Ženska roba

ŽENSKA ROBA. PO SLEDEH SODOBNEGA SUŽENJSTVA IZ AFRIKE V EVROPO

Avtorici knjige Ware Frau. Auf den Spuren moderner Sklaverei von Afrika nach Europa, Mary Kreutzer in Corinna Milborn, sta se napotili po sledeh fenomena prisilne prostitucije nigerijskih žensk v Evropi. Nigerija se je od 80-ih naprej zaradi gospodarske krize postopoma razvila v center mednarodne trgovine z ljudmi in danes evropske države 'gostijo' najmanj 100.000 žensk in deklet iz Nigerije, ki so prisiljene v prostitucijo. Nigerijske ženske se podajajo v Evropo na podlagi lažnih obljub, na tisoče jih zaradi žeje in lakote umre že na peščinah Sahare, tiste, ki jim uspe priti v Evropo, pa so na poti večkrat zlorabljene in na koncu prisiljene v prostitucijo, da bi odplačale dolg za to prebrodeno pot zvodnikom in da bi obvarovale svoje družine v Nigeriji, ki jim z uroki grozijo lokalni 'juju' duhovniki.

Knjiga je mešanica reportaže, ki dokumentira raziskovanje fenomena prisilne prostitucije po sledeh trgovine z ljudmi, ki poteka med Nigerijo in Evropo, katerega sta se avtorici lotili zelo dosledno - delno tudi pod krinko odkrivali vezne člene mreže, ki se ukvarja s preprodajo žensk, obiskali izhodiščne točke in ugotavljali okoliščine, iz katerih se Nigerijke podajajo na pot v Evropo, ter ciljne točke in okoliščine, v katerih se v Evropi na koncu znajdejo -, zbirke biografij, ki razkrivajo in dokumentirajo 'doživljaje' številnih Nigerijk in poljudno znanstvene analize, ki odpira vpogled v obstoječi sistem mednarodnega trgovanja z ljudmi. Avtorici med drugim ugotavljata, da srž problema trgovine z ljudmi leži predvsem v neenaki delitvi virov med Evropo in Afriko, v post-kolonialnih strukturah, naraščajočem povpraševanju po poceni seksu in nenazadnje v vedno bolj restriktivnih migracijskih politikah evropskih držav.

Slovenija se v knjigi pojavi v eni od izpričanih zgodb kot ena od tranzitnih držav na poti žrtev trgovine z ženskami v zahodno Evropo. Iz zgodbe je moč razbrati, da slovenska policija izvaja reden nadzor na mejah in tudi v notranjosti države, obenem pa se pokaže tudi to, da imajo mreže trgovine z ljudmi svoje 'pomočnike' tudi znotraj državnih institucij, v katerih so begunci in prosilci za azil začasno nastanjeni.

Ker je knjiga doslej izšla le v nemškem jeziku, smo v nadaljevanju pripravili pregled zanimivih podatkov in ugotovitev ter prevode nekaterih izsekov po poglavjih knjige Ware Frau. Auf den Spuren moderner Sklaverei von Afrika nach Europa [op.p. Ženska roba. Po sledeh sodobnega suženjstva iz Afrike v Evropo].

Po sledeh sodobnega suženjstva

Suženjstvo še ni premagano. Sužnji iz Afrike, ki služijo belim, obstajajo še danes: boleče očitno so ponujane na ulicah in v bordelih po vsej Evropi. Nudijo poceni seks, roba pa so one same. Sledenje temu očitnemu pojavu se je pričelo z mimobežnimi srečanji na ulici.

Avtorici postaneta pozorni na pojav prostitucije kar vsaka v svoji ulici, ko ugotavljata, da se je podoba prostitucije na Dunaju postopoma spreminjala od osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej. V začetku osemdesetih so se na ulici ponujala dekleta (in fantje) zaradi svoje odvisnosti od heroina. Nekoliko kasneje so na istih mestih postavala dekleta, ki so najverjetneje bila še v osnovnošolski starosti, v avtomobilih v bližini pa so zanje 'skrbeli' njihovi zvodniki. Sredi devetdesetih let, po padcu mnogih socialističnih režimov, so iste vogale zavzele ženske in mlada dekleta iz nekdanjih držav vzhodnega bloka. Konec devetdesetih let pa so podobo ulice začele 'pestriti' prve Afričanke.

V nadaljevanju avtorici skozi zgodbo Nigerijke, ki je v preteklih letih postala glasnica vseh Nigerijk, ki so prisiljene v prostitucijo v Evropi (ustanoviteljica NVO Exit za pomoč ženskam iz Nigerije, ki so bile prodane v Evropo in svoj dolg odplačujejo s prodajanjem svojih teles), ugotovita, da vse Afričanke, ki se prostituirajo na ulicah Dunaja, prihajajo iz Nigerije oz. celo vse njune sogovornice prihajajo iz Benin Citya in njegove okolice.

Joana Adesuwa Reiterer (27), igralka in lastnica butikov v Benin Cityu, se je v Nigeriji poročila z ljubeznijo svojega življenja in se z njim preselila na Dunaj, kamor je on že pred njuno poroko pogosto poslovno potoval. Tam je kmalu po tem, ko je izginil njen potni list in ji je mož 'odsvetoval' zapuščanje njunega skromnega stanovanja, v obiskovalkah in obiskovalcih njunega doma začela odkrivati poklicno udejstvovanje svojega moža – trgovanje z ženskami iz Nigerije. Zanjo je bila predvidena vloga 'madam'. Vendar Joana te vloge ni želela prevzeti. Danes se v svoji NVO bori za osvoboditev Nigerijk, ki so žrtve trgovine z ljudmi in prisilne prostitucije.

Lucy (24) je na Dunaju kot prostitutka spoznala eno od strank, ki se je vanjo zaljubil in ji želel pomagati, kupiti njeno svobodo, a si je na koncu premislil zaradi varnosti svoje družine.

Florence (23) se je v želji po boljšem življenju podala na večmesečno pešačenje skozi Saharo, danes pa dela kot prostitutka v stranski ulici enega od španskih turističnih mest.

