Roman
Zapiski od tu in tam
ROMAN
je ena najsvobodnejših besedilnih vrst, kar se tiče pravil. Pravila si postavlja pisec sam; lahko na začetku ali sproti. Ta pravila morajo biti enostavna in jasna bralcem. Ob njih pa seveda veljajo tudi splošna priporočila za pisanje proze.
Roman lahko popisuje daljši ali krajši splet dogodkov in vtisov, ki so med seboj bolj ali manj povezani. Vaša zgodba torej ne rabi teči po glavni ulici, ampak lahko zavija v stranske, tudi v slepe; naj pa ne zahaja na brezpotja. Pripovedovalec zgodbe je lahko zunanji ali kateri izmed udeležencev (ne nujno glavni lik), in se lahko spreminja (pod pogojem, da bralci brez težav zaznajo spremembo). Zgodba se lahko dogaja kadarkoli, kjerkoli in komurkoli. Čas, ki ga popisuje, je lahko realen ali pa so to stoletja. Razmerje med pretečenim časom in količino besedila se lahko spreminja.
Če svojo zgodbo postavite v neznan kraj in čas ter med neznane ljudi, se lahko kmalu zapletete v nelogičnosti, ki jim ne boste kos. Zgodovinskega romana se torej lotite le, če izbrano obdobje poznate kot svojega. Za (znanstveno) fantastičen roman morate kraj, čas in like ustvariti in jih imeti ves čas pisanja živo pred očmi, sicer se lahko izgubite v lastni domišljiji (kar je za vajo zelo priporočljivo kdaj pa kdaj tudi narediti; plavanja se lahko naučiš samo tako, da greš v vodo in plavaš).
Na okus po romanu torej najlažje pridete tako, da popišete resnično zgodbo ali zgodbo, ki se dogaja v času vašega življenja na vam dobro znanih geografskih lokacijah. Tako ne boste imeli težav niti z izmišljevanjem niti s pravili (resničnost se nikoli ne odvija v nasprotju s priporočili za pisanje proze). Lahko se boste posvetili pisanju samemu – ne le temu, kar pišete, ampak tudi kako to pišete.
Igranje z glasovnimi in besednimi figurami, prenesenimi pomeni, izborom pripovedovalca, gostoto časa … (gl. Trdina v pogl. 'Literatura') ločuje leposlovje od 'navadnega' pisanja. Pravila, ki smo jih obravnavali (in še mnoga, ki jih nismo) so zgolj osnova, ki omogoča, da zgodbe lažje tečejo, da se ne zatikajo in zapletajo same vase. Ko stečejo, jih pa igranje – ustvarjanje lastnega sloga – spreminja iz poročanja v umetnost. Besede so opeke. Iz njih lahko zgradite stanovanjski blok ali katedralo; odvisno, kako jih zložite skupaj …
JANKO KOS – ROMAN
Najstarejše oznake za roman je mogoče najti v antični, tj. grško-rimski in staroindijski terminologiji.
Antični roman so imeli za isto zvrst kot zgodovinopisje in ga z njim tudi povezujejo, najdemo pa tudi
izraz pripoved. Antika torej za svoje romane ni ustvarila posebnega literarno-zvrstnega termina, ampak
je prenašala nanje oznake drugih zvrsti. Ravno tako tudi staroindijska.
- v Evropi se kot prvi izraz beleži staro-francoski termin
»romanz«
- 12. st. > označuje novo zvrst verznih pripovedi, ki so se z viteško ljubezensko in pustolovsko
motiviko razlikovale od junaško epskih
»chansons de geste«.
2/2 12. st >
Chretien de Troyes
- 13. st > termin se prenese z viteških pesnitev na prozne pripovedi
- 1560 > Pasquier prvi zapiše besedo roman
- 17. st je čas, ko se je pomen fr. termina dokončno ustalil in označuje pripoved v prozi, ki je
domišljijska, viteška pustolovska ali fantastična > heroično-galantni romani, tj. tip kratke pripovedi
-
Rabelais roman Pantagruel in Gargantua poimenuje kot »knjiga«
- fr. termin sprejmejo zgodaj Italijani >»romanzo« (Pulci, Boiardo, Ariosto) > posebnost it. razvoja je
torej ta, da je termin uporabljala za dva primera: za formo renesančne epike in nato za roman v
sodobnem smislu
- termin se prenese tudi na Portugalsko, v Španijo, kjer je termin našel mesto šele v 17. st (Cervantes:
Don Kihot, Persil in Sigismunda; imenuje jih»historias«), takrat pa nastane tudi pojem »novela«
za daljšo pripovedno obliko. Podobni primeri so tudi v anglosaški literaturi > pojavi se že v 13. st in ima
več oblik: romanse, romaunce..., Byron »romaunt«; pojmovni obseg je sledil kot v Franciji
- španski in angleški termin se razširita v anglosaškem in latinsko-ameriškem prostoru, francoska oznaka prodre v srednjo Evropo > nemški (17. st.)> slovanski prostor
PROBLEM OPREDELITVE
antični pripovedni teksti, japonski monogatari, indijske kathas, histories, novels, novelas > vse
je del ene pripovedne zvrsti le z drugo terminologijo. Literarna veda mora za skupni imenovalec formulirati, katere so skupne poteze vseh možnih romanopisnih tekstov.
