Po vzoru dobrih praks iz tujine (npr. Arbeitskreis Ländliche Räume v Nemčiji) ter na podlagi preteklih prizadevanj posameznih raziskovalcev, predvsem pa pozitivnih izkušenj vključevanja raziskovalcev v regijska srečanja v okviru priprav na 6. Slovenski podeželski parlament, je dozorela pobuda za ustanovitev Foruma raziskovalcev podeželja v Sloveniji. Njegovo delovanje pa je bilo uspešno umeščeno pod okrilje Društva za razvoj slovenskega podeželja.

Forum razumemo kot stičišče (fizični in virtualni prostor), namenjen razpravi, sodelovanju in povezovanju. V  začetku leta 2026 smo vzpostavili bazo približno 45 raziskovalcev podeželja iz različnih institucij po Sloveniji.  Med njimi smo raziskovalci z Univerze v Ljubljani (Filozofska fakulteta, Biotehniška fakulteta, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo), Univerze v Mariboru (Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, Fakulteta za turizem), drugih visokošolskih in raziskovalnih ustanov (Univerza na Primorskem, Fakulteta za varstvo okolja Velenje, Visoka šola za upravljanje podeželja Grm Novo mesto), raziskovalnih inštitutov (ZRC SAZU, Urbanistični inštitut RS, Kmetijski inštitut Slovenije, SURS) ter ostalih raziskovalcev, ki so na primer del kolektivov na ministrstvih, razvojnih agencijah, LASih, občinah. Skupnost je tudi generacijsko raznolika, saj vključuje raziskovalce na začetku kariere, uveljavljene strokovnjake in tudi upokojene raziskovalce.

Prvo delovno srečanje Foruma raziskovalcev je potekalo v petek, 17. aprila 2026, v okviru spomladanskega posveta DRSP v Hiši kranjske čebele v Višnji Gori, kjer se nas je zbralo 25 raziskovalcev. Na srečanju smo opredelili ključne usmeritve za nadaljnje delovanje, med drugim organizacijo rednih letnih srečanj, aktivno vključevanje širše skupnosti raziskovalcev v 6. Slovenski podeželski parlament v Ilirski Bistrici ter krepitev vloge našega foruma kot mostu med raziskovalci, praktiki in odločevalci.

Iskreno smo hvaležni DRSP, da je raziskovalcem podeželja v Sloveniji omogočil platformo za povezovanje. Zahvaljujemo se tudi domačemu LAS STIK za gostoljubje in prijetno okolje Hiše kranjske čebele v Višnji Gori, kjer smo uspešno začeli skupno pot. Veselimo se nadaljnjega sodelovanja in verjamemo, da bo skupnost Foruma raziskovalcev podeželja še rasla.

Gospod Ogrin, kako bi morali pri nas v Sloveniji varčevati z gorivom?

Najprej je treba povedati, da je slovenski prometni sistem med bolj potratnimi sistemi v primerjavi s sosednjimi državami in v Evropi in da promet porabi okrog petinštirideset odstotkov končne porabe energije v Sloveniji. Zaradi velike energetske neučinkovitosti, ki se odraža v visokih stroških mobilnosti, lahko ugotovimo, da je slovenski prometni sistem močno problematičen. Slovenci za mobilnost porabimo med največ v Evropi – v resnici smo celo na prvem mestu –, hkrati pa imamo enega najslabše razvitih sistemov javnega prevoza v regiji. Celoten prometni sistem je izrazito podrejen avtomobilskemu prometu, zlasti avtocestnemu. V primerjavi z drugimi evropskimi državami ima slovenski prometni sistem z vidika energetske učinkovitosti, če se izrazimo s prispodobo, številne »pridružene bolezni«. V času energetske krize in energetske draginje, se nam bo to pokazalo v bistveno večjih stroških funkcioniranja prometnega sistema. Vsi zaostanki pri prehodu na t. i. sisteme trajnostne mobilnosti evropskega zelenega prehoda oziroma energetske tranzicije nas bodo stali dražje, kot bi nas, če bi tem trendom sledili v minulih desetletjih.