Linda (21) se ne 'želi' več prostituirati. Njeni 'lastniki' zato s pomočjo 'juju' duhovnika izvajajo pritisk na njenega očeta v Nigeriji. Njena prošnja za azil je bila zavrnjena.

Grace (23) je bila profesionalna igralka rokometa, a je bila pod pretvezo prodana v Evropo, da bi delala kot prostitutka. Temu se je uprla in se zato zdaj skriva pred trgovci z ženskami.

Maria (19) je bila prodana v Evropo s 13 leti. Avtorici knjige sta jo srečali v enem od svetovalnih centrov v Nemčiji, kamor se je ne želeno noseča zatekla po nasvet, saj je brez dokumentov in ne ve, kam in kako naprej.

Loveth (35) je prepešačila puščavo in bila prodana v Španijo. Na poti tja je zanosila. Njena dva otroka zdaj živita v Španiji, njo so izgnali. Avtorici sta jo spoznali v enem od ženskih centrov v Lagosu, Nigeriji.

Blessing (26) je bila pod pretvezo izvabljena iz svoje vasi in je za obljubljen študij in zaposlitev v Evropi prav tako prepešačila Saharo, potem pa končala kot prisilna prostitutka v nekem zdraviliščnem kraju v Italiji. Ker je Blessing zavračala delo v prostituciji, so doma v Nigeriji ubili njenega brata, njo pa po 8 mesecih izgnali iz Italije nazaj domov. Zdaj dela kot prostovoljka v enem od centrov za pomoč žrtvam trgovine z ljudmi v Benin Cityu.

Joy (19) na Dunaju prodaja svoje telo za 10 € na stranko. Trgovcem z ženskami mora odplačati 45.000 € dolga – tolikšna je namreč cena njenega potovanja in vstopa v Evropo.

Afriška prisilna prostitucija v Evropi

Približno 100.000 žensk in mladih deklet iz Nigerije se v Evropi ukvarja s prostitucijo. Vse do zadnje so žrtve trgovine z ženskami: odplačati morajo ekstremno pretirane vsote denarja za njihovo preselitev v Evropo, zato so obravnavane kot sužnje. Njihove mučiteljice in lastnice so ženske, ki so najpogosteje tudi same bile žrtve trgovine z ženskami.

Na Dunaju se pod prisilo s prostitucijo ukvarja nekaj 100 žensk in deklet iz Nigerije. V Italiji jih je po nekaterih ocenah med 20.000 in 40.000, v Torinu sta dve od treh prostitutk iz Nigerije. V Barceloni in delih Stokholma v celoti 'zasedajo' ulice izključno Nigerijke. Na ženske in dekleta iz Nigerije boste naleteli v okolici železniških postaj v Frankfurtu in tudi v bordelih in podobnih bivanjsko-delovnih prostorih v manjših krajih po Nemčiji, Nizozemski, Belgiji, Norveški in na Danskem. Vse te ženske in mlada dekleta začuda prihajajo iz Nigerije, celo iz istega kraja, ki se imenuje Benin City (Edo State), in njegove okolice ter zadnja leta tudi iz sosednje zvezne države Delta State. Po ocenah nekaterih mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, v Evropi ženske in dekleta iz Nigerije, ki so prisiljene v prostitucijo in so hkrati tudi žrtve trgovine z ljudmi predstavljajo eno petino vseh žensk, ki se na prostoru Evrope ukvarjajo s prostitucijo pod prisilo.

Po oceni Friedrich Ebert Stiftung trgovina z ljudmi v Evropski Uniji zasluži približno 10 milijard evrov letno. V trgovini z ljudmi predstavljajo ženske in otroci 90 odstotni delež – na leto je po vsem svetu prodanih 4 milijone žensk z namenom poroke, prisilne prostitucije ali suženjstva (UNFPA). Največji dobiček trgovine z ljudmi prinaša prisilna prostitucija, v kateri ženske in dekleta predstavljajo 98 odstotni delež (ILO). Na podlagi različnih poročil nacionalnih oblasti in organizacij, ki nudijo pomoč žrtvam trgovine z ljudmi, pa v Evropi pomoč pri pristojnih oblasteh zaprosi manj kot pet odstotkov žrtev trgovine z ljudmi.

Ženske in dekleta iz Nigerije, ki se pod pretvezo napotijo v Evropo, njihovi 'trgovci' še pred odhodom odpeljejo k lokalnim juju duhovnikom (ki tam množično uživajo izjemno strahospoštovanje), kjer morajo pustiti šop svojih las, sramne dlake in nohte ter priseči pod urokom, da nikoli ne bodo izdale imen svojih 'trgovcev' in da bodo delale karkoli, da odplačajo svoj dolg. Ko prispejo v Evropo, jih njihove stanodajalke, Nigerijke, ki so v bistvu njihove lastnice, t.i. madam, informirajo o višini njihovega dolga in jim orišejo edino možnost za hitro odplačilo dolga – prostitucijo. Če se ženske temu upirajo, jim grozijo z urokom na njihove družine, dejanskimi pritiski, ki jih izvajajo 'trgovci' doma na člane njihovih družin, fizičnim nasiljem in tudi umori, prav tako so fizičnega nasilja deležne tudi žrtve same. Ženske živijo v majhnih stanovanjih skupaj z madam, običajno 5 v eni sobi, kjer spijo po tleh in se pripravljajo na delo. Za bivanje in oskrbo seveda plačujejo določene stroške. Neka žrtev trgovine z ljudmi in prisilne prostitucije v Španiji je ob predaji Nigerijskemu veleposlaništvu v Španiji predala prerez stroškov, ki jih je morala redno plačevati: 50 € dnevno za najemnino, 50 € dnevno za oskrbo (hrana in nega) in 100 € tedensko za račune madam (elektrika, voda, ipd.), kar je mesečno znašalo 3.500 € in kar ni vključevalo njenega dolga za pot v Evropo, ki je znašal 47.000 €.

