Tistih filmov ne vrtijo več

Čeprav meglen je spomin, v srcu seje nemir, kamorkoli bežim, kakor senca me spremljajo tvoje oči. Le še sveča gori in misli bežijo v tiste dni, ko s svojo pesmijo sem kupil tvoje dlani.

A tistih filmov zdaj ne vrtijo več, tistih filmov zdaj ne vrtijo več, le še sence spominov včasih se vrnejo še.

Včasih, ko te srečam na ulici, molčim, čeprav bi rad rekel ti tisoč stvari, a ko ti sežem v dlan, v sebi nekje si priznam, da naju veže spomin na nekdaj lepši čas.

Pa naj se za hip dotaknejo me tvoje ustnice, naj pozabim, da zdaj se vrtijo druge zgodbice, da čas je vzel otroški obraz, da danes nasmeh je bolj grenak, a ob tebi se zdi mi, da zopet sem tisti stari jaz.

A tistih filmov zdaj ne vrtijo več, tistih filmov zdaj ne vrtijo več, le še sence spominov včasih se vrnejo še.

Prvi sončni žarki vabijo v nov dan, vse črne misli so z jutrom zbežale stran, danes si z roso umil bom obraz, naj čutim to življenje, ki diha za nas.

Kaj bi zdaj sekiral se za vse tiste stvari, ki skozi prste so spolzele tja v tri dni, tja v tri dni, tja v tri dni, tja v tri dni.

Korak za korakom nezadržno mineva naš čas, krade nasmeh nam, krade nam lepi obraz, velikokrat se vprašam, ali je vredno tega, velikokrat se vprašam, mar ni vse zaman?

Kaj bi zdaj sekiral se za vse tiste stvari, ki skozi prste so spolzele tja v tri dni, tja v tri dni, tja v tri dni, tja v tri dni.

Mesto tone v mrak, za zmeraj ugasnil še bo en dan, kje zdaj tvoj korak, nekdaj meni drag, hiti?

Prižigajo se neonske luči, čas se zamenjal je in ni več sledi, le še misli zbežijo nazaj v tiste dni.

Vem, da je vse, vem, da je vse zaman, za vse nas že zdavnaj odpeljal je vlak, nekje na pol poti zaprtih oči si zaželim, da ne bi sam stopal po ulici.

Jutranje megle že delajo dan, še zadnji klošar se spravil je spat, kje zdaj tvoj korak, nekdaj meni drag, hiti?

S prsti si zatiskam oči, čas se zamenjal je in ni več sledi, le še misli včasih zbežijo nazaj v tiste dni.

Vem, da je vse, vem, da je vse zaman, za vse nas že zdavnaj odpeljal je vlak, nekje na pol poti zaprtih oči si zaželim, da ne bi sam stopal po ulici.

Vsak izmed nas si kdaj zaželi,vroče ženske in hladen pir', saj ves svet se vrti okoli tistih stvari, ne bodi fina nocoj, saj vem, da rada z menoj bi storila to.

Ves večer že gledam te, v mislih poljubljam in slačim te, hej punca, nikar ne reci ne, ne bodi fina nocoj, saj vem, da rada z menoj bi storila to.

Naj ne bo še en dan zaman, vem, da potihem želiš si, a te je sram, nihče ne bo gledal, nihče spraševal, če za hip izgineš z mano drugam, hej, punca, ta pesem za naju igra, hej, punca, ta pesem za naju igra.

ura odbila je dve ali tri, a nam se nikamor nocoj ne mudi, dokler še teče pir', dokler se ne zdani, ne bodi fina nocoj, saj vem, da rada z menoj bi storila to.

Naj bo nasmeh zmeraj na tvojih ustnicah, naj dober dan z njim mi zaželiš, saj ni treba besed, le tvoje sanje s seboj bom vzel, na to pot, ki pelje me proč...

Jutranje megle sonce že dviga v zrak, rad vtisnil bi v sebe to lepoto in ta kraj, a čas ne pozna postaj, skoz' prste spolzi ti, ne da vedel bi kdaj, kar tako...

