5. januarja 2022 smo se v 62. letu, poslovili od našega člana društva Jožeta Osojnika
Jože Osojnik (25.8.1959 - 27.12.2021) tovariš, član gasilskega društva Lipoglav
Joško se je rodil v poletnem mesecu 1959 mali družinici Osojnik v Ljubljani. V letu 1963 so
se preselili v majhno hiško Strgarjevih na Repče, kjer se je družini pridružil še mlajši brat
Marko. Joško je obiskoval osnovno šolo na Lipoglavu in jo dokončal kot vsa njegova
generacija v Polju. Nadaljeval je šolanje na srednji ekonomski šoli v Ljubljani, a se je kot
mladenič odločil, da si bo raje s svojim delom že zgodaj pridobil svoj denar. Tako se je leta 1975
zaposlil v Hoji / žagi na Škofljici.
V Hoji dolgo ni zdržal, zato je zamenjal težaško delo z lažjim v Mercator Konditorju. Leta
1994 pa je zamenjal svoj posel z rokodelstvom, oziroma se je odločil, da bo v naše domove
z malarijo prinesel svež veter.
Po dvajsetih leti dela pri različnih delodajalcih si je privoščil malo premora, da postori življenje še z domačimi
opravili. Za hobi se je rad sprehajal po gozdu in gobaril.
Tudi navdušenje nad ribarjenjem, mu slabše vreme ni nikoli odvzelo.
V letu 1975 se je včlanil v naše gasilsko društvo, kjer si je v letu 1983 po opravljenem tečaju pridobil
čin gasilca in sodeloval na kar nekaj gasilskih intervencijah in dogodkih. V letu 2005 si je
prislužil značko za tridesetletno delo v gasilski organizaciji. Kasneje mu je malo ponagajalo
zdravje in se društvenih dogodkov razen kake izjeme ni udeleževal. Je bil pa vedno na voljo
za vskočit v kak dogodek, le na pravi način, ga je bilo treba prepričati. Prav tako mu ni bilo
težko dati roke sosedski pomoči ali pa obiske vedno postreči s kako malenkostjo. Zadnjih
nekaj let se je ponovno približal gasilskemu društvu tako ob beljenju nove garaže, kot kaki
drugi malenkosti, saj je bil vsekakor človek vesele in družabne narave.
Ko je na Lipoglav prišel prvi letošnji sneg, si je Joško že s težavo nanosil drv v hiško a tega, si
ni hotel priznati, saj je bilo potrebno hišico dnevno ogreti in tudi poskrbeti, da kokoške niso
odšle spat lačne.
Ko je nenadna toplota zimskih dni odnesla sneg izpred domačega praga, se je utrudil
življenja tudi naš Joško. Srce, čeprav plemenito prenehalo je biti in žalost ter tema sta legla
na Strgarjevo hišo. Samo spomin na Joškota, vedrega, nasmejanega in s kozarčkom rujnega
v rokah, nam bo ostal v srcu za vedno.
Dragi Joško hvala ti za vse kar si za nas dobrega storil in naj ti bog povrne.
Domačim izrekamo iskreno sožalje.
Tebi pa še zadnjič kličemo z gasilskim pozdravom NA POMOČ
Slava ti !!!
zapisal M.V.