NASVET:
Koristno je preživeti svoj prosti čas v dejavnosti, s katero se naučiš kaj uporabnega in zanimivega. Že v Antični Grčiji sta Sokrat in Platon svoj prosti čas namenjala treningu borilnih športov pankrationa in rokoborbe. Borilni šport obsega zelo širok in zapleten repertoar znanj, ki se jih ne da naučiti le s pomočjo ponavljanja in avtomatizacije gibov, temveč je potrebno ogromno truda vložiti podobno kot pri šahu v študij oz. razvoj taktike in sestavo novih borilnih strategij. Tako je borilni šport na eni strani miselno taktična igra in na drugi strani fizična vadba.
PREDSODKI:
Verjetno te je kdaj zamikalo, da bi razširil-a svoje obzorje tudi z znanjem borilnih veščin? A kaj ko te je vsakič od te namere odvrnil predsodek, ki je bil morda celo upravičeno vezan na borilni šport. V mislih si lahko takoj predstavljamo trening kjer vlada militantno vzdušje, množica vzklika kot na vojaški paradi, učenci se priklanjajo svoji vrhovni avtoriteti, le ta pa jih brutalno kaznuje že ob njihovi najmanjši napaki. Brutalnost, nasilje in moč so atributi s katerimi se zmotno istoveti borilne veščine, kar je posledica dolgoletne indoktrinacije s TV zaslonov.
In tako se ponavadi vse tudi začne in konča. Če pa seveda nekateri še vztrajajo in poleg tega res nesrečno naletijo na takšen klub, njihov interes za trening borilnih športov zelo hitro splahni.
KAJ PONUJAMO?
Ponujamo zanimiv in raznovrsten šport bistroglavi mladini in študentom. Trenersko skupino tvorijo trenerke in trenerji, ki so se v letih svojega delovanja na področju borilnih veščin in športov naveličala gledati prenapetih "ljudskih" pojav, ki nam s svojim nerazumevanjem vsiljujejo napačno podobo borilstva. Naša trdna namera je pokazati študentom in seveda mladim, da je borilni šport namenjen bistremu oz. sodobnemu človeku, ki je vajen razmišljanja z lastno glavo in pri svojem razvoju ne potrebuje neke nadnaravno - mistične avtoritete, temveč dobrega prijatelja - trenerja. Ponujamo prijetno in varno okolje v katerem nameravamo vzdrževati klimo strpnosti in predvsem dobrega učno-trenažnega okolja. Na vaši poti vas bodo vodili izkušeni trenerji, ki se bodo veselili vašega napredka in se skupaj z vami smejali vašim začetniškim težavam, ki jih je na začetku treniranja nič koliko. Bolj izkušenim tekmovalcem nameravamo posvetiti posebno pozornost pri dodelavi tehnike in razvoju športne osebnosti ter jim zagotoviti trdno in zanesljivo pot na tekmovalnih površinah doma in na tujem.
NAČIN TRENIRANJA:
Uvodni del treninga - ogrevanje in raztegovanje mišičnih skupin imenovan tudi stretching. Gre za postopno pripravo telesa na vadbo. Sledi programsko določena snov, ki se predeluje v zaporedju snovi posameznih stopenj in je sestavljena iz treninga tehnik brc in udarcev, učenja strategije skozi scenarije ter nazadnje preizkusa naučenega skozi sproščeno in umirjeno kontrolirano borilno igro. Vsak trening se zaključi s statičnimi vajami za moč oziroma tako imenovanimi zaključnimi vajami s katerimi še dodatno pomagamo vadečemu k hitrejši fizični pripravljenosti.
