OKTOBER–DECEMBER

Dejstvo, da Slovenija spada med države, ki se najhitreje starajo, v zadnjih letih močno zaznamuje številne razprave in snovanje politik. Na to se je odzvala tudi Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je bila v letu 2021 pobudnica vzpostavitve t. im. Modre fakultete: z vključevanjem starejših študentov in študentk Modra fakulteta Univerze v Ljubljani razvija programe, ki so namenjeni vsem starejšim od 55 let. Modra fakulteta sledi t. im. dublinskim načelom (starosti prijazna univerza) in priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije o starosti prijaznim skupnostim (več na povezavi: https://www.uni-lj.si/studij/alumni/modra-fakulteta).

Slovenski geografi imamo pri naslavljanju izobraževanja starejših bogate izkušnje, na katere smo lahko zelo ponosni, in sicer predvsem v sklopu Univerze za tretje življenjsko obdobje (dr. Jurij Kunaver, dr. Boštjan Kerbler, dr. Drago Kladnik, dr. Metka Špes, dr. Karel Natek in še številni drugi predavatelji), pri oblikovanju kluba alumnov (dr. Anton Gosar) in središč za upokojene visokošolske učitelje (dr. Lučka Lorber), predvsem pa tudi kot aktivni državljani v številnih društvih po celotni Sloveniji. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Društvo učiteljev geografije Slovenije že vrsto let spodbujata ali sodelujeta v več pobudah za skupno oblikovanje dostopnih e-vsebin (Uporabna geoinformatika) – tako za učitelje geografije kot širše zainteresirane javnosti. 

V danih razmerah je potrebno domisliti, kakšna naj bo vloga angažirane univerze v dolgoživi družbi. Tako je na Filozofski fakulteti 8. 11. 2024 potekala zanimiva in odlično obiskana konferenca o  inovativnih strategijah izobraževanja starejših na univerzah v Sloveniji (zbornik povzetkov je dostopen na: https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/book/658).  Uvodnim predavanjem je sledilo več kot 20 predstavitev v treh skupinah. Raziskovalci in praktiki so posredovali svoje izkušnje pri sooblikovanju različnih tematik, metod in modelov izobraževanja starejših: s področja poučevanja jezikov, filmskega in finančnega opismenjevanja, e-učenja in zdravja, raziskovalnega učenja, ki poteka v različnih okoljih (v muzejih, v lokalni skupnosti, na fakultetah) in različnih obdobjih staranja (starejši odrasli, pozna odraslost, prehod v upokojitev, demenca, dolgoživost, medgeneracijsko povezovanje). Na okrogli mizi so razpravljali o tem, kako naj univerze sodelujejo pri razvoju študijskih in drugih izobraževalnih programov, da bi soustvarjale dolgoživo družbo in kritično prispevale k osvetljevanju stranpoti.

Na konferenci smo aktivno sodelovali tudi geografi: dr. Lučka Lorber kot uvodna predavateljica (»Starosti prijazna univerza v Sloveniji«), Haris Ljubijankić (»Primerjava izobraževanja starejših odraslih na univerzah med Slovenijo ter Avstrijo, Nemčijo in Švico«) ter dr. Anton Gosar in dr. Irma Potočnik Slavič (»Razmišljam, raziskujem in potujem – po svoje!«), ki sta predstavila tovrstne izkušnje našega oddelka.

Sodelavci Oddelka za geografijo smo se že v letu 2021 odločili, da želimo sprožiti raziskovalno-aplikativni proces, ki bo vključeval in povezoval deležnike in akterje pri sooblikovanju in testiranju e-turističnega vodnika, zasnovanega v skladu s potrebami, pričakovanji in omejitvami generacije 65+.

Popotovanje v smislu raziskovalnega krožka smo pričeli v zimskem semestru 2022/2023. Pri njem je sodelovalo več slušateljev, sodelavcev (učiteljev, asistentov, bibliotekarjev, kartografov, mladih raziskovalcev) in študentov našega oddelka. Že na prvem srečanju s slušatelji Modre fakultete se je pokazalo, da imamo aktivne slušatelje, ki so prevzeli pobudo … in nas tudi malce presenetili z izbiro pokrajine, za katero bi pripravili turistični vodič – imeli so več idej, a so se na koncu odločili za pokrajino, ki so jo najslabše poznali – Pohorje. V nekaterih segmentih smo se povezali z razvojnimi agencijami na terenu (Razvojna agencija Kozjansko), s tamkajšnjimi snovalci in izvajalci turističnih programov, z lokalnimi turističnimi ponudniki. Potrebno je poudariti, da so bili med našimi slušatelji tudi ljudje, ki so v toku svojega aktivnega poklicnega življenja oblikovali razvojne politike – predvsem pa so bili izjemno vedoželjni, zbirali so informacije, brali literaturo, nas spodbujali k vključevanju novih vsebin. Aktivno so bili vključeni tudi naši študentje (ki so se ob naši informaciji in povabilu sami javili – kot predstavniki Društva mladih geografov Slovenije): sodelovali so v razpravah, podali razmišljanja, kako potujejo in potovanja načrtujejo mladi, zbirali in urejali gradivo. Med sodelujočimi je stalno potekala ažurna razprava, saj je bil to naš prvi tovrstni eksperiment. Skupaj smo se odločili, da bo za naše potrebe pri pripravi e-turističnega vodnika najbolj primerno in dostopno orodje StoryMaps – celoten proces pa smo predstavili tudi v nekajminutnem videu. Rednemu in kritičnemu spremljanju našega dela smo v zaključku dodali tudi evalvacijo med udeleženci: bili so izjemno zadovoljni z angažiranim pristopom vseh sodelujočih, pa tudi z dejstvom, da so sami aktivno sooblikovali celoten proces. Navdušeni so bili nad aplikacijo, delili so jo s svojimi kolegi.

Ugotovitve pilotne izvedbe bi lahko strnila v štirih točkah: 

• med slušatelji je bil velik interes za vsebino; a v naslednjem letu je bilo premalo prijav, da bi naš raziskovalni krožek (tj. turistični vodič za starejše) izvedli v drugi slovenski pokrajini;

• zavedamo se, da smo imeli pri pilotni izvedbi veliko srečo, da smo imeli zagnane, prizadevne in ambiciozne slušatelje; imamo občutek, da imajo mogoče slušatelji (govorimo iz naših izkušenj) raje formate, ki so manj intenzivni glede njihovega vključevanja;

• pohvalila bi izjemen entuziazem med sodelavci – ki že snujejo nove vsebine;

• in tako smo – če bo interes tudi med slušatelji –  pripravljeni na nove izvedbe in nove e-turistične vodnike po slovenskih pokrajinah za generacije 55+.

Oddelek za geografijo UL FF je v sredo, 18. decembra 2024 v sklopu tradicionalne čajanke podelil oddelčna priznanja za najboljša magistrska in diplomska dela. Nagrajena so bila diplomsko delo Alena Čotarja (mentor dr. Darko Ogrin), Jaka Grada (mentor dr. Blaž Repe), Ajde Miklavčič (mentorica dr. Katja Vintar Mally), Gašperja Mužine (mentor dr. Darko Ogrin), Mateja Slane (mentorici dr. Tatjana Resnik Planinc in dr. Ana Paradiž Cergol) ter magistrsko delo Kaje Čufer (mentor dr. Tajan Trobec) in Jošta Kodriča (mentor dr. Uroš Stepišnik, somentor dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik). 

UTEMELJITVE ZA ODDELČNO PRIZNANJE

Alen Čotar: Primerjava variabilnosti padavin v Sloveniji med obdobjema 1961-1990 in 1991-2020. 

Problematika spremenljivosti padavin je z vidika sodobnega spreminjanja podnebja zelo aktualna, saj smo ob spreminjanju temperatur priča tudi pomembnim spremembam padavinskih značilnosti. Avtor je s pomočjo izračunov srednje letne relativne variabilnosti padavin za 62 reprezentativnih postaj in prostorske interpolacije podatkov dokazoval dve domnevi: da so padavine v zadnjem standardnem klimatološke obdobju bolj variabilne, ter da je variabilnost večja tam, kjer letno pade več padavin in imajo zmerno sredozemski padavinski režim. 

