STANKO VRAZ

(Pravo ime Jakob Fras, 1810 – 1851)

Rojen v Cerovcu pri Ivanjkovcih, bil jezikoslovec, pisatelj, pesnik, prevajalec, literarni kritik.

Bil je izredno jezikovno in literarno izobražen. V jezikovni in literarni izobrazbi sta ga v tistem času med Slovenci presegala samo Matija Čop in France Prešeren. V Gradcu se je učil tudi staro cerkveno slovanščino, srbščino, poljščino, ruščino in češčino, ker je želel napisati primerjalni slovar.

Pisal je v slovenske ljudske pesmi v prleškem narečju, zato je imel velike probleme z objavo le teh v raznih revijah oz. knjigah in zato je v večini ostalo pri rokopisih.

Leta 1836 je prevzel pesniško ime Stanko Vraz. Želel se je uveljaviti kot slovenski pesnik, posvečal pa se je tudi zapisovanju slovenskih ljudskih pesmi. Nekaj pesmi je poslal reviji Kranjska čbelica, kjer pa jih niso hoteli objaviti zaradi jezikovnih posebnosti, saj je pisal v domačem narečju. Leta 1835 je želel izdati pesniški zbornik Cvetlice, pozneje pa še zbornik Metuljčki, vendar mu ni uspelo.

Z njimi se je pogovarjal o zbliževanju osrednje slovenščine s štajerskimi jezikovnimi oblikami. Poskušal jih je pridobiti za svoje jezikovne načrte in jim ponudil v objavo svoje slovenske pesmi. Z njimi se je razhajal predvsem pri vprašanjih knjižnega jezika, ker si je kot Štajerec prizadeval za ohranjanje svojega narečja in njegovo uveljavljanje kot osnove za normiranje slovenskega knjižnega jezika.

Naslonil se je na knjižni jezik, vendar niti v vokalizmu niti v besedišču ni opustil vzhodnoštajerskega govora. Osrednjega knjižnega jezika ni dobro poznal, poleg tega pa je bil prepričan, da je vokalizem vzhodnoštajerskega narečja bolj sistematičen in bolj skladen z vokalizmi slovanskih jezikov kot vokalni sistem osrednjega književnega govora. Posledica takega prepričanja so bile neknjižne oblike in prevečkrat uporabljen opuščaj. S tem si je nakopal kritiko najbližjih prijateljev, zlasti jezikoslovca Frana Miklošiča.

Potem se je navdušil za ilirizem, večina slovenskih izobražencev pa je ilirizem zavračala, ker jim je pomenil opuščanje slovenščine, za Vraza pa je bila knjižna (ljubljanska) slovenščina ravno tako tuja kot (zagrebška) hrvaščina.

Ilirizem se je razvil le na Hrvaškem, tam je spoznal svojo ženo in v Zagrebu urejal narodni zbornik in pesmi v hrvaškem jeziku.

Vrazov pesniški opus v slovenščini je precej obsežen, vendar je bil dolgo časa samo v rokopisu. V celoti so bile njegove pesmi objavljene šele leta 1952 v Slovenskih djelih I.-II. , knjigi sta izšli v Zagrebu.

Z vidika slovenske literature je gotovo škoda, da je izgubila nadarjenega književnika, kajti Vraz bi utegnil biti ob Prešernu drugi pomembni pesnik slovenske romantike.

Viri: slovenska-biografija.si/