KAJ TRENIRAMO
Osnovna kinematika tehnik v borilstvu je v največji meri enaka, s to razliko da se tehnike od sistema do sistema imenujejo drugače. Njihova različnost pri izvedbi je posledica prilagajanja posameznim tekmovalnim sistemom vsake discipline. Posebnost naše borilne šole torej niso zgolj tehnike, saj boste podobne lahko našli kjerkoli, pač pa njihova uporaba in povezovanje le teh v kombinacije, akcije in tekmovalne scenarije. Na nek način je prednost naprednega treninga v povezovanju osnovnih sestavin v okusne recepte s katerimi dosežemo mojstrstvo v svoji dejavnosti. Naš trening se sestoji iz treningov na rekvizitih, partnerju, tehnike gibanja in prostega izvajanja tehnike. Vsako leto pa dodatno dopolnjujemo naše znanje z novostmi, ki jih zasledimo na mednarodnih tekmovanjih ali seminarjih in tega nas ni sram priznati. Borilni športi, ki jih poučujemo živijo in se razvijajo v skladu z razvojem v svetu in našimi potrebami ter niso nespremenljivi in enkrat za večno napisani.
SAVATE:
Savate lahko po tekmovalni tradiciji imenujemo očeta stoječih športnih udarjalnih nožno-ročnih tekmovalnih borilnih veščin ne glede na to, da so nekateri aziatski sistemi obstajali tudi že pred pojavom savatu in se ohranjali kot del nekakšne kulturne in ne tekmovalne tradicije. Nima smisla razpravljati katera borilna veščina je starejša (saj se potem lahko sklicujemo na najstarejšo poznano - olimpijski grški pankration (podoben savatu) ki je star vsaj 2700 let), saj nas na področju tekmovalnih borilnih veščin zanima samo podatek o pojavu prvih tekmovanj na tem področju v svetu.
Zanimivost, da je ravno reformator tradicionalnih borilnih veščin Bruce Lee dajal veliko težo savatu pred ostalimi borilnimi sistemi se vidi v načinu borjenja in tehnikah, ki jih je povzel iz savata (pred tem niso bile vidne v ostalih azijskih borilnih sistemih) in je z njimi oblikoval svojo novo nastalo obliko poučevanja imenovano Jeet Koon Do. Prav zaradi mostu, ki ga je Bruce postavil med sistemoma Kung-fu in Savate je dandanes slednji tako zelo priljubljen med tekmovalci različnih kung-fu stilov, saj so v borbi dovoljeni praktično vsi najbolj uporabni nožni kontra napadi po nogah nasprotnika, katerim le ta daje največjo težo v borbi.
Ročna tehnika v savatu pa je povzeta v celoti iz angleškega boksa in je nepogrešljiv dodatek aktivni nožni tehniki. Velika prednost savata pred ostalimi aziatskimi borilnimi športi je v njegovi gibljivosti – mobilnost. Učence že na prvem treningu vzpodbujamo h gibanju in nobena tehnika se ne izvaja z mesta - statiki, temveč le v premikanju torej dinamiki. Namesto statičnih pozicij v katerih bi čakali na udarec s pripravljeno blokado, se v savatu tekmovalci raje gibljemo in tako ves čas aktivnosti kvarimo nasprotnikovo izhodišče za napad ali kontra napad in mu med svojim premikanjem zadajamo hitre serije povezanih napadov ali konter.
Organizacija savateja:
Obstaja le ena krovna svetovna zveza imenovana FISav, kar je prava redkost za kontaktne kakor tudi nekontaktne športe. Različnih večjih kikboks zvez je v svetu še vedno vsaj 18. Tudi profesionalni boks ni mogel vzdržati v okviru ene skupne organizacije temveč je organiziran v večih verzijah. Taekwondo je organiziran v vsaj treh verzijah, medtem ko je Karate stilov je še vedno v izobilju. Zato je osvojiti naslov prvaka v savatu nekaj čisto drugega kot v sistemih borilstva, kjer je teh zvez več. Preglednost delovanja v savatu je več kot očitna.
