Znanje in jezikovne sposobnosti, ki jih učenci usvajajo in razvijajo pri pouku tujega jezika, so najprej pomembne zaradi neposredne uporabnosti za učence, kasneje pa za njihovo poklicno in nenehno izobraževanje oz. za razvijanje širše medkulturne komunikacijske sposobnosti.
Poleg že na prvi pogled očitnih uporabnih značilnosti pouk nemščine tako neposredno prispeva tudi k spoznavnemu razvoju učencev s širjenjem njihove vednosti o možnostih jezikovnega sporazumevanja, o jezikovnih sistemih in o njihovi kulturi določenosti s perspektive tujega jezika in tujih kultur.
Prispeva pa tudi k humanističnemu razvoju, saj učencem omogoča neposreden stik z drugimi ljudmi in njihovimi kulturami. Kot most do drugih kultur in izziv za razumevanje njihove drugosti in drugačnosti pouk nemščine prispeva tudi k osebnostnemu razvoju, medtem ko hkrati s poudarjanjem te drugačnosti in primerjalnih razlik krepi učenčevo narodnostno identiteto.
Z navajanjem k jezikovni interakciji pa razvija tudi njihove sposobnosti navezovanja osebnih, družbenih in medkulturnih stikov, ki so pomembni za življenje v skupnosti. Vsebine, ki jih učenci slušno, bralno in govorno ter pisno obdelajo pri nemščini 1, so: šola, prosti čas, družina in prijatelji, mesto in podeželje, datum, letni časi, prazniki, meseci in barve. Pri tem se naučijo nekoga pozdraviti, opravičiti se, predstaviti sebe in člane družine, opisati delo v šoli, napisati kratko pismo ipd.