Propolis in vnetni procesi

Obstajajo številni znanstveni dokazi o protivnetnem učinku propolisa, ne samo na vnetja povzročena z mikroorganizmi, ampak tudi na aseptična vnetja, ki niso bila povzročena z infekcijskim agensom (opekline od sevanja in kemikalij, avtoimuna vnetja). Glavno vlogo pri tem imajo polifenoli iz propolisa. Raziskovanja kažejo na vse večjo kompleksnost biokemijskih mehanizmov, ki jih pri vnetnih procesih povzroča propolis. Njegova antioksidacijska aktivnost je osnova protivnetnega učinka, kar se kaže v preprečevanju oksidativnega stresa, nevtralizaciji prostih radikalov in povečani aktivnosti antioksidacijskih encimov (1,2). Poleg tega propolis spodbuja celice imunskega sistema k proizvajanju snovi s protivnetnim delovanjem (IL-10 in dr.) in zavira nastajanje snovi, ki podpirajo vnetja (IL-1 beta, IL-2, IL-4, IL-6, IL-8, IL-12, TNF-alfa in dr.) (3).

Močen protivnetni učinek je dokazan pri vnetjih povzročenih z radiacijo, kar se opaža v zmanjšanju prostih radikalov in povečani aktivnosti antioksidacijskih encimov (4). Zaradi tega je zaščita s propolisom zaradi možne izpostavljenosti sevanju pomembna zlasti pri rizičnih poklicih v medicini in industriji.

Pri vnetju ledvic (pielonefritis), povzročenim z bakterijami (npr. Escherichia coli), propolis zmanjšuje stopnjo vnetnega procesa, ker s svojim antioksidacijskim učinkom nevtralizira proste kisikove radikale, ki škodijo ledvicam (5,6).

Sladkorna bolezen (tip diabetes mellitus) povišuje oksidativni stres in kopičenje prostih radikalov v srcu, ki škodijo srčnemu tkivu. Antioksidanti iz propolisa zmanjšujejo posledice oksidativnega stresa (7).

Zahvaljujoč protivnetnemu in antioksidacijskemu delovanju, zaščita s propolisom preprečuje poškodbe srčne mišice, ki jih povzročajo prosti radikali, nastali kot posledica ishemično-reperfuzijskega pojava * (infarkt, angioplastika, tromboliza, koronarni by-pass) (8,9). Z istimi mehanizmi preprečuje širitev poškodbe tkiva po udarcu (npr. mišice), ki prav tako nastaja zaradi ishemično-reperfuzijskega fenomena (10,11). Dolgotrajna uporaba propolisa nima nobenih stranskih učinkov za srce (12).

Snovi iz propolisa so učinkovite pri zmanjšanju vnetij in poškodb pljučnega tkiva (13).

Ugoden učinek propolisa pri presajanju kože se lahko pripiše ne samo nevtralizaciji prostih radikalov in povečani aktivnosti antioksidacijskih encimov, ampak tudi zmanjšanju dušikovega oksida (NO) (14), ki je vključen v proces poškodbe tkiva pri vnetnih in autoimunskih boleznih (15).

Znano je, da so oksidativne poškodbe tkiva (možgani so posebej občutljivi) prisotne pri vnetnih in avtoimunskih boleznih (multipla skleroza, encefalomielitis). Snovi iz propolisa zmanjšujejo kopičenje prostih radikalov, nastalih pri vnetnem procesu, in blažijo klinične simptome. Ugoden učinek se pripisuje tudi zmanjševanju snovi, ki podpirajo vnetje (NF-kappa B, NO-sintetaza) (16,17,18). Propolis se vse bolj izkazuje kot adjuvantni (pooperativni) terapevtski potencial pri preprečevanju nevrotoksičnih dogajanj, povzročenih z vnetnimi procesi v možganih. Precejšnje poboljšanje pri pacientih z blago do zmerno astmo, ki so uporabljali propolis, se lahko pripiše zmanjšanju snovi, ki podpirajo vnetje in zožujejo dihalne poti in povečanju protivnetnih snovi (19,3,20,21).

Prav tako je dokazano, da propolis zmanjšuje nastajanje citokinov, ki podpirajo vnetje pri kolitisu (22).

Verjame se tudi, da propolis preprečuje angiogenezo, ki je vzrok vnetnih procesov (23).

Protivnetni učinek propolisa je dokazan pri akutnih in kroničnih vnetjih zgornjih dihalnih poti, kemijskih poškodbah očesa, akutnega in kroničnega artritisa ter bakterijskega keratitisa, uveitisa in rinitisa (24,25,26,27,28,29).

*Ishemčno-reprefuzijski pojav – zaradi zmanjšanega pretoka krvi skozi nekatere organe ali dele telesa zaradi spazma ali organske obstrukcije krvne žile (ishemija) organizem reagira s prevelikim dotokom potrebnih snovi (reperfuzija), ki izzovejo poškodbe tkiva.

LITERATURA

1. Drugs Exp Clin Res. 1993;19(5):197-203.

2. J Ethnopharmacol. 1996 Dec;55(1):19-25.

3. Z Naturforsch [C]. 2003 Jul-Aug;58(7-8):580-9.

4. Drugs Exp Clin Res. 1995;21(6):229-36.

5. Mol Cell Biochem. 2007 Mar;297(1-2):131-8.

6. Urol Res. 2001 Jun;29(3):190-3.

7. Clin Biochem. 2005 Feb;38(2):191-6.

8. Clin Biochem. 2004 Aug;37(8):702-5.

9. Cell Biochem Funct. 2004 Sep-Oct;22(5):287-90.

10. Scand J Plast Reconstr Surg Hand Surg. 2006;40(2):73-8.

11. Mol Cell Biochem. 2006 Nov;292(1-2):197-203.

12. J Ethnopharmacol. 2006 Apr 21;105(1-2):95-8.

13. Pulm Pharmacol Ther. 2006;19(2):90-5.

14. J Plast Reconstr Aesthet Surg. 2007;60(5):563-8.

15. J Ethnopharmacol. 2002 May;80(2-3):155-61.

16. Brain Res Mol Brain Res. 2003 Jul 23;115(2):111-20.

17. Free Radic Biol Med. 2004 Aug 1;37(3):386-94.

18. Planta Med. 2006 Aug;72(10):899-906.

19. Fundam Clin Pharmacol. 2003 Feb;17(1):93-102.

20. Int Immunopharmacol. 2006 Jul;6(7):1053-60.

21. Am J Respir Cell Mol Biol. 2006 Oct;35(4):457-65.

22. J Pharmacol Exp Ther. 2001 Dec;299(3):915-20.

23. Arch Pharm Res. 2002 Aug;25(4):500-4.

24. Rom J Virol. 1995 Jul-Dec;46(3-4):115-33.

25. Jpn J Ophthalmol. 1999 Jul-Aug;43(4):285-9.

26. Ophthalmic Res. 2005 Nov-Dec;37(6):328-34.

27. Mol Cell Biochem. 2006 Jan;281(1-2):153-61.

28. J Altern Complement Med. 2007 Sep;13(7):713-8.

29. Arch Pharm Res. 1999 Dec;22(6):554-8.