Formalna opredelitev:
roman je tekst, napisan v prozi ali nevezani besedi, je umetniški tekst
zunanji obseg > najobsežnejša oblika pripovedne proze
epskost > spada v območje epike
Ti tri elementi pojem romana konstituirajo šele v medsebojni zvezi – relativnost določil (poleg tega mora biti zgodba strnjena v sklop, gre za princip enotnosti dogajanja po Aristotelu, čeprav v romanu ni prisotna v tako strogi obliki kot v dramatiki...). Formalna opredelitev je tako zelo relativna, vendar nujna.
RAZVOJ POJMA
ANTIKA
nima enega samega, specifičnega termina, zato nimamo še razvitega pojma o romanu Kereny
fabula = pripoved o nemogočih, lažnivih stvareh > verzi iz tragedije
historia = pripoved o stvareh, ki so se res zgodile > verzi iz zgo. epa
argumentum = izmišljotina, ki bi se lahko zgodila > verzi iz komedije
Na prehodu v naše stoletje:
ljubezenski roman
satirično-komični roman
fantastično-pustolovski roman
psevdohistorični roman
fantastično-potopisni roman
zgodnje-krščanski roman
Poznoantična doba še ni premogla specifičnega termina za romane, saj si je pomagala z imeni drugih
zvrsti, je pa oblikovala prve teoretične poglede na roman (Nicolaos, Macrobius) Še vedno ni govora o prozni formi ali obsegu, na pa tudi o epski sestavi. Gre le za vsebinske opredelitve.
opredelitev romana v razmerju do resnice in resničnosti
opozorilo na pomen ljubezenskih motivov za dogajanje v romanu
2. SREDNJI VEK IN RENESANSA
Termin roman se je razvil v poznem srednjem veku in se osredotočil na prozne pripovedi o viteških
prigodah > vendar ni bil dokončen.
Renesansa: poleg viteškega in historičnega epa se pojavijo še:
viteški, pustolovsko-ljubezenski, pikareskni, pastoralni, satirično-komični roman.
Pojem je bil tako še nedoločen, uporabljali so druge nazive za dela. (viteška knjiga, historias...) V srednjem veku ni bilo enotnega pojma o romanu, ker rabe termina »romanz« niti ni spremljala kakršna koli teorija, v renesansi pa tudi še ne zaradi terminološke neenotnosti in zaradi množice novih idej, ki so prihajale iz Aristotelove Poetike > poznorenesančne poetike so razpravljale predvsem o epu, ki ga je povzdignil v najvišjo literarno zvrst > za vsako besedilo je pomemben zakon posnemanja, to pa je po njegovem veljalo tudi za ep v prozi (ni nujno da gre samo za verzno obliko), ki je že jasno meril na pojem romana. Romana ni omenil zato, ker ga v takratnem času še ni bilo. Tudi renesansa si pri oznaki romana pomaga z različnimi termini iz pozne antike. Novosti v renesančnem pojmovanju romana so:
povezujejo obstoj in naravo romana z epom (roman je samo oblika epa – s tem izenačijo
vsebinsko opredelitev pojma)
romani so pisani v prozi > dajejo prednost formalni opredelitvi romana
Poznorenesančni pojem romana je izhodišče novoveškemu pojmu!!! (Cervantes: Don Kihot; na
začetku romana poteka pogovor med kanonikom in župnikom, zadeva pa se predvsem viteških
romanov. Cervantes viteške knjige imenuje »libros de caballerias«, »miletske zgodbe«, »historia«
..., bistvo je torej, da mu roman pomeni ep v prozi in od verznih epskih pesnitev se loči le formalno,
zavrača romane, v katerih prevladuje čudežno in nemogoče, večjo verjetnost vidi v grških ljubezenskih romanih, viteški pa naj bi bili bolj za zabavo. Tu so pomembna izhodišča za kasnejše pojmovanje.