Ugotovil je, da se je letna variabilnost padavin v zadnjem 30 letnem obdobju v državi na splošno povečala, vendar s pomembnimi regionalnimi razlikami. Bistveno se je povečala v zahodnejših delih Slovenije, zlasti vzdolž meje z Italijo, na vzhodu je ostala na isti ravni oziroma se je ponekod tudi zmanjšala. Večja ali manjša variabilnost oziroma povečanje ali zmanjšanje variabilnosti med obema obdobjema ne kaže kake večje povezave ne z višino padavin, ne s padavinskim režimom, ne s podnebnimi tipi. To pomeni, da lahko imamo znotraj območij s podobnimi padavinskimi in podnebnimi razmerami, značilne razlike v variabilnosti padavin. 

Čotarjeva raziskava je prva, ki prinaša primerjavo variabilnosti letne višine padavin med dvema standardnima klimatološkima obdobjema pri nas. Teoretični in empirični del sta zgledno narejena, avtor je pokazal strokovno zrelost, smisel za implementacijo metodoloških postopkov, še posebej GISovskih orodij, in veliko mero samostojnosti pri delu. 

Jaka Grad: Prostorska variabilnost prsti v Sloveniji

Diplomsko delo preučuje prostorsko variabilnost prsti v Sloveniji s poudarkom na vplivu geografskih dejavnikov, pedodiverziteti in endemizmu prsti. Cilj raziskave je bil celovito preučiti vpliv geografskih dejavnikov, kot so nadmorska višina, naklon površja in gostota prebivalstva, na raznolikost prsti v Sloveniji, s poudarkom na kvantifikaciji pedodiverzitete in identifikaciji endemičnih tipov prsti ter določiti, kako ti dejavniki prispevajo k variabilnosti prsti. Rezultati so pokazali, da geografski dejavniki pomembno vplivajo na razporeditev prsti. Zlasti nadmorska višina in naklon površja močno vplivata na manjšo prisotnost in raznolikost tipov prsti. Geomorfološke oblike so se izkazale za ključne pri vplivu na razporeditev prsti, saj se specifični tipi prsti pojavljajo predvsem na določenih geomorfoloških enotah.

S pomočjo diplomskega dela smo dobili marsikatero kvantitativno potrditev glede razporeditve in variabilnosti odeje prsti, za katero smo do sedaj zgolj ugibali. Poleg tega bomo prsti, kot abiotski dejavnik lažje ustrezno umestili v sistem geodiverzitete, kjer so bile do sedaj praktično vedno in po krivici izpuščene.

Ajda Miklavčič: Učinkovitost varovanja narave na Ljubljanskem barju

Avtorica je preučevala Ljubljansko barje kot zavarovano pokrajino, v kateri so naravnogeografski dejavniki ustvarili edinstveno naravno okolje, človekove dejavnosti pa so ga izdatno ukrojile po svoje. Za boljše razumevanje izbranega prostora je sprva preučila oboje, nato pa pozornost usmerila v različne oblike varovanja njegove narave, pravne podlage zanje in omejitve, ki jih prinašajo človekovim dejavnostim. Že v prvem delu je izkazala veliko spretnosti pri geografski interpretaciji pokrajine, največjo dodano vrednost pa je ustvarila z vrednotenjem učinkovitosti varovanja narave na ožjih zavarovanih območjih. Z razumevanjem problematike in kreativnim razmišljanjem je določila kriterije in točkovnik za ocenjevanje učinkovitosti varovanja narave (tj. lokacijske kriterije, kriterije stanja narave, kriterije urejenosti in rabe tal), na podlagi katerih je izvedla terenski popis in ovrednotila vsa ožja zavarovana območja na Ljubljanskem barju. Vzpostavljen model točkovanja je omogočil nadgradnjo individualnega vrednotenja s primerjalno analizo in rangiranjem preučevanih območij. Iz empirične preučitve je izšla glavna ugotovitev, da se bolj učinkovito varuje naravne rezervate kot pa naravne spomenike. Diplomsko delo izpostavlja tudi  dobre prakse in nadaljnje razvojne možnosti območja. Ajda Miklavčič se je pri tem izkazala predvsem s sistematičnostjo, zavzetostjo in samostojnostjo v raziskovalnem delu ter inovativnostjo, kar se je odrazilo tudi v nadpovprečnem rezultatu.

Gašper Mužina: Trendi intenzivnih padavin v Sloveniji 1961-2020. 

Delo raziskuje intenzivne padavine, ki zadnja leta pogosto preraščajo v naravne nesreče. Avtorjeve izhodiščne domneve so bile, da je kljub rahli tendenci zniževanja povprečne višine padavin v Sloveniji, trend intenzivnih padavin naraščajoč, da je prostorska razporeditev števila dni z intenzivnimi padavinami podobna prostorski razporeditvi letne višine padavin in da se sezonska razporeditev padavinskih maksimumom ujema z glavnima padavinskima režimoma.

Analiziral je podatke za 78 reprezentativnih padavinskih postaj za obdobje 1961-2020 in iz podatkov izločil dneve z višino padavin nad 30, nad 50 in nad 70 mm. Ugotovil je, da je trend intenzivnih padavin naraščajoč za število dni z višino padavin nad 30 in 50 mm, ne pa za število dni z višino nad 70 mm, in da se intenzivne padavine najpogosteje pojavljajo na alpsko-dinarski pregradi. Analiza je potrdila domnevi, da je prostorska razporeditev števila dni z intenzivnimi padavinami podobna prostorski razporeditvi povprečne letne višine padavin, in da se s padavinskima režimoma ujema tudi sezonski razpored absolutnih letnih padavinskih maksimumov. Raziskava je ugotovila tudi razlike v trendih absolutnih padavinskih maksimumov med zahodom in vzhodom države. Ti imajo na zahodu Slovenije naraščajoč trend, medtem ko proti vzhodu ne kažejo sprememb oziroma se celo rahlo znižujejo.

Teoretični in empirični del naloge sta zgledno narejena, avtor je pokazal visok nivo znanja za doseženo raven izobrazbe. Naloga je dobro strukturirana in napisana jezikovno in slogovno korektno. Rezultati so kvalitetni in aktualni ter z vidika razmišljanj o bodočem podnebju in prilagajanja naj tudi uporabni. 

Matej Slana: Asimilacijska politika in kulturni genocid na primeru staroselskih rezidenčnih šol v Kanadi v 19. in 20. stoletju

Diplomsko delo Mateja Slane, nagrajeno s Priznanjem Oddelka za geografijo FF UL, celovito prikaže vzroke, delovanje in posledice vzpostavitve sistema staroselskih rezidenčnih šol v Kanadi v 19. in 20. stoletju.

Diplomsko delo je razdeljeno na 7 nosilnih poglavij, katerim sledi povzetek v angleškem jeziku ter seznam virov in literature. Seznam literature in virov vključuje geografske, zgodovinske in širše družboslovne vire. Literatura in viri so bili skrbno izbrani, kar kaže na avtorjevo preudarnost in kritično presojo raziskovalnih dosežkov in reprezentativnosti teoretičnih stališč. Strokovna relevantnost in zahtevnost diplomskega dela sta nesporni.

Matej Slana se je v svojem diplomskem delu ukvarjal s kanadskimi staroselskimi rezidenčnimi šolami, mreža katerih je bila vzpostavljena na območju Dominiona Kanada v osemdesetih letih 19. stoletja. Sistem, financiran s strani kanadske vlade in upravljan v sodelovanju s cerkvenimi organizacijami, je bil zasnovan z namenom načrtne asimilacije staroselskih otrok v moderno družbo evro-kanadske kulture. Cilj je bil izkoreninjenje staroselskih jezikov, kulture, običajev in identitete in s tem vključitev nove generacije otrok v dominantno družbo. V več kot 130 rezidenčnih šol je bilo skozi leta delovanja, do poznih devetdesetih let 20. stoletja, vključenih več kot 150.000 staroselskih otrok. Matej Slana v svojem delu ugotavlja, da je sistem staroselskih rezidenčnih šol povzročil globoke medgeneracijske travme, slabši socioekonomski položaj staroselskih skupnosti in vodil v kulturni genocid.

