APRIL–JUNIJ

V šolskem letu 2023/2024 je v soorganizaciji Zavoda Videja in Oddelka za geografijo UL FF potekalo prvo Državno tekmovanje s področja trajnostnega razvoja in varstva okolja za osnovne in srednje šole, ki smo mu nadeli kratko ime Trajnostni svet. Tekmovanje je sprva potekalo na šolski ravni, saj je lahko vsaka šola na državno tekmovanje prijavila le tri najboljše izdelke, ki so jih njihovi avtorji in avtorice v začetku marca 2024 predstavljali in zagovarjali pred strokovno komisijo Oddelka za geografijo. Najboljših šest v osnovnošolski in srednješolski kategoriji pa se je uvrstilo na mednarodno olimpijado, ki jo organizira beograjski center za mlade talente. Organizatorji mednarodne olimpijade izberejo po tri aktualne teme za srednjo in osnovno šolo, znotraj katerih mladi v državah po svetu iščejo sveže ideje in nove rešitve z mislijo na varstvo okolja in trajnostni razvoj. Osnovnošolci in osnovnošolke so se letos ukvarjali s temami rasti števila prebivalcev, izginjanja kopnega površja na otokih in celinah ter pomena varovanja koral oziroma koralnih grebenov. Na srednješolski ravni pa so bili v ospredju indikatorske vrste, območja varstva narave in inovativni načini rabe geotermalne energije. Od razglasitve rezultatov državnega tekmovanja dalje so se najboljši tekmovalci in tekmovalke pripravljali na olimpijado pod vodstvom Zavoda Videja oziroma njegove direktorice, geografinje Vesne Fabjan. Delo je obsegalo predvsem prevajanje pisnih izdelkov v angleški jezik, njihovo vsebinsko piljenje in pripravo na ustno predstavitev v angleškem jeziku.

V petek, 10. maja 2024, smo na našem oddelku združili prijetno s koristnim. Dan smo namreč začeli s slovesno podelitvijo priznanj najboljšim tekmovalcem in tekmovalkam ter zahval njihovim mentorjem in mentoricam, ki ji je sledilo nekaj medsebojnega druženja in spoznavanja. V preostanku dneva so bile organizirane vsebinske priprave na olimpijado, na katerih so svojo strokovno pomoč ponudili profesorji in profesorice ter študentke in študenti geografije. Uvodoma smo prisluhnili vsaki predstavitvi posebej in o njej razpravljali v širšem krogu, nato pa je sledilo bolj poglobljeno delo po posameznih osnovnošolskih in srednješolskih tematskih skupinah. Ker je bilo vseh sodelujočih v različnih fazah organizacije tekmovanja preveč za poimensko naštevanje, naj mi oddelčni kolegice in kolegi dopustijo skupinsko zahvalo za trud in čas, vložena v delo z mladimi, med katerimi se skrivajo tudi mladi geografski upi. Ob tem si želimo, da bi se tekmovanje postopoma uveljavilo v slovenskem prostoru in širše ter iskreno krepilo prizadevanja za varstvo okolja in trajnostni razvoj.

Naše terenske vaje so se začele v nedeljo popoldne, dne 12.5., ko smo se zbrali na postaji Mirje, iz katere smo se z avtobusom odpravili proti kraju naših, najprej fizičnogeografskih in na koncu še družbenogeografskih terenskih vaj, Bistrica ob Sotli. Ob prihodu je sledilo uvodno predavanje dr. Mateja Ogrina, ki nam je predstavil osnovne geografske značilnosti Kozjanskega, skupaj s programom terenskega tedna. Po predavanju je sledila okusna večerja, ki nas je vsak večer pričakala ob 18:30. Večina študentov nas je bilo nastanjenih v gasilskem domu PGD Bistrica ob Sotli, nekaj študentov pa je prespalo v hostlu Gabronka. V sklopu fizičnogeografskih vaj smo bili študenti razdeljeni v štiri skupine, pri čemer je imela vsaka skupina vsak dan različni predmet izmed naslednjih štirih: geomorfologija, klimatogeografija, pedogeografija z biogeografijo in hidrogeografija. Vsaka skupina je ob koncu dneva morala pripraviti poročilo in predstavitev na podlagi tistih terenskih vaj, ki jih je opravila tisti dan. Vse skupine so v štirih dneh zaokrožile štiri fizičnogeografske predmete. Dan študentov je potekal po naslednjem urniku: po zajtrku je sledilo terensko delo, nato sestavljanje poročila in vsakodnevno poročanje terenskih ugotovitev vsake skupine. 

V sklopu predmeta geomorfologija smo skozi 4 dni spoznavali geološke značilnosti Kozjanskega in geomorfološke oblike, ki so opazne na površju raziskovanega območja. Naše proučevanje se je osredotočilo na območje Sotelskega gričevja. Tekom tedna smo želeli ugotoviti, katere kamnine sestavljajo tamkajšnje območje in kako le-te vplivajo na same geomorfološke značilnosti površja. To smo ugotavljali z branjem geološke karte, kartiranjem geomorfoloških oblik in kamninske sestave na terenu ter interpretacijo vsega s pomočjo nosilcev tega predmeta. Kamnine, ki sestavljajo lokalno površje so iz različnih geoloških obdobij. Najstarejše kamnine so nastale v času karbona in perma. Na teh kamninah se je razvil fluvialni geomorfni sistem, ki ga razdelimo na denudacijski (prisotnost erozijskih jarkov in dolin) in agradacijski del (vršaji, naplavne in poplavne ravnice), kar pa smo potrdili in ugotovili s terenskim proučevanjem. Iz triasa so danes prisotni dolomiti, iz časa miocena pa sta na območju oblikujeta litotamniski apnenec in laporovec. Na teh omenjenih triasnih ter miocenskih karbonatih se je razvil kraški geomorfni sistem, ki pa ga lahko tu razdelimo na več tipov, to so globoki kras na katerega nakazujejo vrtače in kopaste vzpetine, fluviokras, za katerega so značilni dolki in erozijski jarki, ter plitvi kras.

V sklopu predmeta hidrogeografija smo ugotavljali fizikalne in kemične lastnosti reke Sotle in Bistrice ter njunih pritokov in spreminjanje teh vrednosti v daljšem časovnem obdobju. Glavni dejavniki, ki vplivajo na tukajšnje hidrogeografske značilnosti so padavine, izhlapevanje, matična podlaga in drugi. Ugotovili smo, da je reka Bistrica najbolj vodnata kot posledica najbolj zahodne lege od proučevanih vodotokov. S proučevanjem smo ugotovili tudi, da je Bistrica hudourniški vodotok, saj se zelo hitro odzove na padavine. Kakovost vode v Bistri in Sotli pa se zadnja leta izboljšuje, saj je prisotnega  vse manj onesnaževanja. Prišli smo tudi do ugotovitve, da so vodotoki srednje trdi ter da je tudi prevodnost visoka, kar pa ni povsod rezultat karbonatne trdote vode, temveč tudi prisotnosti onesnažil v vodotokih. Največ onesnažil smo zaznali v manjših vodotokih z manjšim deležem gozda, več vinogradi, poselitvijo in ob travnikih z intenzivno izrabo. Cilj je bil tudi ugotoviti, ali je prisotno progresivno onesnaževanje, to je večanje deleža onesnažil po toku navzdol.