3. BAROK IN KLASICIZEM
Nastane prva teoretična razlaga romana kot posebne literarne zvrsti > pojem v pravem pomenu besede
> Pierre Daniel Huet: »Traktat o izvoru romanov«; pomemben je barok, ki je stilno nasprotje klasicizmu:
1666
ali smejo biti romani zgolj zabavni ali poučni
kdaj so bralcu škodljivi in kdaj mu koristijo
ali naj pripovedujejo o neverjetnih junakih ali o življenjski verjetnosti
gre za obrambo pred napadi cerkvenih piscev
zahteva večje upoštevanje Aristotelovih pravil
te zahteve poskuša prilagoditi baročnemu heroično-galantnemu romanu, ki je vzorec teorije skupaj z grškim ljubezenskim romanom, od koder je jemal vsebinske in formalne sestavine
razloži vsebinske in formalne razlike med romanom / epom
združi dosedanje opredelitve in jih jasno formulira
V zač. 17. st v Franciji nastaja kritična, polemična in satirična literatura > janzenisti in cerkveni pisci zavračajo roman kot moralno škodljivo, pohujšljivo čtivo, ki je v nasprotju s krščanskimi načeli. Zaradi kritičnega ukvarjanja s pomenom romana pojem ni napredoval do Hueta. Več poskusov je bilo v Nemčiji (David Richter, Sigmund von Birken...)
4. RAZSVETLJENSTVO
Ko se je začel pojavljati novi razsvetljenski roman, je Huetov pojem galantično-heroičnega romana
postajal neustrezen. Do bistvenih sprememb pride v 2/2 18. st. v Nemčiji: Johann Cristoph Gottsched;
teoretik zgodnje-razsvetljenskega klasicizma, ker je nasproti baroku in baročnemu romanu, pojma v svoji razpravi skoraj ne omeni
kasneje le sledi Huetovim idejam in jim očita premalo moralizma > to je pa že zahteva po novi, razsvetljenski obliki romana, vendar pojma ne oblikuje, čeprav so na sceni že Lesage, Defoe, Swift, Marivaux, Smollet, Richardson... približajo se pikaresknim tekstom ali pa memoarom, potopisom, satiram ..., tak razvoj pa presega meje Huetovega pojma.
do nove teorije romana pride šele v koncu razsvetljenstva
F. von Blankenburg, 1774
prva velika teorija evropskega romana
roman je zvrst, ki streže množični zabavi, tako da je treba vplivati na okus množice in na izboljšavo njenih nravi (tipično razsvetljensko), vodi nas k popolnosti humanitete
roman je treba usmeriti nazaj k resnici in naravi (tj. harmonija čutnosti in razuma)
roman naj se ukvarja z dejanji in občutki človeka, ne množice
osrednja vsebina človeka je človekova bit, ki je istovetna z njegovim notranjim stanjem
vzorec romanopisja:
Fielding, Wieland: Razvojni roman. Na podlagi njunih del gradi podobo idealnega romana
roman naj razširi območje snovi preko ljubezenski h tudi na družbene
pojem gradi predvsem iz vsebinskih določil > historično omejena teorija, ne pa univerzalna > ker gre za razsvetljenska določila, ki so drugačna od srednjeveških in antičnih
zastarelost teorije: v Angliji v tem času že nastaja predromantični roman, zlasti grozljivi, na celini pa je preusmeril tok Rousseau > sentimentalni roman (Nova Eloiza), do vrha pa ga pripelje Goethejev Werther
po njemu sledi v razvoju romana zastoj!!!
5. 19. STOLETJE / PREDROMANTIČNA IN ROMANTIČNA TEORIJA ROMANA
Teoretično razmišljanje o romanu se razširi in poglobi zaradi razmaha literarne kritike, zgodovine in teorije. Kljub temu zaresnega napredka v smislu pojma romana ni. Pač pa je do kraja povezalo in dopolnilo pojmovanja, ki si se začela oblikovati v 18. st.