Oprema:
10 unčne rokavice ne služijo ščitenju glave kot nekateri zmotno mislijo, temveč gre za preventivo pri učenju tekočega zadevanja z različnih razdalij brez najmanjše nevarnosti lastne poškodbe ali svojega partnerja. Tanjša kot je zaščitna rokavica, večja je možnost poškodbe pri ponesrečenem udarcu. Začetniki boksarsko rokavico dobesedno "frcajo" v nasprotnika in se s takim načinom urjenja tehnike udarca pravzaprav le dotikajo nasprotnika. Ker se tu in tam zgodi, da jim zaradi neizkušenosti gib rahlo pobegne, jim debelejša plast zaščite na udarjalnem delu rokavice ublaži tak spodrsljaj. S tem pa se tudi izognemo neljubemu kontaktu, ki marsikoga odvrne od treninga borilstva prav na začetku obiskovanja le teh. Posebno borilno obuvalo, ki sega nad gležnje in ščiti narti je odlična zaščita, ki občutljive predele na nogah kot neke vrste bandaža poveže, hkrati pa omogoča hitrejše in intenzivneješe gibanje med treningom. Čelada je nepogrešljiv dodatek k varnosti, pa ne zaradi ublažitve polnega udarca, temveč zaradi vseh tistih drobnih napak, ki se lahko pojavijo pri borjenju začetnikov in zaradi katerih bi lahko nastopile odrgnine ali lažje udarnine. Vsem začetnikom priporočamo uporabo ščitnika za golenice, saj je ta kost na nogi izjemno občutljiva in pri nerodnejših brcah začetnikov zelo učinkovita preventiva. Ščitnik za zobe je postal nepogrešljiv del že pri timskih igrah z žogo, kjer pogosto prihaja do kontakta med igralci zato ga uporabljamo kot zaščito tudi sami. Ščitnik za genitalije je uporaben tako za moške kot za ženske. Tekmovalna površina na kateri poteka borba je standardizirana kot v karateju in kikboksu, polni kontakt pa se izvaja v ringu.
Podobnost s karatejem:
Savate in karate WKF - športna različica temeljita na zelo podobnih izhodiščih, kar se tiče tehnike in taktike borjenja. Vprašanje zakaj je temu tako je najlažje pojasniti z vlogo francoskih karateistov, ki so vseskozi vlekli razvoj v tem športu naprej v smeri športnega borjenja in ves čas tudi vnašali vanj vse izsledke in izkušnje iz savateja, ki je zrastel na francoskih tleh. V času ko sta v Evropi širila karate mojster Henry Plee in savate mojster Roger Lafond sta bila tudi obe zvezi združeni v skupno, kar je zagotovo vplivalo tudi na izmenjavo modernejših in bolj tekočih športnih tehnik. Tradicionalni karate v obliki kakršnega so ga gojili na Okinavi na Japonskem so Francozi nekako deformirali do te mere, da je sedaj na tekmovalnih prizoriščih to šport in ne več tradicionalna veščina. Tudi v okviru Savate zveze Slovenije delujejo karate klubi in njihovi karate športniki, ki se z veliko lahkoto prilagodijo savate tekmovalnim pravilom in tekmujejo v diciplini francoski boks.
