Pesem Soči

Kako glasno, ljubo šumljaš,

kako čvrsto, krepko skakljaš,

ko sred gora še pot imaš!

A ko pridereš na ravnine,

zakaj te živa radost mine?

Kaj trudno lezeš in počasi,

zakaj so tožni tvoji glasi?

Težko se ločiš od hribov,

zibelke tvojega valovja?

Mar veš, da tečeš tik grobov,

grobov slovenskega domovja?

Obojno bol pač tu trpiš,

V tej boli tožna in počasna,

ogromna solza se mi zdiš,

a še kot solza - krasna!

Krasna si, bistra hči planin,

Brdka v prirodni si lepoti,

ko ti prozornih globočin

nevihte divje srd ne moti!

Pa oh, siroti tebi žuga

vihar grozán, vihar strašán;

prihrumel z gorkega bo juga,

divjal čez plodno bo ravan,

ki tvoja jo napaja struga — gorjé, da daleč ni ta dan!

Nad tabo jasen bo obok,

krog tebe pa svinčena toča

in dež krvav in solz potok

in blisk in grom — oh, bitva vroča!

Tod sekla bridka bodo jekla,

in ti mi boš krvava tekla:

kri naša te pojila bo,

sovražna te kalila bo!

Takrat se spomni, bistra Soča,

kar gorko ti srce naroča:

Kar bode shranjenih voda

v oblakih tvojega neba,

kar vode v tvojih bo planinah,

kar bode v cvetnih je ravninah,

tačas pridrvi vse na dan,

narasti, vzkipi v tok strašán!

Ne stiskaj v meje se bregov,

srdita čez branove stopi,

ter tujce, zemlje lačne, vtopi. Na dno razpenjenih valov