10. čvek - Dolžanova soteska

Našega 10. čveka se je udeležilo 13 kolegic. Naš čvek je potekal takole: Zbrale smo se na parkirišču pred tovarno Peko in se ob 17.15 odpeljale proti Dovžanovi soteski. Parkirale smo na parkirišču v Čadovljah pri Tržiču, kjer se je začela naša pot. Dovžanova soteska je kot naravni spomenik, saj je zaradi edinstvenega nahajališča paleozojskih kamnin zavarovana - najstarejše so stare 300 milijonov let. Sotesko je izdolbla Tržiška Bistrica, ki je hudourniška reka in ima pester in slikovit vodotok, teče v najmanjših slapovih in skakalcih čez velike skale iz kremenovega konglomerata. Ob parkirišču je bil že na ogled prvi slap, nato smo se sprehodile do "hudičevega mostu". Tu sem jim povedala pripovedko domačina o imenovanju tega mostu. Seveda smo šle čez most in k vodi, da smo se od blizu ogledale skale in vodo. Od tu smo šle nazaj čez most do znamenitega predora, ki ga je leta 1885 zgradil baron Julius Born, lastnik tukajšnjih gozdov in s tem omogočil lažji prevoz ljudi in lesa v dolino. V gosjem redu smo šle skozi predor in seveda z vzkliki občutile to čudo - saj greš dobesedno skozi skalo. Ustavile smo se pri tabli STEBER, kjer je prikazana kronologija nastajanja kamnin skozi zemeljsko zgodovino širšega območja Dovžanove soteske.

Od tu je bil čudovit razgled na 6 Kušpegajrevih turnov (ali piramid), ki so bili še obsijani s soncem in nadaljevale našo pot do starega predora. Od tu pa nazaj Na Jame (tako se imenuje ta del soteske), mimo ohranjene stare hiše, v kateri še vedno živijo ljudje. Končno smo se ustavile, ker sem menila, da bi se pa eno "šilce kratkega" že prileglo. Zbrala sem zanimiv kotiček z mizico z razgledom na Borovo peč (tu prevladuje rdeči bor, v zeliščni plasti pa je največ šotnega mahu).

Po okrepčilu in sladkarijah smo se odpravile do naslednjega slapu in se po cesti počasi vračale. Med potjo smo občudovale lepote narave in prišle do vhoda na plezalno steno, kjer se pride na vrh enega turna oz. piramide. Skupno smo se odločile, da kar nadaljujemo pot nazaj skozi predor. Od tu pa zopet čez "hudičev most" - torej tretjič (in k sreči je Jožica našla na tleh od Zdenke Eržen ključe od avta). Najprej šok, potem pa veselje (ker ni vedela, da jih je izgubila). Pot nas je vodila po čudoviti sprehajalni gozdni poti ob Tržiški Bistrici do naše končne postaje Jamenšnikove domačije, kjer nas je že čakala ga. Lučka s katero sem se zmenila za ogled "PAŠTBE" - sušilnice lanu, konoplje, sadja - edina ohranjena v Sloveniji. Zanimivo ogleda in ga. Lučka nam je dala veliko koristnih informacij, pa še en šnopček je vsaka dobila.

Ga. Lučka nam je naredila še eno skupinsko fotko in odpravile smo se do parkirišča. Ker pa se kar tako nismo dale, smo med potjo nazaj proti Tržiču - na Slapu zavile v domačo gostilno Pr, Krvin in še malce počvekale ob kavici, pivcu, čajčku, vinčku in pika na i - privoščile smo si zelo okusno njihovo specialiteto "Ajdova omleta z borovnicami in smetano". Čas je bežal in ura je bila..

Ves čas čveka pa je za fotografije skrbela Romana.

Danica Špilak