Karate

Svoje prvo sistematično znanje borilstva sem pridobil v mednarodnem karate združenju Modernega športnega karateja - MSKA, ki je bilo odlična odskočna deska v svet kontaktnega borilstva in tekmovalnega karateja.

Kot član iniciativnega odbora 28.6.1994 in kasneje v jeseni trener Univerzitetne karate sekcija znotraj ŠOU športa sem pridobil ogromno izkušenj pri poučevanju borilnih športov.

Z dobro pridobljeno osnovo, mi je bila ponujena priložnost odprtja svoje prve karate sekcije v takratnem kraju mojega bivanja Dragomerju. Število članov je nezadržno raslo in s pomočjo klubskega kolega dr. Simona Casermana (kasneje deloval v KZS kot predsednik tehnične komisije) sva počasi postavila osnovo za ustanovitev samostojnega društva z imenom Karate klub Vrh Vrhnika (ime je prispeval najin mentor dr. Rudolf Jakhel 8.dan). K skupnemu delu sva uspela animirati še mojega brata sedaj mag. pharm. Janeza Obrezo, s katerim smo kasneje karate na Vrhniki in njeni okolici širili z neverjetnim entuziazmom. Poleg Karate kluba Vrh Vrhnika (sl.1-3) so kasneje nastali še klubi: Karate klub Borovnica, Karate klub Horjul (sl.6-8), Karate klub Logatec (sl.4-5), Karate klub Dobrova.

To je bilo obdobje, ko se je karate postavil v enovito organizacijo WKF in tako se je deloma uredila njegova razpoznavnost, ki je bila poprej razpršena na stotine manjših in večjih zvez. Obljubljala se je tudi vključitev na olimpijske igre, ki pa se je v daljšem časovnem obdobju izkazala za težje izvedljivo. Ravno v tem času smo s športno orientiranim Karate klubom Vrh Vrhnika uspeli doseči sodelovanje z nekoliko bolj tradicionalno usmerjenim Karate klubom Vrhnika, katerega dotlej dobro delo je vodil g. Džemal Mustafič. Sodelovanje je rodilo skupno trenersko bazo in vključitev v Karate zvezo Slovenije s trenerji Džemal Mustafič 4. dan, Boris Peček 3.dan, Janez Obreza 1.dan, Simon Caserman 1.dan in Jurij Obreza 1.dan.

Uspehi tekmovalcev z Vrhnike, Logatca, Horjula, Borovnice in ostalih krajev so se začeli nizati kot po tekočem traku. Resno in zagnano seminarsko delo ter izpiti za pasove so postali nekaj povsem običajnega (sl. 9-20) (trenerska ekipa: Peček, Caserman, Ja. Obreza, Ju. Obreza). Dr. Simon Caserman pred in na sestanku KZS - Karate zveze Slovenije, poleg njega še Džemal Mustafič (sl. 21-22). Prelepi časi skupnih uspehov na sliki 23, kjer sem bil po tekmi v Žalcu slikan skupaj z eno naših perspektivnejših (poleg Nine Vehar, Sandre, Ane, Alenke...) karate tekmovalk Katjo Turk.

Iz časopisnih izrezkov je vidno postopno napredovanje športnega dela na področju borilstva v manjši lokalni sredini - takrat v okolici Vrhnike. Seveda nič ne pride samo čez noč in vsako stvar je potrebno graditi s potrpljenjem ter postopoma. Razvoj Karate kluba Vrh Vrhnika po enem in dveh letih dela v 1997 in 1998 prinaša prve rezultate (sl. 1-4).

Delo z mlajšimi generacijami karateistov in karateistk je bilo zelo zanimivo a kljub vsemu je terjalo več odrekanja in več energije kot delo z odraslimi, ki so ravno v tistem času pokazali izjemno zanimanje za takrat v Sloveniji relativno nepoznano novost kikboks. Moja velike želja je še vedno ostajala ista kot nekaj let poprej v Ljubljani kjer sem poučeval karateja predvsem starejše generacije srednješolcev in študentov. Kikboks mi je omogočal moderniziran način vadbe osvobojen vseh odvečnih elementov in je bil pravi generator trenerske domišljije, ki je ustvarjala nove in nove pristope k treningu kar je marsikaterega mojega trenerskega kolega zmotilo kot nered oz. kaotično početje. Tako se je ločilo tudi moje delo med karatejem in kikboksom. Karate se je tako organiziral v okviru Karate kluba Vrhnika (preimenoval se je iz Karate kluba Vrh Vrhnika), kikboks pa v okviru Kluba borilnih veščin Vrhnika (preimenoval se je iz Karate kluba Vrhnika), ki je bil takrat član KBZS. Kasneje je bila zaradi velikega interesa po tekmovanjih manjših klubov v zaledju Vrhnike znotraj sistema karate in kikboks ustanovljena Notranjska zveza borilnih veščin - NZBV, ki so jo brez zadržkov sprejeli v Kickboxing zvezo Slovenije - KBZS, Savate zvezo Slovenije - SVZS in Boksarsko zvezo Slovenije - BZS, Karate zveza Slovenije - KZS pa je njen vstop zavrnila. Manjši karate klubi na Notranjskem so bili zaradi maloštevilnega članstva in omejenih finančnih sredstev primorani tekmovati za večje klube, saj jim zveza ni mogla zagotoviti tekmovalne dejavnosti v okviru svojega kluba kot je to bilo možno v ostalih nacionalnih panožnih športnih zvezah katerih je bila NZBV stalna članica.

Od karateja se nikoli nisem popolnoma poslovil, saj je lep, taktičen in inteligenten borilni šport in še vedno si z zanimanjem ogledam tekoča svetovna in evropska prvenstva, ter sam pri sebi ocenjujem njegov tekmovalni razvoj, ki se na športnem tatamiju nikoli ne bo zaustavil. Zato si želim sodelovanja tudi s sistemom karate borjenja kot je Kyokushin stil, kjer je borjenje tekoče, polnokontaktno in kjer bi lahko veliko pripomogel pri razvoju s sedanjim znanjem nadgrajenim v savatu in kikboksu.