APRIL–JUNIJ

Univerza v Portu je za visokošolske bibliotekarje od 12. 5. 2025 do 16. 5. 2025 organizirala strokovno izpopolnjevanje z naslovom Blended Intensive Program (BIP) in Library and Research Activities, ki sva se ga udeležili dve bibliotekarki iz Filozofske fakultete. Uvodnemu pozdravu in predstavitvi univerze je sledil program, ki je naslavljal trende v knjižnicah. Skoraj vsa predavanja so bila na temo upravljanja odprtih znanstvenih in raziskovalnih podatkov, upravljanja institucionalnih repozitorijev, knjižničnih sistemov, informacijske pismenosti in umetne inteligence. Na delavnici smo udeleženci razpravljali in razmišljali o novih vključujočih in dostopnih storitvah, namenjenih udeležencem visokošolskega izobraževalnega procesa, ki imajo razne posebne potrebe, od zdravstvenih do socialnih. Gostitelji so nam razkazali še rektorat in knjižnično zbirko, ki jo tam hranijo. Ta ima arhivsko gradivo, tudi oprema je že precej arhivska in jo pokažejo gostom, da le-ti vidijo, kakšne so bile knjižnice včasih. Novejše gradivo imajo zdaj fakultetne knjižnice, ki so razpršene po celem mestu. S kolegico sva obiskali knjižnico njihove Filozofske fakultete – Faculdate de Letras da Universidade do Porto. Za razliko od naše imajo eno knjižnico, v šestih nadstropjih, v posebnem stolpiču. Gradivo imajo razvrščeno po področjih, po UDK vrstilcih. Največ gradiva je s področja filologije in zgodovine, zelo skromna je zbirka geografske literature. Študentom je na voljo veliko čitalniških mest, ki so bila skoraj vsa zasedena. To naju je presenetilo, saj pri nas čitalnice izven izpitnega obdobja samevajo. Na zaključnem srečanju smo nato navzoči bibliotekarji iz različnih držav EU ugotovili, da je bil namen strokovnega izpopolnjevanja dosežen, ves teden smo nadgrajevali svoje strokovno znanje ter ob poslušanju referatov in primerov dobrih praks razpredali, kakšne so knjižnice pripravljene na prihodnost. 

Od 31. marca do 4. aprila je na Univerzi v Ostravi na Češkem potekal mednarodni teden usposabljanja za univerzitetno osebje v sklopu Erasmus mobilnosti.

Univerza v Ostravi je precej mlajša od bolj uveljavljene Tehniške univerze v Ostravi, ki deluje že od leta 1849. Ustanovili so jo šele leta 1991, v času velikih družbenih in gospodarskih sprememb na Češkem. Eden ključnih razlogov za njeno ustanovitev je bila potreba po preoblikovanju regije iz industrijskega središča v bolj raznoliko in sodobno družbo. V času socialistične Češkoslovaške je bila Ostrava znana kot močno industrijsko mesto – središče rudarstva, železarstva in težke industrije. Po padcu komunizma leta 1989 pa se je mesto znašlo pred velikimi izzivi. Veliko rudnikov in tovarn je zaprlo svoja vrata, prišlo je do množičnih odpuščanj in prisotna je bila velika potreba po prestrukturiranju lokalnega gospodarstva. Ustanovitev univerze je pomenila strateško naložbo v znanje, človeške vire in družbeni razvoj.  Cilj je bil izboljšati izobraženost prebivalstva in omogočiti nove priložnosti izven težke industrije. Univerza v Ostravi je tako imela pomembno vlogo pri modernizaciji regije, razvoju novih strok in zmanjšanju odvisnosti regije od tradicionalnih industrijskih panog. Opustitev rudarstva in železarstva je pripomogla tudi k izboljšanju kvalitete zraka in okolja nasploh. Mesto je začelo intenzivno vlagati v izboljšanje kakovosti zraka, ureditev zelenih površin, prenovo stavb ter spodbujanje kulturnega razvoja. Danes se Ostrava vse bolj predstavlja kot mesto znanja, umetnosti in trajnostnega razvoja, čeprav industrijska dediščina ostaja pomemben del njenega značaja in identitete.