Pri predmetu pedogeografija in biogeografija smo želeli opisati tukaj prisotne prsti s pomočjo izkopa profilne jame. Predvideli smo, da se s spremembo pedogenetskih dejavnikov spreminjajo tudi prsti in njihove lastnosti. Ugotovili smo, da se prsti med seboj, zaradi mikroklimatskih razmer, zelo malo razlikujejo. Prisotnost zadostne količine vlage pa omogoča intenzivno kemijsko preperevanje, kar povzroči nadpovprečno debele prsti. Ugotovili smo, da imajo prsti v spodnjih delih pobočij in podnožij višje deleže gline, kar preprečuje odtok vode in posledično nastajanje procesov psevdooglajevanja. Vse prsti na območju našega proučevanja so mlade, a so zaradi hitre pedogeneze globoke. Zaradi mehkih karbonatnih kamnin prevladujejo evtrične rjave prsti, sledijo rendzine, rjave pokarbonatne in oglejene ter psevdooglejene v nižinskih delih. Znotraj biogeografskega proučevanja pa smo prišli do zaključkov, da je celotno območje, z izjemo vodnih površin, primerno za uspevanje gozda, vendar zaradi antropogenega vpliva temu ni tako. Zaradi razgibanosti reliefa je prisotna tudi višinska pasovitost. Drevesna vrsta, ki tu prevladuje, je bukev. Na proučevanem območju pa je tujerodnih vrst malo, kar je posledica odmaknjenosti od glavnih prometnih povezav tega območja. Od tujerodnih vrst je največ prisotne vrste robinije, kar pa je posledica toplih in sončnih rastiščnih razmer.

V sklopu klimatogeografije pa je bil cilj preizkušanje osnovnih terenskih metod. Želeli smo spoznati topoklimatske razmere v občini Bistrica ob Sotli. Določevali smo moč Sončevega obsevanja glede na različne dejavnike. S pomočjo termalne kamere, smo na terenu ugotavljali temperaturne razlike površja glede na albedo in pokrovnost tal. Zanimalo nas je tudi, kolikšen vpliv ima relief na krajše trajanje Sončevega obsevanja v primerjavi s teoretičnim trajanjem Sončevega obsevanja. Zjutraj smo opravili tudi meritve temperature zraka v naprej določenih točkah, od dna dolin do najvišjih točk na območju terenskih vaj, s katero smo želeli določiti termalni pas ter intenziteto toplotnega obrata. Zanimalo nas pa je tudi, kakšen je odziv rastlinstva na lokalne temperature, ki smo ga določali s pomočjo vršnih poganjkov ter izračunali vertikalne gradiente tega priraščanja. 

V četrtek popoldne pa smo fizično geografijo zamenjali za družbeno geografijo, v Bistrico ob Sotli sta prišla dr. Zupančič in dr. Kušar. Po njunem prihodu je sledil pohod do bližnjega mejnega prehoda. Predstavljen nam je bil pogled in odnos do mejnih območij ter pomen in vpliv perifernosti na družbenogeografske pojave ter procese, ki vplivajo tudi na kulturno pokrajino. Zadnji dan terenskega dela pa je zaznamovalo anketiranje po naseljih. Študentje, bili smo razdeljeni po parih, smo anketirali lokalne prebivalce ter želeli izvedeti čim več o lokacijah, kjer opravljajo različne storitve ter njihov odnos s sosednjo Hrvaško in interakcijo s prebivalci sosednje države.

V Ljubljano smo se vrnili v petek popoldne in s tem zaključili terenski teden, ki nam je podal obilico novih znanj in izkušenj, ki jih bomo v prihodnost z veseljem uporabili na nadaljnji geografski študijski poti.

In je le napočil čas vsakoletnih, na Oddelku za geografijo večkrat opevanih, enotedenskih terenskih vaj na Dinarskem krasu. Po predstavitvi načrta terenskega dela, navdušujočih zgodbah preteklih študentov in spoznavanju kraških oblik pri predavanjih in seminarjih smo se na teren odpravili polni zagona in pričakovanj. Le nekaj dni pred vse leto čakajočim terenom smo pridno zbirali strokovno literaturo, s težavo prevajali besedila iz hrvaščine in oblikovali predstavitve, ki jih je vsak predstavljal na izbrani lokaciji. Vremenska napoved je obetala veliko dežja, a kako že pravijo - ni slabega vremena, je zgolj slaba oprema, zato smo se pred odhodom dodobra pripravili na vse razmere in se z veseljem odpravili na pot novih izkustev.

Prvi dan našega terenskega tedna na Hrvaškem smo začeli že na slovenski strani, kjer smo si ogledali izvir Novolipski breg, na Črnomaljskem ravniku. Pot smo nadaljevali do Pečine Tounjčice, kjer smo vstopili v izvirni del skoraj 9 km dolgega jamskega sistema. Na poti do Otočca smo se ustavili pri Jezeru Sinjac, ki deluje kot obrh in hkrati velja za najgloblji izvir na Dinarskem krasu, globok je namreč kar 204 m. Vožnja po zavitih in starih cestah čez Liko nas je popeljala do Lipovega polja, preko katerega teče reka Lika, ki je dolga 80 km in velja za eno izmed najdaljših ponikalnic v Evropi. Dan smo zaključili v Starigradu, kjer smo se namestili za naslednje tri dni.

Drugi dan smo začeli na otoku Pag, kjer smo si ogledali občasno ojezerjeni kraški polji Veliko in Malo Blato. Obe polji predstavljata življenjski prostor najrazličnejših močvirnih ptic, zlasti v času gnezdenja in selitev. Pot smo nadaljevali do izvira reke Bijele, ki izvira iz vodoravnega jamskega sistema, ki je znan po velikih kolonijah netopirjev. Dan smo zaključili na Kamenem Ledenjaku in preživeli sončni zahod ob kanjonu reke Zrmanje na razgledišču Pariževačka glavica.

Tretji dan smo začeli v zgodnjih jutranjih urah in se odpravili do Nacionalnega parka Paklenica, kjer smo preživeli cel dan. Popoldne nam je ostalo prosto, zato smo ga izkoristili za skok v morje. 

Četrti dan smo začeli na Tulovih gredah, ki so razpolagale s številnimi prelepimi prizori, vendar smo morali ves čas biti pozorni, da nas razgled ni premamil, da bi stopili s poti, saj je območje še vedno minirano od zadnje jugoslovanske vojne. Od Tulovih gred, ki so del jugovzhodnega Velebita nas je pot vodila na rob Velebita, in sicer na razgledišče, pod katerim se je razprostiral razgled na Liko. Območje pod razglediščem starejše študije definirajo kot kraško polje, v resnici pa gre za kraško uravnavo, saj je na njej prisoten tudi površinski odtok, ki ni značilen za kraška polja. Od razgledišča smo pot nadaljevali proti Gračanskemu polju, ki je opredeljeno kot kombinirano (pritočno-prelivno) polje in za katerega so značilne Cerovačke pečine. Gre za ponorni jamski sistem, ki danes ni več hidrološko aktiven in je eden izmed najbolj turistično obiskanih jamskih sistemov na Hrvaškem. Nato smo obiskali še izvir Zrmanje, ki slovi po skoraj 300 metrov visoki steni na koncu zatrepne doline. Dan smo zaključili ob izviru tipa obrh, ki mu pravimo Kusača. Gre za enega izmed najdaljših epifreatičnih izvirov Dinaridov.

Peti dan je bil po mnenju večine najbolj avanturističen, večinski del dneva smo namreč preživeli v kanjonu Zrmanje. Naš dan se je začel s čudovitim razgledom na sotočje Zrmanje in Krupe, kjer reki pod enotnim imenom Zrmanja nadaljujeta svojo pot. Ker gre za avtigeni kanjon, smo lahko opazovali čudovite lehnjakove pregrade, poleg tega pa se je marsikdo izmed nas pognal preko svoje cone udobja. Del poti smo namreč prehodili bosi. Hodili smo po vodi, prečkali reko, sem in tja pohodili kakšno kačo in najpomembnejše – se imeli neznansko fino. Del ekipe se je pod vodstvom profesorja Stepišnika podal peš proti samostanu Krupe, preostali del ekipe pa je skupaj s Sašom pot do samostana opravil s kombijem. Tisti, ki smo se pridružili profesorju Stepišniku smo se dodatno naužili čudovitih razgledov, na nekaj točkah pa je bila na testu tudi naša agilnost. Dan smo zaključili ob ogledu jamskega izvira Krupe.

Šesti dan smo začeli na Ličkem polju, ki, kot omenjeno predstavlja veliko kraško uravnavo. Poleg zanimivih razgledov je našo pozornost prevzel štirinožni prijatelj (pes), ki je prav vsakemu izmed nas ponujal šapo, nato pa se pustil razvajati. Z Ličkega polja smo se podali proti Baškim Oštarijam, ki predstavljajo ločnico med Južnim in Srednjim Velebitom. Vzpeli smo se tudi na Dabarske kukove, ki predstavljajo greben kukov iz jelar oziroma velebitskih breč. Dan smo zaključili ob požiralniku Crno vrilo, ki se locira na koncu kratkega alogenega kanjona.

