Roman

Zapiski od tu in tam

ROMAN

je ena najsvobodnejših besedilnih vrst, kar se tiče pravil. Pravila si postavlja pisec sam; lahko na začetku ali sproti. Ta pravila morajo biti enostavna in jasna bralcem. Ob njih pa seveda veljajo tudi splošna priporočila za pisanje proze.

Roman lahko popisuje daljši ali krajši splet dogodkov in vtisov, ki so med seboj bolj ali manj povezani. Vaša zgodba torej ne rabi teči po glavni ulici, ampak lahko zavija v stranske, tudi v slepe; naj pa ne zahaja na brezpotja. Pripovedovalec zgodbe je lahko zunanji ali kateri izmed udeležencev (ne nujno glavni lik), in se lahko spreminja (pod pogojem, da bralci brez težav zaznajo spremembo). Zgodba se lahko dogaja kadarkoli, kjerkoli in komurkoli. Čas, ki ga popisuje, je lahko realen ali pa so to stoletja. Razmerje med pretečenim časom in količino besedila se lahko spreminja.

Če svojo zgodbo postavite v neznan kraj in čas ter med neznane ljudi, se lahko kmalu zapletete v nelogičnosti, ki jim ne boste kos. Zgodovinskega romana se torej lotite le, če izbrano obdobje poznate kot svojega. Za (znanstveno) fantastičen roman morate kraj, čas in like ustvariti in jih imeti ves čas pisanja živo pred očmi, sicer se lahko izgubite v lastni domišljiji (kar je za vajo zelo priporočljivo kdaj pa kdaj tudi narediti; plavanja se lahko naučiš samo tako, da greš v vodo in plavaš).

Na okus po romanu torej najlažje pridete tako, da popišete resnično zgodbo ali zgodbo, ki se dogaja v času vašega življenja na vam dobro znanih geografskih lokacijah. Tako ne boste imeli težav niti z izmišljevanjem niti s pravili (resničnost se nikoli ne odvija v nasprotju s priporočili za pisanje proze). Lahko se boste posvetili pisanju samemu – ne le temu, kar pišete, ampak tudi kako to pišete.

Igranje z glasovnimi in besednimi figurami, prenesenimi pomeni, izborom pripovedovalca, gostoto časa … (gl. Trdina v pogl. 'Literatura') ločuje leposlovje od 'navadnega' pisanja. Pravila, ki smo jih obravnavali (in še mnoga, ki jih nismo) so zgolj osnova, ki omogoča, da zgodbe lažje tečejo, da se ne zatikajo in zapletajo same vase. Ko stečejo, jih pa igranje – ustvarjanje lastnega sloga – spreminja iz poročanja v umetnost. Besede so opeke. Iz njih lahko zgradite stanovanjski blok ali katedralo; odvisno, kako jih zložite skupaj …


JANKO KOS – ROMAN


Najstarejše oznake za roman je mogoče najti v antični, tj. grško-rimski in staroindijski terminologiji.

Antični roman so imeli za isto zvrst kot zgodovinopisje in ga z njim tudi povezujejo, najdemo pa tudi

izraz pripoved. Antika torej za svoje romane ni ustvarila posebnega literarno-zvrstnega termina, ampak

je prenašala nanje oznake drugih zvrsti. Ravno tako tudi staroindijska.

- v Evropi se kot prvi izraz beleži staro-francoski termin

»romanz«

- 12. st. > označuje novo zvrst verznih pripovedi, ki so se z viteško ljubezensko in pustolovsko

motiviko razlikovale od junaško epskih

»chansons de geste«.

