Prišle so štorklje nazaj

Od ponedeljka pa do petka garam v fabriki kot žival, včasih se mi skoraj meša, da najrajši bi zbežal.

Za konec tedna se dobimo vsi prijat'li, kar nas je, mnogo litrov naročimo, da žejni ne bi šli domov.

Una paloma blanca, mi pa ne gremo od šanka. Una paloma blanca, veselja naj nikdar ne zmanjka, četudi kdo kdaj te dvignil bo z jarka.

Za konec tedna se dobimo vsi prijat'li, kar nas je, mnogo litrov naročimo, da žejni ne bi šli domov.

A proti jutru, ko počasi bom proti domu pot iskal, praznih žepov bom, brez cvenka, a ostal bom veseljak.

Una paloma blanca, mi pa ne gremo od šanka. Una paloma blanca, veselja naj nikdar ne zmanjka, četudi kdo kdaj te dvignil bo z jarka.

Bili so srečni dnevi takrat, ko bosi, smo stekli čez prag, bil naš, je ta močvirnati svet, ki ga polnil naš otroški je smeh.

Glej, prišle so štiorklje nazaj, v ta mali prekmurski kraj, ki bog pozabil je nanj. Tiho pade solza na tla, ko stisnem žuljavo dlan, ko spet sem doma.

Bili so srečni dnevi takrat, ko v nočeh, pod tvojim oknom sem stal, vesele pesmi pel sem takrat, a danes takšnih več ne znam.

Zdaj še zase dvignil bom glaž, zapel si pesem na glas, da me bo slišala vas. Zdaj še zase dvignimo glaž, zapojmo pesem na glas, zdaj, ko spet smo doma, zdaj, ko spet sem doma.

Med hribi skrita je majhna vas in prašna je pot, ki pelje do tja, kamor nekoč sem hodil vasovat.

Le nasmeh, ko se spomnim nazaj, obraz, ki ga še vidim zdaj, oh, kako sem ljubil le takrat.

Vem, zdaj drugačni dnevi tečejo, a misli mnogokrat se vračajo v čas, ko sem k tebi hodil v vas.

Včasih se vprašam: "Se me spomniš kdaj? Ali pri drugem si našla zdaj vse, kar ti jaz dati nisem znal?"

A zdaj, včasih, ko se srečava, brez besed, le bežno se nasmehneva, čeprav veva oba, da sama sebi laževa, čeprav veva oba, da se še zmeraj ljubiva.

Iden doj pu kobilji, pijan kak žandar. Tam me srieča moj pajdaš, êl' ga preci maš.

Pišta, Janči, Joška, Karči, či me najdeš v êton šanci, pelaj me dumou, uvači jes nigdar ne prijden domou.

V našon malon püngradi se marsikaj zgudij. Sakša mlada deklica nedužnost tan zgibij.

Te pa pravi Bouk moj dragi, nedužnost šla je trijstou vragi, pelaj me dumou, uvači jes nigdar ne prijden dumou.

Sivo mesto bolj prijazno se zdi, ko sežeš mi v dlani in črne misli spuhtijo, ko nov obudijo, tvoje ustnice.

Obrazi ljudi bolj prijazni se zdijo, ko zazreš se mi v oči, čeprav vem, da ta hip kot življenja utrip izginja v temo...

Ti in jaz greva skoz' čaas, brez besed in brez vprašanj. Kakšen dan vrževa vstran, pa zato še rajši te imam...

Le kdo še verjame zgodbam o dobrih ljudeh; zdaj takšni so časi, da smo drugačni, prav čudni ljudje.

zato prosim te, ne ustavljaj se, da ne zagrabi te ta čas, ki mi vzel je vse, samo tega ne. da rad te imam....

Tih jesenski je dan, z listjem veter se igra in na ulice stare prinaša pisane barve.

Njegov ujel bi rad korak, da pozabil bi na čas, ko stare rane zabolijo kakor prvikrat.

A še te rad imam, težko je, a priznam, da skrivam te nekje na dnu srca.

Tih jesenski je dan, z vetrom pojdem drugam, tja, kjer konec je poti, kjer novo jutro se zbudi.

Počasi se nad mesto spušča noč, ulice prazne kličejo na pomoč kakor jaz, kakor jaz.

Iščem te na skritih vseh poteh, med spomini tistih davnih let, ki jim čas zabrisal je sled.

Samemu sebi več lagati ne znam, čas je, da si že enkrat priznam, rad te imam, rad te imam.

Potihem upam, da morda spet prekrižaš mi poti, da v jutru novem kakor včasih ob tebi se zbudim.

rad bi, da bi skupaj šla v nov dan, da nikoli ne bi bil več sam kot nocoj. rad bi, da bi vedela enkrat, da v srcu mojem si zaklad, ki nikomur ga ne dam.

Še en kozarec bom za tebe izpil, da vse spomine bom ugasnil z njim kakor ti, kakor ti.

Včasih smo ga pili in se veselili dni, ki so prihajali, včasih smo ga pili in se veselili, da zvečer spet v mesto pojdemo.

Zdaj pa vidim le obraze, kisle, prazne glave, ki se kar naprej sekirajo; zdaj pa vidim le obraze, kisle, prazne glave, ki za vetrom se obračajo.

Včasih smo ga pili in se veselili, da do jutra je še dolga pot; včasih smo ga pili, kot da smo edini, ki si nekaj upajo.

Ko ostanem sam v sobi s teboj, ko se dotaknejo moje dlani tvojih belih rok, drhtiš; bojiš se, da morda je greh, a jaz ti berem z oči, da sem tvoj samo še tale večer.

Ko bodo prvi jutranji žarki padli na tvoj obraz, ne odpiraj oči; nočem, da vidiš mojih solza.

In ko rad bi v slovo ti rekel, da rad te imam, a ti le brez besed poljubim pramen plavih las.

Morda te bom srečal z njim nekje na ulici, mimo mene bodo zrle tvoje modre oči, vse hitrejši bo postajal tvoj korak in zbežala boš mimo mene, kot da me ne poznaš.

A jaz bom rekel: "Dober dan, gospa mojih sanj," morda je res že zdavnaj vse izbrisal čas, a jaz še zmeraj sanjam vaš lepi obraz.