnika MA študija ALUO, smer kiparstvo, pod mentorstvom doc. Tomaža Furlana. Inštalacija je imela naslov »Ogrožene vrste«. Za  izdelavo je bil porabljen material iz lesa in kablov za elektriko. Avtorica je svojo inštalacijo opisala takole: »Kabel, žila tehnološke narave, posredovalec energije in informacij, je za nas postal vse bolj moteč element vsakdana, zato ga zakrivamo in nadomeščamo. Narava tehnološkega sveta se spreminja in s spremembami izumirajo tehnologije različnih vrst. Človek izumlja izumrle vrste. Dolga leta so  kabli, naprave in ljudje živeli v sožitju. Danes kabel postaja simbol neestetskosti, zastarelosti in revščine.«

Ker se tudi geografi v okviru raziskovalne dela, npr. na področju podnebnih sprememb, pogosto srečujemo s terminom ogrožene vrste, smo z zanimanjem sprejeli umetniško inštalacijo, ki prav tako predstavlja nekakšno ogroženo vrsto, le da nas tokrat preveč ne skrbi njeno izumrtje, saj jo bo zagotovo nadomestila tehnološka novost, ki ne bo tako moteč element vsakdana, kot naj bili električni kabli. 

Med 18. in 22. oktobrom 2023 je v Frankfurtu potekal knjižni sejem, ki velja za največji knjižni sejem na svetu. Letos je bila Slovenija častna gostja pod sloganom Satovje besed. Na osrednjem razstavišču in na stojnici v hali, kjer so bile predstavljeni še ostali evropski založniki, so potekale predstavitve slovenskih avtorjev in njihovih prevodov. Številne prireditve so se odvijale še v mestu. Sejma sva se v soboto, 21. 10. 2023, udeležili tudi dve bibliotekarki iz knjižnice. Ob najinem prihodu na sejem je ravno potekala predstavitev  »New grafic novel from Slovenia«, med predstavljenimi avtorji je bil tudi kolega bibliotekar iz umetnostne zgodovine Jakob Klemenčič. Na stojnicah, kjer so bili predstavljeni prevodi slovenskih knjig so prevladovale leposlovne knjige, otroške knjige, knjige s področja filozofije. Meniva, da bi organizatorji lahko izbrali tudi strokovne knjige, kjer je predstavljena Slovenija kot država (z geografskega oz. domoznanskega področja). Namesto tega pa so za prestavitev Slovenije kot države izbrali tuje turistične vodnike in zemljevide. 

Zanimivo je bilo videti ostale države kako so prestavljale najnovejšo knjižno produkcijo, nekatere so se zelo potrudile že s pristopom do obiskovalcev. Obiskali sva paviljone večjih založb (Wiley, Routlede, itd.), ki izdajajo strokovno literaturo za različna področja znanosti. Pregledali sva, kaj je bilo izdanega za področje geografije v letošnjem letu. Posebno naju je navdušil nemški paviljon, ker sva videli veliko novih naslovov iz knjižnih zbirk, ki jih sicer kupuje naša knjižnica, poleg tega so imeli precej nove literature s področja turistike in novih zemljevidov. 

V okviru obiska knjižnega sejma se je Zveza bibliotekarskih društev dogovorila za ogled Nemške nacionalne biblioteke (Deutche Nationalbibliotek), kjer nas je sprejela direktorica knjižnice, nam predstavila delovanje nacionalne knjižnice (povedala je, da ima nacionalna knjižnica dva sedeža (drugi je v Leipzigu), da vsaka pokriva obvezne izvode za določene nemške dežele, koliko imajo dnevnega prirasta, da je sedaj večina gradiva v digitalizirani obliki, koliko imajo zaposlenih, obiskovalcev, gradiva in kako je potekala gradnja knjižnične stavbe). Nato je sledil ogled knjižnice, ki ima veliko skladišče s kompaktusi v kleti stavbe, kjer hranijo večino gradiva, nekaj čitalniškega gradiva pa imajo v osrednjem prostoru pri izposoji. Imajo veliko čitalniških mest, časopisno čitalnico, računalniške delovne postaje in prireditveni prostor. Sledil je še ogled delovnih prostorov zaposlenih, kjer smo se navdušili nad njihovo funkcionalnostjo in sodobno opremo pisarn. 