Zadnji dan smo pri strmem spuščanju iz Baških Oštarij opazovali čudovit pogled na številne jadranske otoke. Glavna postojanka tistega dne je bil zaliv Zavratnice, eno izmed 147 majhnih dolin na zahodu Velebita, katerih nastanek zaenkrat še ni natančno raziskan – lahko so to kanjoni, erozijski jarki, erozijski žlebovi ali kakšna posebna oblika, ki zahteva svoje ime. Spoznali smo tudi vrulje, poseben tip podmorskega izvira, ki jih v Sloveniji ni, so pa zelo pogoste vzdolž Jadranske obale. Zadnji postanek je bil na utrdbi Nehaj, kjer smo preko natančnega opisa in slikovnega gradiva dobili predstavo o videzu Krasnega polja, ki smo si prvotno nameravali ogledati. 

Za zaključek lahko rečemo samo to, da so terenske vaje več kot izpolnila naša pričakovanja. Naučili smo se ogromno, opazen je bil velik napredek pri poznavanju krasa. Veliko smo se tudi nasmejali na račun spontanih šal (po navadi kar s strani profesorja) in naših “internih fint”, ki so terenu dajale občutek sproščenosti. Med seboj smo se povezali in po eni strani nam je bilo žal, da se nam skupen teren (vsaj v taki obliki) ne obeta več. Za nas so bile to namreč prve (in morda celo edine) skupne večdnevne terenske vaje. Dobili smo potrditev, zakaj je spoznavanje pokrajine na terenu bistveno za njeno razumevanje in zakaj je zelo pomembna tudi komponenta druženja med geografi, ki jo poudarjajo profesorji. Zahvaljujemo se profesorju Stepišniku, asistentu Sašu in vsakemu, ki je prispeval svoj del k oblikovanju teh nepozabnih dni na Dinarskem krasu. 

Bolzano/Bozen/Balsan je bilo leta 2018 prizorišče prvega, od 16. do 18. 5. 2024 pa 2. svetovnega kongresa s tematiko turizma na kmetiji (angl. agritourism). Ambicioznemu vodilu mednarodnega dogodka (»Agrituorism is more!«) je sledilo več kot 200 udeležencev iz 35 držav, ki so sodelovali v 13 tematskih sekcijah in prisluhnili 80 predstavitvam. Udeležence je nagovorilo 11 uvodničarjev, zadnji dan pa smo si lahko ogledali 14 turističnih kmetij Južne Tirolske. Ponovno so se kot odlični organizatorji izkazali sodelavci EURAC. 

Slovenijo sta na tem dogodku s predstavitvijo posterja (Kako ločiti turizem na kmetiji od podeželskega turizma?) zastopali Andrejka Krt (Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije) in Renata Kosi (Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije – Zavod Celje in tajnica Združenja turističnih kmetij Slovenije). O ovirah pri spremljanju in evalvaciji okoljskih učinkov turizma na kmetiji pa smo spregovorili geografinji Barbara Lampič in Irma Potočnik Slavič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Zlasti po pandemiji Covida-19 turizem na kmetiji doživlja nov zagon: obiskovalci turističnih kmetij namreč cenijo (in pričakujejo!) osebno izkušnjo, kakovostno storitev in celovito doživetje kmetije, kmečkega gospodinjstva, kmetijstva in podeželja. Zato je zelo poučno spoznanje, da so nekatere države (npr. Avstralija, Nova Zelandija, pa tudi ZDA, Južnoafriška republika itd.) v zadnjih letih doživele pravo renesanso turizma na kmetiji. Po drugi strani pa države z dolgo tradicijo turizma na kmetiji (kamor poleg Avstrije in Italije lahko štejemo tudi Slovenijo) poskušajo preverjene pristope nadgraditi z novimi prijemi (npr. z vse bolj kompleksnimi shemami kakovosti, z digitalizacijo nekaterih storitev – registracijski postopek, usmerjanje in spremljanje turističnega obiska itd.). 

Posebej je potrebno poudariti, da se je turizem na kmetiji tudi institucijsko okrepil -  na svetovni ravni se je oblikovala globalna mreža akterjev in deležnikov s področja turizma na kmetiji (angl. Global Agritourism Network - GAN). Le-ta vključuje kmete, raziskovalce, učitelje, razvojnike, kmetijske svetovalce, vladna telesa, razvojne organizacije, turistične delavce, načrtovalce dogodkov idr.

Slovenska aktivna udeležba in izkušnje drugih so jasno pokazale, da ima Slovenija zanimive, tradicionalne in inovativne prakse turističnih kmetij, da pa bi bilo nujno potrebno na državni ravni vzpostaviti strategijo razvoja turizma na kmetiji. Le-ta bi morala jasno opredeliti razvojne usmeritve in tudi predvideti ukrepe, da bi bil turizem na kmetiji v Sloveniji tudi v prihodnje konkurenčna, kakovostna, stimulativna, povezovalna in mednarodno zanimiva oblika turizma na podeželju.

Povezava na spletno stran dogodka in predstavitve.

Verjetno vas že zanima, kje bo 3. kongres svetovni turizma na kmetiji? Leta 2026 ste povabljeni na Škotsko!

V skupni organizaciji Ministrstva za naravne vire in prostor, Slovenskega predsedstva Alpski konvenciji in ISCAR (Mednarodnega znanstvenega odbora za raziskovanje Alp) ter SAZU, ZRC SAZU, Filozofske fakultete in Triglavskega narodnega parka je sredi junija v Kranjski Gori potekala mednarodna konferenca z naslovom: Skupno delovanje za Alpe – ohranjaj, povezuj, obnovi (angl. Joint action for the Alps – conserve, connect, restore).

V času slovenskega predsedovanja Alpski konvenciji (povezava)  je več kot 120 udeležencev aktivno sodelovalo na dogodku, ki je pomenil dialog med odločevalci in raziskovalci, kar je v praksi pomenilo organizacijsko in vsebinsko povezavo med dvema aktivnostma. Prvi dan (12. 6. 2024) so bila v sklopu  Konference Alpske konvencije o biopestrosti (12. 6. 2024) predstavljena dosedanja prizadevanja (t. im. position paper) in časovnica do januarja 2025, ko bo predsedovanje prevzela Italija. Ključno vsebinsko noto pa so dale delavnice,  v katerih so bili predstavljeni zanimivi primeri, ki v osmih državah podpisnicah Alpske konvencije (Francija, Nemčija, Monako, Italija, Avstrija, Švica, Lihtenštajn, Slovenija) naslavljajo prednosti in ovire pri ohranjanju, povezovanju in obnovi biopestrosti. 

Drugi dan (13. 6. 2024) je bil namenjen rednemu dogodku ISCAR-ja (povezava), tj. ForumAlpinumu 2024. Gre za znanstveno-raziskovalno srečanje, ki je bilo tokrat namenjeno bio- in geopestrosti v Alpah (The Alps – A Refure for Bio- and Geodiversity?). V devetih sekcijah je bilo predstavljenih 35 referatov, ki so jih zaznamovali tudi živahna razprava in zaključki ter predstavitev posterjev mladih raziskovalcev v Alpah (med drugim tudi naše mlade raziskovalke Jasne Sitar).

Tretji dan (14. 6. 2024) so si udeleženci lahko v spremstvu strokovnih sodelavcev Triglavskega narodnega parka (povezava)  ogledali primere bio- in geopestrosti v praksi, in sicer na dveh strokovnih ekskurzijah: v dolini Radovne in Vrat ter v Soško dolino. 

Celoten večdnevni dogodek je zaznamovalo tudi obeleženje 100-letnice Triglavskega narodnega parka, med drugim tudi s predstavitvijo nemega filma V kraljestvu Zlatoroga in z obiski infotočk Alpske konvencije.

