JAVNA PLASTIKA

Obenem pa surovost in primarnost forme tega spomenika, za katero mi je kipar dejal, da se mu je pred notranjimi očmi pojavila kot vizija, vzbuja asociacije na rezila. A ta forma se povezuje tudi z ostrino nežnih travnih bilk. Kipar mi je sam napisal: »Pri tem spomeniku gre za preprosto in jasno izjavo bilk, ki so zrasle in si želijo samo biti.« Vertikala opozarja na duhovno dimenzijo. In na svobodno voljo. Tridelnost spomenika pa spominja tudi na tri prste desnice, s katerimi so uporniki prisegli. 

Ampak plamen sežiga tudi vse metaforične in opisne pomene. Forma plamena je elementarna forma kot čisto delovanje. Kiparska forma zanima Boštjana Kavčiča v tem smislu: kot čisto delovanje. Prvotna verzija Kavčičevega spomenika je bila postavljena pred enajstimi leti ob tristoti obletnici punta. Mehka, narejena iz lipovega lesa, ki v ognju zgori. Zdaj je zgorela in iz ognja je prišel nov spomenik iz masivnega železa. Vmes je minilo enajst let. Enajst je število prehoda. In tudi število voditeljev upora, ki jim kipar posveča to delo in o katerih je Alojz Gradnik v sonetu, v katerem se sprašuje, kje so njihovi grobovi, napisal:

Ah, niste našli še mirú v gomili!

Odprle so se stare bolečine –

in zopet čakate, kdaj pride ura!

Forma kot čisto delovanje. Kipar ne upodablja dogajanja, ampak poskuša s svojo formo narediti vidno delovanje sile, ki je oblikovala uporno množico. 

Če beremo roman Tolminci, ki ga je o tem puntu napisal Ivan Pregelj med prvo svetovno vojno, lahko vidimo, kako je najdramatičnejši trenutek spopada kmečke vojske z vojaki evociral tako, kot da se je množica izoblikovala v valujočo živo skulpturo: 

Kmetiška vojska se je kakor eno samo telo zazibala pod pritiskom ene same misli. Vzbočila se je tesna gruča, zavalovala in šla proti vojakom.

Ta misel je v romanu iz ust protagonista Andreja prepoznana kot božja misel: »Pod božjo mislijo smo.«

Kipi Boštjana Kavčiča vedno nastajajo v zelo močni povezavi s konkretnim prostorom; celo njegovi fizično majhni kipci nosijo v sebi cela potovanja, saj so zasnovani tako, da naj bi se energetsko povezovali s pokrajinami, njihove oblike pa naj bi bile v sozvočju z nevidnimi procesi. Spomenik v Tolminu ni zgolj priložnostno delo, ampak v sebi zgošča nekatere bistvene poteze kiparjevega opusa, v katerem se vse povezuje med sabo. Tako lahko trojnost, ki določa strukturo spomenika, povežemo tudi s strukturo njegovih kipov Boginje. V teh je spet močna navezava tudi na genius loci tolminske pokrajine, na vijuge Soče in na telo ribe Faronike, ki na svojem hrbtu nosi svet. O teh krajih je Ivan Pregelj v Otrocih sonca napisal: »Tam je košček sveta, tako svojega, da mu ne vem imena.« Ni naključje, da se je davna pesem o ribi Faroniki ohranila ravno na tem območju. Tu se je zelo dolgo ohranila posebna vednost o komunikaciji z elementarnimi silami narave. Po mnenju Marka Pogačnika je tukajšnje izročilo celo »najbolj celovito in aktualno pričevanje o šamanski kulturi stare Evrope«. In ni naključje, da naj bi po starem izročilu v teh krajih Dante Alighieri iskal prehode med svetovi. Dante, ki naj bi po izročilu tukaj napisal izgubljen tekst o ribah. Ti kraji so bili pokristanjeni,  ampak v pesmi o ribi Faroniki Jezus prosi to ribo za usmiljenje. Ti kraji so potresno območje. In tudi tolminski punt se je, čeprav je nastal kot odgovor na družbene krivice, zapisal v kolektivno zavest kot izbruh elementarnih sil. Tako ga je v Tolmincih opisal Pregelj:

Pohod tolminske vojske je vzdignil vso deželo, da so vstali tlačani čez mejo na Pivko in onstran Tolmina čez nemško Idrijo do Žirov. Vrelo je po spodnjem in zgornjem Krasu, v Brdih so prvačile v uporu vasi Kožbana, Krasno, Gradno, Šmartno in Biljana. Čepovanci so strahovali svoj gozdni urad.

Sedemsto petdeset županij se je zvezalo v punt, ki je visel kot strašen oblak nad središčem dežele; uporna množica je pljuskala ob gradiče in posestva plemskih po deželi. Uničevala je kot povodenj plemiške rodbine, podirala gospodarstvo desetih in dvajsetih let.

Pregelj metaforizira punt z elementom vode, Kavčič postavlja v spomin na punt Plamen. Na prvi pogled nasprotje – ampak Kavčiča zanima ravno to, kako povezati elementarna nasprotja v dinamično ravnovesje. In zanima ga to, kako vnesti ogenj v vodo.