Kaja Čufer: Geoinformacijska podpora iskanju primernih lokacij za postavitev rastlinskih čistilnih naprav v Mestni občini Novo mesto

Avtorica magistra Kaja Čufer je v svojem magistrskem delu z naslovom »Geoinformacijska podpora iskanju primernih lokacij za postavitev rastlinskih čistilnih naprav v Mestni občini Novo mesto« iskala primerne lokacije za postavitev rastlinskih cističnih naprav – zelene tehnologije, ki se tako v svetu kot pri nas vse pogosteje uporablja za čiščenje odpadnih voda predvsem v manjših naseljih in zaselkih. Kot dobra poznavalka lokalnih razmer je svojo raziskovalno vnemo usmerila v domačo pokrajino – Mestno občino Novo mesto ter zagrizla v izjemno aktualno tematiko, saj se zakonsko predpisani roki za ureditev odvajanja in čiščenja odpadne vode na ravni aglomeracij nezadržno približujejo, študij oziroma strokovnih podlag, ki bi nudile ustrezno podporo iskanju primernih lokacij za postavitev rastlinskih čistilnih naprav pa izrazito primanjkuje. Avtorica je uvodoma identificirala 16 aglomeracij v 15-ih naseljih, ki v občini še nimajo ustrezno urejenega odvajanja in čiščenja odpadnih voda. Nadalje je smiselno in strokovno utemeljeno izbrala 19 relevantnih kriterijev, jih ustrezno obtežila, izvedla večkriterijsko vrednotenje z metodo obtežene linearne kombinacije ter za vsako aglomeracijo predlagala eno do dve najugodnejši lokaciji za postavitev rastlinske čistilne naprave, izbor lokacij pa preverila tudi na terenu. V študijskih klopeh pridobljeno znanje je tako povezala z aktualnim izzivom, ga uspešno prelila v aplikacijo ter v praksi demonstrirala njegovo uporabno vrednost. Nalogo med drugim odlikujeta metodološka dovršenost in vpetost v teoretske okvirje, kar predstavlja dobro osnovo za znanstveno objavo izsledkov raziskave.

Jošt Kodrič: Geomorfološka analiza sledov Ljubljanskega jezera in njegova rekonstrukcija

Magistrska naloga Jošta Kodriča, nagrajena s Priznanjem Oddelka za geografijo, celovito pojasnjuje obstoj in razvoj nekdanjega Ljubljanskega jezera na območju današnjega Ljubljanskega barja. Avtor prek pregleda preteklih raziskav, geomorfološke analize in arheoloških podatkov prepričljivo dokaže, da je bilo Barje v pozno-pleistocenski in holocenski dobi dejansko prekrito z obsežnim jezerom, ki je nato postopoma presahnilo.

V uvodnem, teoretskem delu Kodrič predstavi mehanizme nastajanja obalnih reliefnih oblik, ki so posledica valovanja vode in povezanih akumulacijskih ter erozijskih procesov (roglji, tomboli, delte, klifi in abrazijske police). Nato razčleni geološke in geomorfološke značilnosti Ljubljanskega barja, ki ga gradijo debeli kvartarni sedimenti, ostanki šote in tako imenovana »polžarica« (jezerska kreda). Prav prisotnost tovrstnih usedlin je v nalogi prepoznal kot ključni dokaz, da je bilo nekoč prisotno stalno vodno telo; to pa so potrdile tudi specifične obalne oblike.

Z uporabo podrobnih LIDAR-analiz in terenskega dela je avtor opredelil osem različnih geomorfnih oblik, ki so se oblikovale zaradi nekdanjega obalnega procesa. Primerjava njihovih nadmorskih višin z datiranimi arheološkimi najdišči razkrije štiri glavne faze jezerske gladine. Najvišja, pri 297 metrih, je skoraj v celoti prekrivala Ljubljansko barje in ustvarila klife ob njegovem obrobju ter osamelcih. Zniževanje gladine se je do srednjega holocena nadaljevalo, pri čemer so se razvijale številne agradacijske in denudacijske oblike. Ključna ugotovitev naloge je, da je jezero dokončno usahnilo med približno 4000 in 3500 leti BP, ko se je pokrajina preoblikovala v poplavno ravnico, danes znano kot Ljubljansko barje.

Kodrič na ta način izčrpno dopolnjuje ali na novo osvetljuje dosedanje interpretacije. Metodološko se naloga odlikuje po združitvi klasičnih geomorfoloških pristopov, sodobnih GIS-analiz in arheoloških evidenc, pri čemer avtor posebej izpostavi tako razvoj jezerskih procesov kakor tudi vpliv človeka na pokrajino. S tem prispeva pomemben vpogled v paleogeografsko podobo osrednje Slovenije in potrjuje, da danes prepoznavne barjanske reliefne oblike predstavljajo neposredno sled dolgoletnih obalnih procesov nekdanjega jezera.

Pristop LEADER, ki se v EU izvaja od leta 1991, predstavlja vsebinsko-organizacijski okvir za izvajanje politike razvoja podeželja, ki se financira iz več evropskih skladov. Gre za pristop od spodaj navzgor, ki omogoča lokalnemu prebivalstvu, da z oblikovanjem lokalnih partnerstev (t. im. lokalna akcijska skupina) aktivno pripravi razvojni dokument (lokalna razvojna strategija), pri čemer preko projektov spodbuja inovativnost, medsektorsko sodelovanje in mreženje pri doseganju prednostnih nalog ter ciljev lokalnega razvoja. Omenjeni pristop se izvaja v okviru Skupne kmetijske politike v obdobju 2023 ̶ 2027, in sicer kot intervencija LEADER/CLLD – lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost. 

V EU deluje več kot 3000 lokalnih akcijskih skupin (LAS), tudi 37 v Sloveniji. LAS se med drugim medsebojno povezujejo ter izmenjujejo znanja in izkušnje preko projektov sodelovanja, ki se lahko izvajajo med LAS v Sloveniji in v tujini. V programskem obdobju 2014 ̶ 2020 je bilo v Sloveniji izvedenih 50 projektov sodelovanja, od tega kar 23 mednarodnih. Za intenzivno izmenjavo znanja in izkušenj, pridobivanje veščin  in usposabljanje je pomembno, da strokovni sodelavci, predsedniki LAS, člani upravnih in nadzornih odborov, izvajalci projektov, oblikovalci politik in raziskovalci na terenu spoznavajo izvajanje projektov, delovanje v podeželskih skupnostih, da skupaj razpravljajo o rezultatih, vplivih in učinkih prizadevanj za razvoj podeželja. Društvo za razvoj slovenskega podeželja (povezava: http://www.drustvo-podezelje.si/) tako že »tradicionalno« organizira strokovno ekskurzijo v tujino za predstavnike slovenskih LAS. Od 10. do 15. 11. 2024 je 50 slovenskih predstavnikov spoznavalo izvajanje LEADER/CLLD na Madeiri. 

Vulkansko otočje s 741 km2 in ok. 270.000 prebivalci je avtonomna regija Portugalske. Na Madeiri delujeta dve LAS (Adrama, Acaporama), katerih delo smo spoznavali v sklopu strokovnega posveta na sedežu kmetijske šole v Sao Vincente. Na terenu pa smo podrobneje spoznavali angažiranost LAS Adrama (povezava: https://adrama.pt/). Le-ta je bila ustanovljena leta 1994 in deluje na območju šestih občin. Za to obrobno podeželsko območje je bilo pred tridesetimi leti značilno močno odseljevanje prebivalstva, razvoj kmetijstva pa močno zaznamujejo reliefna razgibanost, veliki nakloni in pomanjkanje vode na južnem delu otoka. Zato so pri izvajanju lokalne razvojne strategije v zadnjih tridesetih letih predvsem želeli ustvariti ustrezne pogoje, da bi lokalni prebivalci ostali na podeželju. V programskem obdobju 2014 ̶ 2020 so z razpoložljivim sofinanciranjem (ok. 9 mio €) izvedli 120 projektov, vzpostavili 41 delovnih mest, povezanih predvsem z ohranjanjem in razvojem storitev za podeželsko prebivalstvo, spodbujali so razvoj kmetijskih panog in turizma na podeželju s posebnim poudarkom na varovanju dediščine. Tudi v sedanjem programskem obdobju 2023 ̶ 2027 je poudarek na ohranjanju in razvoju delovnih mest na podeželju, bio- in krožnem gospodarstvu – zlasti na področju kmetijstva, ob hkratnem upoštevanju vključenosti in opolnomočenju lokalnih prebivalcev, pa tudi s krepitvijo družbene odgovornosti v času klimatskih sprememb. 