Težko je, ko dan se brez tebe konča, a krila metulja me nesejo, daleč stran, pa ne zameri, če takšen je moj svet, pusti času, da zabrisla bo sled, nato pa...

Nič mar mi več ni, če čas beži, dolgočasijo me vsakdanje stvari, zato najraje v mislih zbežim v drugačne dni.

Ne sekiram se več, če drugim se zdi, da čuden postajam zadnje dni, in da ni več stvari, ki bi zbudil me iz te zaspanosti.

Ti bi lahko meni spremenila dan, ti bi lahko za hip me vzela k sebi, na svojo stran, ti bi lahko v meni prebudila vse skrite želje, ki nosim jih v sebi, odkar na ulici sem srečal te.

Vem, da še bodo jutra, tiha in prazna, in dnevi bodo minevali, drug za drugim po svojih poteh bomo odhajali.

A v mislih mnogokrat iskal bom tiste dni, ko vse, kari mel sem, bila si ti.

Ti bi lahko meni spremenila dan, ti bi lahko za hip me vzela k sebi, na svojo stran, ti bi lahko v meni prebudila vse skrite želje, ki nosim jih v sebi, odkar na ulici sem srečal te.

Nočne sence me vabijo spet, da pridem tja, prižgem cigaret in rečem si, to je zadnjikrat, čez ulice mestne me nese korak, vse to je že staro, vse to že poznam.

Ne pravite mi, da nikamor ne peljejo moje poti, ne pravite mi, da kmalu ostal bom v slepi ulici, pustite mi, da svoj svet si zgradim, čeprav le za danes, čeprav le za hip.

Dokler mesto še spi, dokler se ne zdani, dokler še upamo vsi, da jutri drugačen svet se rodi.

Bleščijo se, bleščijo mi luči, da se za hip mi zazdi, teh pet minut je mojih, potem izginem v spomin, pustite mi, da svoj svet si zgradim, čeprav le za danes, čeprav le za hip.

Dokler mesto še spi, dokler se ne zdani, dokler še upamo vsi, da jutri drugačen svet se rodi.

Polne dlani peska nasula si v moje naivne oči, velike besede, ki si reakl mi jih, zap ol nasmeha zdaj prodal bi jih.

Čeprav verjel sem takrat, da se zamenjal bo čas, da oči bodo našle pravi obraz, da našla boš pot, našla boš pot na mojo stran.

Ker ti, ti si bila luč in tema mojih dni, ker ti vedela si da z jutrom je konec poti. Ker ti, ti si bila luč in tema mojih dni, ker ti vedela si, da z jutrom je konec poti.

Saj ne zamerim ti, premlada bila si, da ob meni bi pustila vse dni, a včasih boli, ko spomin se zareže v misli, da zdaj te več ni.

Ker ti, ti si bila luč in tema mojih dni, ker ti vedela si da z jutrom je konec poti. Ker ti, ti si bila luč in tema mojih dni, ker ti vedela si, da z jutrom je konec poti.

Jutra, čisto drugačna, zdaj žarek več me ne zbudi, dežne kaplje se zlivajo vame, kot da sam sem del jesenskih dni.

Po ulici, pusti in prazni, v tišini odmeva le moj korak, še sam ne vem kam me pelje pot, važno je, da je le daleč stran.

Ti, ki te čutim, ko zaprem oči, ti, kakor jutranje megle izgineš, ko nov dan se rodi.

Nekje med zidovi so ostali sledovi trenutkov, ki zdaj jih več ni, stisnem pesti, dokler še upanje tli, ne bodo me vzele te črne noči. Oprosti mi za vse besede, ki ti jih reči ne bi smel, preveč sem te ljubil, da bi tiho izgubil tebe in tisti najin svet.

Prosim, zdaj ne reci, da me sovražiš, ko sem tak, morda za vse je le kriv ta deževen jesenski dan.

Po ulici, pusti in prazni, zdaj ne slišiš korakov več, dežne kaplje kot drobne solze izbrisale so še zadnjo sled.

A v jutrih, ko te sonce zbudi, naj žarek te greje kot moje dlani, takrat ne odpri oči, pa bom pri tebi, ko si me spet zaželiš, pa bom pri tebi, ko si me spet zaželiš.