Z več kot 8.500 študenti in šestimi fakultetami Univerza v Ostravi ponuja širok spekter študijskih programov na področjih naravoslovja, družboslovja, humanistike, medicine, umetnosti in izobraževanja. V sklopu Fakultete za naravoslovje je možno študirati tudi geografijo.

Večina dogodkov v sklopu mednarodnega tedna usposabljanja je potekala na Fakulteti za socialne študije Univerze v Ostravi. Udeleženci smo sodelovali v predavanjih in delavnicah, ki so obravnavale teme, kot so medkulturna komunikacija, svetovalna in karierna podpora študentom, spodbujanje študentskih aktivnosti, promocija študija ter preprečevanje diskriminacije na delovnem mestu. Poleg strokovnega dela smo si ogledali univerzitetno knjižnico, raziskovalne laboratorije, učno bolnico  in industrijsko dediščino območja Spodnje Vítkovice. Dogodek je bil odlična priložnost za izmenjavo dobrih praks.

Magistrski študenti geografije in umetnostne zgodovine so v letnem semestru v okviru svojih študijskih obveznosti pod mentorstvom Barbare Lampič (Oddelek za geografijo FF UL) in Renate Novak Klemenčič (Oddelek za umetnostno zgodovino FF UL) pripravili razstavo Gradovi in dvorci: ostanki nekdanjih plemiških rezidenc. Razstava, ki je na ogled na Oddelku za geografijo vsaj še do sredine junija 2025, je nastala kot del programa Leta dediščine, ki vse od jeseni poteka na FF UL in povezuje različne oddelke, ki se ukvarjajo z dediščino. V živahno dogajanje na fakulteti smo se vključili tudi geografi z raziskovanjem enega segmenta dediščine na funkcionalno razvrednotenih območjih, torej z raziskovanjem opuščenih grajskih stavb. 

V nacionalni register nepremične kulturne dediščine je namreč vključenih okrog 400 enot povezanih z grajsko dediščino in njim pripadajočimi parki in objekti. Več kot polovica teh enot je razglašenih za spomenik lokalnega ali celo državnega pomena, kar kaže na njihovo visoko dediščinsko vrednost in potrebo po premišljenih posegih. Nekateri gradovi in dvorci v Sloveniji so danes v funkciji kulturnih in protokolarnih objektov, od številnih so ostale le še ruševine, veliko pa jih je tudi na seznamu funkcionalno razvrednotenih območij, torej območij, ki so povsem ali vsaj v delu opuščena. Številni objekti so ostali brez rabe že po drugi svetovni vojni, nekateri pa v letih pred in po osamosvojitvi Slovenije. Umetnostni zgodovinarji in geografi smo raziskovali in analizirali dosedanji razvoj sedmih izbranih gradov, trenutno stanje objektov in območij dediščine, pretekle in aktualne procese ter spoznavali težave teh grajskih stavb pri vzpostavljanju nove rabe.

Predstavljene zgodbe sedmih slovenskih gradov, ki so vsi spomeniki kulturne dediščine in v večjem delu brez rabe in funkcije, opozarjajo na različne izzive, pred katere smo postavljeni pri vzdrževanju, obnovi in revitalizaciji grajske dediščine. Bogato slikovno gradivo dopolnjujejo še posnetki iz zraka. Razstavo si na hodniku Oddelka za geografijo lahko ogledate še v juniju, kasneje pa bomo razširjene vsebine prenesli tudi na splet.