Strokovni sodelavci Adrame so za slovenske udeležence pripravili vsebinsko izjemno zanimiv program, ki je vključeval oglede primerov in pogovore s podeželskimi skupnostmi, ki so pri izvajanju projektov pridobile izkušnje s pristopom LEADER/CLLD. Posebej so nas pritegnile vsebine, vezane na  socialno podjetništvo v medgeneracijskem središču (Crescer Sem Risco) in na varovanje ter promocijo naravne in kulturne dediščine (na primer: oblikovanje novih vsebin za nekdanje pastirske koče - Parque Tematico da Madeira; muzej sladkornega trsta – Museu e Engenho da Cana-de-Aḉucar;  muzej madeirske banane - Centro da Banana da Madeira; oživljanje opuščenih vinogradov). Celodnevni terenski ogledi pa so vključevali tudi obisk inovativnega akvakulturnega središča (Centro de Maricultura da Calheta), demonstracijskega in interpretativnega vzrejnega središča (Estacao Zootechnica) in ogledu t. im. levad. Gre ta tehnično izjemno zanimiv  in  domišljen sistem urejanja in upravljanja vodnih kanalov, ki v celoti meri 2150 km. Večina kanalov je bila zgrajenih v 20. stoletju in upošteva veliko reliefno energijo, saj sledi vodnemu padcu: v urejenih kanalih zbirajo padavinsko vodo in vodo iz vodnih izvirov na severu Madeire. Voda iz levad se uporablja večnamensko: za pridobivanje električne energije, za namakanje kmetijskih površin na južnih pobočjih Madeire, nekatere levade, ki jih skrbno urejajo delavci na levadah (port. levadeiros), so namenjene turističnim sprehajalno-pohodniškim motivom. 

Odlično organizirano strokovno usposabljanje je omogočilo slovenskim LAS, da so vzpostavile stike, pridobile ideje za prihodnje snovanje projektov sodelovanja, a hkrati tudi potrditev, na katerih področjih v Sloveniji uspešno in inovativno izvajamo pristop LEADER/CLLD. Društvo za razvoj slovenskega podeželja v maju 2025 načrtuje strokovno spopolnjevanje pri LAS na Hrvaškem in Madžarskem.

V prazničnem mesecu decembru Oddelek za geografijo in Galerija 5. štuk gostita slikarsko razstavo našega dragega sodelavca, nekdanjega dekana Filozofske fakultete UL in zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, dr. Andreja Černeta. Razstava nosi pomenljiv naslov Slikarski spomini geografa in nas popelje v dvajset slikarju dragocenih spominov na raznolike pokrajine, od Toskane in Benetk do Piranskega zaliva, Goriških Brd in Iškega vintgarja, prek domačega praga Kosez vse naprej do daljnega Sydneya in Argentine. In še marsičesa vmes. Avtorjeva iskrivost se je odrazila tudi v izboru del, saj je med slike duhovito podtaknil kos slikarjevega predpasnika, ki mu je (od)služil med ustvarjanjem v ateljeju. Verjetno gre za najbolj dobro varovano skrivnost razstave, ki je več kot navdušila številne obiskovalce in obiskovalke.

Otvoritev razstave se je odvila na Ta veseli dan kulture, 3. decembra, točno opoldne. V imenu Filozofske fakultete je zbrane nagovoril prodekan Filozofske fakultete, izr. prof. dr. Matej Hriberšek, nato pa je avtor kratko predstavil svojo slikarsko pot in doživeto opisal dve izbrani deli z razstave. Iz opisov je vela strast do barv, tehnik in detajlov, tako da bi lahko slikarske spomine skorajda tudi zavonjali in ne le vizualno občudovali. 

Dr. Andrej Černe se z ljubiteljskim slikarstvom, skupaj s soprogo Doro, ukvarja že od leta 2006. V vsem tem času se je slikarsko nadgrajeval z raziskovanjem sveta umetnostne zgodovine, likovne teorije in del različnih slikarjev, vmes pa preizkušal številne tehnike in se spogledoval tudi z grafiko in kiparstvom. Sprva je talent razvijal v slikarski šoli Nuše Lapajne, pozneje pa je večino časa ustvarjal v slikarski šoli akademske slikarke mag. Barbare Kastelec, kjer se kali še danes. Vsi prisotni smo lahko hitro ugotovili, da je oznako ljubiteljskega presegel že davno in smo deležni izvrstne umetniške poslastice.

Za celovito razvajanje čutov je na otvoritvi razstave z glasbenim vložkom poskrbela vnukinja Nia in tako le še okrepila prepričanje, da prisostvujemo eni najbolj prisrčnih in množičnih otvoritev razstav v petem nadstropju fakultete. Živahno druženje sorodnikov, prijateljev, sodelavcev in znancev se je nadaljevalo še dolgo po izteku formalnega dela, ko smo nazdravili na še mnogo lepih geografskih in slikarskih spominov. 

Foto: Franci Iskra (slike 1 do 5) in Katja Vintar Mally (slika 6)

V petek, 29. 11. 2024, smo se študenti geografije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pri predmetu Razvojna neskladja na podeželju odpravili na terenske vaje na območje delovanja Razvojne agencije Kozjansko (v nadaljevanju RAKO). Zanimalo nas je, kako novoustanovljene strukture na lokalni in regionalni ravni vplivajo na dinamiko razvojnih neskladij na podeželju – bodisi z njihovim zmanjševanjem, povečevanjem ali vzpostavljanjem. 

Terenske vaje smo začeli v podjetniškem inkubatorju AUREA v Gorici pri Slivnici (občina Šentjur - z delovanjem je pričel v letu 2023), kjer sta nas sprejela mag. Rajko Antlej in Kvirina Martina Zupanc, sodelavca RAKO. Predstavila sta delovanje RAKO, ki je vpisana v register institucij za izvajanje splošnih razvojnih nalog, opredeljenih v Zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Znotraj RAKO deluje več organizacijskih enot: Ljudska univerza Šentjur, Mladinski center Šentjur, Podjetniški inkubator Šentjur in Turistično-informacijski center Šentjur, od leta 2007 je RAKO vodilni partner LAS Od Pohorja do Bohorja. Predstavila sta nam splošne razvojne naloge in številne razvojne projekte. Najpogosteje RAKO pripravlja vsebine projektov za ustanoviteljice, v drugih primerih tudi investicijsko dokumentacijo za projekte, v tretjih je projektni koordinator. Izvajajo tudi izobraževanja za odrasle, v sklopu Univerze za tretje življenjsko obdobje organizirajo redna tedenska srečanja in delavnice, številne študijske krožke, izvajajo usposabljanja in tečaje v sodelovanju s Centrom za poklicno izobraževanje, razne sejme in aktivnosti za mlade. Oddelek za geografijo je od leta 2016 sodeloval z RAKO pri več projektih Erasmus (izvajanje LEADER/CLLD - TELI2; rast in razvoj socialnega podjetništva - SocialB;  prožnost podeželskih skupnosti -  REBOUND) in v raziskavi o digitalizaciji na podeželju. 