Tolminski punt je bil zadnji veliki kmečki upor na slovenskem ozemlju v času zadnjih vzdihljajev fevdalizma. Bil je zelo dobro organiziran in je postavljal radikalne zahteve po družbeni pravičnosti, vendar je bil v danem trenutku boj brez upa zmage. Vsi tovrstni upori so bili v tistem času obsojeni na krvavo zatrtje. Masakriranje teles na smrt obsojenih upornikov na Travniku v Gorici je bilo pošastno. Še danes nas pretresa v enem najpretresljivejših proznih tekstov slovenske književnosti, v Pregljevi Matkovi Tini. Upor je bil brutalno zatrt, pa vendar je ta revolucionarni plamen učinkoval kot signal za prihodnje rodove. Tako se je v dvajsetem stoletju povezal z novim bojem za nacionalno in družbeno osvoboditev Slovencev; med drugo svetovno vojno se je po voditelju upora Ivanu Gradniku imenovala partizanska brigada. Partizanska revolucija v Sloveniji še danes deli duhove glede na opredelitev levo-desno. Za tolminski punt pa se zdi, da je bil v krajih, kjer se je zgodil, z vso svojo radikalnostjo kolektivno ves čas občuten kot nekaj, s čimer se ljudje identificirajo povsem ne glede na ideološke delitve. Najbrž prav zato, ker so zmogli v njem tako jasno prepoznati elementarnost. Tolminski punt lahko vidimo kot preprost upor ljudi, ki jim je šlo za elementarno pravičnost. To elementarnost lahko začutimo tudi iz soneta Alojza Gradnika, položenega v usta Ivana Gradnika, ki piše s krvjo:

Da to ti pišem, sem si vrezal žilo.

Zdaj vem: največja slast je bolečina,

ko srčna kri za drugega se tóči.

Kavčičev spomenik, posvečen dogajanju pred več kot tristo leti, je popolnoma sodoben. Je spomenik ljudem, ki se postavijo sami zase v imenu čuta za elementarno pravičnost – ne glede na to, da vladajoča ideologija te elementarne pravičnosti ne priznava.

Posebna kvaliteta tega spomenika je v tem, da je v njem enako kot forma, oblikovana iz železa, pomembna forma, oblikovana iz praznine, ki se pojavi med železnimi plameni; ta spomenik do skrajnosti aktivira vmesni prazni prostor.

Ko beremo Gradnikove sonete o tolminskem puntu ali Pregljeve Tolmince, lahko zaslutimo, da je imel ta upor tudi duhovno dimenzijo. Ivan Pregelj v Tolmincih piše o mesijanstvu pravice; o razlogih, ki so pripeljali do punta, spregovori tako: 

Tolminskih tlačanov trpljenje je zorelo v mistično predstavo. Ljudje že več niso pojmovali svojega razmerja do grofa in gospoda v Tolminu samo kot gospodarsko borbo, občutili so ga skrivnostneje: – nepojmljivo in grozotno se jim je vcepljala v duše misel, da prihaja nadnje nekako legendarno ožarjeno mučeništvo. Njihovi 'jogri' so dobivali poteze od prvih Kristusovih jogrov. 

Mengore, kjer so uporniki prisegli, so svet kraj, nebeška točka. V revolucionarnih gibanjih je pogosto nekaj sakralnega.

Bil sem v družbi Boštjana Kavčiča, ko je prvič videl že izoblikovane kose tega masivnega železnega spomenika, ki so jih pripeljali v Tolmin. Masivni železni plameni so ležali na tleh, s kiparjem pa sva začela s ključem cerkve sv. Urha, ki je v osnovi še zgodnjesrednjeveška, po njih udarjati, da se je zaslišal močan, prodoren zvok. Nenadoma je bil še nepostavljeni spomenik spremenjen v glasbilo. Nenadoma je iz njega zadonelo zvonjenje:

Zvoni od Mengor, Volč, svete Lucije, 

Tolmin in Slap in Selo odgovarja

in ko na krilih brzega viharja

zvonjenje čez deželo se razlije.

(Tako se začenja Gradnikov cikel Punt.)

Plamen odzvanja. Videl sem, kako je bil kipar prav otroško navdušen, ko je zaslišal zvok svojega spomenika, zvenenje svojega spomenika, zvonjenje svojega spomenika. Dejal je: »Rezilo dobi tisti nebeški zven.« Zven je vibracija. Za Kavčiča je enako ali še bolj kot videz njegovega spomenika pomembna vibracija.

Kako lahko sporočilo tolminskega punta odzvanja v današnjem času?

Če je bil med drugo svetovno vojno tolminski punt inspiracija partizanom v smislu konkretnega oboroženega gibanja, je danes za nas lahko inspiracija v tem, da nas ozavešča, kako je v današnjem stanju kapitalizma upor že to, da smo resnično ljudje – in kako smo lahko resnično ljudje samo tako, da se upremo. 

Tolminski upor se je zgodil v času, ko so se tudi v teh krajih, kjer so ljudje posebej dolgo živeli v neposrednem stiku z elementarnimi silami, pokazali učinki nove kapitalistične družbene ureditve, ki je utemeljena na denarju. Danes je kapitalizem prišel do točke,  ko se zdi, da zaradi njega grozi uničenje narave kot take – pri tem pa je najhuje to, da je tudi sama narava pojmovana kapitalistično. Videti je, da so ljudje preko najrazličnejših pasti, ki jim jih nastavljajo fantazmatski ekrani, da se poigravajo z njihovimi željami, tako ponotranjili »naravnost« kapitalizma, da si laže predstavljajo konec sveta kot konec kapitalizma. Naj nas Plamen opozarja, da so take predstave laž. Naj nas Plamen opozarja, da v resnici težimo navzgor. Naj nas Plamen opozarja, da smo v resnici ogenj. 

Miklavž Komelj