Pa te pogrešam

Iden doj pu Kobilji, pijan kak žandar, tan me sreča moj pajdaš, el ga preci maš. Pišta, Janči, Joška, Karči, či me najdeš v eton šanci, pelaj me domou, ovači jes nikdar ne prijden domov.

Zatou pa prijdi z nami, ka nemo sami šmarnico pilij, pusti ženske pa probleme, tan ge so bilij. Tü v goricaj, v vinskoj klejti nič nan ne falij, naj se čüje tista pesem kak doj su po Kobilji šli.

Vesela jesen pa prišla je med nas, naj čüje se pesem, naj čüje na ves glas. Vesela jesen, pa prišla je med nas, pajdaš moj tij stari zaj z nami nazdravi s kupico vinčeka, pajdaš moj tij stari zaj z nami nazdravi s kupico vinčeka!

Tan ge Müra tiho doj med njivami teče, tan ge mlin na voudi mele mlijnar se smije. Tan, ge štrk si gnejzdo dela njivo kmet orje, ta med tiste me ravnice vleče srce.

Či si pravi prekmurec si šmarnico spiješ, fsakšoj drügoj ti obečaš svoje srce. Či si pravi prekmurec zaspejvleš si na glas, naj te čüje cejla fara kak lipou se maš.

Tan, ge zdignejo se brejgi, ge džablan naš raste, tan san prvikrat te vido, stro san si srce. Goričanke, te dikline, te so vö z vraga, petkrat san se tan zalübo, petkrat ostau san.

Hej, hej lidje, na ton svejti vseeno lejpo je, hej, hej lidje, či bar malo dobre je vole!

V toj prekmurskoj ravnici, spoznal dosta dobrij san lidij. Boug jin daj, ka zdravi, pa veseli šče dugo bi bilij. Marsi ge san pojo dober bograč, marsi ge san dobro vino pü. Marsi ge san štero lejpo mlado lübo cejle tri noči.

Hej mala, či bi znala, kak me tou bolij, gda te gledan, kak se z drüjgin ti veselijš. Fse san kupice že sprazno, glaže spotro san, a zagvišno znan na konci jes bon ostau san.

V našon malon püngradi se marsikaj zgodi, fsakša mlada deklica nedužnost tan zgibij. Te pa pravi Boug moj dragi, nedužnost šla je trijstou vragi, pelaj me domou, ovači jes nigdar ne prijden domou.

Vroče poletne noči in črno vino, na obali takrat spoznal sem Marijo. Je orkester igral veselo simfonijo, jaz pa le eno takrat sem želel si z Marijo.

Marija, Marija, zaplešiva zdaj, bosa po pesku, do morja, nazaj. Marija, Marija, ne reci besed, jutro vzelo ta najin bo svet.

Vroče poletne noči in črno vino, na obali takrat sem ljubil Marijo. Čas je obstal, galebi v zraku, jaz pa sem jezdil na svojem oblaku.

Marija, Marija, zaplešiva zdaj, bosa po pesku, do morja, nazaj. Marija, Marija, ne reci besed, jutro vzelo ta najin bo svet.

Danes je dan naokrog razmetan, čisto navaden poletni dan. Danes je dan, ko objel bi ljudi, ko ves svet bi skril v dlani.

Pa te pogrešam, na polnih ulicah, na mestnih trgih te iščem zaman. Pa te pogrešam, ko nad mestom se mrači, pa te pogrešam, ko se zdani.

Danes je dan naokrog razmetan, čisto prijeten poletni dan. Rad bi se skril med vse te ljudi, rad bi pozabil vse kar me boli.

Pa te pogrešam, na polnih ulicah, na mestnih trgih te iščem zaman. Pa te pogrešam, ko nad mestom se mrači, pa te pogrešam, ko se zdani.

Nocoj klobuk bom dal postrani, oblekel si bom k'mašni gvant. Nocoj te bom povabil, da z mano zaplesala boš. Če se boš z mano zavrtela, potem boš moja ljubica. Če pa ne boš nocoj me objela, ostala boš osamljena.

Zavrti se z mano, objemi čez ramo, naj zaigra harmonika. Nocoj te zapeljem, nocoj te odpeljem, tja kjer ljubezen je doma.

Nocoj klobuk bom dal postrani, oblekel si bom k'mašni gvant. Nocoj te bom povabil, da z mano zaplesala boš. Nocoj te stisnem k sebi, zašepetam ti na uho. Vse, kar čutim v sebi, ti vroč poljub povedal bo.

Zavrti se z mano, objemi čez ramo, naj zaigra harmonika. Nocoj te zapeljem, nocoj te odpeljem, tja kjer ljubezen je doma.