Otvoritev razstave smo vsebinsko obogatili še z okroglo mizo Gradovi in dvorci: prilagojena ponovna raba. Pogovor o pristopih k varovanju in vzpostavitvi novih funkcij v spomeniško zaščitenih grajskih prostorih sta usmerjali Barbara Lampič  in Renata Novak Klemenčič . V dinamični razpravi z arhitektom Andražem Keršičem, konservatorjem Matevžem Remškarjem in Lucijo Čakš Orač, vodjo oddelka za okolje in prostor Občine Šmarje pri Jelšah, smo spregovorili o trenutnih pogojih za prenove gradov, kakšne dejavnosti in vsebine lahko umestimo v grajske stavbe, kdo so deležniki, ki bi morali pri tem sodelovati, in kako različne funkcije vplivajo na stavbo in njeno trajnostno rabo. Sogovorniki so si bili enotni, da bi Slovenija potrebovala prednostni seznam objektov za prenovo, ki bi temeljil na stanju samega objekta in na njegovem potencialu, da je sicer o vsakem objektu treba odločati individualno in v krogu različnih deležnikov, vendar pa ne smemo zanemariti nekaterih prednosti smiselne postopne prenove, pri kateri bi lahko obiskovalcem in uporabnikom dela objekta postopoma odstirali vredne dele objektov in preko procesa prenove izobraževali in ozaveščali javnost. Izpostavili so tudi, da je pri umeščanju novih funkcij in programov ključno, da se ti naslonijo na bogato zgodovino samega objekta in da ti programi in funkcije omogočajo javno dostopnost objekta. Opozorili so, da pretirana obnova lahko vodi do trajne izgube dediščinskih prvin. Vsi so se strinjali, da je gradove in pripadajoče grajske objekte kljub zahtevnosti vredno ohranjati in da z ustreznimi funkcijami ne le podaljšamo njihov obstoj ampak povečamo tudi kakovost našega bivanja. 

Tema (ne)rabe dediščine na primeru grajske dediščine odpira širši diskurz o kompromisih in rešitvah, ki jih zahteva ponovna raba prostora in objektov. Vključevanje in ozaveščanje mladih, ki bodo v prihodnosti v teh procesih morali aktivno sodelovati, je zato nujno.

Od 19. do 23. 5. 2025 je University of Applied Sciences iz Soesta (Vestfalija, Nemčija) organizirala mednarodni teden, posvečen trajnostnemu razvoju. Več kot 100 študentov in učiteljev iz različnih držav (Belgija, Nizozemska, Francija, Poljska, Slovenija, Nemčija, Kanada, Turčija, Finska) je naslavljalo različne vidike trajnosti. Študentje so se predhodno vpisali v razpložljive module: kmetijska raba zemljišč in prehranski sistemi, predšolska pedagogika, gradbeništvo ter poslovanje podjetij. Že pred majskim srečanjem v živo so študentje morali opraviti nekatere obveznosti (poročila iz prebrane literature, lastna opažanja). Pri srečanju v živo pa so organizatorji spretno kombinirali uvodno plenarno predavanje in spoznavanje, predavanja (dopoldanska in popoldanska), delavnice, terenske oglede, študentske tržnice, druge aktivne oblike študija, zaključne predstavitve in neformalna druženja. V juniju bodo morali študenti oddati še zaključno nalogo.

S podporo mehanizma Erasmus mobilnost sva se dogodka udeležili sodelavki Oddelka za geografijo FF UL. Počaščeni sva, da nam je organizator namenil veliko pozornost, saj sva v t. im. »slovenskem torku«  (20. 5. 2025) predstavili različne vidike trajnosti na primeru kmetijstva in razvoja podeželja, turizma na kmetiji ter novih pristopnikov v kmetijstvu v Sloveniji (in Nemčiji). Modulu je prisostvovalo 30 študentov in nihče še pred tem ni obiskal Slovenije; po predavanju pa je bilo razvidno, da sva jih navdušili ali za obisk Slovenije ali za študij na naši univerzi.