Prvi poskus širitve določil iz 18. st. predstavlja Goethe: Trpljenje mladega Werthwerja in Učna leta Wilhelma Meistra; weimarska klasika!!!
v Učnih letih je vpeljal primerjalno analizo romana in drame: roman: predstavljanje miselnosti in pripetljajev / drama: predstavljanje značajev in dejanj
roman je subjektivna epopeja, v katerem pisatelj opisuje svet na svoj način > v ospredje postavlja avtorjevo subjektivnost (=značilnost teorije 20. st!!!), ker pa še ni čisto svobodna, je pojem romana predromantičen v smeri weimarske klasike
b) Herder: postavi odločilne novosti, ki vplivajo na pojem romana 20. st:
nobena pesniška zvrst ni obsežnejša od romana
roman vsebuje ne samo zgo., geogr., fil. in teorijo, ampak tudi poezijo vseh vrst in zvrsti v prozi
vsebinsko in formalno območje romana je neomejeno
roman je poezija v prozi >
romantičen pojem romana
Romantična teorija romana:
rom. subjektivnost je popolnoma svobodna in ustvarjalna!!!:
rom. subjektivnost je popolnoma svobodna in ustvarjalna!!!:
dokončno razvije vprašanje romana kot pesniško-literarne zvrsti:
teza, da roman ni samo sredstvo poduka in zabave, ampak mora biti čista umetnost, tj. estetski organizem, ki ni samo predstavljanje stvarnosti
roman ni področje ene literarne vrste, ampak je zmožna vsakršnega mešanja in sinteze > v tem smislu je roman najbolj univerzalna, najvišja literarna zvrst
prerase historično omejene opredelitve romana
pojavlja se samo v krogu zgodnje nemške romantike!!!
Novalis (bistvo romana je absolutna subjektivnost, domišljija, notranjost, tj. čisti duh; roman mora biti tako zasnovan na sanjah, pravljičnosti in simboliki, predvsem pa v poeziji > roman mora biti skoz in skoz poezija)
F. Schlegel (v zgodnjem obdobju je štel za najvišjo literarno zvrst tragedijo, sedaj pa roman; roman je nepresegljivi del pesništva, je poetični ideal; roman je romantična knjiga)
Znanstveno-filozofska razlaga pojma romana
se razmahne v okviru nemške estetike iz začetka 19. st: vrnitev h konkretnejšim vsebinskim in formalnim določilom pojma > vrnitev k historičnosti pojma
Schelling 1802-1803: spet postavi roman v razmerje z epom, vzor mu je Don Kihot, pravavsebina romanov je boj med idealnim in realnim; vsebinski in formalni del združi s svojim časom > prva historično-filozofska opredelitev bistva romana
Jean Paul, 1804: na roman ne gleda filozofsko-zgodovinsko, ampak vidi bistvo v formalnih značilnostih > poetična vrednost romana – roman je poetična stvaritev: romantično-estetsko stališče!!!
Najpomembnejše romantično-klasične estetike iz ½ 19. st so sledile Schellingu.
Solger
Hegel: združi Schellinga in Blankenburga; izogne se romantičnim idejam, romanu v umetnostnem svetu ne pripisuje prevelikega pomena, postavlja ga v območje epskega pesništva novega veka. Roman je torej nižja zvrst od epa in tragedije. Roman mu je istoveten z meščanskim romanom razsvetljenstva.
na njega se opira Vischer; roman je moderni ep
Sredi 19. st sledi zaton romantično-klasične estetike razen pri Gottschallu in Kleinpaulu. Avtorji realistično-naturalističnega romana so sami poskušali teoretično obravnavati problem romana,n vendar so se bolj opirali na konkretna vprašanja vsebinskih in formalnih teženj. Stendhal: roman je ogledalo družbe;
Balzac: roman je raziskovanje stanja, slojev in nravi sodobne družbe; Emile Zola: eksperimentalni, naturalistični roman (roman je zaradi naravoslovno-socioloških ciljev postal študija)
Določnejše ideje pa prinese 19. st v teoretiziranje romana na slovenskem področju. (M. Čop,
6. 20. STOLETJE
Potem ko je 2/2 19. st. obstala večidel v elektičnem ponavljanju idej, ki jih je o bistvu romana izdelala
romantično-klasična estetika, se je v 20. st. razmahnilo znotraj literarne vede mnogostransko,
znanstveno intenzivno raziskovanje romana. Večidel raziskav je specialen – osredotoča se le na
posamezna področja > obča teorija romana 20. st. se giblje v omejenem območju, kjer prehaja literarna
veda v filozofijo umetnosti in estetiko.
