Tla

Tla, ki jih organski pridelovalci hrane gledamo kot živ organizem, sestavljen iz anorganskih snovi ter treh kraljestev biotskega življenja (rastlinsko, živalsko in gobje), so najpomembnejši del našega soustvarjanja z naravo. Ravnotežje vseh treh omenjenih kraljestev je bistvenega pomena za pridelavo kakovostne in zdrave prehrane.

Tla so kompleksen, večdelni sistem, v katerem stalno prihaja do fizikalnih, kemijskih in bioloških sprememb. Čvrsti del je večinoma sestavljen iz produktov razpada mineralov (silikati, minerali glin, apnenec) in produktov razgradnje organskih snovi (humusa). Prostori med temi delci so zapolnjeni deloma z vodno raztopino, deloma pa s plini, ki imajo pogosto drugačno sestavo kot atmosferski zrak (talni zrak). Za rast rastlin je optimalno, če je polovica teh prostorov zapolnjena z raztopino in druga polovica z zrakom (dihanje korenin). V tem razmerju imajo tla ti. mrvičasto strukturo.

Četrtino celotnega volumna tal zavzema zrak, četrtino voda in polovico trdni delci. Od te polovice je okoli 5% organskih in 95% mineralnih substanc. Od organske snovi je okoli 85% humusa, 10 % predstavljajo korenine rastlin in 5% živi organizmi v tleh. Med živimi organizmi je okoli 40% bakterij in aktinomicet, 40% gliv in alg, 12% deževnikov in 8% drugih živali. Talno favno sestavljajo poleg deževnikov številne manj poznane živali, ki rahljajo tla, grizejo in zmanjšujejo zastirke, razgrajujejo odmrle korenine in vse predelujejo v humus. Tako je živi svet tudi osnovni pokazatelj rodovitnosti tal, ker z zračenjem in izgradnjo humusa ustvarja večje in stabilne agregate, ki vplivajo na strukturo tal. Intenzivno  delovanje mikroorganizmov vpliva na izgradnjo humusa, pretvorbo dušika, dihanje prsti in s tem mobiliziranje kalcija (vpliv na strukturne agregate) ter vpliva na dostopnost kalcija, kalija in fosforja za rastline.

Mineralna hranila se v tleh pojavljajo v raztopljeni ali vezani obliki. Raztopljen je samo neznaten del (<0,2%). Okoli 98% jih je vsebovanih v mineralih, težko topljivih spojinah (sulfatih, fosfatih, karbonatih), humusu in drugih organskih snoveh; ta se nato počasi osvobajajo z razpadom in dekompozicijo. Preostali del, okoli 2%, je vezan na koloidne delce tal. Ti ioni se - za razliko od raztopljenih - zelo težje izpirajo. Rastlina jih lahko osvobodi s pomočjo ionov, ki jih sama izloča (npr. H+. HCO3-) in jih nato uporabi. Kot nosilci teh ti. adsorptivnih ionov pridejo v poštev predvsem glineni minerali in humusne snovi.

Osnovni gradbeni deli tal so pesek (od 0,02-2 mm), glina (<0,002mm), melj (0,002-0,02) in organska snov. Delci peska in mulja se z glino in organsko maso vežejo v agregate. Prepoznamo jih kot grude oz. grudice, v katere se tla lomijo pri njihovi obdelavi. Razpored agregatov daje tlom specifično strukturo. Ustrezna velikost por med agregati omogoča dobro cirkulacijo vode in zraka ( absorbcija/ drenaža). Dobro strukturirana tla imajo lastnost zadrževanja vode, ki je zelo pomembna pri oskrbi rastlin. Slabo strukturo prepoznamo po majhnem številu agregatov in por med delci tal. 

 

Osnovni test tal 

Skopljemo 20-30cm globoko luknjo in po globini odrežemo tanek pas prsti, ki ga pazljivo položimo na podlago. Drobljiva tla so običajno bolj rahla in prijazna razvoju koreninskega sistema kot zbita tla katerih delci se ne razlikujejo po velikosti (fini melj), 

ali tla ki razpadejo v velike težko lomljive grude, oziroma v ploščate, skorjaste plasti.

Poroznost Od blizu lahko preučimo obstoj razpok in kanalov, ki jih tvorijo deževniki, mravlje in odmrle korenine rastlin. Vse to so izredno pomembni dejavniki dobro strukturiranih tal, ki omogočajo optimalno cirkulacijo vode in zraka ter lažjo razrast koreninskega sistema.

Sestava 

-Test deležev peska, mulja, gline in gramoza v prsti:

   

   1. V 20 centimetersko posodo stresemo za skodelico zgornje

       ali spodnje plasti tal, jo napolnimo s čisto vodo in vse

       skupaj dobro pretresemo.

   2. Posodo postavimo pokonci in opazujemo kako se delci

       tal pričnejo usedati v naslednjem vrstnem redu: gramoz,

       pesek, melj, glina. Večina delcev se usede v 5 minutah.

       Nekaj agregatov je lahko tako močnih, da ne razpadejo

       v delce in so videti kot grudica na dnu.

   3. Delci, ki se po osmih urah niso usedli, so delci gline, ki

       so se razpršili in prosto plavajo v vodi.