Savate – lahki kontakt – “assault”:
Savate ponuja korak naprej v smeri kontinuiranega-tekočega borjenja. Namesto enega uspešnega udarca in za tem prekinitve borbe kot v karateju je v savatu lahkem kontaktu imenovanemu Assaut točkovana serija uspešnih kontroliranih udarcev in brc, ki morajo biti izvedene enako tehnično precizno kot v karateju. Torej en uspešen kontroliran udarec v savate Assaut-u še ne pomeni zaustavitev borbe pač pa se uspešni udarci in brce seštevajo in tako vzpodbujajo oba tekmovalca k bolj atraktivni in povezani tehniki kjer se vseskozi nabira in izgublja prednost, sodniki pa samo regulirajo možne nepravilnosti in vzpodbujajo korekten tok igre - imenovan tudi športna borba
Razlika savate lahkim kontaktom in kikboks lahkim kontaktom:
V savatu mora biti tehnika izvedena popolnoma pravilno. Udarec mora izgledati prepričljivo močan in biti zadosti hiter, saj so vse tehnike v lahkem kontaktu samo nakazane. pravilna nožna in ročna tehnika spominja na "frcanje frnikul", s tem da lahko frnikulo enačimo s stopalom ali pestjo. v kickboxingu pa ni natančno regulirana čista pravilna tehnika, kakor tudi ne v taekwondoju temveč je poudarek predvsem na efektivnosti tekmovalca. Zaradi tega je marsikateremu karateistu mnogo bližji savate kot logično nadaljevanje naučenega. V savate lahkem kontaktu so dovoljeni tudi nakazani udarci proti predelu nog, ki sicer pomenijo v samoobrambnih situacijah 80% vsega učinka. Tako je samoobrambno borjenje možno trenirati tudi skozi športno borbo, kar savate uvršča med edinstvene samoobrambne discipline. Tekmovalci imajo na nogah posebna športna obuvala z ojačanim podplatom, ki simulira običajno obutev in sega nad gležnje. Obuvalo je podobno boksarskemu ali rokoborskemu, ki v vseh treh primerih pomaga tekmovalcu k hitrejšemu in učinkovitejšemu premikanju v prostoru, pri savatu pa je namenjeno še brcanju s špico obuvala proti nasprotnikovim vitalnim točkam na telesu. Brce z obutvijo so hitrejše kot bosonoge. Zaradi ojačanega podplata in špice obuvala pa je potrebna tudi manjša moč brce za dosego istega učinka čemur v ZDA šaljivo rečejo tudi "Why we not hit hard". Brez obuval, bi savate ne bil tako učinkovit, hiter in atraktiven borilni šport saj je bosonogo borjenje dosti počasnejše zaradi drsenja, ki se ob tem pojavlja na borilni površini.
Savate full contact - polni kontakt “combat”:
Savate - francoski boks nekatri imenujejo tudi - boksanje z nogami, saj je taktika podobno kot v boksu usmerjena prvenstveno v preprečevanje nasprotnikovega napada, končuje pa se z močno zaključno kombinacijo. Gre za izjemno ofenziven šport z veliko psihično in fizično aktivnostjo in je prestižna med obstoječimi kontaktnimi disciplinami. Oboroženi z boksarsko ročno tehniko in aktivno uporabo nožnih brc s posebnimi dodatki kot je udarec s špico (sprednji del obuvala) po vsej površini telesa, popolnoma porušimo taktiko borjenja bolj statičnim borcem, vajenih bosonogega borjenja. Tehnika ščitenja borca, ki je vajen udarcev z nartom ali blazinicami stopala se v takem primeru izkaže za neuporabno. Takrat nasprotnik izkusi tisto kar se dogaja v konfliktnih situacijah na ulici, kjer hodimo obuti in lahko izkoristimo vse tisto kar bosi ne moremo. Zato marsikateri tekmovalec začetnik zaradi teh zelo bolečih točkovnih brc po stegnih, preponi in glavi enostavno ne upa tekmovati v “combatu” brez predhodnega dolgotrajnega in kvalitetnega treninga, ki ga začenja najprej v lahko-kontaktni varianti. V savatu je zanimiv doseg noge v primeru, Ko se izvede polkrožna brca in se iztegne tudi nart. S tem se podaljša zadetek za slabih 20 cm kar zadošča za preboj klasičnega zaprtega garda z rokavicami ob glavi, ki ga uporablja večina kontaktnih borcev kot edinega v svojem arzenalu znanja. Zaradi velike frekvence udarjanja in brcanja, ki se medsebojno povezuje v ritmične kombinacije je potrebno biti ves čas v gibanju, saj ni na voljo nekega splošno učinkovitega načina blokiranja brc, ki bi nas uspešno zaščitil v vseh situacijah. Zato moramo biti ves čas v nekakšen medsebojnem sinhroniziranem "tango plesu" s svojim nasprotnikom, se mu umikati a še vedno biti dovolj blizu, da ga lahko omejujemo s kontra-napadi ali ogrožamo z napadalnimi akcijami.