Glede na mnenja udeležencev lahko sklepamo, da je bil dogodek uspešen. Veseli smo, da je Filozofska fakulteta kot koordinator Organizacijskega odbora uspešno izpeljala dogodek, katerega program in povzetki so dostopni na povezavi.

… se bere kot privlačen naslov iz turističnih brošur za vse tiste, ki jih zanimata naravna in kulturna dediščina dinarsko-kraških pokrajin. Študent/ka geografije bi verjetno najprej pomislil/a, da gre za traso terenskih vaj. V resnici pa gre za več kot trideset let razvijajoč se pristop k razvoju podeželja.

Kako se je začelo? Ob osamosvojitvi se je znotraj Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano oblikovala skupina strokovnjakov, ki  so snovali interdisciplinarni pristop k razvoju podeželja. Menili so, da je za slovensko podeželje zlasti primeren pristop od spodaj navzgor, ki je kombiniral nemški (nem. Dorferneuerung – obnova vasi) in anglosaksonski (ang. Integrated Rural Development and Village renewal) pristop. V Sloveniji se je ta kombinirani pristop udejanil kot Celostni razvoj podeželja in obnova vasi (CRPOV). Sredstva so bila namenjena za pripravo raziskovalnih nalog, dokumentacije in izvedbo programov CRPOV,  pa tudi  projektu vinsko-turističnih cest in različnim regionalno specifičnim podeželskim projektom – na primer Po poteh dediščine od Idrijce do Kolpe. 

Kako se je nadaljevalo? S pristopom Slovenije v EU smo postopno prevzeli tudi pristop LEADER, ki temelji na sedmih načelih: teritorialnost (določitev območja s skupno identiteto), priprava skupnega razvojnega dokumenta (strategija lokalnega razvoja), od spodaj navzgor (preko delovanja lokalne akcijske skupine), sodelovanje, mreženje, inovativnost in medsektorsko sodelovanje. V Sloveniji je bilo v obdobju 2007 ̶ 2013 ustanovljenih 33 lokalnih akcijskih skupin (LAS), med njimi tudi LAS Po poteh dediščine od Idrijce do Kolpe.

Kaj se dogaja? V programskem obdobju 2014 ̶̶ 2020 se je obstoječa LAS ozemeljsko zmanjšala (na delu prejšnjega območja je nastala nova LAS – LAS S CILjem) in se preimenovala v LAS Po poteh dediščine od Turjaka do Kolpe. Z magistrskimi študentkami in študenti geografije smo na terenskih vajah (10. 5. 2024) pri predmetu Endogeni razvoj podeželja želeli spoznati delovanje regionalno pomembnih ustanov na podeželju in njihovo vpetost v lokalno okolje (lokalna akcijska skupina, rokodelski center).

Ob zelo zanimivem in strokovno poglobljenem vodenju kolegice geografinje Nine Sterle in njene sodelavke Tine Zajc Zver (obe sta zaposleni na Razvojnem centru Kočevje Ribnica, ki je tudi v programskem obdobju 2021 ̶ 2027 vodilni partner LAS), izvedeli:

- da je v LAS povezanih osem občin (Dobrepolje, Kočevje, Kostel, Loški Potok, Osilnica, Ribnica, Sodražica, Velike Lašče), kjer na ok. 1200 km2 živi skoraj 39.000 prebivalcev;

- da so v programskem obdobju 2014 ̶ 2020 na območje s pomočjo mehanizma LEADER/CLLD (angl. Community-Led Local Development), in sicer s sofinanciranjem iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Evropskega sklada za regionalni razvoj uspeli na območje LAS investirati skoraj 3,5 mio €, kar se je realiziralo v 51 projektih;

- da so s projekti naslavljali razvojne prednostne naloge: zaposlitvene priložnosti na kmetijah, interaktivni turizem, ekozelišča, rokodelsko tradicijo, kakovostno lokalno prehrano, trajnostno mobilnost, kolesarski turizem itd.

Pristop LEADER/CLLD, ki ga pri predavanjih podrobno spoznavamo v teoriji, smo želeli videti tudi v praksi – in sicer na primeru občine Ribnica. Zato smo v Rokodelskem centru (obnovljen 2010 in je hkrati muzej, v njem se odvijajo rokodelske delavnice, služi kot galerija in tudi trgovina rokodelskih izdelkov) videli, kako se projekti povezujejo in nadgrajujejo. Seveda smo se preizkusili tudi v izdelovanju suhe robe: pod budnim očesom mojstra smo izdelali lične košarice. Obenem smo si tudi ogledali možnosti, ki jih na področju lončarstva nudi 3D tiskalnik, ki je bil tudi sofinanciran iz imenovanih projektnih sredstev. Razvojnici na podeželju sta nam zaupali, da je težko pridobiti prebivalce, da bi sodelovali pri projektih. 

Precej drugačna zgodba pa je v sosednjem naselju Hrovača, ki je zanimiv primer povezanosti lokalne skupnosti in tudi t. im. kreativnega ustvarjanja kraja (angl. creative place-making). Središče predstavlja Škrabčeva domačija, ki s pripravo kulturnih, izobraževalnih, poslovnih in kulinaričnih dogodkov daje poseben utrip. Seveda na terenskih vajah na podeželju ne sme manjkati lokalna kulinarika: le-to smo skupaj z go. Andrejo Škrabec spoznavali na prav poseben »fižolov« način. Tradicija gojenja fižola je seveda na Ribniškem častitljiva, zato so se razvile različne jedi iz fižola – mi smo si ga privoščili v okusni zelenjavni juhi z ocvirki in sladici. Če bi se o tem radi prepričali sami, obiščite 47. Ribniški semenj suhe robe in lončarstva, ki bo 1. 9. 2024. 

V študijskem letu 2023/24 smo pri Endogenem razvojem podeželja v sklopu več terenskih vaj spoznavali, analizirali in vrednotili, kako se v Sloveniji izvaja politika razvoja podeželja, kako delujejo deležniki podpornega okolja (npr. Društvo za razvoj slovenskega podeželja), kako se na posameznih območjih izvajajo razvojne prednostne naloge in kakšni so njihovi učinki v lokalnem okolju. Čeprav je mehanizem LEADER/CLLD v primerjavi z drugimi finančno majhen, nam 17 let njegovega izvajanja na slovenskem podeželju potrjuje, da pomembno prispeva h krepitvi lokalnih pobud, saj zagonski kapital omogoča izvedbo raznovrstnih inovativnih idej in predvsem povezuje lokalno prebivalstvo pri izvajanju časovno in ciljno naravnanih projektnih aktivnosti. Posebna vrednost tega mehanizma je, da deluje na sub-regionalni ravni in povezuje javni, zasebni in nevladni sektor. Kljub določenim oviram, s katerimi se mehanizem sooča tako na programski kot izvedbeni ravni, ne moremo mimo dejstva, da so rezultati s terena zelo spodbudni. Študentje so tako neposredno spoznali delo razvojnika na podeželju in komentirali, »da je zelo zahtevno, odgovorno, naporno, a tudi zanimivo in terensko«. 

Pri predmetu Izdelava okoljskih raziskovalnih projektov in presoj vplivov na okolje (magistrski študij geografije) je že vrsto let praksa, da študentke in študenti kot študijsko obveznost izvedejo aplikativno raziskavo v sodelovanju z zunanjimi inštitucijami. Letos bili osredotočeni na dve področji: nepremično kulturno dediščino ter rekreacijsko infrastrukturo. Projektno delo je vključevalo tako pregled literature kot terensko delo in analize. Prva skupina se je ukvarjala s stanjem, opuščenostjo in oceno ogroženosti nepremične kulturne dediščine v izbranih slovenskih občinah. Delo je spremljalo Ministrstvo za kulturo, sodelovali pa smo tudi z Oddelkom za etnologijo in kulturno antropologijo FF, kjer so terensko delo in svoje ugotovitve prispevale tudi njihove študentke. Študenti in študentke so v domačih občinah terensko preverili okoli 1000 enot nepremične kulturne dediščine. Druga skupina je izvedla terenski popis in vrednotenje umeščanja športnorekreacijske infrastrukture v prostor v šestih slovenskih občinah, dodatno pa so izvedli še intervjuje s predstavniki občin. Pri tem so sodelovali z Biotehniško fakulteto, s katero naš Oddelek sodeluje tudi pri temeljni raziskavi rekreacijske infrastrukture. 