Trgovcev z ljudmi v Evropi ni težko najti. Trgovina z ljudmi je v nigerijskih skupnostih v evropskih mestih dejstvo. Avtorici sta ob prvem poskusu ob obisku naključne afriške trgovine v Frankfurtu s povpraševanjem po nigerijskih produktih in informacijah o nigerijski restavraciji v mestu takoj naleteli na dva Nigerijca, ki se ukvarjata z 'uvozom-izvozom'. Isti večer se z njima dobita v spremstvu prijateljice, Nigerijke, v lokalu, kjer jima pod pretvezo povedo, da iščejo nekoga, ki bi jim lahko pomagal pripeljati sestro njune prijateljice na hitro v Evropo. Moška takoj zagrabita in razložita pogoje: če plačajo vnaprej, je cena transporta in ponarejenih dokumentov med 10.000 in 20.000 €, če ne morejo plačati vnaprej pa je cena dvojna. In pojasnita še naprej, da ni problema, če nimajo dovolj denarja, da se da dolg hitro odslužiti v prostituciji po klubih Frankfurta – »za 20 minut seksa dobijo 30 €, v enem letu komot odplačajo 40.000 € dolga«.

V Italiji je policija poskušala s telefonskim prisluškovanjem in sledenjem razkriti nigerijsko trgovino z ljudmi in prisilno prostitucijo, a niso prišli niti do minornih indicev za organiziran kriminal. Ugotovili so, da mreža trgovcev z ženskami ne pozna nobenih jasnih struktur vodenja – gre za 'grozdno' mrežo, ki deluje v izredno revnih okoliščinah in ni povezana z drugimi oblikami kriminala (kot npr. preprodaja drog) in je zato izjemno fleksibilna. Povezovalne točke mreže so ženske, madam, ki se povežejo po 15 v en grozd in delajo skupaj – se med seboj nadomeščajo, si izmenjujejo ženske in dekleta, ki se zanje prostituirajo, si pomagajo med seboj pri zastraševanju in kaznovanju žensk. Vsaka od teh madam pa ima svojo mrežo 'pomagačev': rekrute v Nigeriji, posrednike, ki poskrbijo za ponarejene dokumente, 'šleperje', ki ženske spravijo čer Afriko in v Evropo ter še domačine, ki ob upiranju žrtev grozijo njihovim družinam doma ter po enega t.i. blackboya, ki skrbi za ustrahovanje, delavnost in red pri samih žrtvah.

Trg uporabnikov prostitucije in ženska roba

Zakaj so ženske prodajane v Evropo? Ker evropski moški plačujejo za seks z njimi. Brez strank/uporabnikov, ki jim ni mar za usode teh žensk, ki jih kupujejo za seks, ne bi bilo ne prostitucije in ne trgovanja z ženskami. Medtem ko družboslovne raziskave v ZDA zajemajo številne študije in podatke na temo uporabnikov prostitucije, pa je le-tega v Evropi izjemno malo. Uporabniki prostitucije so v Evropi povsem neznana bitja.

Po ocenah nekaterih NVO je v Nemčiji vsak tretji moški vsaj enkrat plačal za storitve prostitutke. Po podatkih neke nemške raziskave je v tej državi preko 400.000 prostitutk, ki letno naredijo približno 6 milijard prometa. Europol ocenjuje, da je trgovina z ženskami najbolj rastoč kriminalni pojav v Evropi. Kupci v tej trgovini pa raziskavam skorajda niso poznani. Avtorici sta jih nekaj uspeli pridobiti za intervju, polega tega pa sta informacije o uporabniki prostitucije zbirali tudi preko internetnega foruma, na katerem le-ti komunicirajo med sabo o svojih dobrih in slabih izkušnjah. Ugotovili sta, da se moški odločajo za Nigerijke zato, ker so cenejše od drugih prostitutk, ker so eksotične zaradi svoje barve kože in drugačnosti kulturnega porekla in ker so podredljive in ubogljive; če pa niso, se jih da fizično prisiliti, da take postanejo, saj prav one nikoli ne bodo šle na policijo prijavit nasilnega vedenja. Neredko so še posebno v Italiji prav Nigerijke žrtve izjemno nasilnih umorov.

Težava v mnogih evropskih državah je tudi v tem, da zakonodaja ščiti uporabnike prostitucije, razen npr. na Švedskem, kjer so se odločili, da je uporaba storitev prostitucije kazniva ne glede na to, če je prostitucija legalna ali ilegalna, ne glede na to, če gre za prostovoljno ali prisilno prostitucijo. V Nemčiji npr. razmišljajo o tem, da bi bilo kaznivo uporabljati storitve prisilnih prostitutk, vendar še iščejo pravne rešitve, saj je vedenje uporabnikov o prisili dejanja težko dokazljivo. Pri tem izhajajo iz škandala, ki so ga imeli z nemškimi vojaki, ki so bili na misiji Združenih narodov na Kosovem in se vpletli v sodelovanje s trgovino z ženskami in prisilno prostitucijo. Prisotnost KFOR in UNMIK na Kosovem je bila leta 2000 identificirana s strani IOM kot glavni faktor za porast trgovanja z ženskami za namene prostitucije na Kosovem. Podobno je bilo ugotovljeno tudi v Bosni in Hercegovini. Toda kljub priznanju vojakov, nihče ni bil kaznovan, ker ni bilo pravne podlage za to.

Po podatkih, ki sta jih zbrali avtorici s pomočjo intervjujev in pregledovanja spletnega foruma za uporabnike prostitucije, kaže, da se, vsaj v Avstriji, moški, ki uporabljajo storitve prostitutk, večinoma zavedajo možnosti, da so prostitutke v to delo prisiljene, vendar jih to običajno ne odvrača. Nekaterim se celo zdi, da so samaritani, ker jim s tem, da jim plačajo za storitev, pomagajo k čimprejšnji osvoboditvi. Nekateri pa tudi dejansko poskušajo pomagati prostitutkam z odplačilom njihovega dolga, da bi se nato lahko z njimi poročili,….