Po ogledu knjižnega sejma in Nemške nacionalne biblioteke ugotavljava, da je Slovenija s predstavitvijo kot častna gostja sejma zelo dobro poskrbela za spoznavanje slovenske literature in kulture, kar se tiče knjižne produkcije leposlovja, Slovenija pa je bila slabo prestavljena kot turistična destinacija. Ogled nacionalne biblioteke naju ni pustil ravnodušne, sploh če primerjava kakšno študijsko in delovno okolje imamo v naših knjižnicah.

V ponedeljek 16. 10. 2023 smo se študenti 3. letnika v okviru predmeta Geografija naravnih nesreč pod vodstvom dr. Tajan Trobca odpravili na terenske vaje. Podali smo se na izbrana huje prizadeta območja, da bi se na terenu iz prve roke seznanili z vzroki in posledicami obsežnih in uničujočih avgustovskih poplav, dinamiko intervencije ter po poplavne obnove. 

Naša pot se je začela v Sneberjah, kjer smo se seznanili z regulacijami Save na Ljubljanskem polju in postopki sanacije poplavljenih montažnih hiš. Nato smo se odpeljali v Mengeš, ki ga je Pšata, kljub razbremenilniku in dejstvu, da naselja na poplavnih kartah (še) ne najdemo, povsem preplavila. V Nožicah smo se seznanili z regulacijami in drugo protipoplavno zaščito ob Kamniški Bistrici ter si ogledali nastajanje povsem novega nasipa, ki naj bi naselje varoval pred naslednjimi poplavami. Ob Kamniški Bistrici smo se ustavili še v Stranjah, kjer je voda med poplavo zatrpala zapornice, si vrezala novo strugo in posledično povzročila večjo škodo na širšem degradiranem območju Kemične industrije Kamnik ter med drugim poškodoval tudi stavbo Gorske reševalne službe Kamnik. 

Pot nas je nato vodila v Gornji Grad, kjer smo se srečali z županom Antonom Špehom in vodjo civilne zaščite Celje Natalijo Plemenitaš Fuchs, ki sta nas s svojimi besedami popeljala v noč med 3. in 4. avgustom, ko je bilo naselje poplavljeno kot še nikdar do slej. Z nami sta delila podrobnosti reševanja ljudi in njihove imovine ter infrastrukture, ki jo je tedaj ogrozila in prizadela narasla voda hudourniške Drete, govora pa je bilo tudi o pripravah struktur civilne zaščite v mirnih časih na izjemne situacije, kot so bile zadnje poplave. 

Naša naslednja postaja je bila Ljubno ob Savinji. Opazili smo, da so v jedru naselja posledice poplav že dodobra odstranjene, le nekoliko stran v grapi Trbiškega grabna pa je slika povsem drugačna. O tragediji tistih dni pričajo opuščene hiše in zevajoč prazen prostor na mestih nekdanjih domov, ki so jih poškodovali ali odnesli zemeljski plazovi. 

Z domačini smo se uspeli pogovarjati v naselju Struge, kjer je naše poglede najbolj pritegnila spodjedena, nagnjena stanovanjska stavba, ki smo jo do takrat videli le v medijih. Tudi tu so nam pripovedovali o noči tragedije in kako je deroča voda vas ločila na dva dela ter pri tem sredi doline ustvarila otok. Stanje je še poslabšal zemeljski plaz, ki se je utrgal nekaj sto metrov gorvodno od vasi, zaradi katerega sedaj ne morejo začeti z obnovitvenimi deli in vprašanje, če sploh bodo, saj naselje zaradi izrazito poplavno neugodne lokacije kaj lahko doleti odločitev o selitvi na varnejše mesto. 

V Lučah smo govorili z lastnikom kmetije, ki so jo zasule naplavine hudournika in zemeljski plaz: "… začelo se je ob 3.30 ponoči, ko je zmanjkalo elektrike. Hiša staršev in hlev sta bila takrat še na svojem mestu. Ko sva z ženo zjutraj odšla pomolst krave, sva opazila, da voda manjšega hudourniškega pritoka Savinje, ki je vso noč tako drla, kljub dežju ne teče več. Ob 14-ih se je zaslišal močan pok in takrat se je začelo najhujše. Z vodo prežeta preperina je spolzela po pobočju navzdol in odnesla lesen zgornji del hleva, kar je povzročilo da se je betonski spodnji del hleva posedel in pod seboj pokopal tudi živino. Kadavre živali, ki jih je zajel plaz, so mu pomagali prepeljati Avstrijci s helikopterjem." 