Obe skupini študentom sta dobro proučili vsebino projektnih nalog in opravili obsežno terensko delo, ki je zelo pomembno za večino raziskav. Prav tako sta opravili različne prostorske in statistične analize in poskrbeli za ustrezno vizualizacijo in interpretacijo pridobljenih podatkov. Sklepen dogodek njihovega dela je nastopil v torek, 28. 5. 2024, ko so svoje ugotovitve tudi javno predstavili. Dan smo začeli v Narodnem muzeju Slovenije, kjer smo spoznali stanje, rabo in ogroženost nepremične kulturne dediščine, študentske ugotovitve pa so z zanimanjem spremljali tudi številni predstavniki Ministrstva za kulturo. Hkrati z vsebinsko razpravo so izpostavili tudi mnoge prednosti geografskega pristopa in znanj ter dobre zaposlitvene možnosti geografov na tem področju. S predstavitvijo rezultatov smo nadaljevali na Fakulteti za šport, kjer smo se podrobneje seznanili še z zastopanostjo in stanjem rekreacijske infrastrukture. Predstavitev so pozorno spremljali predvsem raziskovalni partnerji temeljnega projekta, kjer se obravnavajo sorodne vsebine. Tudi v tem primeru so izpostavili pomemben prispevek študentov na obravnavanem področju, ki bo koristen za nadaljnje raziskave. Čeprav je zahtevno projektno delo za študente včasih naporno, so ga dobro opravili ter uspešno predstavili rezultate in geografsko znanje strokovni javnosti.

Filozofska fakulteta UL je v petek, 14. junija 2024, gostila bilateralno srečanje zagrebškega in ljubljanskega oddelka za geografijo. Na otvoritvi sta v imenu obeh fakultet sodelujoče nagovorila prodekan izr. prof. dr. Sašo Jerše in prodekanja prof. dr. Martina Jakovčić, nato pa še predstojnika obeh oddelkov, prof. dr. Katja Vintar Mally in izr. prof. dr. Ivan Čanjevac. Iz vseh nagovorov je izhajalo skupno sporočilo o izjemni dragocenosti obuditve tovrstnih srečanj in utrjevanja medinstitucionalnega sodelovanja v regiji. V plenarni razpravi sta oddelka predstavila novosti od lanskega srečanja v Zagrebu ter se posvetila aktualnim znanstvenoraziskovalnim, pedagoškim in strokovnim izzivom geografije. Sledile so delavnice po interesnih skupinah, katerih cilj je bilo prepoznavanje možnosti krepitve sodelovanja kolegov in kolegic z obeh oddelkov na povsem konkretnih področjih (npr. skupne projektne prijave, terensko delo, pedagoške izmenjave ipd.). V popoldanskem delu je bil pod strokovnim vodstvom prof. dr. Dejana Rebernika izpeljan terenski ogled Ljubljane s poudarkom na sodobnem prostorskem razvoju mesta, dan pa je sklenilo manj formalno druženje ob delovnem kosilu in obljuba, da se tradicija odličnih odnosov nadaljuje.

Od 15. do 19. aprila je v Vroclavu na Poljskem potekal mednarodni teden usposabljanja za univerzitetno osebje  z naslovom  Smart University – AI and Human perspective, ki sem se ga udeležila v sklopu Erasmus+ mobilnosti. V skladu s hitro spreminjajočim svetom so ponujali delavnice praktične uporabe orodij umetne inteligence pri vsakdanjem delu, del tedna pa je bil namenjen rešitvam, ki jih nudijo na Politechniki Wroclavski študentom s posebnimi potrebami in predstavitvi Politehnike, mesta in okolice. Program je obetal zanimive in raznolike vsebine, zato ni bilo presenetljivo, da je bilo temu primerno tudi zanimanje. Organizatorji so izbrali 29 udeležencev iz 18 držav, pretežno evropskih, posamezniki pa so prišli tudi iz Brazilije, Tanzanije in Tunizije.

Začetnemu sprejemu je sledila predstavitev Politechnike Wroclawske. Ta združuje 14 fakultet z več kot 22.000 študenti in več kot 2.200 zaposlenimi. Vodilna raziskovalna področja so informacijska tehnologija, podatkovna znanost in umetna inteligenca, inovativni materiali in napredna proizvodnja, trajnostno bivalno okolje, pametna mesta in družbena prihodnost, medicinska tehnologija, temeljne raziskave za tehnologijo in inovacije. Dr. Yasha Chawle  je odlično uvodno predavanje o umetni inteligenci nadgradil še s praktično delavnico o platformah z uporabo umetne inteligence, kot so Murf.ai, AI.invideo.io, Notion.so, Writesonic, PopAI in Canva. V univerzitetnem kampusu smo lahko pobližje spoznali projekt urbanega čebelarstva Ulopolis in univerzitetno pivovarno, kjer študenti spoznavajo tehnike industrijske proizvodnje piva. Z zgodovino univerze pa smo se pobližje srečali v univerzitetnem muzeju. Našo pozornost je še posebej pritegnila pisarna za študente s posebnimi potrebami, kjer več zaposlenih skrbi za prilagoditev univerzitetne infrastrukture, nudi podporo pri zaposlovanju, štipendiranju, didaktičnemu procesu, izposoji opreme za osebe z okvarami vida, sluha in gibanja, prilagajanje učnih gradiv in številne druge dejavnosti, s katerimi omogočajo integracijo oseb s posebnimi potrebami. Pisarno je zasnoval in jo tudi vodi prvi slepi študent, ki je diplomiral na tej univerzi. Manjkala ni niti vožnja z žičnico Polinka. Ta žičnica povezuje dva bregova reke Odre in služi predvsem študentom, priljubljena pa je tudi med turisti in prebivalci mesta. Projekt je financirala Politechnika Wroclavska in je del širših prizadevanj za izboljšanje infrastrukture in dostopnosti univerzitetnih objektov. Polinka je postala simbol inovativnosti - primer mesta, kjer se združujeta tradicija in moderne rešitve. Sprehod po mestu je razkril bogato zgodovino mesta, ki je s tremi univerzami pomembno izobraževalno središče, pa tudi gospodarsko središče z velikim poudarkom na IT industriji. Turistom obisk mesta popestri več kot 600 palčkov. Njihova zgodba sega v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat je bila na ulicah mesta aktivna opozicijska skupina z imenom Oranžna alternativa (Pomarańczowa Alternatywa), ki se je posluževala satiričnih oblik protesta proti komunizmu. Njihov simbol je bil palček. Po padcu komunizma so se palčki začeli pojavljati v obliki bronastih kipcev, kot simbol odpora in svobode ter kot poklon Oranžni alternativi. Odlično organiziran in nadvse poučen teden smo zaključili z izletom v okolico Vroclava in obiskom botaničnega vrta Univerze v Vroclavu, ki ga krasti stara bukev imenovana Srce vrta in je evropsko drevo leta 2024.

Kar naenkrat je tukaj konec letnega semestra študijskega leta 2023/2024. Spet je prišel čas za izpite. Konec semestra pa je poseben čas za študentke in študente drugega letnika druge stopnje, saj so končali z rednimi študijskimi obveznostmi: čaka jih samo še kakšen izpit, pa seveda magistrsko delo. 

