Festivalske pesmi

Tan ge sunce v žito spadne, s tistih krajev san doma, tan ob Müjri, ge spomladi, srce ti prvič vztrepeta.

Rano zajtra, gda še megle skrivajo še vse poti, pesem čüješ dol po vesi, dečki pri deklaj so bili.

V cerkvi k meši že zvonijo, na njivi se prekriža kmet, tiho zmoli, da v jeseni, na njivi blou bi kaj za žet.

Tak pomali tü živijo dobri delavni lidje, svoje zemlje se veselijo, skrivajo žüljave roke. Včasih kda su žmekni časi, skuze spadnejo na dlan, a svoje brazde dele orje, prekmurski je človik tak.

Tan ge sunce v žito spadne, s tistih krajev san doma, ge šmarnice su puni lagvi jeseni, kda je bratve čas.

Malo takšnih srečnih časov, življenje tü ti prinese, zato naj kupice so pune, naj bog nas dugo še žive.

Tak pomali tü živijo dobri delavni lidje, svoje zemlje se veselijo, skrivajo žüljave roke. Včasih kda su žmekni časi, skuze spadnejo na dlan, a svoje brazde dele orje, prekmurski je človik tak.

Pravijo, da tan prek Müjre dobri so lidje doma, pravijo, da tan so takši kraji, ge gučij se bóle na glas. Pravijo, tan nigdar nejsi lačen, žeden tüdi nej, pravijo, da v toj ravnini lejpe ženske so tü doma.

Zatou pa prijdi z nami, ka nêmo sami šmarnico pilij, püsti ženske pa probleme tan, ge so bilij. Tü v goricaj, v vinskoj klêjti, nič nan ne falij, naj se čüje tista pesem, kak doj so po Kóbilji šli.

Pravijo, da k Müjri moreš iti, gda je tü pomlad, pravijo, či tan deklino srečaš, te jo pêlaš pred oltar. Pravijo, za praznike se gijbanica prekmurska speče, pravijo, da tou su takšni kraji ge ostane ti srce.

Zatou pa prijdi z nami, ka nêmo sami šmarnico pilij, püsti ženske pa probleme tan, ge so bilij. Tü v goricaj, v vinskoj klêjti, nič nan ne falij, naj se čüje tista pesem, kak doj so po Kóbilji šli.

V toj prekmurskoj ravnici, spoznal dosta dobrij san lidij. Boug jin daj, ka zdravi, pa veseli šče dugo bi bilij. Marsi ge san pojo dober bograč, marsi ge san dobro vino pü. Marsi ge san štero lejpo mlado lübo cejle tri noči.

Hej, hej lidje, na ton svejti vseeno lejpo je. Hej, hej lidje, či bar malo dobre je vole.

Prijdejo pa žmetni časi, ka se pijtaš, či vse tou smiseu ma ali naj odijdeš ta ge nišče ne prijde več nazaj. Pa se zmijsliš tistih časov, gda štrki pa prijdejo nazaj, gda so gnejzda puna lačnih klünov Boug, tü san jes doma.

Hej, hej lidje, na ton svejti vseeno lejpo je. Hej, hej lidje, či bar malo dobre je vole.

Na konci, ka bi van šče pravo, prefriško čas mijmo nas letij, zatou pa špilaj, špilaj, mužikaš, dokeč, ka zadnja struna šče zvenij.

Štrki so že zdavna šli na svojo dugo pout, v megli nad vodou pa vidin stari broud. Rano zajtra idemo v gorice, grozdje brat, ta ge sunce svoje žarke notri v lagve da.

Vesela jesen, pa prišla je med nas, naj čüje se pejsen, naj čüje na ves glas! Vesela jesen, pa prišla je med nas, pajdaš moj ti stari, zdaj z nami nazdravi, s kupico vinčeka!

Gnjes tü smo zbrani sami dobri lidje, obrazi nasmejani, kak da čas se vstavo je. Zašpilaj na ramuniko, zašpilaj, mužikaš, gnjes tak fajn se mamo vsi, ka spejvlemo v en glas!

Vesela jesen, pa prišla je med nas, naj čüje se pejsen, naj čüje na ves glas! Vesela jesen, pa prišla je med nas, pajdaš moj ti stari, zdaj z nami nazdravi, s kupico vinčeka!

Vidim bose noge, na toj prašnoj cesti, osemnajst šče nema, pa more ži po svejti. Tan na pragi mati, tiho skuze toči, takše je življenje, ti nemre se pomoči.

Leti, leti, mala lastavica, leti, leti, ta ge je moj dom, vsem najdražjim mojim ti ponesi, misli mojega srca.

Snop za snopom spadne, žetev ide h kraji, letos se obrni, ge ste, pajdaši stari? Tisoč kilometrov zaj je med nami, a v srci ostal jez bon za sigdar z vami.

Leti, leti, mala lastavica, leti, leti, ta ge je moj dom, vsem najdražjim mojim ti ponesi, misli mojega srca.

Deleč, deleč je pomlad, deleč je zaj tisti čas, deleč tista mala ves, deleč tisti so lidje. Tiste lipe nega več, pod štero san te prvič vido, z bejlof roužo v rokaj, zasigdar san se tan zalübo.

Ge zaj tiste so potij, ge mladost san svojo püsto, ge zaj tiste so očij, v štere san se jes zalübo.

Včasik, kda je svetla nouč, dugo nemren jes zaspati, pa v mislih jes zbižin nazaj k tebi v tiste čase. Bosa sva pobegnula, ta čez njive pa čez trave, te še nejsva slutila, ka čas ti lejko vse tou vzeme.

Ge zaj tiste so potij, ge mladost san svojo püsto, ge zaj tiste so očij, v štere san se jes zalübo.