Nigerija – med gospodarskim kolapsom in vudujem

Odpravimo se po sledeh vzrokov in povodov za tako številni pojav trgovanja mladih deklet in žensk iz Nigerije v Evropo. Kaj ji sili v to, da zapustijo svoje družine in se spuščajo v dvomljive ponudbe za zaposlitev ali pa se celo zavestno podajo v prostitucijo v Evropi? Pot nas vodi v Nigerijo. Nigerija ima preko 140 milijonov prebivalcev in preko 400 jezikovnih skupin. Že od 80-tih let se nahaja v gospodarski krizi. Državi vladajo koruptivne elite in evropski ter ameriški podjetniki. Položaj žensk se postopno slabša. Vse to ugodno vpliva na rekrutacijo mladih deklet in žensk v trgovino z ljudmi v Evropo.

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila za Nigerijo zlata leta. To so bila leta po koncu obupne Biafrove vojne, ki je terjala preko milijon smrtnih žrtev, in pred naftno krizo, do katere je prišlo sredi osemdesetih let. To je bilo obdobje, v katerem so elite vojaške diktature in kasneje tudi člani 2. Republike (1979-1982) pod predsednikom Shagarijem plavali v nafti in devizah. Kmetijstvo, ki je pred tem predstavljajo več kot polovico BDP in je zaposlovalo preko 70 odstotkov prebivalstva, je bilo v tem obdobju zelo zanemarjeno. Gradile so se ceste, mesta, uvozni produkti kot je bela tehnika, meso in moka so preplavili trg.

Ko pa so cene nafte od 1983 naprej konstantno padale, je gospodarstvo v Nigeriji propadalo. Med letoma 1980 in 2000 se je BDP na prebivalca v Nigeriji razpolovil, pričakovana življenjska doba prebivalstva je s 53 padla na 49 let, delež prebivalstva, ki se preživlja z manj kot dolarjem na dan je porastel z 28 na 70 odstotkov. Obenem pa je še vedno in še bolj naraščala korupcija.

Danes je skoraj celotno nigerijsko gospodarstvo v rokah ameriških in evropskih podjetij. Večji del bogastva države, ki sodi med 10 največjih producentk zemeljske nafte na svetu, pristane v Evropi.

Trgovanje z ljudmi v Nigeriji se je začelo z naftno krizo. Pred tem so trgovke iz Benin Citya potovale v Italiijo kupovat zlato in torbice, da bi jih prodajale v Nigeriji. Z gospodarskim kolapsom pa je kolabiral tudi njihov posel. Toda trgovke so odkrile tržno nišo, ki se je v Evropi ni dalo zasititi – ženske za industrijo seksa. Vsled krize trgovkam ni bilo težko najti mladih deklet in žensk, ki so se čutile prisiljene zaradi revščine odseliti iz države. Privlačila jih je bogata Evropa. Pod dodatno pretvezo, da bodo tam lahko študirale in potem dobile dobre službe ter tako skrbele za svoje doma v Nigeriji, so se podajale na odisejade preko Sahare, ki so jih po dolgih mesecih ali celo letih pešačenja, nasilja in posiljevanja pripeljale naravnost na ulice z rdečimi lučkami velikih in malih evropskih mest.

Seveda pa prostitucija že od nekdaj cvete tudi v sami Nigeriji, tako v času diktatur v preteklosti kot tudi danes, ko prostitucijo uporabljajo Američani in Evropejci, ki tam delajo za svoja podjetja.

Situacija žensk v Nigeriji pa ni slaba samo zaradi revščine. V Nigeriji je posilstvo zelo pogost pojav, hkrati pa je iz različnih razlogov zelo majhno število posilstev prijavljenih policiji, le 1 na 10 prijavljenih posilstev je raziskanih, AI poroča, da se vsako drugo posilstvo v Nigeriji zgodi na policijski postaji ali v kasarni, poleg tega tudi šeriatsko pravo, ki za nedokazano dejanje ženske žrtve posilstva kaznuje na podlagi prepovedi izvenzakonskega spolnega občevanja s kamenjanjem do smrti.

Po nekaterih podatkih je v Nigeriji preko 60 % žensk žrtev genitalnega pohabljenja, v nekaterih predelih na jugu države celo 100%. Vlada sicer pripravlja zakonodajo, ki prepoveduje to prakso, in v 6 od 36 držav je to že prepovedano – med temi šestimi je tudi Edo State, iz katere prihaja večina žensk iz trgovine z ljudmi v Evropi.

Že omenjeno šeriatsko pravo in 'zina' ženskam v določenih delih Nigerije dodatno otežujeta življenje. Leta 2000 je šeriatsko pravo uveljavilo 12 zveznih držav Nigerije. Šeriatsko pravo prepoveduje izvenzakonsko spolno občevanje žensk (tudi vdov in neporočenih žensk), kar se imenuje 'zina'. Za dokaz posilstva je potrebno privesti štiri očividce (moške), ki bodo dejanje potrdili – prav zaradi pomanjkanja prič pa najpogosteje moški niso obsojeni za posilstvo in trdijo, da je ženska pristala na seks prostovoljno, posledično je potem obsojena ženska, ki je bila žrtev posilstva, za spolno občevanje izven zakonske zveze. Kot dokaz za spolno občevanje izven zakonske zveze velja tudi nosečnost. Kazen je lahko blažja, 100 udarcev bičanja, ali strožja, kamenjanje do smrti.

In še se nismo prebili do konca naštevanju okoliščin, ki vplivajo na življenje žensk v Nigeriji. V Nigeriji je namreč še vedno aktualno čarovništvo. Preko 10.000 verskih skupnosti v Afriki, ki izhajajo iz ameriške in škotske binkoštne cerkve, se poleg evangeličanskih misijonov in tradicionalnih afriških verovanj (animizem, vudu) v najrazličnejših oblikah tudi v današnjem času preživljajo predvsem z eksorcizmom in iztrebljanjem čarovnic. S pomočjo močne in vseprisotne propagande, med drugim tudi v obliki filmov (ki so dostopni poceni, na vsakem kiosku in vogalu po ulicah vseh večjih in manjših mest v Nigeriji), ki uprizarjajo grozljive moči čarovnic, ki prihajajo iz vseh slojev prebivalstva, in na koncu slavospevnega uničenja le-teh, se verske skupnosti oz. njihovi vodje promovirajo kot nekakšni duševni zdravilci. Zadnja leta se je negativna propaganda, ki je bila vedno usmerjena na ženske, preusmerja oz. čarovnicam dodaja otroke. In čeprav ena seansa eksorcizma starše oz. celotno vas stane kar tri mesečne plače ene osebe, ljudje najdejo načine, da plačajo te seanse tudi po večkrat na mesec, če njihov duhovnik meni, da je to potrebno.