Da bi bila ta življenjska prelomnica čim bolj sproščena je tudi letos potekalo sklepno srečanje študentk in študentov drugega letnika druge stopnje ter sodelavk in sodelavcev Oddelka za geografijo. Srečanje je potekalo 3. junija 2024. Da bi ta trenutek ostal vsem v trajnem spominu, se je druženje začelo pred vhodom na fakulteto, kjer je fotograf v svoj objektiv ujel poslavljajočo se generacijo študentk in študentov. Srečanje se je nato nadaljevalo v predavalnici 233. Prisotne je najprej nagovorila predstojnica Oddelka za geografijo dr. Katja Vintar Mally. Študentke in študente je spomnila na številne lepe trenutke, ki so jih doživeli v času študija, in jim zaželela vse dobro pri nadaljnjem delu in življenjskih izzivih. Dr. Simon Kušar je študente spomnil na orodja, ki so jih usvojili v času študija, in s katerimi bodo lahko v različnih službah branili geografski pristop ter s svojimi geografskimi znanji in kompetencami prispevali k razvoju strokovnega področja in družbe kot celote. Pri tem jim je lahko v pomoč tudi stanovska organiziranost geografov. Vsi lahko še naprej utrjujejo svojo samozavest kot geografi v enem od geografskih društev. Posebej so bili povabljeni, da ostanejo povezani med seboj in z Oddelkom kot člani Alumni kluba geografov Univerze v Ljubljani. Na to jih je opozorila predsednica društva dr. Mojca Ilc Klun ter jih povabila k včlanitvi. 

Na Oddelku za geografijo smo veseli povratnih informacij o študiju geografije, zato so bili prisotni študentke in študenti povabljeni, da po 5 ali celo več letih stika s študijskimi programi geografije podajo svoje mnenje: na katerih vsebinskih področjih in pri katerih veščinah se počutijo samozavestne, na katerih bi morali dati še večji poudarek, pa tudi, kaj bi na študiju geografije spremenili, da bi bil ta še bolj kakovosten. 

V nadaljevanju srečanja smo se morali izkazati sodelavke in sodelavci Oddelka. V sproščenem in zabavnem kvizu so študentke in študenti preverili, kako dobro poznamo različne anekdote in zabavne pripetljaje, s katerimi so se srečali v času študija. Manjkala ni tudi praktična naloga - risanje meje Slovenije. Ob koncu so študenti Oddelku za geografijo izročili unikatno plaketo s pesmijo, ki povzema leta študija geografije, ter podpisi vseh študentk in študentov. Sledil je še zadnji del: druženje ob sladkih in sadnih prigrizkih te sproščenem klepetu. 

Vsem študentkam in študentom želimo uspešno dokončanje študija, super službo in uresničenje življenjskih pričakovanj. Na leta študija pa jih bo spominjala diploma generacije z imeni in priimki vseh študentk in študentov ter njihovih učiteljic in učiteljev.  

Zadnje predavanje pri predmetu GE1 Regionalno planiranje je bilo namenjeno sintezi spoznanj s področja regionalnega razvoja ter regionalnega in prostorskega planiranja. Študenti so se razdelili v skupine. Vsaka od njih je dobila izziv: konkretno nalogo, ki so jo morali z dodajanjem »začimb«, to je z znanjem pridobljenim med predavanji in vajami, uspešno pripeljati do konca in jo predstaviti pred strogim sodnikom. Bil je neke vrste regionalno-planerski masteršef. 

Prva skupina je morala poiskati novo lokacijo za industrijsko podjetje Melamin v Kočevju. Podjetje se je pred leti soočilo s smrtonosno eksplozijo, zato si prebivalci Kočevja želijo, da bi nevarna proizvodnja odšla ven iz mesta. Ker so bile terenske vaje pri predmetu ravno na območju Kočevja, se je naloga zdela kot nalašč za pregled usvojenih geografsko-planerskih znanj in spretnosti. 

Takole so predstavili svoje delo: V prvem koraku smo se lotili opredelitve kriterijev, ki naj bi jim zadoščala nova lokacija tovarne. Kot kriterije smo opredelili: lokacija znotraj občine Kočevje, lokacija je izven območij zgoščene poselitve, lokacija je v bližini že obstoječe prometne in komunalne infrastrukture ali pa omogoča njeno enostavno, hitro in učinkovito dogradnjo ter navezavo na že obstoječo, lokacija je izven kmetijskih in gozdnih površin, lokacija se ne prekriva z zavarovanimi, varovanimi ali vodovarstvenimi območji. Kot prednostno lastnost smo opredelili tudi lego nove lokacije na severnem delu občine oziroma severno od naselja Kočevje, saj bi se s tem izognili dodatni prometni obremenitvi mestnega središča. Ob vrednotenju posameznih potencialnih novih lokacij so bili upoštevani tudi predlogi in opredelitve iz OPN Občine Kočevje. Pri opredelitvi kriterijev in kasnejšem vrednotenju potencialnih novih lokacij smo skušali delovati v skladu s smernicami podanimi v SPRS.

Skozi delovni proces smo, ob pregledu kartografskega gradiva in OPN, opredelili in ovrednotili 3 potencialne lokacije. Prva lokacija se nahaja v že obstoječi gospodarski coni v katastrski občini Željne, kjer je trenutno že locirano podjetje Yaskawa, lesna industrija in betonarna. Zemljišča na tej lokaciji imajo v OPN že opredeljeno namensko rabo zemljišč kot GI, kar se sklada z usmeritvijo o učinkoviti rabi prostora iz SPRS. Prav tako območje ni opredeljeno kot vodovarstveno, je izven območja strnjene poselitve in ima že urejeno komunalno in prometno infrastrukturo. Ponuja se tudi možnost povezave z železniško progo, preko dogradnje tira, ki bi bil speljan čez omenjeno gospodarsko cono. Slabosti te lokacije pa so naslednje: da OPN na teh zemljiščih načeloma predvideva širitev že obstoječe lesne industrije, večja oddaljenost od najbližjega gasilskega doma kot na trenutni lokaciji in potreba po prestavitvi daljnovoda, ki trenutno poteka čez še nepozidana zemljišča. Druga možnost je, da tovarna ostane na obstoječi lokaciji in sicer s povečanjem varnostnih ukrepov v smeri zmanjševanja možnosti človeških napak, ki bi rezultirale v nesrečah, kot se je zgodila maja 2022. Tretja lokacija pa se prav tako kot prva nahaja severno od središča Kočevja, natančneje med naseljema Breg in Mlaka. Zemljišča na tej lokaciji so sicer trenutno v OPN opredeljena kot kmetijska zemljišča. Prednost te lokacije je ta, da se nahaja med glavno cesto in železnico, kar bi lahko potencialno vplivalo na večjo prometno dostopnost nove lokacije, ob hkratni prometni razbremenitvi središča Kočevja. Lokacija je, tako kot prva, izven poselitvenih središč, varovanih, zavarovanih ali vodovarstvenih območij. Z izbiro te lokacije bi sicer pod vprašaj postavili upoštevanje smernic SPRS o učinkoviti rabi prostora in okoljskih vplivih umeščanja gospodarskih dejavnosti v prostor. Prav tako je pomanjkljivost te lokacije odsotnost komunalne infrastrukture, ki bi jo bilo potrebno urediti na novo.

Vsekakor bi bila pred kakršnimi koli resnimi premiki in odločitvami v povezavi s selitvijo tovarne Melamin na novo lokacijo potrebna temeljita strokovna preučitev vseh dejavnikov in vplivov. Prav tako pa bi bila v skladu z usmeritvijo SPRS o participativnem načrtovanju umeščanja gospodarskih dejavnosti v prostor v razpravo nujna vključitev javnosti. 

Druga skupina je razmišljala o inovativni opredelitvi manj razvitih območij v Sloveniji. V slovenski regionalni politiki imajo manj razvita območja kot orodje za zagotavljanje skladnejšega regionalnega razvoja že dolgo tradicijo. Posledično je bilo v vsem tem času sprejetih in udejanjanih že več poskusov opredelitve manj razvitih območij. Pravzaprav je pogosto spreminjanje meril za določitev manj razvitih območij oziroma območij prednostnega delovanja regionalne politike eden večjih problemov  slovenske regionalne politike. 

Takole so se lotili svoje naloge: V našem razmisleku o novi opredelitvi manj razvitih območij smo prišli do ideje o dvonivojskem pristopu. Prvi nivo bi se nanašal na nacionalno-regionalno raven (državna regionalna politika v smislu skladnega razvoja države), drugi pa na regionalno-lokalno raven (regionalna politika samih razvojnih regij v smislu skladnega razvoja znotraj regij).