V modulu kmetijska raba zemljišč in prehranski sistemi so s tematiko prehranskih sistemov v mestih in prehranskih svetih sodelovali še predavatelji iz Nizozemske (Almere), več predavateljev iz Soesta pa je analiziralo kratke oskrbne verige na primeru zelišč, vpliv živalske krme na trajnostno upravljanje z zemljišči ter antropocentrično konceptualizacijo trajnostnega razvoja. Študenti so v skupinah analizirali vsebinske poudarke posameznega dne in ob zaključku svoje ugotovitve predstavili na posterju v obliki svetovne kavarne. Nekateri moduli so bili bolj inženirsko naravnani in so predstavljali tudi makete, drugi so se bolj povezali z lokalnim okoljem (obisk vrtcev v gozdu), tretji so bolj izpostavili teoretične vidike ter bili kritični do izvedbe trajnostnega razvoja (t. im. greenwashing). 

Tovrstni dogodki so neprecenljivi za mreženje – tako študentov kot predavateljev. Obenem pa v kratkem času pridobivaš nove informacije in ideje, ki bodo obogatile predavanja iz geografije podeželja in agrarne geografije. Seveda k celotni pozitivni izkušnji prispeva izjemno srednjeveško mesto Soest, dobro poznani vestfalska dobra volja in gostoljubnost ter odlična organizacija. Ker smo z omenjeno univerzo v Soestu že raziskovalno sodelovali (projekt NEWBIE, Obzorja 2020) in imamo podpisano Erasmus pogodbo za mobilnost študentov in pedagoških sodelavcev, ste lepo vabljeni, da tovrstne oblike sodelovanja v prihodnje preizkusite tudi sami. 

Več o mednarodnem tednu v Soestu najdete na povezavi.

V torek, 6. maja 2025, smo se magistrski študenti geografije v okviru predmeta Endogeni razvoj podeželja odpravili na terenske vaje v Lindek nad Frankolovim, kjer smo se seznanili z dobrimi praksami investicij na podeželju. Terenski dan se je pričel ob osmi uri zjutraj, ko smo se v dveh kombijih odpeljali proti naši prvi destinaciji. Takoj po izstopu z avtoceste v Celju nas je pričakala meglena, a slikovita pokrajina, ki je ponujala čudovite razglede na okoliške gozdove in travnike. Tik pred Stranicami smo zapustili glavno cesto in se po nekaj kilometrov dolgi, strmi poti povzpeli do naše prve postaje – kmetije Vrhivšek. 

Ob prihodu sta  nas sprejela gostitelja Alenka Zapušek in Rudi Ramšak, ki sta pojasnila, da ime njihove več kot 200 let stare kmetije izhaja ravno iz strmega kolovoza, ki vodi do domačije (na več kot 800 metrih n.v.). Alenka, kemijska tehnologinja, in biolog Rudi, sta se leta 2014 odločila za preusmeritev svojih karier, in sicer v kmetijstvo, natančneje v pridelavo industrijske konoplje. Glavni razlog za izbor te kulture je bilo dejstvo, da konoplja za uspešno rast ne potrebuje pesticidov. Kmalu sta ugotovila, da ima konoplja izjemen potencial ne le na področju prehrane in farmacije, temveč tudi na drugih področjih. S pomočjo sredstev LEADER so leta 2018 postavili jurto – šotor iz naravnih materialov, pretežno iz konopljinih vlaken, ki danes gosti najrazličnejše dogodke: od poletnih taborov za otroke in mladino, do teambuildingov, ženskih krogov in praktičnih delavnic. Leta 2024 se je jurti pridružil še kompostni WC iz konopljinega betona. Alenka in Rudi poudarjata, da jima naravno okolje predstavlja eno izmed temeljnih vrednot in si prizadevata, da bi bile njune investicije v čim večji meri v skladu z naravnim okoljem ter usmerjene v širšo prepoznavnost industrijske konoplje. Njuna podjetniška pot ni bila lahka – pogosto sta se srečevala s predsodki in tudi s škodo na posevkih (pira, vzpostavila sta tudi zeliščni vrt), danes pa jima, tako kot mnogim drugim podjetnikom, največjo oviro predstavlja vedno strožja zakonodaja, ki omejuje uporabo konoplje izven farmacevtskih namenov. Po odličnem kosilu, ki ga je pripravil Rudi, smo prisluhnili vodilnemu partnerju lokalne akcijske skupine (LAS) Raznolikost podeželja, Primožu Krofliču, ki je delil svoje izkušnje pri delovanju lokalnih skupin, črpanju sredstev in izzivih, s katerimi se LAS soočajo. Poseben poudarek je bil namenjen pristopu »od spodaj navzgor«, ki temelji na aktivni vključenosti lokalnega prebivalstva. 