»Moj najmlajši brat je umrl. Pastor je moji mami povedal, da se je to zgodilo zaradi mene, ker da sem čarovnica. Potem so prišli v našo hišo trije neznani moški. Mama je odšla in me pustila samo z njimi. Moški so me tepli.« Oče je ostal, ležal na tleh sobe in gledal, kako jo moški pretepajo. Potem so dekle odpeljali v 'cerkev', da pastor izžene čarovnico iz nje. Naslednji dan sta z mamo odšli nabirat (strupeno) jagodičevje, ki ga je punčka morala zaužiti. »Če te to ne ubije, potem te bom sama zadavila,« ji ob tem pravi mati. Na koncu jo je mati polila po glavi in celem telesu še z lužnim kamnom. Ko je punčka ječala od bolečine, jo je oče odpeljal na polje in jo tam odvrgel. Danes deklica živi v domu, kjer skrbijo za otroke, žrtve lova na čarovnice, ki so jih družine nagnale.

Pri tem tako kot pri trgovanju z ljudmi v Nigeriji igrajo pomembno vlogo tradicionalni duhovniki, ki se tam imenujejo 'juju'. Njihovo glavno orodje so uroki, ki delujejo kot grožnja, običajno se nanašajo na fizično in psihično zdravje dotične osebe ali njene družine. Ko sta avtorici knjige uspeli izvesti obisk pri enem takem 'jujuju', jima je brez zadrege razložil, kako delujejo njegove moči in uroki na ženske, ki so bile prodane v Evropo. Ko sta ga povprašali po tem, če lahko katero od žensk tam v Evropi razreši uroka, pa je prav tako brez zadrege povedal, da to opravi v devetih urah (toliko traja let njegove duše tja in nazaj), od tega mu sam ritual vzame sedem ur. Ritual očiščenja uroka za žensko v Evropi stane 3000 €, če je ženska že pred svojim odhodom v Evropo vedela, da se bo tam prostituirala, oz. 1000 € za tiste, ki tega ob odhodu še niso vedele.

Vudu kulti so v Nigeriji izjemno razširjeni. Znano je, da k 'jujujem' po čarobno sredstvo za lastno varnost hodijo ob nastopu službe policisti, da k njim hodijo po nasvete in na očiščenja ministri in celo predsednik države, in mimogrede, npr. tudi uslužbenec NAPTIP (Nigerijska državna služba za boj proti trgovini z ljudmi), ki opravlja kot psiholog svetovalno delo z ženskami žrtvami trgovine z ljudmi.

Skozi pekel v obljubljen paradiž: poti v Evropo

Ženske, ki so prodane v Evropo, morajo najprej premagati meje. Višje je obzidje trdnjave Evrope, težje so njihove poti: medtem ko so ženske v 90-ih še 'dobavljali' z direktnimi letalskimi linijami, jih danes pogosto pošiljajo na nepredstavljive odisejade preko Sahare.

Težja je pot preko meja, večje je trpljenje žensk, ki so prodane v Evropo. Ženske se sicer morajo manj boriti, da se lahko na teh večletnih poteh premikajo naprej proti cilju, saj trgovci z ljudmi cenijo žensko blago in vedno znova poskrbijo, da se ženske premikajo naprej, prečkajo meje, imajo mesto v čolnih, kombijih, tovornjakih, pa četudi za dvojno ceno glede na moške begunce. Toda mnoge kljub temu na poti 'odpadejo'. Avtorici sta v Maroku, v nekem pristaniškem mestu srečali Nigerijko, ki je živela v kleti nekega skladišča na enem jogiju in dveh kartonih z dojenčkom, ki je bil posledica posilstva, kjer se je skrivala in čakala na priložnost, da pobegne čez morje. Spet drugje v Maroku sta naleteli na Nigerijko, ki je bila v zadnjem trimestru nosečnosti, HIV pozitivna in je živela na strehi neke hiše. Tri dni po porodu je bila deportirana v Alžirijo. Nekaterim pa 'uspe'.

Florence se je podala na pot čez Saharo peš z obljubo, da bo v Evropi delala kot varuška otrok, ko je bila stara 17 let. Na poti je bila več krat prodana, pretepena, posiljena, permanentno lačna in trpinčena. Ob poti je videla veliko trupel, od nekaterih si je 'sposodila' obutev ali oblačila, nekaj trupel je za sabo pustila v puščavi tudi njena skupina. Ko je bila stara 19 let je prispela v Španijo, kjer je izvedela, da je za svoje 'potovanje' dolžna 40.000 €, ki jih odtlej odplačuje s prodajanjem svojega telesa na ulicah Madrida.

