Embedded Files
Kaj je naravni pristop ?
Izraz "naravni pristop" pomeni, da zemljo obdelujemo ob upoštevanju vseh organizmov v določenem ekosistemu, in sicer tako, da vsak dobi, kar potrebuje. Povsem razumljivo je, da ne uporabljamo nobenih pesticidov, herbicidov, ali drugih podobnih tehnik, namenjih uničevanju živali ali rastlin. Naša naloga in skrb je, da ohranjamo naravno ravnovesje.
Organska snov - Temelj organsko biotične metode
Organska snov je del tal, ki nastane z razgradnjo živalskih in rastlinskih ostankov, celic, tkiv in mikrobov. Je dinamičen, spreminjajoč se vir, ki kaže na ravnotežje med dodano organsko snovjo in izgubo že prisotne organske snovi v tleh. Na zmanjšanje organske snovi v tleh vpliva več dejavnikov. Kultiviranje ali paša že v nekaj letih zmanjšata količino organske snovi v tleh tudi do 60 %. Erozija prav tako spira z organsko snovjo bogate zgornje plasti. S pravilno obdelavo tal premešamo organsko bogato zgornjo plast z revnejšo spodnjo plastjo, razbijamo strukturne agregate tal in tako prej zaščiteno organsko snov izpostavljamo večji aktivnosti mikroorganizmov(dekompozicija). Za optimalno prisotnost organske snovi v tleh je potrebno dodajanje prilagajati izgubi.
Z večjo pridelavo rastlinske biomase povečamo vnos organske snovi in tako kompenziramo kontinuirano izgubo le-te skozi dekompozicijo. Zmanjšanje količine organske snovi v tleh privede do pomanjkanja zalog pomembnejših rastlinskih hranil, kot so dušik, fosfor, žveplo itd., kar povzroči zmanjšano rastlinsko produkcijo. Padanju rastlinske produkcije sledi pomanjkanje organske snovi, potrebne za razvoj talnih organizmov. S tem se produkcija samo še bolj zmanjšuje. Pomembna je tudi izbira rastlinskih vrst glede na to, koliko časa mikrobi razgrajujejo njihove ostanke. Rastline, ki vsebujejo več dušika, razpadajo hitreje kot rastline bogate z ligninom.
Zeleno gnojenje
Pod zeleno gnojenje štejemo rastlinske kulture, ki jih gojimo na površinah v kolobarju in jih strojno vdelujemo v tla, da s tem povečamo količino organske mase pred setvijo naslednje kulture. Kadar na primer določena kultura sledi kulturi detelje vdelane v tla, bo potrebno dodajati manj dušika, saj detelja v koreninah veže atmosferski dušik. Vrsto zelenega gnojenja, ki ga bomo uporabljali moramo, glede na stroške ali prilagojenost rastnim razmeram , izbrati zelo premišljeno.. Najprimernejše so kulture, ki ne potrebujejo namakanja, zbiramo pa lahko med prezimnimi in neprezimnimi, enoletnimi ali večletnimi kulturami, glede na situacijo, ki nam bolj ustreza. Za hitrejšo obogatitev tal vdelujemo v tla že dokaj mlade kulture zelenega gnojenja, ki se tudi hitreje razgrajujejo.
Priporočljivo je tudi, da površine prepustimo naravnemu zaraščanju (travnik) v kombinaciji z zelenim gnojenjem. Trave in pleveli pridelajo večjo koreninsko maso, ki predstavlja dodaten vir organske biomase v tleh. Poleg tega divje rastline delujejo zdravilno na tla.
Živalski gnoj in compostirani biološki odpadki
Živalski gnoj in kompost sta običajna dodatka za povečanje hranil v tleh. Kompost je vsekakor boljša izbira, saj z njim zagotavljamo večjo količino talnega ogljika kot pa z živalskim gnojem ali rastlinskimi ostanki. Poleg tega lahko presežki živalskih gnojil, ki jih rastline ne porabijo, povzročijo okoljsko škodo zaradi odtekanja in izpiranja. Najbolj pomembno pa je, da vdelujemo čim več rastlinskih ostankov kultur v tla, kar je običajno ceneje kot dovajanje hranil od zunaj.