2/2 12. st >

Chretien de Troyes

- 13. st > termin se prenese z viteških pesnitev na prozne pripovedi

- 1560 > Pasquier prvi zapiše besedo roman

- 17. st je čas, ko se je pomen fr. termina dokončno ustalil in označuje pripoved v prozi, ki je

domišljijska, viteška pustolovska ali fantastična > heroično-galantni romani, tj. tip kratke pripovedi

-

Rabelais roman Pantagruel in Gargantua poimenuje kot »knjiga«

- fr. termin sprejmejo zgodaj Italijani >»romanzo« (Pulci, Boiardo, Ariosto) > posebnost it. razvoja je

torej ta, da je termin uporabljala za dva primera: za formo renesančne epike in nato za roman v

sodobnem smislu


- termin se prenese tudi na Portugalsko, v Španijo, kjer je termin našel mesto šele v 17. st  (Cervantes:

Don Kihot, Persil in Sigismunda; imenuje jih»historias«), takrat pa nastane tudi pojem »novela«

za daljšo pripovedno obliko. Podobni primeri so tudi v anglosaški literaturi > pojavi se že v 13. st in ima

več oblik: romanse, romaunce..., Byron  »romaunt«; pojmovni obseg je sledil kot v Franciji


- španski in angleški termin se razširita v anglosaškem in latinsko-ameriškem prostoru, francoska oznaka prodre v srednjo Evropo > nemški (17. st.)> slovanski prostor


PROBLEM OPREDELITVE

je del ene pripovedne zvrsti le z drugo terminologijo. Literarna veda mora za skupni imenovalec formulirati, katere so skupne poteze vseh možnih romanopisnih tekstov.


Formalna opredelitev:


Ti tri elementi pojem romana konstituirajo šele v medsebojni zvezi – relativnost določil (poleg tega mora biti zgodba strnjena v sklop, gre za princip enotnosti dogajanja po Aristotelu, čeprav v romanu ni prisotna v tako strogi obliki kot v dramatiki...). Formalna opredelitev je tako zelo relativna, vendar nujna.


RAZVOJ POJMA


Na prehodu v naše stoletje:


Poznoantična doba še ni premogla specifičnega termina za romane, saj si je pomagala z imeni drugih

zvrsti, je pa oblikovala prve teoretične poglede na roman (Nicolaos, Macrobius) Še vedno ni govora o prozni formi ali obsegu, na pa tudi o epski sestavi. Gre le za vsebinske opredelitve.


2. SREDNJI VEK IN RENESANSA

Termin roman se je razvil v poznem srednjem veku in se osredotočil na prozne pripovedi o viteških

prigodah > vendar ni bil dokončen.

Renesansa: poleg viteškega in historičnega epa se pojavijo še:


Pojem je bil tako še nedoločen, uporabljali so druge nazive za dela. (viteška knjiga, historias...) V srednjem veku ni bilo enotnega pojma o romanu, ker rabe termina »romanz« niti ni spremljala kakršna koli teorija, v renesansi pa tudi še ne zaradi terminološke neenotnosti in zaradi množice novih idej, ki so prihajale iz Aristotelove Poetike > poznorenesančne poetike so razpravljale predvsem o epu, ki ga je povzdignil v najvišjo literarno zvrst > za vsako besedilo je pomemben zakon posnemanja, to pa je po njegovem veljalo tudi za ep v prozi (ni nujno da gre samo za verzno obliko), ki je že jasno meril na pojem romana. Romana ni omenil zato, ker ga v takratnem času še ni bilo. Tudi renesansa si pri oznaki romana pomaga z različnimi termini iz pozne antike. Novosti v renesančnem pojmovanju romana so:

vsebinsko opredelitev pojma)

Poznorenesančni pojem romana je izhodišče novoveškemu pojmu!!! (Cervantes: Don Kihot; na

začetku romana poteka pogovor med kanonikom in župnikom, zadeva pa se predvsem viteških

romanov. Cervantes viteške knjige imenuje »libros de caballerias«, »miletske zgodbe«, »historia«

..., bistvo je torej, da mu roman pomeni ep v prozi in od verznih epskih pesnitev se loči le formalno,

zavrača romane, v katerih prevladuje čudežno in nemogoče, večjo verjetnost vidi v grških ljubezenskih romanih, viteški pa naj bi bili bolj za zabavo. Tu so pomembna izhodišča za kasnejše pojmovanje.