Noseča T. pripoveduje o svoji poti v Evropo, ki se je začela z letalskim poletom iz Lagosa (Nigerija) v Budimpešto, od tam pa s kamionom do slovenske meje, kjer je skupaj z ostalimi iz skupine prebežnikov (30 Nigerijk in Bengalcev) dobila športne copate za 'treking' do Italije. Hodili so ponoči, podnevi so jih trgovci z ljudmi skrivali po zapuščenih hišah in kombijih ali tovornjakih ob cestah. V enem od teh skrivališč jih je odkrila slovenska policija in bili so deportirani preko Madžarske v Ukrajino. V Ukrajini so jo skupaj z ostalimi namestili v begunsko taborišče, kjer so jih vojaki trpinčili in so dobili komaj kaj za pod zob. Po enem tednu je T. smela poklicati svoje trgovce in njena pot v Evropo je bila kmalu spet v teku. Iz taborišča jo je pospremil eden od podkupljenih ukrajinskih vojakov. Potem je dva tedna preživela v kleti hiše na pokopališču v Kijevu skupaj s skupino Filipincev. Pot je nadaljevala v večji skupini beguncev v dveh predelanih tovornjakih, toda že po nekaj urni vožnji je eden od tovornjakov bil ustavljen s strani policije. 93 beguncev je s tovornjaka pobegnilo v bližnje gozdove, kjer so vandrali brez hrane v ledu in globokem snegu. Po treh dneh so jih našli trgovci z ljudmi in jih v parih na konjih peljali preko zamrznjenega jezera. Zadnja skupina konjev se je zagnala na led hkrati in led se je zlomil. T. in mnogi drugi so padli v ledeno vodo. Ko se je zbudila v neznani hiši, je ugotovila, da jih je ostalo živih le še 31. Nato se je njihova pot nadaljevala z nekajdnevnim pohodom preko Madžarske. Neke noči so spet prestopili slovensko mejo, kjer jih po nekaj dneh hoda preko nekih gora spet odkrije policija. T. slovenski policisti odpeljejo v nekakšen zapor. Tam ostane en mesec, ko v centru izbije epidemija noric, zaradi česar skupino Nigerijk policija premesti v nek odprti begunski center. Po nekaj dneh Nigerijkam eden od policistov oz. varnostnikov, ki tam dela, pojasni, da lahko od tam zbežijo. T. je bila takrat v devetem mesecu nosečnosti. Policist/varnostnik je delal s trgovci z ženskami in je izbrane Nigerijke opremil s podrobnimi navodili, kako pobegniti iz Centra in kako same najdejo pot do italijanske meje. V gozdu v bližini Centra jih je v avtu čakala neka Italijanka, ki jih je odpeljala do meje. Pred mejo se jima je pridružil še en Romun in skupaj so prečkali neko reko in tako prestopili mejo. V Gorici jih je takoj prijela italijanska policija. Od policije so dobili ukaz, da morajo zapustiti Italijo, a so bili izpuščeni. Čez dva dni je T. skupaj s še eno Nigerijko prispela v Milano, od tam so jo poslali naprej v Rim. S stavkom: »Tam se je začel pekel,« je T. zaključila svoj 'potopis'.

Država kot zvodnik?

Evropa je sprejela številne dokumente in resolucije proti trgovanju z ljudmi in trgovanje žensk v prisilno prostitucijo pri tem nikakor ni spregledan pojav. Toda navkljub temu pride le malo pomoči do žrtev. Ugotovitev: države Evrope prepogosto imajo svojo vlogo v igri, ki jo vodijo trgovci z ljudmi.

V mednarodnem boju proti trgovini z ženskami je navkljub obstoječim zakonom in resolucijam, ki trgovino z ljudmi kriminalizirajo in vzpostavljajo zakonsko podlago za pomoč žrtvam, ta pomoč v praksi ne funkcionira. Le redke žrtve so pripravljene spregovoriti proti svojim izkoriščevalcem, saj so pod enormnim pritiskom dobro organizirane mreže trgovine z ljudmi, ki grozi ne le njim, ampak tudi njihovim družinam. Ob tem pa so žrtve tudi pod pritiskom stalno preteče grožnje, da bodo od oblasti 'gostiteljskih' držav izgnane nazaj v svoje matične države, saj jih oblasti 'gostiteljskih' držav običajno v prvi vrsti tretirajo kot ilegalne priseljenke.

Čeprav je bil prvi mednarodni protokol proti trgovini z ljudmi v Palermu sprejet leta 2000 in ga je do začetka leta 2008 podpisalo 116 držav po svetu, pa na primer ena tretjina držav članic ZN še vedno niso podpisnice protokola. Problematična pa je tudi dikcija protokola, ki v ospredje postavlja boj proti organiziranemu kriminalu, žrtve pa so pri tem v ozadju. Podatki kažejo, da tudi v državah, ki so protokol prenesle v svoje nacionalne zakonodaje, dejanskih obsodb storilcev skorajda ni ali pa so zelo redke.

O kompleksnosti situacije žrtev priča zgodba Linde.

Linda je letnik 1987 in prihaja iz Benin Citya. Njena mama je pripadala enemu od animističnih kultov, oče je bil kristjan. Ko je bilo Lindi 17 let, je njena mama nenadoma umrla. Nekaj mesecev po tem, so k njim domov začeli prihajati pripadniki maminega kulta in izvajali različne oblike pritiska na njeno starejšo sestro, da mora prevzeti materino vlogo v njihovem kultu. Sestra se je temu upirala, tudi oče je bil proti. Nekega dne je Lindina sestra izginila in nekaj dni za tem so v grmovju na obrobju mesta našli njeno truplo. Kmalu za tem so isti ljudje začeli pritiskati na Lindo, zato jo je oče odpeljal v vas njenega strica, kjer so jo skrivali v nekakšni uti. Čez čas jih je ogovoril nek družinski znanec in predlagal, da Lindo zaradi njene varnosti odpelje v Evropo. Od tu naprej gre Lindina uradna zgodba za avstrijske oblasti, kjer je že drugič v postopku za pridobitev azila kot so ji naročili takole: z ladjo so jo najprej odpeljali v Pariz, potem jo je prevzel drugi vodnik, ki jo je z vlakom spravil na Dunaj in tam zdaj prosi za azil, ker da je morala pobegniti iz Nigerije, ker je njej in njeni družini grozil nek kult, ki je ubil njeno sestro,… o preprodaji in prisilni prostituciji ni govora.

Če bi Linda oblastem povedala resnično zgodbo, da je bila večkrat preprodana, da za svojo pot v Evropo tem ljudem dolguje ogromno vsoto denarja in da je zato prisiljena delati v prostituciji, bi verjetno imela bistveno več možnosti za pridobitev začasnega bivanja in vključitev v enega od programov za pomoč žrtvam trgovine z ljudmi, vendar si tega ne upa storiti, zaradi pritiskov in ustrahovanja nje in njenega očeta s strani mreže trgovcev z ljudmi.

V enem od policijskih aktov zelo podobnega primera, ki sta ga avtorici dobili na vpogled, oblasti v obrazložitvi prošnje za azil navajajo, da razlog ni zadosten, saj da ima žrtev možnost preselitve v katero drugo od večjih mest v Nigeriji, kjer se lahko 'skrije' v katerem od barakarskih naselij, kjer je storilci zagotovo ne bi mogli najti,….