Zmanjšana obdelava in erozija
Zmanjšanje obdelave tal ima več neposrednih in posrednih vplivov na organsko snov v tleh. Obstojnost ogljika v tleh je ob ničelni obdelavi do dvakrat daljša kot v primeru intenzivne talne obdelave. Kadar rastlinski ostanki ostanejo na površini tal in zgornje plasti ostanejo neobdelane, se deževnica raje infiltrira kot odteka, s tem pa preprečujemo erozijo tal. Če namreč pride do spiranja prsti, je bil trud, da bi povečali organsko maso v tleh zaman.
Mikrobiotična dekompozicija je drugi največji vzrok za izgubo talnega ogljika. Če na primer tla obdelujemo s plugom, zaorjemo vse rastlinske ostanke v tla, kjer so veliko boljši pogoji za delovanje mikroorganizmov kot na površini. Poleg tega pri obdelavi razbijamo strukturne agregate tal, ki so povezani skupaj z organsko snovjo ter tako organsko snov dodatno izpostavimo delovanju mikroorganizmov. Manj poznan vpliv talne obdelave je odplinjanje CO2-ja, ki se naravno kopiči v talne zračne pore preko delovanja mikrobov in rastlinskih korenin.
Pomembno je tudi čim bolj skrajšati obdobja, ko na površinah ne gojimo nobene kulture. V teh obdobjih se ne proizvaja nikakršna organska masa, medtem ko ogljik v tleh kontinuirano izgubljamo skozi dekompozicijo. Najbolj kritična obdobja mirovanja na površinah so vlažna poletja.
Spodbujanje talnih organizmov
Talni organizmi varirajo od najmanjših bakterij (0.000001 mm) do 1m velikih deževnikov. Vsa ta bitja igrajo pomembno vlogo pri razgradnji organske snovi, cirkulaciji hranil ter bogatenju tal. Talne organizme delimo na štiri osnovne ravni: mikroflora, mikrofavna, mesofauna in makrofauna. Mikroflora, bakterije in gljive predstavljajo največji delež žive biomase v tleh (75-95%) in predstavljajo primarni mehanizem razgradnje organske snovi. Njihova vloga je predvsem transformacija organskih molekul v mineralna hranila (npr. nitrati, fosfati itd.), ki so nato dostopna rastlinam. Mikrofauna, enocelični organizmi kot so protozoe in nematode (preprosti črvi) se hranijo z mikrobi. Mezofauno predstavljajo preprosto grajene žuželke (skakači-collembula) in pršice, ki se prav tako hranijo z bakterijami in gljivami. Makrofauno predstavljajo največji organizmi kot so deževniki, hrošči, mravlje ipd.
Gola tla so dovzetna za izhlapevanje vode in pregrevanje, primanjkuje jim organske snovi, ki predstavlja hrano za talne organizme. Zastiranje tal z materiali kot so mulč, slama ali listje je prvi korak k spodbujanju razvoja talnih organizmov. Še boljša rešitev pa je "živa" rastlinska zastirka. Rastline porabijo veliko energije za spodbujanje talne faune z izločanjem sladkorjev, vitaminov in drugih organskih substanc v tla. Raznoliki viri ogljika zagotavljajo hrano širokemu spektru talnih organizmov. Raznolikost živih organizmov v tleh je močno povezana z odpornostjo tal pred boleznimi. Prav tako habitat uničuje prekomerna strojna obdelava, ki ustvarja neprimerne pogoje za življenje talnih organizmov (zbijanje, erozija, uničevanje strukture, previsoka stopnja organske razgradnje itd.).
Vir: NSW Department of Primary Industries (DTIRIS) Australia; Dostopno prek: http://www.dpi.nsw.gov.au/agriculture/resources/soils (15.1.2013)
Page updated
Google Sites
Report abuse