Belo obleko si že nosila [S. Petrič in ans. Svetlin]

Sonce posije za naju,

in cvetje posuje se v maju.

na najine poti

na ceste radosti.

zlati so tvoji prameni

kot listje preproga jeseni.

dišiš po pravljici

poletnih noči.

Če bi lahko pozabila

če enkrat lahko bi ljubila

iz vsega me srca

presrečna bi bila.

misel je vedno med nama

nikdar ne ostaneva sama

kot senca vije vse

objema srce.

Belo obleko si ze nosila

jaz te takrat se nisem poznal

z drugim življenje ti si delila

jaz pa sem taval in te iskal.

belo obleko si ze nosila

gledaš me zdaj

s solzami v očeh

vedno pred svetom me boš tajila,

ker je ljubezen najina greh