V večini EU držav je torej edina možnost izhoda za žrtve, da pričajo proti storilcem in sodelujejo s policijo v preiskavi in sodni obravnavi, vendar je zaščita oblasti, ki jo v zameno za to prejmejo, preveč pomanjkljiva in ne seže v Nigerijo, kjer so še naprej ogrožene njihove družine, zato se začarani krog trgovine z ljudmi zelo preprosto vrti naprej.

Konec izkoriščanja? Odkloniti, izstopiti, biti izgnana

Sodobno suženjstvo v obliki trgovanja z ženskami iz Afrike v Evropo je časovno (omejeno) suženjstvo, ki temelji na dolgu. Toda, tudi potem ko se ženske z odplačilom dolga osvobodijo, pogosto ne najdejo poti v neodvisnost.

Ženske, ki so žrtve trgovine z ljudmi in prisiljene v prostitucijo, imajo tudi sicer malo realnih možnosti za izstop.

Ena od možnosti je zavrnitev dela v prostituciji, vendar je glede na dodelane mehanizme prisile, ustrahovanja in fizičnega nasilja nad njimi in njihovimi družinami, zelo težko uresničljiva. Grace, ena od sogovornic v knjigi, se je temu od samega začetka upirala in nikoli ni pristala na delo v prostituciji. Posledice njenega upiranja nosi sama še danes, njeno teto in strica v Nigeriji so zato ubili, dedek, ki jo je nevede mreži 'prodal', je po intenzivnih grožnjah in napadih na njegovo imetje umrl od kapi, njenega brata so ustrelili, a je preživel, se preselil v drugo mesto in zavrača stike z družino zaradi strahu pred ponovnim napadom, sestra se svojo majhno hčerko skriva v domačem mestu. Lindi grozijo v Avstriji še dandanes, prav tako njenemu možu.

Druga možnost izstopa je oddelati svoj dolg v prostituciji. Čeprav se začetni dolg običajno s časom veča ali pa se višajo stroški, ki jih žrtve morajo tedensko plačevati svojim madam, in se tako čas odplačevanja dolga zavlačuje, se pa enkrat kljub vsemu konča. Ta dogodek se v miljeju imenuje 'svoboda' in se ga običajno obeleži z zabavo, ki jo mora organizirati sama žrtev in na katero mora povabiti svoje sotrpinke in svojo madam, ki tam pričakujejo tudi poslovilno darilo. Problem se pojavi po osvoboditvi, saj žrtve običajno nimajo urejenega statusa v 'gostiteljski' državi, nimajo izobrazbe za opravljanje drugih del, ne obvladajo jezika, ipd. Zato se pogosto dogaja, da se vrnejo v prostitucijo in neredko same postanejo madam, ali pa si v okviru nigerijske skupnosti uspejo zagotoviti delo na črno v nigerjskih restavracijah, frizerskih salonih ali 'call shopih' po Evropi.

Avtorici sta med raziskovanjem naleteli tudi na informacijo o neki dunajski pastorki binkoštne cerkve, ki da pomaga žrtvam trgovine z ljudmi in to tako, da se pri njihovih madam pogodi za znižanje dolga. Dva pastorja iste veroizpovedi, Nigerijca, ki živita in delata za cerkev na Dunaju, sta v intervjuju z avtoricama knjige dejala, da poznata situacijo teh žensk, saj v njihovo cerkev hodijo same in tudi njihove madam in njihovi pomagači. Ob tem pa sta razložila svoje videnje rešitve žrtev: ki je lahko samo v pokoritvi, izgonu hudiča iz njihovih teles in sprejetju njihovega boga.

Tretja 'rešitev' za žrtve trgovine z ljudmi je, da jih brez dokumentov ujame policija. V tem primeru so seveda obravnavane kot ilegalne priseljenke in brez njihovega priznanja, da so žrtve trgovine z ljudmi, jim sledi samo še izgon iz države in vrnitev v Nigerijo. Včasih se zgodi tudi to, da žrtve policiji zaradi neposlušnosti prijavijo same madam.

Izjema pri postopkih obravnave žrtev trgovine z ljudmi je Italija, ki ima tudi največ žrtev te trgovine iz Nigerije. V ta namen ima namreč vzpostavljene mehanizme, ki žrtvam dejansko omogočajo vzpostavitev eksistence v gostiteljski državi, kar ni pogojeno s sodelovanjem žrtve v pregonu storilcev z oblastmi. Ob tem je Italija pomagala tudi Nigeriji vzpostaviti in razviti državno agencijo za boj proti trgovini z ljudmi. Imenuje se NAPTIP in bi naj bila osredotočena predvsem na pomoč in reintegracijo žrtev, ob tem pa tudi kazensko preganja storilce. NAPTIP sodeluje tudi z nekaterimi drugimi državami EU in le-te ga tudi sofinancirajo.

Avtorici sta ob obisku Nigerije obiskali tudi enega od ženskih centrov NAPTIP, kjer sta žal morali ugotoviti, da le-ta deluje predvsem kot nekakšen prehodni zapor za ženske žrtve. In čeprav jima je osebje omogočilo intervjuje z njihovimi varovankami, je celotna izkušnja obiska tega centra pustila vtis nerazumevanja situacije žrtev, prisilno zadržanje in demonstracijo navideznega nudenja pomoči pri reintegraciji žrtev. Dejansko pa so bile tam nastanjene predvsem žrtve trgovine z ljudmi z lokalnega nivoja, ne vodi se evidenc o žrtvah, ki pridejo nazaj iz Evrope, žrtve so pod prisilo zaprte v teh centrih tudi po nekaj mesecev in ne prejemajo vseh oblik pomoči, ki jih financirajo evropske države. Na primer, ni zdravstvene oskrbe za žrtve, od katerih se jih iz Evrope po nekaterih podatkih vrne 25-50 % okuženih s HIV.