Štirje smo pajdaši najšli se fkup, ka ga tan pri klejti spijemo na houruk. Pa je eden pravo, kakši vrag je tou, lagef smo odprli notri najšli pa vodou.

Džouži, Džouži, ka si fčijno tou, vinski lagef tij napuno si z vodouf. Džouži, Džouži, ka si fčijno tou, vinski lagef tij napuno si z vodouf.

Celji den je tekel po hrbti švic nan doj, sline nej bilou je niti ka pluno bi v rokou. Pa je eden pravo, kakši vrag je tou, či je žeja strašna pa gasijš jo z vodouf.

Džouži, Džouži, ka si fčijno tou, vinski lagef tij napuno si z vodouf. Džouži, Džouži, ka si fčijno tou, vinski lagef tij napuno si z vodouf.

Štirje smo pajdaši čemerni fejst bilij, zatou smo v gostilno prvo notri šli. Pa je eden pravo, kakši vrag je tou, vodou si je naroučo pa je doubo šmarnico.

Džouži, Džouži, ka si fčijno tou, vinski lagef tij napuno si z vodouf. Zatou te zdaj pajdaši častimo z vodouf!

Prijatelji stari, kje ste ostali, tako se poredko srečamo. Koliko pomladi je še pred nami, in dni ki se v večnost zlijejo.

Prijatelji stari, kot včasih smo znali, rad pesem bi z vami to zapel. Kozarček izpil, se poveselil, da v srcu bo ostal le lep spomin.

Tak hitro nam dnevi in tedni bežijo, in leto je zopet naokrog. In ko spomladi spet rože vzcvetijo, mi misli zbežijo spet nazaj.

Kot ptice brez gnezda, kot jadra brez vetra, le kam nas življenja nese tok. So sanje mladostne, usode neizprosne, spomini, ki solze zvabijo.

Žuljave dlani so moje drage matere, dneve in noči garale vedno zame le. Nežno me objele, nežno k sebi stisnile, in v pokojne sanje mirno me uspavale.

Modre kot nebo oči so moje matere, včasih v njih veselje, včasih solze biserne. V njih sem videl radost, ko prihajal sem domov, v njih sem videl žalost, ko sem sam jemal slovo.

Hvala, draga mati, hvala ti za vse skrbi, hvala za trenutke srečne, za vse tiste dni.

Vem, da včasih sama tam ob oknu ti stojiš, svetle zvezde ti sprašuješ, kako godi se mi. Veš, da v srcu nosim tebe in naš skromni dom, komaj čalam, da domov se zopet vrnemo.

Hvala, draga mati, hvala ti za vse skrbi, hvala za trenutke srečne, za vse tiste dni.

Stisni se k meni, stisni nocoj, stisni se k meni, zapleši z menoj. Pusti, naj glasba tiho igra, pesem to nežno za naju le dva.

Reci, da ljubiš me, reci, da sanjaš me, reci, da si moja le. Reci, da si želiš, reci, da hrepeniš, da z mano kot metulj poletiš.

Stisni se k meni, ko vse se konča, ko nima več smisla, da si laževa. Stisni se k meni, v oči me poglej, če vidiš ljubezen, se le nežno nasmej.

Reci, da ljubiš me, reci, da sanjaš me, reci, da si moja le. Reci, da si želiš, reci, da hrepeniš, da z mano kot metulj poletiš.

Glej doline te zelene, modro morje in gozdove vse. Glej vasice in mesta vsa, tu ponosni so ljudje doma.

Slovenija, Slovenija, domovina moja ljubljena. Slovenija, Slovenija, v mojem srcu si doma.

Kamorkoli te bo nesla pot, v tuje kraje daleč proč od tod. Nikdar ne pozabi na svoj dom, na to deželo tu pod Triglavom.

Slovenija, Slovenija, domovina moja ljubljena. Slovenija, Slovenija, v mojem srcu si doma.

Deleč, deleč je pomlad, deleč je zaj tisti čas, deleč tista mala ves, deleč tisti so lidje. Tiste lipe nega več, pod štero san te prvič vido, z bejlof roužo v rokaj, zasigdar san se tan zalübo.

Ge zaj tiste so potij, ge mladost san svojo püsto, ge zaj tiste so očij, v štere san se jes zalübo.

Včasik, kda je svetla nouč, dugo nemren jes zaspati, pa v mislih jes zbižin nazaj k tebi v tiste čase. Bosa sva pobegnula, ta čez njive pa čez trave, te še nejsva slutila, ka čas ti lejko vse tou vzeme.

Ge zaj tiste so potij, ge mladost san svojo püsto, ge zaj tiste so očij, v štere san se jes zalübo.