Polni novih znanj in vtisov smo se okoli 13. ure poslovili od gostiteljev in pot nadaljevali proti Kartuziji Žiče. Kartuzija, poimenovana po redu kartuzijanov, je nekoč predstavljala pomembno središče znanja in inovacij. Kartuzijani, znani po klavzurnem življenju, tišini in osami, so za seboj pustili trajen pečat. Udejanjali so prakse, ki danes veljajo za trajnostne in okolju prijazne. Tjaša Kangler, zaposlena v Turistično-informacijskem centru Slovenske Konnjice, nam je predstavila zgodovino in sedanjost Kartuzije Žiče, ki je bila leta 2015 razglašena za spomenik državnega pomena. Danes v Kartuziji oživljajo dejavnosti, s katerimi so se ukvarjali kartuzijani. Drago Iršič, ki ustvarja pod blagovno znamko »Zeliščar z Žičke kartuzije«, se ukvarja z zelišči in njihovo rabo v zdravilstvu.  V kleteh kartuzije po tradicionalni metodi zorijo Konjiške penine – Kartuzijane.  Lončar Rok Komel pa skrbi za ohranjanje ročne obdelave gline. V kompleksu se nahaja tudi gostilna Gastuž, ki velja za najstarejšo še delujočo gostilno v Sloveniji in Srednji Evropi. Tam si obiskovalci lahko privoščijo jedi, pripravljene po receptih nekdanjih kartuzijanov. Kartuzija danes gosti številne kulturne dogodke, predstave, koncerte in celo poroke. Občina si ne želi množičnega turizma, temveč želi ohranjati mir, tišino in stik z naravo – vrednote, ki so bistvo kartuzijanske filozofije. Posebno doživetje nam je pripravila Katja Temnik, nekdanja košarkarica, ki je po svojem vrhunskem športnem udejstvovanju v tujini, svoje novo poslanstvo našla v naravnem okolju. Na kartuzijanskem vrtu, imenovanem "Zajc klošter", prideluje kalčke in zelišča, iz katerih pripravlja čaje in zeliščne soli. Svoje znanje o zeliščih predaja tudi v okviru predavanj in delavnic, z zmago na natečaju Agro Biznis pa je svoje izdelke uspela uvrstiti na police Mercatorjevih in tudi drugih specializiranih trgovin. Za zaključek nas je gospa Vida Šmid popeljala na voden ogled Kartuzije: predstavila nam je zgodovino kartuzijanov, njihovo vsakodnevno življenje in projekt obnove cerkve sv. Janeza Krstnika. Posebnost cerkve je pomična streha, ki omogoča stik med notranjostjo objekta in nebom. Inovacija je bila med stroko, domačini in obiskovalci dobro sprejeta, o čemer priča tudi dejstvo, da se za poroko v tej cerkvi odločajo pari z vsega sveta, celo iz Avstralije. Pozno popoldne smo se odpravili proti Ljubljani. Dan je bil izjemen – poleg številnih informacij o investicijah (kaj pomenijo za posameznika, skupnost in podeželje), smo lahko teoretično znanje povezali s prakso in  se soočili s pomembnostjo povezovanja z naravnim okoljem in iskanjem osebnega smisla, kar so z nami velikodušno delili naši sogovorniki. 