Tekstura 

Kombinacija peska, melja in gline določa teksturo tal. Poznamo več kot 20 tipov tekstur v razponu od peščenih, ilovnatih do glinenih. Glede na velikost delcev in razmerje  med njimi delimo tla po teksturi na peščena (do 5 % gline), ilovnato peščena (5-17% gline), peščeno ilovnata (17-25% gline) in glinasto ilovnata (nad 25 % gline) oz. na lahka, srednje težka in težka. Težka ilovnata tla so za pridelovanje zelenjave manj primerna, saj so hladna(skromna mineralizacija - ko pa se taka tla ogrejejo, je intenzivna), težje jih je obdelovati, zadržujejo veliko vode, ki večinoma ni dostopna rastlinam. Seveda pa je tudi takšna tla mogoče z veliko truda in stroški izboljšati (z organskimi gnojili, apnenjem kislih tal, odvodi vode,...). Organska gnojila, kompost in rastlinske ostanke zadelamo v gornji sloj tal, kjer se bodo hitreje razgradili, hranila pa bodo dostopna zelenjavi.

Lahka peščena tla, ki se hitro ogrejejo, so primerna za pridelavo zgodnje zelenjave, v poletnem času pa so bolj izpostavljena pomanjkanju vode. V lahkih peščenih tleh poteka mineralizacija zelo hitro - še posebej, če jih namakamo. Hkrati pa je na takih tleh večja nevarnost izpiranja hranil v podtalje. Rezervo hranil lahko ustvarimo z dodajanjem organskih gnojil in setvijo rastlin za zeleno gnojenje. Tla z večjim deležem skeleta (proda) niso primerna za pridelavo korenovk, krompirja, špargljev,... Spodnji  test nam pomaga določiti teksturo tal.

Disperznost in razpadanje

Če so tla disperzna, vlažna ali mokra glina razpade na posamezne delce zaradi kemijske reakcije med vodo in natrijem v glini. Ti posamezni delci zaprejo pore v tleh in jih na površini zatesnijo, kar je sicer za gradnjo ribnika, ni pa primerno za gojenje rastlin, kajti voda in korenine le s težavo prodirajo v globlje plasti tal. Do razpadanja pa pride, ko se suha in slabo strukturirana tla hitro navlažijo. Voda prodre v pore tal, izpodrine zrak v njih, ta sila pa povzroči, da strukturni agregati razpokajo in razpadejo v manjše delce, ki se nato vpijejo v tla, blokirajo pore in na površini tvorijo skorjo.

   1. V krožnik napolnjen z deževnico ali vodo, ki jo uporabljamo

       za namakanje, položimo nekaj za grah velikih, zračno

       suhih agregatov.

   2. Opazujemo takojšnje spremembe in spremembe čez 10 min,

       nato pustimo stvar nemoteno stati 2 uri.

   3. Če voda okoli agregatov postane motna, pomeni da je

       glina, prisotna v agregatih, razpadla v posamezne delce,

       kar kaže na pojav disperzije.

   4. Če agregati v prvih desetih minutah razpadejo, pomeni,

       da ne vsebujejo dovolj organske mase, ki bi jih obdržala

       skupaj.

   5. Če agregati ostanejo nedotaknjeni, pomeni da je v njih

       prisotno dovolj organske snovi, ki jih obdrži skupaj, kar

       daje odlične pogoje za rast rastlin. Pore v prsti po

       navlažitvi ostajajo odprte in voda lahko hitro odteka.

       Korenine ob tem lažje prodirajo v globino, poleg tega se na

       površini ne bo tvorila trda skorja.

Reakcija tal 

Pomembna lastnost tal je njihova reakcija, ki jo označuje pH vrednost. Od reakcije tal je odvisna predvsem dostopnost posameznih hranil. Vrednosti pod 6 pomenijo kisla tla, ki so za večino zelenjadnic manj primerna. V kislih tleh pride do pomanjkanja oz. slabše dostopnosti nekaterih hranil (kalcij, magnezij, kalij, molibden) ali celo do toksičnega delovanja (aluminij, železo, mangan), tla imajo slabšo strukturo, manjšo zračnost in korenine slabše prekoreninijo ornico. Vrednosti med 6 in 7 pomenijo nevtralna tla in godijo večini zelenjadnic, pri pH vrednosti nad 7 pa so tla bazična in v takih tleh številna mikrohranila postanejo rastlinam manj dostopna (železo, mangan, cink, baker), pojavi se lahko kloroza na listih (pomanjkanje železa) in druge fiziološke motnje. Če so tla zakisana, pH dvigujemo z dodajanjem fino-mletega apnenca ali gibsa za hitrejši učinek. Pri bazičnih tleh pa največkrat pride v poštev dodajanje humusa, ki je sam po sebi rahlo kisel.

Ph lahko merimo v vodi ali kalcijevem kloridu - Ph (H2O) ali Ph (CaCl2). Metoda s kalcijevim kloridom je bolj natančna in predstavlja vrednosti od 0.5 do 0.8 manjše kot Ph (H2O).

Vir:  NSW Department of Primary Industries (DTIRIS) Australia; Dostopno prek: http://www.dpi.nsw.gov.au/agriculture/resources/soils (15.1.2013)