Na poti nazaj smo se peljali mimo naselja Nazarje, ki leži na sotočju Drete in Savinje. Tam je bilo hudo prizadeto podjetje BSH, ki izdeluje hišne aparate. Ustavili smo se še v Letušu, kjer je spodnji del naselja v celoti zgrajen na poplavni ravnici na levem in desnem bregu Savinje. Tu je voda v objektih povzročila toliko škode, da so hiše marsikje še vedno prazne. V počitniškem naselju Male Braslovče je zaradi visoke in deroče vode reševanje ljudi v času poplav med drugim potekalo tudi s čolni. V naselju pa je bilo zabeleženo že več obsežnih poplav. Po dolgem dogovarjanju, so se na koncu odločili seliti Letuš in Male Braslovče v Rakovlje. S selitvijo bi, ne le omogočili prebivalcem življenje brez strahu, temveč tudi varno območje za razlivanje vode ob večjih poplavah, ki bi povečalo poplavno varnost ob Savinji dolvodno vse do Celja.  

Da na kratko povzameva, poplav v takšni meri nismo pričakovali, kljub napovedim Agencije RS za okolje. Tako so bili prebivalci na nekaterih območjih popolnoma odrezani od sveta in so do njih lahko dostopali le s pomočjo helikopterjev. Proti takim poplavam se težko zaščitimo, ker je v večini primerov zaščita predraga in v nekaterih primerih tudi ekološko sporna. 

Terenske vaje so se nama zdele poučne in zanimive, ker smo si posledice poplav lahko od bližje pogledali in stopili v kontakt z domačini. 

Med 19. in 20. 10. 2023 se je na Ptuju odvijal Tretji slovenski kongres o vodah. Gre za dogodek, ki se v povprečju odvija vsakih pet do sedem let (Prvi in Drugi slovenski kongres o vodah sta bila leta 2012 v Ljubljani in leta 2017 v Podčetrtku).

Tokratni kongres je bil izveden v organizaciji 23 nevladnih strokovnih društev in združenj. Glavni organizator je bilo Društvo vodarjev Slovenije, med soorganizatorji pa je bila tudi Zveza geografov Slovenije. Kongresa se je udeležilo okoli 200 udeležencev in predstavnikov številnih strok, ki se z različnih vidikov ukvarjajo z vodo, med njimi tudi kar nekaj geografov.

Program kongresa so tvorile predstavitve prispevkov v okviru treh krovnih sklopov, in sicer:

1. Poplave, suše, raba vode in prostorsko načrtovanje,

2. Stanje, varstvo in biodiverziteta voda,

3. Celovite rešitve, interdisciplinarnost in sodelovanje v mednarodnem prostoru.

Člani Oddelka za geografijo UL smo na kongresu sodelovali s prispevki v vseh treh sklopih, in sicer na teme oznak visokih voda, grožnje potencialno onesnaženih območij vodnim virom, predstavitve izobraževalnega in ozaveščevalnega poligona za spoznavanje vodnega in obvodnega prostora ob Temenici ter predstavitve sedaj že tradicionalnih skupnih hidrogeografskih terenskih vaj študentov geografije treh slovenskih univerz.

Organizirane so bile tudi tri okrogle mize, z naslovi:

1. Vodna in okoljska infrastruktura – ko rešitev postane problem,

2. Vloga zadrževalnikov in zadrževanja voda za trajnostni razvoj in krepitev družbene odpornosti,

3. Vodonosniki – vodni viri in ekosistemi.

Pretežni del prvega dne kongresa je bil posvečen aktualnim avgustovskim poplavam in z njimi povezanimi izzivi. V ospredju kongresa so bile poleg poplav tudi tematike, ki zadevajo rabo vode, smotrnost različnih posegov v vodni in obvodni prostor, stanje vodnih in morskih ekosistemov ter biotske raznovrstnosti, predstavljeno pa je bilo tudi nekaj primerov dobrih praks. S predavanji ter okroglimi mizami smo udeleženci bogatili razumevaje različnih strokovnih pogledov in pristopov k varstvu, urejanju in rabi voda ter (ob)vodnega prostora.

Eden izmed namenov Tretjega slovenskega kongresa o vodah je bil, poleg iskanja rešitev za številna odprta vprašanja povezana z vodo, izpostaviti interdisciplinarnost upravljanja z vodami, ki se odraža v povezovanju različnih strokovnih znanj, v medresorskem sodelovanju javne uprave, vključevanju deležnikov in civilne družbe, poudarjena pa je bila tudi vpetost problematike voda v mednarodni strokovni in politični prostor.

Že samo število na kongresu sodelujočih nevladnih strokovnih združenj in društev ter različnih strokovnjakov, kot tudi vsebinska pestrost predstavljenih prispevkov potrjuje, da je zavedanje o pomenu trajnostnega, participativnega upravljanja z vodnimi viri v Sloveniji na izjemno visoki ravni, številni izzivi pa ostajajo pri njegovi implementaciji v praksi.