Razlika tajski boks - K1 - savate:
Brce z golenico v disciplini savate - francoski boks niso dopustne, prav tako kot udarci z laktom in komolcem niso dopustni v boksu. Namen takih pravil je ustvariti tak način borbe, kjer tekmovalci znajo predvideti tok dogajanja v borbi in tako težiti k idealni poziciji za plasiranje tehnike brce z nartjo (ki ima tudi največji pospešek) oziroma površino športnega obuvala. S tem je zagotovljena podobno kot v boksu čista in hitro tekoča tehnika, ki jo gledalci radi gledajo, sodniki pa lažje ocenjujejo. V savatu uporabljamo tudi specialne nizke kratke brce imenovane kar čiščenje ali spotikanje. Te so izvedene s površino podplata obuvala, ki je v francoskem boksu zelo močno orožje. Polkrožne brce so s špico obuvala prav tako usmerjene na vitalne predele nasprotnikovega telesa. Dovoljene so tudi bočne direktne brce po nogah nasprotnika in ravno te je Bruce Lee označil za najučinkovitejše ter hkrati najmočnejše. Savate - francoski boks torej ni šport bolečinske vzdržljivosti, temveč taktični šport inteligentnega spremljanja borbe. Seveda pa so trendi v svetu borilstva tisti, ki narekujejo tržno zanimivost. In ravno zaradi tega se je kot odgovor na pojav K1 borjenja, pojavilo znotraj sistema savate tako imenovano Chauss Fight borjenje z dovoljeno uporabe golenic. Gre za obuto K1 borbo, ki s svojo hitrostjo in efektivnostjo brc z obuvalom predstavlja pravo poslastico za borilne sladokusce in medije.
KICKBOXING
Je zelo popularen borilni šport zaradi promocije, ki jo še pridobiva s strani Tae-bo aerobnih vadb in zaradi pojava tekmovalne zvrsti K1. Je tipični hitro nastali ameriški produkt 70-ih let, ki predvsem bazira na taekwondo in karate osnovah bosonogega borjenja. Svetovno priznani amaterski sistem WAKO, je zastopan tudi v Sloveniji.
Kick-boxing je zelo širok sistem vadbe.Tipi različnih tekmovanj se vrstijo po zahtevnosti takole: AEROKICKBOXING, SEMI CONTACT, LIGHT CONTACT, FULL CONTACT, LOW KICK, THAI BOXING oz K1 style..
Športa Muay thai - tajski boks in kickboxing sta znotraj AIMS tudi uradno ločena in kljub podobnim tehnikam ne smemo enačiti obeh imen.
Usmeritev v svetu udarjalnih borilnih veščin je v zadnjih letih združevanje podobnega s podobnim in ravno zaradi tega je nastal sistem K1 kjer se srečujejo vse bosonoge različice nožno-ročnih udarjalnih borilnih športov. K1 predstavlja kontaktno bosonogo borilno veščino, ki najbolj realno pokaže razlike v kvaliteti med borci različnih organizacijsko-stilskih usmeritev. V njej se preizkušajo tudi savate borci, ki beležijo lepe uspehe.
Zaščitna oprema:
Čelada, rokavice, bandaže, ščitniki za:nart, zobe, genitalije, golenice. V kickboxingu je dosežen optimum zaščite saj se bolje že ne da več zaščititi, ker več zaščitne opreme že preveč moti gibanje.