Blessing je ena od žrtev, ki je bila prodana v Italijo. Čez Afriko je potovala peš. V Rimu je svoji madam v nekaj mesecih prislužila 20.000 evrov, nakar je začela zavračati delo v prostituciji in bila posledično izgnana nazaj v Nigerijo. Prijavila jo je njena madam. Po povratku v Nigerijo je preživela hudo depresijo, kasneje pa se je vključila v enega od NAPTIPovih programov za reintegracijo in opravila tečaj za katering, na certifikat čaka že mesece. NAPTIP naj bi po opravljenih tečajih žrtvam nudil mikroposojila za vzpostavitev samozaposlitve. Tudi Blessing je upravičena do tega posojila, vendar ji na NAPTIPu že mesece na vsako njeno povpraševanje odgovarjajo, da mora še malo počakat. Medtem pa Blessing, ki je v Evropi za svojo madam zaslužila 20.000 evrov v nekaj mesecih, izgublja upanje, saj v Nigeriji ne more dočakati 1.500 evrov posojila, da bi lahko začela delati in živeti novo, dostojno življenje.

Kako ustaviti trgovanje z ženskami iz Afrike?

Enostavnega odgovora na zgornje vprašanje ni. Fenomen prodaje afriških žena v prisilno prostitucijo v Evropo podira mnoga družbena 'pravila':

·         Običajna delitev moči med moškimi in ženskami v tem primeru ne drži: trgovina z ženskami je v rokah žensk.

·         Prav tako ni jasne linije med žrtvami in storilci: mnoge madam so bile prej same žrtve, pa tudi moški pomagači mreže, ki organizirajo pot in 'uvoz' žrtev v Evropo, delajo in živijo v prekernih in nevarnih razmerah.

·         Žrtve ni mogoče kar tako rešiti, saj so tako globoko zapletene v tesno spleteno mrežo prisile, da v bistvu s storilci sodelujejo, jih ščitijo in skrivajo svoj status žrtve.

Afričanke, ki se pod prisilo prostituirajo na ulicah evropskih mest pa nikakor niso le posamezne žrtve v podrejeni situaciji. Za njimi se skrivajo velike neenakosti celega planeta. Podrejanje žensk, rasizem in enormne gospodarske neuravnoteženosti po vsem svetu vodijo v situacijo, v kateri se iz žensk dela blago, ki se ga v neznosnih razmerah poceni prodaja na evropskem trgu. Trgovina z ženskami je nedvomno posledica seksizma, rasizma in globalnega ekonomskega izkoriščanja.

Da bi to spremenili, je nujno potrebno:

·         Vzpostaviti celostno zaščito žrtev brez pogoja, da morajo pričati proti storilcem;

·         Žrtvam omogočiti bivanje in delo brez dodatnih pogojev in časovne omejenosti;

·         Organizirati boj proti trgovini z ljudmi, v katerem bodo v središču žrtve in se bo storilce resno preganjalo;

·         Vzpostaviti boj proti korupciji v vseh institucijah (veleposlaništva, policija, sodni sistem,…)

·         Organizirati možnosti za delo in izobraževanje za imigrantke in prosilke za azil v EU

·         Omogočiti osveščanje, izobraževanje in delo za ženske v izvornih državah trgovine z ženskami.

Žrtve trgovine z ljudmi namreč ne potrebujejo ne voajerističnih pogledov ne usmiljenja. Potrebujejo možnosti za izhod iz situacije, osveščeno družbo in perspektive za boljše, svobodno in dostojanstveno življenje zase in za svoje družine.

O avtoricah knjige

Mary Kreutzer je Avstrijka, ki je odraščala v Guatemali. Je politologinja in novinarka, ki se ukvarja s pravicami žensk, razvojnimi politikami in begunstvom/ azilantsvom. Je dobitnica nagrade, ki jo podeljuje Eduard-Ploier-Radio in predsednica Lige za emancipatorno razvojno sodelovanje (LeEZA), ki izvaja ženske projekte v Iraku in Turčiji ter redaktorica časopisa za človekove pravice Liga. Je tudi članica sveta Družbe za kritično raziskovanje antisemitizma in se med drugim ukvarja tudi s pravicami azilantov v Evropi, aktivna je tudi v informativnem delu o Iraku, Turčiji, Siriji, Sudanu in drugih deželah iz regije. Nek dunajski magazin jo je leta 2002 označil za anti-nacionalistično natakarico in dolgoletno študentko dunajske univerze.

Corinna Milborn je politologinja, publicistka in novinarka z Dunaja. Kot so-avtorica knjige Waris Dirie Schmerzenskinder, voditeljica diskusij Kluba 2 (ORF), redaktorica pri Format in glavna urednica časopisa za človekove pravice Liga, se že leta ukvarja s temami kot so globalizacija, človekove pravice in migracije. Njena knjiga Gesturmte Festung Europa je leta 2006 prejela nagrado Bruno Kreisky za najboljšo politično knjigo.

Povezave:

§   Intervju z avtoricama knjige v angleškem jeziku: http://www.wieninternational.at/en/node/8733

§   Članek o temi in knjigi v angleškem jeziku: http://www.swissinfo.ch/eng/news/social_affairs/Whistle_blown_on_forced_prostitution_policy.html?siteSect=201&sid=9045975&cKey=1210233981000&ty=st

§   http://www.milborn.net/   

§   http://www.marykreutzer.at/  

§   Kje knjigo lahko kupite: http://www.amazon.de/Ware-Frau-Spuren-moderner-Sklaverei/dp/3902404574

§   Organizacije, ki nudijo pomoč žrtvam trgovine z ženskami in prisilne prostitucije v Avstriji in Nemčiji:

§  http://www.ngo-exit.com/

§  http://www.leeza.at/

§  http://www.fim-frauenrecht.de/

Knjigo je predstavila avtorica Mary Kreutzer.

Diskusijo moderirala: Ana Jereb

Besedilo pripravila: Mateja Zobarič

V okviru festivala Rdeče zore 2009 je dogodek organiziral KUD Anarhiv v sodelovanju s kolektivom A-Infoshop.

S podporo Urada RS za mladino in Urada za mladino MOL.

Knjiga je na voljo za izposojo v Škratovi čitalnici.

www.ljudmila.org/anarhiv