Hvalnica stvarstva ali Sončna pesem

(Frančiškova hvalnica stvarstva)

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,

tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.

Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji

in nihče ni vreden tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,

posebno s soncem, velikim bratom,

ki razsvetljuje dneve in nas.

Lepo je in v velikem sijaju žari.

Tebe, Najvišji, odseva.

Hvaljen, moj Gospod,

v sestri luni in zvezdah;

ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.

Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku,

v oblačnem in jasnem sploh vsakem vremenu,

s katerim ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi;

mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,

v katerem nam noč razsvetljuješ;

lep je in vesel in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji,

ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji,

in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem.

Hvaljen, moj Gospod, v onih,

ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,

in prenašajo slabosti in trpljenje.

Blagor njim, ki ostanejo v miru,

zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,

ki ji nihče v življenju ne uide.

Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,

a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,

zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.

Hvalite in poveličujte mojega Gospoda

in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti.

(Prevod: Vital Vodušek)

******

Sv. Frančišek Asiški

Sveti Frančišek Asiški se je rodil leta 1181/1182 v mestu Assisiju, v Umbriji v srednji Italiji. Njegov oče je bil bogat in spreten trgovec s suknom Peter Bernardone. Mati Pika Bourlement je bila doma iz Provanse v Franciji. Frančiška so krstili za Giovannija (slovensko: Janeza), a so ga vsi klicali Francesco (slovensko: Frančišek. Okrog sebe je rad zbiral fantovsko družbo in razmetaval očetovo bogastvo, zato je bil med vrstniki zelo priljubljen.

Frančišek si je zelo želel, da bi postal vitez, zato je postal vojak. Po večih vojnah in tudi vojnem ujetništvu, je doživel skrivnostne sanje, ki so ga navedle k drugačnemu razmišljanju. Posvetil se je molitvi in premišljevanju, začutil je božjo navzočnost. Odločil se je za življenje po evangeliju in povsem spremenil svoje življenje. Začel je pomagati ubožnim in bolnim. Na očetovo zahtevo se je Frančišek javno odpovedal dediščini. Odločil se je za življenje v uboščini in za Očeta v nebesih.

Nekoč je med molitvijo zaslišal božji klic, da naj popravi cerkev, kar je razumel dobesedno. Začel je popravljati cerkev sv. Damijana in nato cerkev sv. Marije Angelske (imenovano Porciunkula). V slednji je večkrat molil in tu je spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo božjo hišo, Cerkev iz ljudi, ki je v tistem času razpadala. Začel je tudi streči pri maši, se poglabljati v molitev in premišljevanje ter iskal božjo voljo.

Povsem ga je navdihnila pridiga o apostolih, ki jih Kristus pošlje oznanjat evangelij (Mt 10, 6-10). Spoznal je pomen uboštva v osebnem življenju vsakega kristjana, kakor tudi v življenju vse Cerkve. Kristusov apostol mora biti ubog, da ga more Bog napolniti s svojo ljubeznijo; biti mora apostol uboštva. Hotel je živeti v uboštvu, kot je živel Kristus in apostoli. Odložil je svojo eremitsko obleko, si oblekel sivorjavo tuniko (haljo) s kapuco iz trde neobdelane volne, kakršno so takrat nosili najbolj siromašni ljudje v njegovem kraju, in se opasal z vrvjo. Poln svetega navdušenja je šel v župnijsko cerkev sv. Jurija, kjer je imel svojo prvo pridigo. Govoril je preprosto, vendar prepričljivo. Potem je hodil okrog in pridigal povsod, kjer so bili ljudje pripravljeni poslušati. Spodbujal jih je k pokori in medsebojni ljubezni. S preprostimi in prisrčnimi besedami je znal ljudi pomiriti, potolažiti, razveseliti in ohrabriti.

Frančišek se je vedno bolj umikal od zunanjega življenja in vodstva svojega reda. Avgusta leta 1224, se je umaknil v samoto. Med molitvijo in premišljevanjem, se mu je prikazal križani Kristus. Na Frančiškovih rokah, nogah in na desni strani so se pojavile Kristusove rane, iz katerih je pozneje večkrat tekla kri.