Gorica pri Slivnici je poznana po Slivniškem jezeru: nastalo je leta 1976 za potrebe železarne Štore, in sicer z zajezitvijo potoka Ločnica in Dobrinskega potoka. Razprostira se na 84 ha površine in ne služi več prvotnemu namenu, ampak kot zadrževalnik poplavnih voda, vse bolj pa se ob njem razvija tudi turizem. Slivniško jezero z okolico omogoča domovanje številnim živalskim in rastlinskim vrstam: v njem živi več kot trideset vrst rib in več kot sto vrst ptic. Poleg ribarjenja, gobarjenja ter raziskovanja živalskih in rastlinskih vrst pa jezero z okolico nudi tudi možnosti za čolnarjenje, supanje, jadranje, pohodništvo in kolesarjenje, jezeru pa primanjkuje še nekaj komunalne in turistične infrastrukture. Ob jezeru se nahaja gostinsko-turistični objekt Ramna, njegov razvoj, obisk, težave in načrte nam je predstavil lastnik Luka Polenšek.  Zanimive so bile tudi njegove izkušnje s sodelovanjem v projektih, ki so bili sofinancirani iz mehanizma LEADER/CLLD.  

V prostorih podjetniškega centra AUREA smo organizirali fokusno skupino. Razvojna neskladja na podeželju so pogosto posledica neprimernega upravljanja oz. vodenja, saj obstoječe ustanove z neprilagodljivo strukturo ne omogočajo razvojnega preboja. Na fokusno skupino smo zato povabili različne deležnike, ki so aktivno vključeni in angažirani na območju delovanja RAKO in soočili njihova mnenja. Povabili smo go. Tjašo Kangler (vodja TIC-a Slovenske Konjice), go. Mileno Slatinek (koordinatorica za LAS na Občini Zreče), go. Anito Kolešo (vodja JSKD Šentjur), go. Barbaro Gradič Oset (predsednica Zveze kulturnih društev Šentjur) ter g. Mateja Planka (predsednik Planinskega društva Slivnica pri Celju). Vprašanja, obravnavana v fokusni skupini, so vključevala širok nabor področij, povezanih z razvojem podeželja in lokalno skupnostjo. Razprava je potekala v konstruktivnem duhu, kar je omogočilo poglobljen vpogled v različna stališča. 

Terenske vaje so nam omogočile vpogled v delovanje RAKO in LAS, ki s svojimi projekti pomembno prispevata k zmanjševanju razvojnih neskladij na podeželju. Spoznali smo, kako uspešno delovanje takšnih organizacij spodbuja gospodarski, socialni in kulturni razvoj ter omogoča prebivalcem boljše življenjske pogoje, od ustvarjanja delovnih mest do podpore skupnostnim projektom. V fokusni skupini smo študentje spoznali novo metodo dela, ki omogoča prepoznavanje mnenj in usklajevanje stališč med različnimi deležniki v razvojnem procesu. Navdušeni smo bili nad angažiranostjo, povezovanjem in sodelovanjem različnih deležnikov, ki med seboj sodelujejo pri sooblikovanju razvoja lokalnega okolja. Na terenu smo ugotovili, da kljub izzivom lokalni deležniki ostajajo optimistični in predani iskanju rešitev za trajnostni razvoj podeželja.

* Naslov članka je povzet po naslovu projekta »POBegnimo skupaj!«, ki ga je v preteklih letih izvedel LAS Od Pohorja do Bohorja skupaj z vodilnimi partnerji in ostalimi deležniki.

V letih 2024 in 2025 ima Oddelek za geografijo FF UL vzpostavljeno bilateralno projektno sodelovanje z Oddelkom za geografijo na Palah, ki je del Univerze Vzhodno Sarajevo. Tematika bilateralnega sodelovanja je možnost vzpostavitve prvega geoparka v Bosni in Hercegovini po vzoru slovenskih geoparkov. V okviru sodelovanja so se kolegi s Pal že oglasili v Sloveniji, kjer smo postavili temelje za skupno delo in obiskali Mežico (Geopark Karavanke). Načrt kolegov iz BiH je, da bi geopark vzpostavili na širšem, hribovitem območju okolice Sarajeva, osrednji del pa bi predstavljala planina Trebević.

Ekipa v sestavi Matej Ogrin, Sašo Stefanovski in Blaž Repe je novembra vrnila obisk in se 24. 11. odpravila na pot proti Palam. Zaradi snega in slabega vremena, smo ogled planine Trebević prestavili na naslednji obisk, junija 2025. Takrat bodo znani tudi že rezultati prostorskih analiz in modeliranja, ki ga bomo opravili na našem Oddelku. Zato smo se v ponedeljek, 25 11. odpravili proti Višegradu. Na poti smo z obširno razlago spoznavali potencialne lokacije, ki bi lahko bile vključene v geopark:  Romanija (zanimiva visogorska planota), Crvene stijene (najstarejša plezalna pot v BiH) in kraško polje Rogatica. V Višegradu smo si v spremstvu lokalnega vodiča seveda najprej ogledali znameniti most Mehmeda Paše Sokolovića, ali izvorno na Drini ćuprija. Most zaseda osrednje mesto v istoimenskem romanu Iva Andrića, ki je zanj prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Vetrovno in mrzlo vreme nas je pregnalo v prostore lokalne turistične organizacije, kjer smo nadaljevali pogovor o naravnih znamenitostih okolice Višegrada. Ogledali smo si tudi Andrićgrad, turistično zasnovan kompleks objektov, postavljen na sotočju Drine in Rzave, ki ga je postavil Emir Kusturica. Za konec smo se odpravili še do kamnoloma lehnjaka, iz katerega je zgrajen znameniti most. Na lehnjaku in neposredno ob termalnih izvirih uspeva tudi vlagoljuben in redek terciarni relikt, praprot venerini laski (izvorno vilina vlas, Adiantum capillus veneris).

V torek, 26.11. smo se v zgradbi občine Vzhodno Sarajevo sestali s predstavnikoma naravnega parka Trebević ter predstavniki lokalnih, občinskih oblasti ter predstavniki ministrstev, brez podpore katerih, vzpostavitev parka ne bo mogoča. V tri urnem pogovoru smo dosegli dogovor o podpori ter razdelili naloge vseh vpletenih strani. Predstavniki oblasti bodo proučili administrativne možnosti vzpostavitve parka in bodo tudi posredovali pri državnih inštitucijah, da bomo pridobili prostorske podatkovne baze, ki v BiH še vedno niso javno dostopne. Predstavniki ljubljanskega Oddelka jih nujno potrebujemo, da bomo lahko opravili različni prostorske analize in modeliranja, katerih rezultati bodo služili kot strokovne podlage za vzpostavitev geoparka. Dogovorili smo se za nov skupni sestanek, ki bo izveden junija 2025, ko se ponovno srečamo v Sarajevu ter pregledamo rezultate zadanih nalog. Po sestanku smo se odpravili na pot proti domu.

Kot zanimivost naj omenimo, da sta nas tako na Palah kot v Sarajevu pričakala izrazita temperaturna inverzija in posledično izjemno onesnažen zrak. Empirično so smo ugotovili, da mora biti stopnja res visoka in da česa takega v Sloveniji ne poznamo že desetletja. Takoj ob povratku je naše domneve potrdil prispevek na nacionalni televiziji (https://365.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/175090178, od 17m10s naprej), da se trenutno Sarajevo uvršča med najbolj onesnažena mesta na svetu.

Oddelek za geografijo FF UL in Oddelek za geografijo  Palackijeve univerze v Olomoucu negujeta že vrsto desetletij tesno sodelovanje. Za prvi dokumentiran stik velja obisk tedanjega asistenta Milana Natka iz leta 1964, ko je Olomouc obiskal ob študijskem obisku čeških hmeljarskih pokrajin. Sodelovanje se je poglobilo konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je stike z moravskimi geografi, krasoslovci in speleologi navezal dr. Ivan Gams. Tudi po njegovi zaslugi se je sodelovanje ohranilo do današnjih dni, ko imata zadnja desetletja redne stike na področju topoklimatskega raziskovanja dr. Miroslav Vysoudil in dr. Darko Ogrin. Več o zgodovini sodelovanja med slovenskimi ter češkimi geografi in krasoslovci lahko zainteresiran bralec zve v zborniku »Ne damo se! Ivan Gams in slovenska geografija«, ki ga ob 100 letnici rojstva akademika Gamsa pripravlja Slovenska matica ob sodelovanju Oddelka za geografijo FF UL, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 

Tudi zadnji obisk na Moravskem je minil v znamenju dela na področju topoklimatskega raziskovanja in kartiranja. Redna praksa je, da se dr. Vysoudil vsaj enkrat znotraj cikla terenskih vaj iz fizične geografije udeleži vaj, ima predavanje o uporabi termalnih posnetkov pri topoklimatskem raziskovanju in, če dopušča vreme, opravi s termalno kamero serijo posnetkov raziskovalnega območja. Če je vreme v času terenskih vaj oblačno ali celo deževno, pa se snemanje odloži na primernejši čas. Termalni posnetki so v pomoč pri ugotavljanju temperaturnih značilnosti različnih tipov površja in izdelavi topoklimatskih kart. 