Študentke in študenti predmeta Endogeni razvoj podeželja smo se 11. aprila 2025 pod strokovnim vodstvom prof. dr. Irme Potočnik Slavič udeležili terenskih vaj v naselju Šentjošt nad Horjulom, kamor smo se odpravili z javnim prevozom. Naselje je s prestolnico prek LPP linije 56 zadovoljivo povezano. Ves terenski dan smo bili študenti osredotočeni na prepoznavanje in opredeljevanje različnih prostorov druženja in srečevanja članov tamkajšnje lokalne skupnosti. Zanimale so nas strukture in prakse med posamezniki v proučevanem prostoru ter tudi pomeni, ki se izoblikujejo v njihovi kompleksni mreži. Dan smo preživeli v družbi številnih posameznikov, ki vsak po svoje prispevajo k bogatemu družbenemu tkivu Šentjošta. Spoznali smo Marto in Petra Keršiča, Vida in Anito Klančar, vodjo podružnične osnovne šole Tanjo Jerina Blagojevič, Ireno Orešnik, gospodarico kmetije Orešnik, Lojzeta Oblaka, zbiratelja starih predmetov, ter predstavnike LAS Barje z zaledjem, Matejo Saksida, Heleno Čuk in Andreja Udovča. Njihove zgodbe so nam odprle vpogled v delovanje in pomen lokalnih pobud, vezi in znanj, ki gradijo njihovo bogato lokalno skupnost.

Prva sta nas pozdravila zakonca Marta in Peter, ki sta nas sprejela v Možinetovi domačiji. Sama domačija je bila prvič omenjena v 17. stoletju, nedavno pa je doživela celovito obnovo, nad katero smo bili študentje navdušeni. Peter in Marta sta nam predstavila delovanje krajevne skupnosti, izvajane aktivnosti, medsebojno povezanost krajanov in sam Šentjošt, njuna pozitivna naravnanost pa nas je spremljala celotno dopoldne. Kot pravita, so krajani najbolj ponosni na svojo povezanost, medsebojno pomoč in angažiranost. 

Poseben poudarek na terenskem dnevu smo namenili spoznavanju LAS Barje z zaledjem. Predstavniki lokalne akcijske skupine so nam približali delovanje LAS-a, ki temelji na vključevanju lokalnega prebivalstva, civilne družbe in javnih institucij v oblikovanje projektov za trajnostni razvoj podeželja. Predstavili so številne primere dobrih praks ter projekte, ki so pomembno prispevali k ohranjanju naravne in kulturne dediščine ter izboljšanju kakovosti življenja na območju Barja z zaledjem. Njihova prisotnost na terenskem dnevu je poudarila pomen povezovanja različnih akterjev, sodelovanja med sektorji in podporo lokalnim iniciativam, ki gradijo odporne in povezane skupnosti.

Nadalje smo si ogledali cerkev sv. Jošta, po kateri kraj nosi ime. Tako Vid kot tudi Anita se že več let, vsako leto po malem, ukvarjata z izvajanjem restavratorskih del v cerkvi sv. Jošta, kjer je moč videti gotske freske, baročni oltar, kulisen božji grob in enega starejših zvonov v Sloveniji. Kljub (še) robustni podobi cerkve, se je  poleti 2024 v njej zvrstilo več koncertov oziroma glasbenih nastopov, saj ima cerkev občudovanja vredno akustiko, po kateri številni akademski glasbeniki klasične glasbe hrepenijo.

V sklopu terenskega dneva smo obiskali tudi podružnično šolo Šentjošt nad Horjulom, kjer nas je sprejela vodja. Po kratkem ogledu šole nam je predstavila delovanje šole, njeno vpetost v lokalno skupnost ter izzive, s katerimi se soočajo manjše podeželske šole. Poudarila je pomen ohranjanja tovrstnih izobraževalnih ustanov za vitalnost kraja in prostorov druženja. Za popestritev so nam učenci pripravili kratko gledališko igro, s katero so prikazali svojo ustvarjalnost in povezanost. Predstavitev šole nam je dala vpogled v vsakdanje življenje v podeželski skupnosti in poudarila pomen izobraževalne ustanove kot središča družbenega in kulturnega življenja v manjših podeželskih naseljih.

