• Razumevanje vloge odgovornosti pri otrokovem razvoju: Razložiti, kako je odgovornost temeljna veščina za kognitivno in socialno rast otrok. 

• Spoznati povezavo med ustvarjalnim razmišljanjem in reševanjem problemov: Opišite koncept divergentnega mišljenja in kako krepi ustvarjalnost ter vlogo ustvarjalnega mišljenja pri reševanju zapletenih problemov.

• Opredeliti ključne sestavine ustvarjalnosti: Naštejte in razložite štiri bistvene sestavine ustvarjalnosti - pretočnost, prilagodljivost, izvirnost in izpopolnjevanje - ter pojasnite, kako prispevajo k reševanju problemov.

• Raziskati vlogo staršev in družinskih sistemov pri spodbujanju odgovornosti in ustvarjalnosti: analizirati, kako starši in družinska dinamika podpirajo razvoj odgovornosti in ustvarjalnega mišljenja pri otrocih, pri čemer se sklicujejo na teorijo družinskih sistemov in teorijo navezanosti.

Koncept 1: Odgovornost kot temelj rasti. 

Odgovornost je temelj odraščanja, podobno kot je temelj trdne hiše. Jean Piaget, pionir razvojne psihologije, je menil, da otroci med 9. in 12. letom starosti začnejo razumeti pravila in medsebojno povezanost stvari. Ta kognitivni premik, ki ga je Piaget poimenoval faza konkretnega operativnega mišljenja, otrokom omogoča, da utemeljujejo svet okoli sebe, prevzemajo odgovornost za svoja dejanja in razumejo družbena pravila.

Z vidika pozitivne psihologije je odgovornost več kot le opravila ali upoštevanje pravil. Velja za „velesilo“, ki otrokom pomaga, da se razvijejo v srečnejše, bolj izpolnjene in uspešnejše posameznike. Prevzemanje odgovornosti jim daje občutek samostojnosti in dosežkov, prispeva k njihovemu dobremu počutju in jim pomaga pri reševanju težav v vsakdanjem življenju.

Koncept 2: Ustvarjalno mišljenje in divergentno razmišljanje

Ustvarjalno razmišljanje si lahko predstavljamo kot lov na zaklad idej. J. P. Guilford je skoval izraz „divergentno mišljenje“, ki opisuje sposobnost ustvarjanja številnih različnih rešitev za en sam problem. Ta proces odpira številne možnosti in je ključni del ustvarjalnega reševanja problemov. V nasprotju s „konvergentnim razmišljanjem“, ki se osredotoča na iskanje ene same najboljše rešitve.

E. Paul Torrance, še ena ključna osebnost na področju raziskovanja ustvarjalnosti, je opredelil štiri bistvene sestavine ustvarjalnosti:

1. Tekočnost: Sposobnost oblikovanja širokega nabora idej.

2. Prilagodljivost: Sposobnost spreminjanja perspektiv in razmišljanja na različne načine.

3. izvirnost: Priprava edinstvenih, inovativnih idej.

4: dodajanje podrobnosti za obogatitev in izboljšanje idej, da postanejo bolj praktične ali zanimive.

Z vadbo divergentnega mišljenja otroci krepijo svoje sposobnosti kritičnega mišljenja, ki jim pomagajo oceniti več možnih izidov, preden se odločijo za določeno ravnanje.

Koncept 3: Povezovanje z reševanjem problemov in kritičnim razmišljanjem

Sposobnost kritičnega mišljenja in učinkovitega reševanja problemov je naravno nadaljevanje odgovornosti in ustvarjalnega razmišljanja. Ko otroke učimo odgovornosti, razvijajo organizacijske in samoregulacijske sposobnosti, ki so bistvene za reševanje problemov. Po drugi strani pa ustvarjalno mišljenje, zlasti z divergentnim mišljenjem, otrokom omogoča, da se problemov lotijo z več vidikov.

