Anton Glavič 2021

Anton Glavič (2.8.1957 - 9.3.2021) tovariš, gasilski veteran

V hladnem jutru 9.marca, nas je za hudo boleznijo zapustil sin, mož, oče, tast, brat, stric, dedek in dober prijatelj Tone.

Kljub njegovi jekleni volji, ki jo je vsakodnevno izkazoval v krogu svoje družine, kot tudi na delu in med prijatelji, pa je zahrbtna bolezen premagala njegovo ljubezen do življenja.

"Bremena v življenju ga niso zlomila, a bolezen vso moč je izpila. Za njim ostala je velika praznina, ki z našim spoštovanjem in mislijo, se bo polnila."

Pozno poleti 2.augusta 1957 se je očetu Antonu in mami Frančiški rodil prvi sin Anton.

Tone je bil edinec do 6 leta, ko se mu je pridružil brat Drago, nato pa je pri svojih 14 letih dobil še mlajšo sestro Marijo. Skozi celo otroštvo je bil izredno spreten, iznajdljiv pa tudi malo nagajiv.

Osnovno šolo je obiskoval na Lipoglavu, nato pa v Polju. Izučil se je za avtoličarja, ker so bili avtomobili vedno njegova velika strast in veselje.

Kmalu je odšel od doma za delom in zamenjal kar nekaj služb. Kmalu je spoznal svojo življenjsko sopotnico Andrejo s katero sta se poročila, nato pa kmalu dobila prvega sina Sandija, 4 leta kasneje pa še sina Saša. Družinsko življenje so pričeli pri Andreji v domači hiši, leta 1986 pa so se preselili v sedanjo hišo na Pancah.

Očetova nenadna smrt v letu 1990 ga je izredno prizadela. Večkrat ga je ob vrnitvi v domačo hišo prežel spomin nanj. Njegov oče je na Pancah skoraj iz nič ustvaril pravo domačijo, po tem zgledu pa je tudi on nadaljeval tradicijo ustvarjanja lastne domačije. Leta 1992 sta z Andrejo odprla trgovino in okrepčevalnico. Leto kasneje je pričel s prevozi časopisov. Kmalu je prevozništvo s sinom Sandijem razširil in sedaj imajo zaposlenih več kot 20 ljudi.

Vedno je bil izredno hvaležen svojim domačim, prijateljem in znancem, kateri so mu na kakršen koli način pomagali pri njegovem ustvarjanju .

Neizmerno se je razveselil svojih vnukov, s katerimi se je zelo rad družil in jim delil dragocene nasvete pa tudi razne nagajivosti, ki so mu uhajale iz mladostnega spomina.

Tone je bil skromen, ob svojem 50. rojstnem dnevu je pokazal vso svojo dobrodelnost, saj je vsa zbrana sredstva od daril podaril Iskrici žalostnih oči.

V gasilske vrste je vstopil v sedemdesetih letih in si pridobil čin gasilca druge stopnje. Po manjšem premoru se je zadnja leta spet bolj posvetil domačim gasilcem. Prejel je značko za dolgoletno delo 30 tih let in lansko poletje prešel med veteranske vrste in si pridobil značko gasilskega veterana, ki bi jo moral nositi še mnoga leta. Ni minila veselica z odrom njegovega tovornjaka in nikoli mu ni bilo žal svojega kombija, da smo se njegovi gasilki tovariši in mladina peljali na pot bolj varno in sproščeno.

"Tone je bil skrben in vztrajen v življenju a junaški v zadnjem trpljenju. Toda vedno je pravil: Samo to še opravim, samo to še postorim, potem se spočijem in umirim. Vendar tega nikoli ni mogel uresničiti, ker ga je prehitela bolezen."

Dragi naš Tone, od tebe se poslavljamo ampak nikoli te ne bomo pozabili, za vedno boš v naših mislih.

- Srce je omagalo, tvoj dih je zastal, a nate spomin bo večno ostal. –

V slavo božjo z gasilskim pozdravom v službi ljudstva » Na Pomoč «.

Slava ti !!!