Nekontaktne discipline: Razlike lahki kontakt - taekwondo - športni karate
Težko je najti neke večje razlike med ITF taekwondojem in kickboxing lahkim kontaktom. Športnih karateistov, ki se odločajo za lahki kontakt je na žalost zelo malo, verjetno tudi zato ker je filozofija obeh športov malce drugačna. V kickboxingu ni dovoljeno prijemanje nog in s tem povezano rušenje, niso dovoljeni udarci z golenico temveč le z nartjo, izvedba tehnike ni predpisana, razen kontrole udarcev. Važno je le dosegati čim višje število točk, ki jih tekmovalec pridobiva med neprekinjenimi uspešnimi akcijami, ki jih sodnik ne ustavlja. Trening je zato izjemno dinamičen saj se v neprestanem nadaljevanju lahke frekventne tehnike izvajajo na loparju, ki ga drži naš partner. Pravilo je samo eno: v gibanju uloviti stalno premikajoči se loparček in ga poskušati čimvečkrat zadeti bodisi z nogami bodisi z rokami in pri tem prihraniti čimveč energije za nadaljnje gibanje. Tu moč nima odločilnega pomena temveč odzivnost v prostoru in reakcija.
Kontaktne discipline: Razlike full contact- tajski boks
Polnokontaktna kontaktna borba je nekaj popolnoma drugega kot simulirana lahkokontaktna V primerjavi z uspešnimi zadetki, ki jih je zelo malo, predstavlja vsaka zgrešena brca ali udarec napadalca veliko tveganje in podvojeno fizično obremenitev za telo.
Treningi tajskega boksa in full contacta se izvajajo na rekvizitih, kjer eden izmed partnerjev drži fokuserje na katerih drugi plasira tehniko s polno močjo na mestu ali v gibanju.
Razlika je le v tem da tajski boks dovoljuje tudi polkrožne brce z nartjo in golenico po nogah nasprotnika ter uporabo tehnike kolen in komolcev ter metov iz klinča.
ZGODOVINA IN NASTANEK BORILNIH ŠPORTOV:
Pankration: prvi poznani karate šport - ali brcoboks (brce+udarci).
Gre za zelo star evropski šport z evropskimi koreninami, ki se je zavijal v različna imena a njegove korenine segajo do prvih realnih pisanih virov tja v leto 700 p.n.š , ko se je na olimpijskih igrah v Grčiji pojavil venček treh olimpijskih borilnih športov. Prvi je bil pestenje – boks, druga je bila rokoborba in tretji pankration (neke vrste kick-boxing ali savate). Vsi trije so bili enakovredni športi ostalim olimpijskim disciplinam s poudarkom na časti, ki so jo izkazovali takratnim borcem. Zanimivo je tudi to da je bil Platon kar spreten rokoborec, za Sokrata njegovega učitelja pa obstajajo govorice, da je bil celo dober Pankrationist. Tudi slikarije minojske kulture s Krete 2500 p.n.š prikazujejo mlade dečke ki se igrajo pestenje , oziroma tako kot bi rekli danes boksajo. Torej boksarska ročna tehnika kot jo poznamo danes ni nekaj novega v evropski kulturi. Seveda pa to ne drži za aziatske predele, oziroma za aziatsko tradicijo borilnih veščin za katero mnogi smatrajo, da se je razvila pod vplivom evropskih. Obstajajo številne teze, ki to potrjujejo in mnogo je avtorjev, ki so se s to problematiko aktivno ukvarjali. Med njimi je tudi dr. Jakhel, učitelj in mojster modernega športnega karateja 8.dan in profesor na fakulteti za šport v Ljubljani ter izredni profesor na univerzi v Achen-u (prestolnici nekdanjega Karolinškega cesarstva), ki se aktivno ukvarja s karatejem že skoraj vse življenje in je eden prvih kompleksnejših teoretikov na področju borilnih veščin v Sloveniji. V svojih razpravah in knjigah razvija teze o pojavu prvih oblik tako imenovanih udarjalnih športov, ki so se razvijali v stari Grčiji in se potem ohranjali v Evropi v obliki različnih izročil in tehnik.