Zadnja leta smo s študenti drugega letnika opravljali terensko delo na območju Občine Bistrica ob Sotli. Smola je bila, da je ob udeležbi dr. Vysoudila v času vaj deževalo »kakor ne pomnijo niti najstarejši prebivalci.« Zato sva s kolegom termalno snemanje opravila lansko leto in ponovila z več sreče konec maja letošnjega leta. Oktobrski obisk je bil zato namenjen pregledu termalnih posnetkov, njihovi analizi ter pripravi gradiva za topoklimatsko karto in predstavitev lokalnih podnebnih značilnosti občine Bistrica ob Sotli. Prispevka na to temo bosta objavljena v načrtovani monografiji Geografija Sotelskega gričevja (GeograFF 32) in zborniku zborovanja slovenskih geografov na Kozjanskem 2025. Obisk sem izkoristil tudi za predhodno recenzijo in konzultacije v povezavi s prispevkom o izrednih vremenskih dogodkih v Olomoucu, ki ga dr. Vysoudil s kolegom pripravlja za oddelčna Dela.

Novembrski karierni večer sta skupaj organizirala Oddelek za geografijo in Alumni klub geografov Univerze v Ljubljani. Potekal je v ponedeljek 18. novembra 2024, v tednu odprtih vrat in kariernih dni na Filozofski fakulteti. S tokratnim kariernim večerom je Alumni klub geografov Univerze v Ljubljani želel spomniti na 20-letnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Zato so bili gostje na kariernem večeru zaposleni v evropskih organizacijah ali v organizacijah, ki sledijo viziji in ciljem Evropske unije: Jurij Krajčič, iz  Evropske komisije, Direktorata za podnebje (DG CLIMA) v Bruslju, dr. Branko Pavlin, ki redno sodeluje z Eurostatom (Evropskim statističnim uradom) v Luksemburgu, Živa Novljan, zaposlena na Stalnem sekretariatu Alpske konvencije v Innsbrucku, ter Lara Hvala, ki v podjetju Hermes Corporation na Malti koordinira projekte Erasmus+ in Interreg Italija-Malta. 

Gosti so predstavili svoje delo, ki ga opravljajo. Izpostavili so veliko prednost, ki jo imajo kot geografi, to je sposobnost kompleksnega razmišljanja. Pomaga jim pri razumevanju raznolikih vsebin, ki jih pokrivajo, pa tudi pri povezovanju interdisciplinarnih delovnih skupin. Poznavanje geografskih značilnosti je koristno na njihovih službenih poteh. V času študija pa so pridobili tudi druge pomembne kompetence: poznavanje GIS, metode vključevanja raznolikih javnosti (učenci, strokovnjaki, lokalni deležniki), interdisciplinarno sodelovanje, poznavanje osnov planerske teorije in vodenje strokovnih projektov. Pri njihovi karierni poti je bila pomembna primerna angažiranost že v času študija (na primer z aktivnim delom v Društvu mladih geografov Slovenije), izkoristili so možnosti za Erasmus+ gostovanje in delovno prakso v tujini, fleksibilnost, pa tudi nekaj sreče na razpisih. 

Dr. Pavlin je predstavil svoje delovne izkušnje pri oblikovanju NUTS klasifikacije za Slovenijo in razvoja metodologije za statistiko cen nepremičnin, podal pa je tudi kar nekaj nasvetov, kako pristopiti k obravnavi evropskih tem in na kaj moramo biti pozorni pri sodelovanju v mednarodnih delovnih skupinah. Lara Hvala je spomnila na zaposlitveni portal EURES (European Employment Services), kjer je mogoče poiskati zaposlitev v tujini. Jurij Krajčič je v razpravi spregovoril o najbolj aktualnih temah prihodnosti, ki so zelo geografske (npr. prilagajanje podnebnim spremembam), Živa Noljan pa je opozorila na podatke, ki jih je mogoče dobiti za območje Alp. 

Dobra udeležba na kariernem večeru (v živo in na daljavo) je pokazala, da študente geografije zanimajo delovne izkušnje in karierne možnosti v Evropski uniji. Organizatorji pa smo tudi veseli, da so diplomanti geografije uspešni po celi Evropi. 

Med 22. in 24. oktobrom 2024 je v Šmohorju, natančneje v Tröplachu (ob vznožju smučišča v Mokrinah) potekal mednarodni simpozij »The future of Tourism in the Alpine-Adriatic Region«. Simpozij je obeležil 90-letnico geografa Zlatka Pepeonika (umrl leta 2004), vsebinsko bogato in aktualno znanstveno srečanje pa je organiziral cenjeni avstrijski geograf prof. dr. Peter Jordan.

Dr. Jordan je dolga leta sodeloval z dr. Pepeonikom (in tudi z drugimi geografi v širšem prostoru nekdanje Jugoslavije), na dogodku je posebej izpostavil njuno skupno delo pri pripravi Atlasa vzhodne in jugovzhodne Evrope ter sodelovanje na področju geografije turizma na Hrvaškem.

Tridnevni znanstveni simpozij je združil 65 udeležencev iz devetih držav, pretežno geografov iz območja srednje in jugovzhodne Evrope. Sodelovali so predstavniki Avstrije, Italije, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Albanije, Francije in Indije, najštevilčnejša pa je bila hrvaška udeležba, predvsem geografov, sodelavcev dr. Pepeonika  z Univerze v Zagrebu. Med udeleženci je bila tudi žena pokojnega profesorja ga. Valentina Kelemen Pepeonik, ki se je z veseljem spominjala druženja tudi slovenskih geografov, posebej prof. Paka in prof. Jeršiča. Na simpoziju je bilo predstavljenih 32 prispevkov v osmih tematskih sekcijah, organizator pa je poskrbel za ustrezno časovno dinamiko, ko smo imeli udeleženci dovolj časa za predstavitev svojih raziskav pa tudi za strokovno razpravo. 

Slovenski geografi smo se predstavili s štirimi prispevki. Z oddelka za geografijo Filozofske fakultete (UL) je sodelovala Barbara Lampič, skupaj s Simonom Kermo z Univerze na Primorskem (Turistica) sta predstavila del rezultatov raziskave o vitalnosti vinskih turističnih cest v Sloveniji (Assessment of the vitality of Slovenian wine tourism routes and their developement potential). Med drugimi slovenskimi udeleženci so bili na simpoziju prisotni še prof. Anton Gosar (z uvodnim vabljenim predavanjem), Matej Gabrovec in Maruša Goluža (GIAM, ZRC SAZU), Miha Koderman in Adrijana Perkon (FHŠ UP) ter Simon Kerma (Turistica UP).

Prijetno, strokovno in na izjemno visoki ravni organizirano znanstveno srečanje je obogatilo tudi neformalno druženje geografov in drugih raziskovalcev s področja turizma. Dr. Peter Jordan je z nami obeležil tudi svoj jubilej, 75. rojstni dan.

Predstavitve in razprave so pokazale, da razvoj turizma ubira povsem nove poti, njegovi učinki pa postavljajo velike izzive ne le pred raziskovalce, temveč tudi ali predvsem pred usmerjevalce razvoja turizma in s tem povezanih dejavnosti v prostoru. Format manjšega a tematsko osredotočenega znanstvenega dogodka se je izkazal kot izjemno kvaliteten tako v strokovnem kot tudi družabnem pogledu.