Na nacionalno-regionalni ravni bi se osredotočili na zmanjševanje razlik med dvanajstimi razvojnimi regijami. Kot kazalec oziroma merilo bi vzeli indeks razvojne ogroženosti, ki je sestavljen in relativen kazalec ter regije razvršča po stopnji razvitosti. S takšnim merilom bi lahko pri razdeljevanju sredstev za zagotavljanje skladnega regionalnega razvoja prišli do enakega modela regij neto plačnic in regij neto prejemnic, kot ga poznamo na ravni evropske kohezijske politike. Na tej ravni bi se z namenom zmanjševanja razvojnih razlik med regijami osredotočali predvsem na krepitev regionalnih središč, s čimer bi preprečevali preveliko centralizacijo.

Šele na drugi ravni, torej regionalno-lokalni oziroma znotrajregionalni ravni, pa bi pravzaprav prišlo do opredelitve »pravih« manj razvitih območij. Tu je pomembno opozoriti, da je geografska zaključenost teh območij pomembna, zato jih kljub našemu osredotočanju na znotrajregionalno raven ne bi striktno določali znotraj meja posamezne regije. S tem bi tudi ustvarjali priložnosti za večje povezovanje med regijami.

Pri razmišljanju o opredelitvi manj razvitih območij na drugi ravni smo izhajali iz regionalnih problemov. Tako smo prišli do opredelitve treh različnih vrst problemskih regij, to so prikrajšane podeželske regije, zavarovana območja in stare industrijske regije, v katerih bi se osredotočali na glavne regionalne probleme – torej na tiste bistvene razvojne izzive, ki te regije uvrščajo med problemske. Pri opredelitvi prikrajšanih podeželskih regij bi izhajali iz meril za določitev obmejnih problemskih območij, ki je po našem mnenju dovolj dobro orodje regionalne politike, pri čemer bi se manj osredotočili na kriterij obmejnosti, hkrati pa bi merila najverjetneje nekoliko zaostrili. Zdi se nam namreč smiselno, da so območja prednostnega delovanja regionalne politike čim bolj omejena in osredotočena na najranljivejša oziroma najbolj ogrožena območja. Opredelitev zavarovanih območij kot problemskih se nam zdi pomembna, saj je v Sloveniji velik del površja na nek način zavarovan, pogosto pa zavarovanih območij ne znamo dobro upravljati oziroma zanje nimamo ustreznih upravljavskih načrtov. Posledično bi bil eden prvih ukrepov na njih izdelava ustreznih upravljavsko-razvojnih načrtov. Pod stare industrijske regije pa bi uvrstili Zasavje in Šaleško dolino, regiji, ki se oziroma se še bosta najmočneje srečevali z izzivi iz naslova zelenega prehoda in energetskega prestrukturiranja.

Predstavljeni rezultati obeh skupin so ustrezno uporabili začimbe iz predavanj in dokazali, da se rojevajo novi geografsko-planerski chefi. 

Univerza v Granadi  je med 6. in 10. majem organizirala izobraževanje v okviru Erasmus+ mobilnosti za zaposlene v knjižnicah. Izobraževanje je istočasno potekalo še za zaposlene, ki delajo v računalniških centrih, tako da je sprejem za vse potekal v njihovem upravnem kompleksu, kjer smo se po predstavitvi univerze (fakultet, študijskih programov) in ogledu rektorata, razdelili na dve skupini. Bibliotekarje je nato sprejel organizator izobraževanja bibliotekar specialist Iñaki A. de la Villa, ki je v knjižnici tudi vodja področja za elektronske vire. Za začetek našega izobraževanja smo si ogledali univerzitetno knjižnico, v kateri so urejeni čitalniški prostori, hranijo pa večinoma arhivsko in dragoceno gradivo, ki ni na voljo za izposojo. Medtem, ko imajo novejše gradivo shranjeno, in na voljo za izposojo, na članicah – fakultetah Univerze v Granadi. V posebni čitalnici univerzitetne knjižnice smo nato imeli predstavitev španskega in univerzitetnega knjižničnega sistema. Sprejela nas je tudi direktorica Ogla Morejo Trujillo. Za konec prvega dne so nam pripravili presenečenje – predstavitev zakladov iz njihove knjižnice, in sicer gradivo, ki je vezano na države, od koder smo prišli udeleženci. S kolegico iz FF sva žal ugotovili, da je bila njihova izbira za Slovenijo dokaj ponesrečena, saj so izbrali knjigo o gramatiki ruskega jezika. Za ostale države je bila izbira boljša in zelo zanimiva, večinoma so prikazane knjige vsebovale opise in zemljevide njihovih domačih dežel.

V naslednjih dneh smo obiskali knjižnico Fakultete za psihologijo, kjer so nam predstavili poseben del zbirke, kjer hranijo psihološke teste in pripomočke za psihološko testiranje, knjižnico na Colegio Máximo v nekdanjem samostanu in Naravoslovno fakulteto, kjer ima knjižnica t.i. Bibliomaker – delavnico z raznim tehničnim orodjem, optičnimi in laserskimi skenerji, 3D tiskalnikom. Zadnja dva dneva sta bila rezervirana za predstavitev njihovih tečajev za informacijsko opismenjevanje, povedali so s kakšnimi trendi in izzivi se spopadajo njihove knjižnice ter kakšna je strategija knjižničnega razvoja. Zelo zanimivi sta bili predavanji, kjer so nam povedali, kako se je knjižnica prilagodila, in zaposleni usposobili, za delo z osebami s posebnimi potrebami. Predstavili so primer prilagoditve gradiva študentom, ki imajo težave z disleksijo.  Nato je svoje osebne izkušnje iz uporabe knjižnice in gradiva z nami delil podiplomski študent z okvaro vida. 

Udeležba na takšnem izobraževanju ima poleg doprinosa na strokovnem področju še veliko drugih prednosti, saj vedno izvemo marsikaj zanimivega in uporabnega, poleg tega primerjamo izobraževalni in knjižnični sistem v državi gostiteljici z našim, svoje izkušnje pa predstavijo tudi udeleženci. Univerza v Granadi ima sicer 27 fakultet v 7 kampusih, ti pa so v 3 mestih, poleg Granade še v Ceuti in Melilli. Mesto Granada je zelo povezano z univerzo, skoraj na vsakem koraku je kakšna stavba, ki kaže na to, veliko je študentov med mestnim prebivalstvom, pohvalijo se, da jih mnogo pride v okviru izmenjav Erasmus programov in tudi drugih, ker imajo še druge oblike sodelovanja z univerzami iz celega sveta. Na račun teh oblik sodelovanja smo tudi mi na izobraževanju za bibliotekarje imeli udeležence iz Alžirije, Indonezije in Salvadorja. Mesto pa je zanimivo tudi iz kulturnega, zgodovinskega in umetnostno zgodovinskega vidika, saj ima še vedno arabski pridih, izstopa pa seveda čudovita palača Alhambra, katere obisk zagotovo ne gre izpustiti.

11. 4. 2024 je v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani potekala slovesna podelitev magistrskih diplom diplomantkam in diplomantom drugostopenjskih študijskih programov Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, med katerimi je bilo tudi 24 geografov. Prijeten zaključek študija je popestril kratek kulturni program in nagovor dekanje red. prof. Mojce Schlamberger Brezar, novopečene magistrice in magistri geografije pa so to slovesnost obeležili tudi v spremstvu svojih najbližjih. 

S projektom FLIARA (Female-led Innovation in Agriculture and Rural Areas, 2023–2025) prepoznavamo, spodbujamo in podpiramo raznovrstne inovativne prakse, ki jih vodijo ženske v kmetijstvu in na podeželju evropskih držav. 

V drugem letu projekta smo v partnerskih državah raziskali 200 primerov inovacij na podeželju, ki jih vodijo ženske (20 na državo, ki sodeluje v projektu). V Sloveniji smo predhodno identificirali več kot 50 primerov inovacij na podeželju. Primeri inovacij vključujejo različne vidike trajnosti (ekonomska, okoljska, družbena in/ali kulturna) ter različne tipe podeželja (podeželje blizu mesta, tipično podeželje in odmaknjeno podeželje). Iz zgornjega nabora in ob upoštevanju navedenih kriterijev smo izbrali 20 predstavnic, s katerimi smo od februarja do konca aprila 2024 opravili intervjuje. 