3. BAROK IN KLASICIZEM


Nastane prva teoretična razlaga romana kot posebne literarne zvrsti > pojem v pravem pomenu besede

> Pierre Daniel Huet: »Traktat o izvoru romanov«; pomemben je barok, ki je stilno nasprotje klasicizmu:



V  zač. 17. st v Franciji nastaja kritična, polemična in satirična literatura > janzenisti in cerkveni pisci zavračajo roman kot  moralno škodljivo, pohujšljivo čtivo, ki je v nasprotju s krščanskimi načeli. Zaradi kritičnega ukvarjanja s pomenom romana pojem ni napredoval do Hueta. Več poskusov je bilo v Nemčiji (David Richter, Sigmund von Birken...)


4. RAZSVETLJENSTVO

Ko se je začel pojavljati  novi razsvetljenski roman, je Huetov pojem galantično-heroičnega romana

postajal neustrezen. Do bistvenih sprememb pride v 2/2 18. st. v Nemčiji: Johann Cristoph Gottsched;


5. 19. STOLETJE / PREDROMANTIČNA IN ROMANTIČNA TEORIJA ROMANA


Teoretično razmišljanje o romanu se razširi in poglobi zaradi razmaha literarne kritike, zgodovine in teorije. Kljub temu zaresnega napredka v smislu pojma romana ni. Pač pa je do kraja povezalo in dopolnilo pojmovanja, ki si se začela oblikovati v 18. st.

b) Herder: postavi odločilne novosti, ki vplivajo na pojem romana 20. st:



Romantična teorija romana:
rom. subjektivnost je popolnoma svobodna in ustvarjalna!!!:


Znanstveno-filozofska razlaga pojma romana

se razmahne v okviru nemške estetike iz začetka 19. st: vrnitev h konkretnejšim vsebinskim in formalnim določilom pojma > vrnitev k historičnosti pojma


Najpomembnejše romantično-klasične estetike iz ½ 19. st so sledile Schellingu.


Sredi 19. st sledi zaton romantično-klasične estetike razen pri Gottschallu in Kleinpaulu. Avtorji realistično-naturalističnega romana so sami poskušali teoretično obravnavati problem romana,n vendar so se bolj opirali na konkretna vprašanja  vsebinskih in formalnih teženj. Stendhal: roman je ogledalo družbe;

Balzac: roman je raziskovanje stanja, slojev in nravi sodobne družbe; Emile Zola: eksperimentalni, naturalistični roman (roman je zaradi naravoslovno-socioloških ciljev postal študija)

Določnejše ideje pa prinese 19. st v teoretiziranje romana na slovenskem področju. (M. Čop,


6. 20. STOLETJE

Potem ko je 2/2 19. st. obstala večidel v elektičnem ponavljanju idej, ki jih je o bistvu romana izdelala

romantično-klasična estetika, se je v 20. st. razmahnilo znotraj literarne vede mnogostransko,

znanstveno intenzivno raziskovanje romana. Večidel raziskav je specialen – osredotoča se le na

posamezna področja > obča teorija romana 20. st. se giblje v omejenem območju, kjer prehaja literarna

veda v filozofijo umetnosti in estetiko.


Lukacs: Teorija romana, 1914

ideološko in kulturno-zgodovinsko


Ortega, esej Ideas sobre la novela, 1925


Bahtin, Epos in roman, 1937-41

Njegova teorija je zadnja od velikih razlag, ki jih je 20. st. posvetilo romanu. Nobena od teh teorij ni popolnoma nova, saj se v vsaki nadaljuje teoretična osnova od prejšnjih raziskovanj. Novost je predvsem v tem, da krožijo okoli problema konca romana, kot da o bistvu romana ni mogoče več formulirati bistveno novih opredelitev.


TIPOLOGIJE IN KLASIFIKACIJE


Tipologije:


Jean Paul

(epski, dramski roman),


Lukacs

(4 tipi romanov – razmerje med junakom in stvarnostjo):


Od tipologij 20. st. so najpomembnejše tiste, ki so nastale iz raziskav pripovedovalca v romanu,

njegove perspektive in položaja, njegove glediščne točke:


Muir, 1928


W. Kayser, 1948


Stanzel, (glediščna točka pripovedovalca), 1955


Njegovo tipologijo prevzame Markiewicz. Bahtin, 1928


PERIODIZACIJA

Evropski roman:


Klasifikacija

Za vse književne vrste je dobro upoštevati dramski trikotnik