V ponedeljek, 14. 10. 2024, smo se študenti geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pri predmetu Razvojna neskladja na podeželju (mentorica: prof. dr. Irma Potočnik Slavič) odpravili na terenske vaje na območje delovanja lokalne akcijske skupine Gorenjska košarica. Zanimalo nas je, kako prisotnost oz. odsotnost različnih inštitucij (organizacij, ustanov) na lokalni/regionalni ravni vpliva na pojavljanje, zmanjševanje ali povečevanje razvojnih neskladij na podeželju. V občini Naklo smo tako spoznali delovanje nekaterih inštitucij, in sicer: Biotehniškega centra Naklo, Centra za trajnostni razvoj podeželja Kranj, Interesnega združenja Podbreška potica in Ribiške družine Tržič - Ribnik Žeje. V naslovu je izjava, ki nam jo je povedala stanovska kolegica prof. Mojca Logar, s katero je podala širši vsebinski okvir našega terenskega dneva.  

Terenske vaje smo začeli na Biotehniškem centru (BC) Naklo, po katerem nas je vodila prof. Mojca Logar. Predstavila nam je delovanje BC Naklo kot izobraževalne inštitucije, ki je del mreže BC v Sloveniji, in nas popeljala po šolskem posestvu. BC Naklo je del mreže slovenskih biotehniških centrov. Na področju biotehnike in kmetijstva izobražujejo več kot tisoč dijakov in študentov ter več kot tisoč odraslih, ki se občasno udeležujejo programov izobraževanja in usposabljanja. Poleg tega zaposlujejo nad sto učiteljev in strokovnih sodelavcev. BC deluje tudi kot medpodjetniški center, saj na posestvu deluje Trgovina pod kozolcem, kjer prodajajo tudi lastne izdelke in izdelke lokalnih kmetovalcev. Ogledali smo si šolski rastlinjak, hlev, šolski ribnik, sadjarsko delavnico, mlekarno in druge prostore šole, ki svoje slušatelje ciljno usmerja v ekološko kmetovanje.  

Sestali smo se z Urošem Brankovičem in Vlasto Juršak iz Centra za trajnostni razvoj podeželja (CTRP) Kranj, ki sta nam predstavila delovanje njune inštitucije. Center se že 21 let zavzema za razvoj podeželja in povezovanje deležnikov v prostoru. Delujejo na več področjih: trajnostna mobilnost, razvoj malega podjetništva in turizma na podeželju, izobraževanje lokalnega prebivalstva, pri vsem naštetem pa je poudarek na varovanju okolja. Skupaj smo izvedli delavnico v okviru projekta SURF (Sustainable Rural Future, mehanizem Erasmu KA), v katerem sodelujeta CTRP in Oddelek za geografijo FF UL, s katero smo poskušali pridobiti različne vpoglede na vpliv podnebnih sprememb na podeželju.  

Gospa Marija Štaut iz Interesnega združenja Podbreška potica nam je podrobneje predstavila delovanje njihovega društva, ki igra ključno vlogo pri povezovanju in prepoznavnosti naselja Podbrezje. Člani društva se zavezujejo k ohranjanju kulturne dediščine ter razvoju novih kulturnih in turističnih dejavnosti. Članice združenja se udeležujejo različnih tekmovanj, na katerih so že prejele pet državnih priznanj za prva mesta. V društvu sodeluje več generacij žensk, nekatere so že pridobile certifikat Mojstrice Podbreške potice. Najstarejša mojstrica ima 85 let, najmlajša pa 21 let.  Gospa Marija nam je podrobno razložila nabor sestavin za to prav posebno potico iz suhega sadja. Študentke in študenti lahko potrdimo, da je Podbreška potica več kot okusna!  Ideja za potico iz nadeva suhega sadja sega v čas Marije Terezije, ko je zaradi lakote zaukazala sajenje sadnega drevja (hruške tepke). 

Obiskali smo Ribiško družino Tržič pri ribniku Žeje. Sprejel nas je gospod Janez Čadež, ki nam je predstavil delovanje njihove družine, postopek gojenja in izpusta rib ter nam opisal težave, s katerimi se družina spopada zaradi podnebnih sprememb. Predstavil nam je dogajanje na ribniku Žeje in melioracije reke Tržiške Bistrice. Spoznali smo vrste rib, ki so prisotne na tem ribolovnem območju in ter njihove naravne in invazivne sovražnike, posebej so bile izpostavljene vidre in kormorani.  Soočajo se tudi z velikimi poplavnimi vodami, ki odnašajo mladice, spreminjjo akvakulturo in spreminjajo strugo reke. V prejšnjem programskem obdobju evropske kohezijske politike so se vključili v lokalno akcijsko skupino in so bili partnerji v projektu, ki je bil financiran iz mehanizma LEADER/CLLD (iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo). 

Terenske vaje na območju LAS Gorenjska košarica so nam omogočile globlji vpogled v delovanje različnih inštitucij, ki igrajo ključno vlogo pri razvoju podeželja. Spoznali smo, da so lokalne pobude in projekti, ki povezujejo različne akterje, ključni za zaznavanje, zmanjševanje in preprečevanje razvojnih neskladij. Delovanje predstavljenih inštitucij je dokaz, da razvoj podeželja ne more potekati brez močne podpore in povezovanja na lokalni ravni. Prav te inštitucije pomagajo krepiti skupnost, spodbujati inovacije ter soočati se z različnimi izzivi (aktiviranje lokalnega prebivalstva, pomoč ranljivim skupinam, izmenjava znanja, podnebne spremembe, ohranjanje tradicije v sodobni preobleki, skrb za lokalno okolje itd.). Na terenu smo tako ugotovili, da je prisotnost aktivnih inštitucij ključna za zmanjševanje razvojnih neskladij, saj le-te ustvarjajo pogoje za boljše življenje na podeželju in spodbujajo dolgoročne rešitve za lokalne skupnosti. 

V ponedeljek, 14. 10. 2023, smo se študenti 2. in 3. letnika v okviru predmeta Geografija naravnih nesreč pod vodstvom dr. Tajana Trobca odpravili na območja po Sloveniji, ki so jih v letu 2023 prizadele ene največjih znanih poplav pri nas. Namen terenskih vaj je bil obisk izbranih poplavišč in območij plazov, seznanitev z vzroki in posledicami le-teh ter spoznavanje poplavne pokrajine v najširšem smislu. Zanimali sta nas tudi po poplavna intervencija in sanacija za vzpostavitev normalnega stanja ter njuno upoštevanje sonaravnega vidika. 

Terenski dan smo začeli v Sneberjah, kjer smo si ogledali začasni, novo zgrajeni protipoplavni nasip, se seznanili z regulacijami Save na Ljubljanskem polju ter vplivi vodnih objektov, kot so jezovi za hidroelektrarne, na povečanje vodne erozije. Pri ogledu smo omenili pomen rečnih teras, ki jih je skozi zgodovino vrezala Sava, in na razvoj naselja, ki se je v zadnjih desetletjih spustilo na spodnjo teraso in tako poseglo na območje poplav. V okviru celostnega reševanja poplavne problematike v Sneberjah sta bila poleg poplavnih voda Save izpostavljena tudi pomen podzemne vode in težave pri odtoku vode zaradi njenega zastajanja za nasipi. 

Nato smo se odpeljali v Mengeš, ki ga je Pšata poplavila, kljub neuvrščenosti naselja na poplavne karte in kljub vzpostavitvi umetnega razbremenilnega kanala, ki naj bi Mengeš varoval pred poplavno ogroženostjo. Seznanili smo se z razlogi za nastanek avgustovskih poplav in njihovim potekom. Na terenu sicer nismo imeli občutka, da je bilo to območje preteklo leto poplavljeno, vendar so nam sledi vode, ki so mestoma še prisotne, zgovorno razkrile tedanjo višino vode in razsežnost poplave. 