Obenem projektni partnerji ustanavljamo FLIARA izkustveno skupnost na evropski ravni, ki je namenjena izmenjavi izkušenj, znanj, mreženju žensk in različnih deležnikov podpornega okolja na podeželju. Vsaka partnerska država je izbrala dve ambasadorki, ki bosta imeli vidnejšo vlogo tudi pri mednarodnem povezovanju. Slovenske inovativne ženske prakse bosta zastopali Saša Kržič (z gojenjem mikrozelenja in uveljavljeno znamko Mikrozelenje Šebenik) in Petra Matos (preko Parka Istra odgovarja na potrebe lokalnega okolja s prostovoljstvom).

V prvem delu leta 2024 zaključujemo še nekatere druge aktivnosti projekta FLIARA. Tako poteka v Sloveniji terenska raziskava na primeru podeželja blizu mesta, in sicer na območju LAS Srce Slovenije. Iz nabora različnih inovacij, ki smo jih skupaj z deležniki prepoznali kot potrebne za dosego trajnostnih vizij podeželja, poskušamo z metodo vrednotenja ugotoviti, kakšne so možnosti žensk, da prispevajo k različnim inovacijam.  V našem primeru smo prišli do zelo zanimivih ugotovitev: ženske na območju LAS Srce Slovenije delujejo predvsem na področju družbenih in ekonomskih inovacij, na večje ovire pa naletijo in se posledično čutijo manj prisotne in kompetentne pri političnih in okoljskih inovacijah. 

V vsaki partnerski  državi smo pregledali tudi politike in ukrepe, ki spodbujajo inovativnost in podjetništvo, pa tudi nove kmetijske prakse in podeželske pobude. Julija 2024 bo na Irskem potekalo prvo srečanje FLIARA izkustvene skupnosti, jeseni 2024 pa bomo mednarodni dogodek mreženja organizirali v Sloveniji – o čemer boste pravočasno obveščeni.

Triletni projekt, ki ga financira raziskovalni program Evropske komisije »Horizon Europe«, koordinira Univerza v Galwayu na Irskem, v Sloveniji pa raziskavo usmerja Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (raziskovalke Oddelka za geografijo in Oddelka za psihologijo).

V okviru CEEPUS izmenjave je od 8. do 12. 4. 2024 Oddelek za geografijo FF UL obiskal dr. Ondřej Konečný. Znotraj CEEPUS mehanizma deluje geografska mreža GEOREGNET, ki povezuje skoraj dvajset geografskih oddelkov iz Srednje, Vzhodne in Jugovzhodne Evrope, kar omogoča izmenjavo študentov in učiteljev. Dr. Ondřej Konečný kot praktik (predsednik lokalne akcijske skupine), predavatelj in raziskovalec na Mendlovi univerzi v Brnu, preučuje razvoj in delovanje pristopa LEADER/CLLD na Češkem. Njegov teoretično-praktični strokovni obisk je vključeval predavanja za študente in širšo strokovno javnost, terensko delo s študenti, pogovore z vodstvom Oddelka za geografijo in vsebinsko bogate terenske obiske lokalnih akcijskih skupin. 

Na območju LAS STIK (9. 4. 2024) smo analizirali učinke LEADER/CLLD projektov.  V regionalni kolektivni blagovni znamki Dobrote Dolenjske so evidentirali njene razvojne faze in ovrednotili pomen LEADER/CLLD sredstev za podporo inovativnim idejam. Galerija likovnih samorastnikov v Trebnjem je s spodbudo LEADER/CLLD sredstev pridobila virtualni vodič. V porečju Temenice smo prepoznavali učinke projekt Rusalka: v sodelovanju z lokalnimi akterji je  Oddelek za geografijo FF UL razvil učna in turistično-informativna digitalna gradiva o reki Temenici za različne ciljne skupine. V središču Trebnjega smo prepoznali še nekaj vidnih rezultatov projektov LEADER/CLLD (sistem izposoje koles, ureditev parka in prireditvene ploščadi pred Knjižnico Pavla Golie). V Šentrupertu smo na primeru Dežele kozolcev prepoznali vkoreninjenost muzeja na prostem v lokalno okolje ter tudi projekte, ki jih tu izvaja LAS Dolenjska in Bela krajina.

Po prvem »terenskem« vtisu o delovanju lokalnih akcijskih skupin na slovenskem podeželju je dr. Konečny na praktično zasnovanem predavanju (10. 4. 2024) in v prijetni razpravi podrobno seznanil s posebnostmi izvajanja pristopa LEADER/CLLD na češkem podeželju (s študijo primera: LAS Brána Vysočiny) več kot 30 predstavnikov:  

• iz prakse (predstavnikov lokalnih akcijskih skupin - LAS Barje z zaledjem, LAS Od Pohorja do Bohorja, LAS Sožitje med mestom in podeželjem, LAS Za mesto in vas, LAS loškega pogorja, LAS Po poteh dediščine od Turjaka do Kolpe), 

• razvojnih agencij (RA Kozjansko, RA LUR, RA Sora), 

• oblikovalcev politik (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja), 

• nevladnega sektorja (Društvo za razvoj slovenskega podeželja), 

• študentov Oddelka za geografijo UL ter 

• izobraževalno-raziskovalnih ustanov (Kmetijski inštitut Slovenije, Fakulteta za turizem Univerze v Mariboru, Biotehniška fakulteta UL, Filozofska fakulteta UL).

Iz razprave je bilo očitno, da praktično udejanjanje sedmih LEADER načel vsaka država članica EU interpretira drugače. Če je v Sloveniji načelo mreženja med partnerji spodbudilo sodelovanje med javnim, zasebnim sektorjem in civilno družbo na lokalni/sub-regionalni ravni, si na Češkem to bolj predstavljajo kot mreženje med višjimi ravnmi odločanja. Pomembna ovira, ki so jo naslovile lokalne akcijske skupine na Češkem in v Sloveniji, pa je obsežno in zahtevno administriranje zlasti t. im. vključenosti več skladov (angl. multifund). Pri tem je potrebno kot organizacijsko inovacijo izpostaviti slovenski Koordinacijski odbor CLLD 2014 ̶ 2020, pa tudi angažirano vlogo Društva za razvoj slovenskega podeželja. 

V naslednjih dneh je dr. Konečny na terenu spoznaval inovativne projekte lokalnih akcijskih skupin. Pri tem bi želeli izpostaviti obisk Zavoda 404 (11. 4. 2024), ki je na območju LAS Za mesto in vas vzpostavil mobilno enoto za tehniško izobraževanje mladih na podeželju. Posebno pozornost pa smo namenili tudi inovativnim mladim podjetnikom na podeželju ter aktualnim pobudam v podeželskih skupnostih. Zato smo (12. 4. 2024) obiskali Šentjošt nad Horjulom, kjer so študentje Oddelka za geografijo FF UL predstavili rezultate sodelovanja z LAS Barje z zaledjem. V prečudovito obnovljeni Možinetovi domačiji so študentje na podlagi terenskega dela in e-raziskav med lokalnim prebivalstvom predstavili ugotovitve, kateri elementi naravne in kulturne dediščine so na območju LAS najbolj prepoznavni ter kako bi bilo mogoče povezati te elemente in ponudnike rekreacijskih, gostinskih idr. storitev. Posebno pozornost smo namenili tudi odlični pobudi lokalne skupnosti v Šenjoštu za oblikovanje dnevnega centra za starejše. Z veseljem smo si ogledali tudi učinke LEADER/CLLD projekta CREAMED, v katerega je bila vključena Gostilna Grič.

Oddelek za geografijo FF se vsem zahvaljuje za angažirano sodelovanje. Menimo, da smo z več zornih kotov gostu predstavili različne razsežnosti in učinke izvajanja pristopa LEADER/CLLD v Sloveniji. Obenem pa smo srečanja izkoristili za izmenjavo idej in potencialno sodelovanje med lokalnimi akcijskimi skupinami, akterji in deležniki s področja razvoja podeželja.