Zapleši še idnouk

Vijdiš, v našon püngradi trava zelenij, dišij ži po pomladi, srce pa hrepenij. Naj sunce žarko svejti, naj skuze posišij, za mene nede pomladi, pomlad si moja bila tij.

Nede mi več rasla, travica zelena, ge se mi je šetala, lübica liblena.

Nikaj se ne jouči, lübica liblena, či te ne bon mogel jes pred oltar pelati. Pred oltar pelati, rouko ti podati, rouko ti podati, lijce küšüvati.

Tan pri staron broudi so, na proščenje špilali, pesmi stare, ka poznamo jih fsi, ka vsak se lêjko zavrtij. Te pa čardaš vrejžejo, na goslij strune poučijo, na plesišče prijdeš tij, pa se sama zavrtijš.

Daj, zapleši še idnouk, gledau bi te cejlo nouč, daj, zapleši še idnouk, samo za mené idnouk, vütru čaka me duga pout.

Zdaj vsakše leto hodin ta, gda proščenja prijde čas, gda pri staron broudi špilajo, gda čardaš vrejžejo. A nega, nega več tebé , drüjgi časi, drüjgi lidjé, samo Müjra tiho doj tečé, doj tečé, kak moje skuzé.

Tiho praznimo kozarce, tiho, brez besed, le včasih kakšno rečemo o dneh, ki ni jih več. Šla mladost je, šla so leta, zguban je obraz, le v tej stari krčmi zdi se, da obstal je čas.

Daj, nalij še vina, naj gre pesem do srca, naj pozabim tiste čase, jutra najina, zaigrajo naj trobente, boben, kontrabas, saj cigani ne vedo, da moja si bila.

Strun dotaknejo se prsti, iz grla pride glas, zaigrajte še cigani, pesem njej v čast.

Včasik, gda smo še dečki bilij, špilali smo po cêjle nočij. Janči špilau gosli je, Pišta pa ramúnike. Joško je vlačo kontrabas, jes pa san spejvau, kelko dau mi je glas.

Na božično nouč smo šli od hiže di hiže, pa smo špilali, vse najbouše vouščili, zdravja, pejnez puno, naj vas Bouk živé. V ednoj maloj hižici pa nan dvêri deklica odpre...

Gleda nas, a dugo nikaj ne gučij, a po lijci njenon tiho skuza doj tečé, tiho pravi, špilajte mi, mužikaši vij, tak pri srci me bolij.

Špilajte mi, mužikaši, prazen je moj doum, moj dragi me pozabo na božično nouč, špilajte mi, mužikaši, dobro znate vij, ka ljubezen prava nigdar ne zbledij.

Špilali smo še dugo v nouč, a pri srci nan tak čüdno je bilou, le bejle so snežinke tiho padale doj na zemlou. A v düši nan ostale so besede tiste mlade deklice...

Teče mi, teče mi vodica, skouz toga moustiča zijdanoga, ge se je lübica zmijvala, milo se joukala.

Jouči se, jouči se, vej se šče bouš, te da bon jes k soldaton šou, z ednoga kraja v drügi kraj, nede me več nazaj.

Zaspale so sive mestne ulice, v parku prazne so klopi, mimo prve grem gimnazije, tu bila si, ljubezen šolskih dni. Zdaj pa grem po tvoji ulici, čisto tiho, kot da se bojim, da v sanjah tvojih te ne prebudim, moja luč si te noči.

Ko te sonce zbudi in ko ne bo več noči, ob tebi bom za vse dni, ko te sonce zbudi.

A glej, zdaj ceste odpeljale so naju čisto nekam drugam, le slike stare mi pričarajo zopet tebe in tisti čas. In ko ne vem več, kam bi sam s seboj, poiščem v parku tisto klop, tam sedim in čakam, da bo šla mimo mene še ena noč.

Ko te sonce zbudi in ko ne bo več noči, ob tebi bom za vse dni, ko te sonce zbudi.

Vse dneve, noči vse, zate sem "raskiral", hodil po gostilnah, kozarce razbijal, samo da vsaj enkrat bi me opazila, da v mojem srcu spet bi prižgala upanje.

A ti si hodila z vsemi, se ljubila, zate bil sem manj kot kupica vina, ostala je meni le solza, bolečina in tale melodija, ki zate jo igram.

Moja rozi, ti si mi strla srce,moja Rozi, brez tebe ni sončnega dne, moja Rozi, v oči me vsaj enkrat poglej, vidiš, da za zmeraj tebe v svojem srcu bom imel!

V našoj maloj vesi tak pomali čas letij, pa je tjeden mijmo, pa se nikaj ne zgodij. V petek šou bi s teuf v kino, pa je en brezvezen film, zato te rajši malo k Müjri pelan, tan te doj sličén. Tan je sigdar viska trava, Müjra glasno doj teče, tan se k tebi stijsnen, tan obečan ti srce.

Hej, hej, samo ne pijtaj me, ge bon vütro spal... Hej, hej, samo ne pijtaj me, s kin bon vütro spal...

Zajtra pa ži vijdiš, sigdar iden san dumou, glasno si popejvlen, ka bi bole friško šlo. Nikaj ne pomaga, čüdno svêjt se té vrtij, hiže su naoupak, cesta v zraki gor stojij. Jes pa vijdin, samo v tvojoj sobi luč gorij, dobro znaš, ka prijden k tebi pa te gor zbidin.

Kelnar'ca, daj še en pir, kelnar'ca, daj rajš' kar tri! Ker mi nocoj, žuriramo, ker smo prijat'li in dobre volje smo, ker mi nocoj žuriramo, dokler sonce ne bo vzšlo.

Pravijo, da slabi časi so, da d'narja ni, Bog, pomagaj, tudi to se včasih nam zgodi, da so grla suha, še za pljun't pošteno ni, ni nikjer prjat'lov, da za rundo dali bi.

Zato pa kelnar'ca, daj še en pir, kelnar'ca, daj rajš' kar tri, zato pa kelnar'ca, daj še en pir, kelnar'ca, daj rajš kar tri!

Dolga pot pred nami je do jutra ranega, kdo bi zdaj sekiral se, kaj bo prinesel dan, ne sprašujte nas, zakaj pa ravno ta dan, to kar pride in te prime, da zavpiješ na ves glas:

Zato pa kelnar'ca, daj še en pir, kelnar'ca, daj rajš' kar tri, zato pa kelnar'ca, daj še en pir, kelnar'ca, daj rajš kar tri!

Pravijo, da tan prek Müjre dobri so lidje doma, pravijo, da tan so takši kraji, ge gučij se bóle na glas. Pravijo, tan nigdar nejsi lačen, žeden tüdi nej, pravijo, da v toj ravnini lejpe ženske so tü doma.

Zatou pa prijdi z nami, ka nêmo sami šmarnico pilij, püsti ženske pa probleme tan, ge so bilij. Tü v goricaj, v vinskoj klêjti, nič nan ne falij, naj se čüje tista pesem, kak doj so po Kóbilji šli.

Pravijo, da k Müjri moreš iti, gda je tü pomlad, pravijo, či tan deklino srečaš, te jo pêlaš pred oltar. Pravijo, za praznike se gijbanica prekmurska speče, pravijo, da tou su takšni kraji ge ostane ti srce.

Zatou pa prijdi z nami, ka nêmo sami šmarnico pilij, püsti ženske pa probleme tan, ge so bilij. Tü v goricaj, v vinskoj klêjti, nič nan ne falij, naj se čüje tista pesem, kak doj so po Kóbilji šli.