Talni Organizmi

Delovanje deževnikov prinaša mnogo ugodnih vplivov na stanje tal in s tem na pridelavo. Njihova aktivnost izboljšuje  razpoložljivost hranil in drenažo ter povzroča večjo stabilnost talne strukture. Rastlinski ostanki (odmrle korenine, listi, trave, gnoj) in prst predstavljajo osnovno deževnikovo prehrano. Prebavni sitem v procesu prebave skoncentrira organske in mineralne sestavine, ki jih deževniki izločajo kot iztrebke, ki so po hranljivosti mnogo bogatejši kot prst v okolici. Rastline z lahkoto dostopajo do dušika v iztrebkih. Prav tako h količini dušika v tleh prispevajo odmrla telesa deževnikov. Raziskave kažejo, da se v deževnikovih iztrebkih sprosti do 4-krat toliko fosforja kot v površinski prsti. Deževniki mnogokrat puščajo svoje iztrebke v izvrtanih kanalih, kar predstavlja idealen življenjski prostor za rast korenin. Prav tako a korenine preko teh kanalov sežejo globlje in s tem pridejo do dodatnih količin hranil in vlage. Deževniki pripomorejo tudi k vnosu površinsko dodanih snovi in hranil. 

Obsežno "vrtanje" deževnikov, poleg izboljšanja drenaže,  prerahlja in prezrači tla. Z deževniki bogata tla  vsrkajo vodo do 6-krat hitreje kot tla brez deževnikov, drenaža ob prisotnosti deževnikov pa je do 10-krat višja kot v intenzivno obdelanih tleh, kjer je populacija deževnikov nizka. Ob močnih nalivih ali zalivanju predstavljajo kanali poti za vsrkanje površinsko dodanih snovi. Iztrebki deževnikov povezujejo delce prsti v stabilne agregate, ki se ob navlažitvi ne razpršijo. Deževniki sodelujejo tudi pri površinski tvorbi prsti, saj v optimalnih pogojih "predelajo" do 50 ton prsti  na hektar, kar zadostuje za 5mm debel sloj. Znan je primer, ko so deževniki "pridelali" 18cm debel sloj prsti v 30 letih.

Kako spodbuditi razvoj deževnikov

Ker deževniki ne marajo prekislih, preveč bazičnih, premokrih ali presuhih tal, se uspešno razvijajo tam, kjer so pogoji ugodni tudi za rastline. Ph tal 4.5 predstavlja spodnjo mejo kislosti, ki jo deževniki še tolerirajo. Z dodajanjem apnenca dvignemo vrednosti Ph in dodajamo kalcij, ki je prav tako zelo pomemben za razvoj deževnikov, poleg tega pa je pomembno vseskozi zagotavljati zadostno količino nove organske snovi. To dosežemo z gnojenjem, vključitvijo kultur zelenega gnojenja v kolobar in vdelavo strnišč po spravilu pridelka. V sušnih obdobjih se določene vrste deževnikov umaknejo v globlje plasti tal, saj razpadajoča organska masa pripomore k boljšemu zadrževanju vode in s tem pomaga premostiti negativne posledice suše na deževnike. Prekomerna in nepravilna obdelava tal deluje negativno na številčnost populacije deževnikov. Zagotavljanje zračnosti in odcednosti tal pripomore k ugodnejšim razmeram za življenje talnih organizmov.

Gnojila na osnovi amonijevih sulfatov, različni fungicidi, pesticidi in škropiva na osnovi bakra (modra galica) močno vplivajo na zmanjšanje populacije deževnikov.

Seveda pa lahko deževnike tudi prenašamo s področja, kjer dobro uspevajo, na področja, ki so z njimi revnejša. Najbolje je, če jih prenesemo kar s travno rušo. V nekaj letih se bo na novem mestu, ob zagotavljanju organske mase, razvila nova številčna populacija deževnikov. Kompostni deževniki so neprimerni za tovrstno "presajanje", saj niso prilagojeni na življenje na njivskih površinah.

Vir:  NSW Department of Primary Industries (DTIRIS) Australia; Dostopno prek: http://www.dpi.nsw.gov.au/agriculture/resources/soils (15.1.2013)