Po obisku šole sta nas lepo sprejela Irena in Dejan s kmetije Orešnik. Najprej sta nam predstavila njuno karierno pot in kmetijo. Povedala sta nam, kako sta se odločila za kozjerejo in sirarstvo, o tradicionalni pridelavi mlečnih izdelkov in o uporabi surovega mleka, pri čemer se je potrebno zavedati tudi problemov, ki se lahko pojavijo pri rabi le-tega. Po predstavitvi sta nas peljala do hleva, kjer smo si sprva očistili čevlje, saj smo tako preprečili prenašanje bolezni. Nato smo si ogledali njune koze, ki so imele tudi mlade kozličke. Po dobrih desetih do petnajstih minutah božanja in slikanja malih kozličkov nas je gospa Irena povabila na manjšo pogostitev, kjer nam je pripravila domač narezek, domače kozje sire, domačo pito iz pehtrana ter domač kruh. Tako smo ob odlični hrani in lepem razgledu še nekaj časa uživali in slišali še kakšno zgodbo Dejana in Irene.

Naša zadnja postaja na terenskih vajah je bila domačija gospoda Lojzeta Oblaka. Na podstrešju svojega skednja nas je popeljal skozi svojo bogato zbirko več kot 1500 predmetov, ki pričajo o življenju nekoč. Njegova zbirka, poimenovana Od jutra do večera ali Od rojstva do smrti, zajema vse od orodij starih obrti, kot so kolarska miza in sedlarski pripomočki, do vsakdanjih predmetov, kot so mlinčki za kavo, šivalni stroji in stare hišne številke. Lojze, nekdanji poštar, je svojo strast do preteklosti začel razvijati že v mladosti, ko je s očetom hodil na dnino. Njegova zbirka ni le nabor predmetov, temveč nosi zgodbe trdega dela, iznajdljivosti in vsakdanjega življenja. Obisk pri njem je bil nepozabno doživetje, ki nas je popeljalo v preteklost in nas spodbudilo k večjemu spoštovanju naše kulturne dediščine.

Pomemben vidik, ki smo ga analizirali skozi celoten dan, so bili prostori srečevanja in povezovanja. Prostori srečevanja v Šentjoštu nad Horjulom predstavljajo stičišča, kjer se vzpostavljajo in krepijo odnosi med krajani. Najsi gre za kulturne prireditve, svete maše, veselice, dneve odprtih vrat, projekte ali vsakodnevna srečanja v šoli ali na igrišču, vsi ti trenutki in kraji soustvarjajo prostor skupnosti. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi posamezniki in domačije, ki s svojo odprtostjo omogočajo neformalna druženja in prenos znanja. Takšna srečanja povezujejo različne generacije in interese, obenem pa utrjujejo lokalno identiteto in socialni kapital, ki sta ključna za vitalnost kraja.

Skupnost Šentjošta nad Horjulom se nam je tekom terenskega dne predstavila v zelo pozitivni luči. Spoznali smo tako posameznike, ki se trudijo aktivirati svoje sokrajane, njihove dejavnosti, društva in programe ter prostore srečevanja, ki so za skupnost pomembni. Posebej pomembno se nam zdi kontinuirano povezovanje z LAS Barje z zaledjem, saj to sodelovanje omogoča trajno podporo lokalnim pobudam in vzpostavlja platformo za povezovanje različnih akterjev znotraj in zunaj kraja. Skozi njihovo delovanje se krepi vloga lokalne skupnosti, spodbuja se inovativnost in ohranja se kulturna ter naravna dediščina območja. Študentje smo v pogovoru med čakanjem na avtobus za Ljubljano in na kasnejših predavanjih govorili o svojih vtisih in večkrat omenili, da nas je presenetila dinamika tega podeželskega okolja, zavzetost in aktivnost ljudi ter količina ponudbe za kulturno, športno in družabno udejstvovanje v Šentjoštu nad Horjulom. 