Sledil je prihod v Nožice, kjer smo takoj opazili na novo vzpostavljen nasip, ki naj bi varoval naselje pred prihodnjimi poplavami. Seznanili smo se tudi s kamnometi in drugo protipoplavno zaščito na Kamniški Bistrici ter s težavami, ki jih povzroča plavje na vodnih objektih, kot so denimo jezovi za mlinščice. Poudarjen je bil pomen sonaravnega in celostnega ukrepanja na ravni porečja, saj samo nasip sam ne bo rešil problematike poplav – voda se mora namreč vseeno nekje razliti. Zato je na tem območju predvidena tudi vzpostavitev nadomestnih razlivnih površin. 

Na poti proti dolini Črne smo se ob Kamniški Bistrici ustavili še v Stranjah, kjer je plavje zaprlo pot vodnemu toku. Kamniška Bistrica si je zato vrezala novo strugo in poplavila območje Kemične industrije Kamnik ter med drugim poplavila stavbo Gorske reševalne službe Kamnik ter s tem razkrila neustreznost izbrane lokacije za njeno nedavno postavitev. 

Sledila je vožnja čez Črnivec in skozi Zadrečko dolino do naselja Gornji Grad. Tam sta nas pričakala župan občine Gornji Grad Anton Špeh in tedanja vodja civilne zaščite Celje Natalija Plemenitaš Fuchs. Z besedami sta nas popeljala v tisto avgustovsko noč in v naslednje dni, ko je bilo treba organizirati pomoč in sanacijo prizadetih območij. Pogovarjali smo se tudi o strukturi civilne zaščite in pripravah na različne izjemne dogodke. Poudarila sta pomen obnove in vzpostavitve vodnih objektov, ki varujejo prebivalce pred posledicami poplavnih voda Drete s pritoki v njenem povirju. 

Po prijetnem pogovoru smo se odpravili na Ljubno ob Savinji, kjer nas je presenetilo stanje v grapi Trbiškega grabna. O resnosti dogajanja tiste noči pričajo porušeni in uničeni domovi ter zapuščene stanovanjske hiše. Zelo se nas je dotaknil prizor, ko smo v strugi zagledali oblačila in dele pohištva ter spoznali, da je tu še pred dobrim letom stala hiša, ki je nekomu predstavljala dom. Presenetilo nas je tudi stanje pregrad v strugi, ki so skoraj popolnoma prekrite s sedimentom, saj smo s pogledom nanje doumeli moč narave. 

Pred odhodom iz Trbiškega grabna se nam je pridružila domačinka in zaposlena na ZRSVN (območna enota Celje), geografinja gospa Ljudmila Strahovnik, ki nam je predstavila naravovarstveni pogled na intervencijo in sanacijo po poplavah. V naselju Struge nam je predstavila zgodovinski razvoj naselja in rabo vodnega ter obvodnega prostora, ki ga je takratno prebivalstvo uporabljalo predvsem za žagarstvo. Dotaknili smo se tudi geološke sestave območja in nevarnosti zemeljskih plazov zaradi nezvezne kamnine, ki bi lahko zaprli prehod reki Savinji in ogrozili celotno Savinjsko dolino. Opozorila nas je tudi na problematiko hidroelektrarne, ki v poletnih mesecih ne zagotavlja niti biološkega minimuma. Naše poglede pa je najbolj pritegnila ikonična nagnjena stanovanjska hiša, ki smo jo prej videli le v medijih. Vprašanje je tudi prihodnost samega naselja Struge, saj bodo po vsej verjetnosti to naselje izpraznili in lokalno prebivalstvo preselili na varnejše mesto.

Na poti proti naši zadnji lokaciji smo se z gospo Strahovnik peljali mimo naselja Nazarje, ki leži na sotočju Drete in Savinje. V Nazarjah je bilo močno prizadeto podjetje BSH, ki izdeluje hišne aparate. V Letušu in Malih Braslovčah, naši zadnji točki, sta nas profesor Trobec in gospa Strahovnik seznanila, da je to kraj, v katerem se je reševanje poplavnih težav povezovalo tudi s sonaravnimi ukrepi in ne le s pozidavo rečnih strug in bregov. Obe naselji bodo v prihodnje verjetno izpraznili in vzpostavili razlivne površine, kar bi zmanjšalo tveganje za poplave vse do Celja. Razmišlja se tudi o gradnji suhih zadrževalnikov oziroma retenzij, ki bi ob usklajenem delovanju omogočili nadzor nad pretokom vode v času visokih voda in s tem zmanjšali poplavno nevarnost dolvodnih območij. Poudarila sta tudi množičen pojav tujerodnih invazivnih vrst, ki zaraščajo obnovljena rečna pobočja in izrivajo avtohtone vrste. 

Če povzamem naš terenski dan, poplav takšnih razsežnosti ni pričakoval (ali vsaj hotel verjeti, da se lahko zgodijo) praktično nihče, razen strokovnjakov, ki se ukvarjajo s področjem poplav. Izkazalo se je, da se je pred poplavami takih razsežnosti nemogoče zaščititi zgolj s vodogradbenimi protipoplavnimi ukrepi in da je problematiko poplav potrebno reševati tudi z alternativnimi rešitvami, kot so omejitev poseganja na poplavna območja, vzpostavitev razlivih površin, ki smo jih rekam odvzeli idr. Lahko smo sicer ponosni na naš sistem civilne zaščite, katerega zglednemu delovanju pa bi v še večji meri morali slediti tudi drugi podsistemi na področju preventivnega upravljanja s poplavno nevarnostjo, saj je rešitve potrebno iskati pri vzrokih in ne pri posledicah. 

Terenske vaje so se mi zdele zelo zanimive in poučne, saj smo preko pogovorov z gosti dobili vtis o tisti avgustovski noči in prihodnjih dneh ter si od blizu ogledali stanje danes in potek obnovitvenih del na nekaterih območjih.

Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani se je že pred enajstimi leti pridružil prvi pobudi Ministrstva za okolje in prostor z organizacijo dogodka ob mesecu prostora. Tokratno srečanje je potekalo v sredo, 16. 10. 2024, na temo revitalizacije starih mestnih središč v Sloveniji.

V prvem delu dogodka so besedo dobili strokovnjaki, ki se s temi vsebinami ukvarjajo na akademski ravni. Spoznali smo zaznane procese v izbranih mestnih središčih, ki jih že več kot 15 let proučujemo na Oddelku za geografijo v sklopu magistrskega študija. Med temi je pomembno tudi opuščanje rabe v stavbah, ki marsikje sestavljajo večja funkcionalno razvrednotena območja. Slednja predstavljajo pomemben prostorski potencial, ki ga ne izkoriščamo dovolj. Sklop smo zaključili s širšim razmislekom o revitalizaciji mestnih središč, med katerimi so bili izpostavljeni tudi razlogi za neuspešno revitalizacijo.

V nadaljevanju dogodka smo se posvetili konkretnim primerom slovenskih mest in procesom, ki se v njih dogajajo. Kot najpomembnejši del mest in mestnih središč so bili izpostavljeni prebivalci, veliko vlogo pri tem igra tudi kulturna dediščina. Ne moremo pa niti mimo lepote, ki jo predstavlja arhitektura v mestih. V zadnjih letih precejšnje spremembe doživlja središče Novega mesta, kjer ciljno, po korakih prenavljajo mestno središče. Podobno se dogaja tudi v Mariboru, kjer v starem jedru v zadnjih letih prihaja predvsem do urejanja številnih trgov, ki skušajo mestnemu središču ponovno vrniti življenje. V Kranju dodatno težavo (poleg izpostavljenih v predhodnih predavanjih) predstavlja lega in posledično težja dostopnost starega mestnega jedra. Posebno pozornost pri prenovi namenjajo tudi prilagajanju podnebnim spremembam, kar postaja vse bolj aktualna tema. Predstavitve smo sklenili s primerom Kopra, kjer smo lahko prisluhnili dobremu povzetku vprašanj in tudi izkušenj, ki se pri prenavljanju pojavljajo številnim mestom v Sloveniji.

Letošnje srečanje je privabilo okoli 80 udeležencev iz številnih inštitucij, kar je potrdilo je, da je obravnavana tematika zelo aktualna. Zanimivim referatom je sledila tudi živahna razprava. Dogodek ob mesecu prostora pa je tako vsaj za en dan v strokovno središče obravnavane teme postavil Oddelek za geografijo.