Kombinacija odgovornosti in ustvarjalnosti krepi kritično mišljenje na naslednje načine: Odgovornost spodbuja logično razmišljanje in odgovornost za nalogo, s čimer se krepi miselnost, ki išče učinkovite in praktične rešitve. Ustvarjalno razmišljanje otroke navdihuje, da razmišljajo izven okvirov in se ne bojijo napak, kar je bistvenega pomena za reševanje zapletenih problemov, pri katerih tradicionalni pristopi morda ne bodo uspešni. Skratka, otrokova sposobnost odgovornosti, ustvarjalnega mišljenja in reševanja problemov je med seboj tesno povezana.

• Dejavnost 1: Starše prosite, naj na list papirja posamično napišejo, za kaj so bili odgovorni ta teden, za kaj niso bili odgovorni, a so si pripisali zasluge in za kaj so bili odgovorni, a si niso pripisali zaslug. Prosite jih, naj analizirajo razloge, zakaj so si pripisali zasluge za nekaj, česar niso naredili, in zakaj niso prevzeli odgovornosti za obveznosti, ki so jih imeli, a jih niso naredili. (ni potrebe po delitvi z drugimi). Staršem razložite, da lahko isto vajo uporabljajo s svojimi otroki. To lahko izvajajo vsak teden, na primer vsako nedeljo pregledajo svoj seznam obveznosti in vidijo, za kaj so si pripisali zasluge in za kaj ne. Če to počnete redno, lahko spremljate njihov napredek pri razumevanju odgovornosti.

• Dejavnost 2: Vaja "Nariši to". Pri tej dejavnosti inštruktor daje navodila po korakih za risanje preproste slike (npr. hiše), učenci pa pozorno poslušajo in rišejo. Nato učenci razmislijo o tem, kako podobne ali različne so njihove risbe, in razpravljajo o morebitnih nejasnih navodilih ali izzivih. Vaja nato zamenja vloge, pri čemer učenci dajejo inštruktorju navodila za risanje, kar omogoča nadaljnjo analizo jasnosti in komunikacije. Nazadnje se študente spodbuja, da kritično razmišljajo o tem, kako izboljšati svoja navodila, spodbujati reševanje problemov in jasnost v komunikaciji.

Pozivi za razmislek:

• V krogu naj vsak od staršev z nekaj besedami pove, kaj bo vzel s seboj po tej delavnici. Ko so vsi starši na vrsti rekli, zaključite sejo.

Navodila za razpravo: 

• Ali si kdaj pripisujete zasluge za delo, ki ga niste opravili ali mislite, da zanj niste odgovorni? 

• Kako je to povezano z vašim otrokom?

• Če bi morali veščino kritičnega mišljenja razvrstiti od najpomembnejše do najmanj pomembne, kako bi jih razvrstili?

Odgovornost, ustvarjalnost in kritično mišljenje so medsebojno povezane veščine, ki tvorijo temelje otrokove rasti. Odgovornost uči otroke, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja in razumejo družbena pričakovanja, kot sta opisala Jean Piaget in Albert Bandura, ki sta poudarjala učenje z opazovanjem. Ustvarjalno razmišljanje, za katerega je značilno ustvarjanje inovativnih rešitev, otrokom pomaga pristopiti k izzivom s prožnostjo in domišljijo. Raziskovalci, kot sta J. P. Guilford in E. Paul Torrance, poudarjata, kako veščine, kot so tekoče govorjenje, prilagodljivost, izvirnost in izpopolnjenost, izboljšajo reševanje problemov.

Starši igrajo ključno vlogo pri spodbujanju teh sposobnosti z modeliranjem odgovornega vedenja, ustvarjanjem podpornega okolja in spodbujanjem raziskovanja. Varni odnosi, kot poudarja teorija navezanosti, otrokom omogočajo, da tvegajo in razmišljajo neodvisno. Odgovornost in ustvarjalnost skupaj krepita kritično mišljenje, otrokom omogočata opazovanje, analiziranje, sklepanje in učinkovito reševanje problemov. Če jih negujemo skupaj, te veščine opolnomočijo otroke, da se samozavestno in vzdržljivo spopadajo z življenjskimi izzivi.