Ob koncu bi se radi iskreno zahvalili vsem vaščanom Šentjošta nad Horjulom ter predstavnikom LAS Barje z zaledjem za topel sprejem, čas in pripravljenost za sodelovanje. Veseli nas, da z njimi razvijamo skupne projektne ideje (npr. Povezovanje naravne in kulturne dediščine, 2024) ter sodelujemo pri izvedbi praktičnega usposabljanja študentov (2025) in izvedbi terenskih vaj (2024 in 2025). Prav takšna sodelovanja bogatijo naš študijski proces in prispevajo k medgeneracijskemu ter medinstitucionalnemu povezovanju.

V šolskem letu 2024/2025 je ponovno potekalo državno tekmovanje s področja trajnostnega razvoja in varstva okolja – Trajnostni svet, ki smo ga v petek, 9. maja 2025, na Filozofski fakulteti UL sklenili s slovesno podelitvijo priznanj in pripravami na mednarodno olimpijado. Najboljše osnovnošolske in srednješolske tekmovalce in tekmovalke, ki so pripravili najbolj kakovostne raziskovalne naloge na mednarodno razpisane tekmovalne teme, sta uvodoma pozdravili glavni organizatorici tekmovanja, prof. dr. Katja Vintar Mally (Oddelek za geografijo UL FF) in ga. Vesna Fabjan (Zavod Videja), sledila pa sta slovesna nagovora dekanje Filozofske fakultete UL, prof. dr. Mojce Schlamberger Brezar, in predstojnika Oddelka za geografijo UL FF, prof. dr. Mateja Ogrina. Oba sta izpostavila izjemen pomen mladih v prizadevanjih za trajnostni razvoj in varovanje okolja kot tudi odgovornost izobraževanja in ozaveščanja na področju tekmovalnih tem. 

Tekmovanje posameznikov ali parov je tudi v letošnjem šolskem letu sprva potekalo na šolski ravni. Posamezna šola je lahko na državno tekmovanje prijavila tri najboljše raziskovalne naloge, ki so sodelovale v prvem krogu državnega tekmovanja. Osnovnošolci so v svojih raziskavah obravnavali teme s področja naravnih nesreč, izumiranja vrst in ciljev trajnostnega razvoja, v srednješolski kategoriji pa so se morale naloge vezati na zeleni prehod, kemikalije v kmetijstvu ter kritične in strateške vire. Strokovni komisiji Oddelka za geografijo sta ovrednotili vse prejete izdelke in povabili največ dvanajst najboljših v posamezni starostni kategoriji v drugi krog državnega tekmovanja, v katerem so tekmovalci komisiji predstavili svoje naloge in se v razgovoru lahko izkazali s poznavanjem raziskovane tematike. Najboljših šest v osnovnošolski in srednješolski kategoriji se je uvrstilo na mednarodno olimpijado, ki bo avgusta 2025 v Beogradu, na slovesni podelitvi 9. maja pa smo jim podelili bronasta, srebrna in zlata priznanja. 

Na dan podelitve priznanj smo organizirali tudi vsebinske priprave tekmovalcev in tekmovalk na olimpijado, na katerih smo združili svoje moči študentke in zaposleni na Oddelku za geografijo. V sproščenem ozračju smo pregledovali gradiva, odpirali nova vprašanja, kresali ideje in nadgrajevali rešitve z namenom, da mladi dosežejo kar najboljši rezultat in še naprej širijo svoje znanje. Njihova zavzetost je bila nalezljiva in obeta ponovitve podobnega tudi v prihodnje.