Kaj pa pravite na evropska priporočila glede varčevanja v gospodinjstvih in gospodarstvu ter na področju prevoza in koliko dražje nas bo zdaj ta prehod stal? Česa v preteklih desetletjih po vašem mnenju nismo storili?

Že v medijih ste takoj po izbruhu teh kriznih žarišč, v povezavi z draginjo fosilnih goriv poročali, da so številne evropske države že neodvisno od priporočil Evropske komisije sprejele ukrepe na področju povečanja energetske učinkovitosti. Brali smo o pocenitvi sistemov javnega prevoza in še čem. V Sloveniji sama pocenitev zagotovo ne bi pripomogla k bistvenemu povečanju, kajti javni prevoz je v bistvu že zdaj zelo subvencioniran, ima pa zelo veliko hibo ekstremne neučinkovitosti in praktično popolne nesposobnosti dnevnega prevažanja ljudi med regijami in med večjimi mesti. Takoj bi bilo treba po eni strani srednjeročno in kratkoročno usmeriti sile v povečanje sistema javnega potniškega prevoza, hkrati odpreti nacionalni diskurz o tem, kje lahko vsi večji generatorji prometa odprejo prihranke. Zavedati se moramo, da imamo sisteme v družbi, ki ne morejo zmanjševati rabe goriv - avtoprevozniki, kmetje in še kdo. Številni, ki pa se dnevno vozimo na bolj ali manj oddaljene lokacije, na pisarniško delo in podobno, bi pa lahko udejanjili prakse bolj učinkovite rabe prometa ali pa prometne energije v prometu z že omenjenimi ukrepi dela na domu, kombiniranimi prevozi, nenazadnje tudi delitve dela izven teh konic. 

Pozabiti ne smemo še eno stvar - da v resnici vsi sistemi in ukrepi, ki so usmerjeni v učinkovitost energetskega sistema, delajo tudi na zmanjševanju prometnih zastojev, pri čemer se lahko izognemo tem velikim infrastrukturnim projektom, ki bremenijo nenazadnje tudi slovenski proračun. Hkrati so nam v zadnjih mesecih in nam še bodo v prihodnjih letih povzročali dodatne zastoje in še dodatno dražili slovenski prometni sistem. Če bi naredili hiter nacionalni konsenz, da je treba med večjimi generatorji prometa začeti z ukrepi varčevanja in uveljavljati te sisteme trajnostne mobilnosti (ki sem jih že omenil), bi verjetno lahko nekaj prihranili. Zavedati pa se moramo, da kratkih in hitrih in zelo učinkovitih ukrepov na tem področju ni. Potrebno je slediti priporočilom Evropske komisije, od elektrifikacije do krepitve dela na domu in diverzifikacije energetskega sistema v prometu in še naprej povečevati učinkovitosti prometnega sistema. Vedeti moramo, da je gradnja avtocest gradnja najdražjega prometnega sistema. Kar se prometa tiče so v Sloveniji trenutno poleg prenove celotnega železniškega vozlišča v Ljubljani in drugega tira največji infrastrukturni projekti povečini na avtocestah. To pa ne nakazuje na sliko večje energetske učinkovitosti v prometu v naslednjih desetletjih. Če pogledamo skozi prispodobo, so avtoceste ogromne sežigalnice fosilnih goriv, zlasti v državah, ki zelo počasi nastopajo na področju elektrifikacije. In Slovenija je zopet med slabšimi oziroma počasnejšimi v skupini evropskih držav, ki preusmerja svoj prometni sistem v elektrifikacijo.

Pogovor si lahko ogledate na spodnji povezavi: 

https://www.24ur.com/novice/gospodarstvo/ker-ne-moremo-predvideti-vsega-moramo-biti-pripravljeni-na-vse.html