Zanimivost, da Indijanci ob prihodu španskih konkvistadorjev na ameriško celino niso poznali pesti in udarjanja s pestjo govori o tem da tudi predniki Indijancev – aziatska ljudstva ki so prečkala kontinent ob poledenitvi Beringhove ožine (ozek pas med Aljasko in Sibirijo, ki je nekoč povezoval kontinenta Ameriko in Azijo) in zasedla ameriško celino, niso poznala borilno uporabo pesti pred 10 000 leti, ko naj bi ta selitev narodov nekako potekla. To dejstvo lahko vsaj v neki meri ovrže mistifikacijo in prenapihovanje aziatskih borilnih veščin kot edinih avtentičnih, starih in v skrivnost zavitih kultov.
Poleg teorije o nastanku borilnih veščin v Aziji obstaja tudi druga teorija. V Azijo naj bi prinesel borilne veščine leta 520 našega štetja (kar je krepko pozneje od pojava pestenja in pankrationa na OI v stari Grčiji) Bodhidarma, Indijec po rodu, verjetno jogi ali mojster stare Indijske borilne veščine Kalari Payattu. Obstajajo celo slikarije Bodhidarme, ki naj bi na Kitajsko prinesel veščino borjenja imenovano kung-fu. S to novo pridobitvijo - veščino naj bi se v začetku menihi končno lahko branili pred roparji , tatovi in skratka vsemi možnimi nadležneži in so jo kasneje gojili v templjih kot je Shaolin (dandanes zelo komercialna turistična pot na Kitajskem). Tako imenovani shaolinski menihi pa izvajajo svoje šove pod taktirko spretnih managerjev praktično po celem svetu - seveda za primerno plačilo. Po prihodu Alexandra Velikega V Indijo se pojavi kompleten sistem borjenja z imenom Kalari Payattu. Na tem mestu tudi prvič zasledimo pojav pesti v Aziji in njeno aplikacijo v borilni veščini.
Prihod Bodhidarme in razvoj kung-fu stila na Kitajskem lahko povezujemo s prihodom vojske Aleksandra Velikega v Indijo (327-325 našega štetja). Alexander je bil znan po svoji neverjetni logistiki in učinkovitih generalski sestavi, ki so bili poleg dobrih voditeljev in vojščakov tudi izjemno spretni v borilnih veščinah (neke vrste pankration – savate (kikboks)). Obstaja domneva, da je omenjeni osvajalec prinesel v Azijo tudi način borbe s pestmi, ki se je pozneje razširil z Bodhidarmo na Kitajsko in šele mnogo kasneje s Kitajskimi gusarji na Japonsko otočje Okinawo (po drugi svetovni vojni je postala ZDA vojaška baza - od tu naprej pa se karate širi tudi na ostale celine), kjer je pod vplivom različnih kung-fu šol nastal karate. Ta se je močno razlikoval od šol kot je npr. današnji shotokan, ki je razmeroma mlada stilska veja in kjer so se kate in šolska tehnika ustvarjale praktično v prvi polovici 20. stoletja .
Kronološko gledano je za pojav udarjalnih borilnih veščin verjetno odgovorna evropska neprestano v vojnah razburkana evropska zgodovina. Kljub veliki reklami in popularnosti aziatskih borilnih veščin in športov, ki postavljajo nastanek le teh na svoja tla, pa ne smemo prezreti dejstva da so prvi borilni športi (ne smemo zamenjevati s tradicionalnimi veščinami) dobivali svoja rana tekmovališča prav na Evropskih tleh, ki so bila tudi industrijsko bolj razvita. Vse to je omogočal hiter tehnološki razvoj v Evropi, pojav olimpizma, boljše transportne komunikacije in pojav delavskih gibanj.
Mistifikacija veščine, ki se prepleta z načinom poučevanja in lokalnimi rituali, je sicer zelo zanimiva osvežitev pri spoznavanju nečesa novega, s stališča borilstva pa kot je dejal pokojni Bruce Lee ne tako uporabna doktrina.