Lukacs: Teorija romana, 1914
roman je naslednik epa in se ga da v bistvenih stvareh primerjati z epom
kot ep je tudi roman mogoče opredeliti ne samo formalno, ampak predvsem vsebinsko,
ideološko in kulturno-zgodovinsko
roman je tipično evropska zvrst, ki obstaja šele od konca srednjega veka naprej
prvi roman je Don Kihot
razvoj romana po 1900 se izteka, ker sta njegova vsebina in forma izčrpani
ideje črpa iz nemške klasične filozofije in rom.- klas. estetike
po sprejetju marksizma ideje spremeni!!! Zvrst romana obravnava širše.
Ortega, esej Ideas sobre la novela, 1925
v nasprotju z Lukacsom mu ni šlo za opredelitev bistva romana, ampak za analizo položaja in prihodnosti romana v 20. st
roman je izčrpana zvrst
edina rešitev mu je konstruiranje posebne ustvarjalne ali imaginarne psihologije > Proust
njegov pojem o romanu je širši > omogoča več idej, znotraj njega je prostora tako rekoč za vse: religijo, sociologijo, estetsko kritiko, prirodoslovne vede …
Bahtin, Epos in roman, 1937-41
roman je čisto posebna literarna forma in ne le zvrst
je svobodna, nestalna zvrst, ki se spreminja, menja oblike ... = neskončna. Zato ga ni mogoče definirati
kar se prihodnosti tiče, v njej ne vidi konca in izčrpanosti
temeljne strukturalne posebnosti: večjezičnost, nove časovne koordinate, neposreden stik s sedanjostjo v njeni nepopolnosti > je znak novega, odprtega, neprestano razvijajočega se svobodnega modernega sveta
ep/roman: opisovanje preteklosti/opisovanje sedanjosti ...
Njegova teorija je zadnja od velikih razlag, ki jih je 20. st. posvetilo romanu. Nobena od teh teorij ni popolnoma nova, saj se v vsaki nadaljuje teoretična osnova od prejšnjih raziskovanj. Novost je predvsem v tem, da krožijo okoli problema konca romana, kot da o bistvu romana ni mogoče več formulirati bistveno novih opredelitev.
TIPOLOGIJE IN KLASIFIKACIJE
tipologij ni mogoče deliti po snoveh, motivih, temah, likih... > zgrajena je na pojmovno izdelanem načelu in zaokrožena v sistem, zato posega v globljo problematiko romanov in ima znanstveno-filozofsko vrednost
klasifikacija pa je empirično-deskriptivno opravilo in brez večje znanstvene vrednosti, saj razdeljuje romane po motivnih, idejnih in formalnih potezah
Tipologije:
Jean Paul
(epski, dramski roman),
Lukacs
(4 tipi romanov – razmerje med junakom in stvarnostjo):
roman abstraktnega idealizma – junak spreminja svet po svoji ideji
roman kompromisa ali sinteze – sožitje jaza in stvarnosti
roman deziluzije – junak se distancira do sveta
roman – epopeja
Od tipologij 20. st. so najpomembnejše tiste, ki so nastale iz raziskav pripovedovalca v romanu,
njegove perspektive in položaja, njegove glediščne točke:
Muir, 1928
roman značajev postavlja v središče značaja junaka (Thackeray: Semenj ničevosti)
dramski roman (J. Austin: Viharni vrh)
kroniški roman, ki prikazuje svet in posameznika v kavzalni povezanosti (Tolstoj: Vojna in mir)
W. Kayser, 1948
roman dogajanja (zaključeno dogajanje – začetek, vmesene epizode, konec)
roman likov – glavni lik je junak
roman prostora – mozaična stvarnost v širokem razponu, dogajanje je strnjeno okoli osrednje figure
Stanzel, (glediščna točka pripovedovalca), 1955
avktorialni roman (pripovedovalec je vsevedni)
roman jaza (pripovedovalec je eden od junakov, ki dogajanje pozna)
personalni roman(pripovedovalec se umakne, bralec se znajde neposredno pred junakom)
Njegovo tipologijo prevzame Markiewicz. Bahtin, 1928
monološki roman
dialoški roman
PERIODIZACIJA
Evropski roman:
antični (helenistični, pozno-antični, grško-rimski) > srednjeveški > renesančni < baročni > razsvetljenski > sentimentalni > predromantični > romantični > realistični > naturalistični > dekadenčni > simbolistični > moderni > ekspresionistični > socialno-realistični > eksistencialistični > novi roman (roman nouveau) > postmoderni