Prispevki s kongresa so objavljeni v zajetnem priložnostnem zborniku, ki obsega 561 strani: https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/167330819. Na spletni strani kongresa pa naj bi bili v kratkem na voljo tudi video posnetki predstavitev in okroglih miz: https://kongresvode.si/.

Simpozij Slovenski regionalni dnevi je letos potekal 12. oktobra v Pivki. Dogodek je namenjen razpravi o regionalni politiki v Sloveniji, soočenju mnenj in idej pristojnih ministrstev in drugih regionalnih akterjev. Osrednja tematika letošnjih regionalnih dni je bil zeleni prehod in potrebe, načrtovanje in uresničevanje le-tega na regionalni ravni. Od običajne prakse je letošnji dogodek izstopal po tem, da je potekal le en dan in ne dva, kot je bilo to običajno v preteklih izvedbah. Kljub temu se je dogodka po besedah organizatorjev udeležilo okoli 200 udeležencev z različnih občinskih in regionalnih inštitucij, raziskovalnih in izobraževalnih ustanov, ministrstev in druge zainteresirane javnosti. Mednje je štelo tudi pet članov našega Oddelka in številni nekdanji študentje.

Dogodek se je začel z več pozdravnimi nagovori, med katerimi je bila tudi predstavnica Evropske komisije Agnes Monfret (Generalni direktorat za regionalno in mestno politiko – Krepitev upravne zmogljivosti in izvajanje programov). Prvi vsebinski sklop je bil namenjen bolj političnim vidikom regionalnega razvoja. Razprava je tako potekala o pripravi sprememb Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR). Pri tem so svoje videnje teme predstavili Aša Rogelj (Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj), Lilijana Madjar (združenje regionalnih razvojnih agencij RRA GIZ), in Matjaž Ribaš (Slovenski regionalno razvojni sklad). Po krajšem odmoru je bil čas namenjen za okroglo mizo na temo vključevanja resornih ministrstev v dogovore za razvoj regij. Kot pozitivno je bilo izpostavljeno, da se ne pogovarjamo več o smiselnosti dogovorov, temveč o tem kako jih izboljšati. Kljub njihovi koristnosti je namreč treba opozoriti na številne pomanjkljivosti, ki jih lahko najdemo na vseh ravneh (država, ministrstva, regije in občine). 

Poudarek drugega dela je bil na prostorskem planiranju in trajnostni mobilnosti na regionalni ravni. Slišali smo aktualno stanje priprave regionalnih prostorskih planov, pri čemer ugotavljamo, da še vedno ni povsem jasno, kakšna bo njihova realizacija. Spoznali smo tudi delo pri pripravi podatkov za analizo stanja in razvojnih potreb, ki jo pripravlja Urbanistični inštitut RS. Nadaljevanje je bilo povezano z mobilnostjo, s predstavitvami izkušenj s pripravo regijskih celostnih prometnih strategij, pravnega okvirja za načrtovanje na regionalni ravni in projekta vzpostavitve regionalnih centrov mobilnosti. Pri vseh predstavitvah je bil poudarek na gradnji kolesarskih povezav. Kljub nekaterim dobrim zgodbam in primerom je med (geografskimi) slušatelji prevladalo mnenje, da se kolesarske povezave vzpostavlja brez jasne strategije in premisleka o dejanskih razmerah in potrebah konkretnih območij. Torej preveč generično na ozemlju celotne države, kar sicer velja tudi za mnoge projekte iz dogovorov za razvoj regij. Ob zaključku dogodka je bil čas namenjen še aktualni tematiki celostne prenove po poplavah.

Sklenemo lahko, da so letošnji regionalni dnevi ponudili nekaj novih informacij o aktualnem stanju na obravnavanih področjih, vendar so se določeni negativni vidiki snovanja regionalne politike pokazali tudi tokrat. Predvsem se vsakoletno pojavljajo zamude pri pripravi regionalnih dokumentov. Zaznali smo ozkoglednost določenih deležnikov, za katere se zdi, da ne premorejo dovolj celostnega pogleda na prostor. Posledica strnjenosti dogodka v en dan pa je pomenila, da je bilo manj možnosti za razpravo in predstavitev znanstvenih prispevkov, ki pa so bili objavljeni v monografiji Zeleni prehod na regionalni ravni (dostopna tudi na spletu: https://doi.org/10.3986/9789610507673).