Psihoterapija ni tehnika dajanja nasvetov ali svetovanja, ampak odnos razumevanja.

Psihoterapevt daje posamezniku možnost, da je slišan in, da nekdo skupaj z njim občuti njegove stiske ter mu pomaga premostiti ovire, ki mu onemogočajo izražanje lastnih nezavednih potencialov. Terapevt ni učitelj, ali nek mojster in ne daje odgovorov na vprašanja in deli nasvete vse povprek, ampak pomaga posamezniku, da pride do odgovorov sam.

Namreč, vse kar iščete, je v vas samih.

Vi sami ste mojster ali mojstrica vaše osebnosti in življenja.

Danes je psihoterapija v Slovenija še vedno tabu tema, redkokdo je ponosen na to, da hodi k psihoterapevtu, medtem ko je ta v Ameriki skoraj nujni življenjski sopotnik, tudi v Avstriji, naši sosednji državi ima vsak posameznik v okviru zdravstvenega varstva možnost, da v življenju izkoristi 100 ur osebne psihoterapije. Ti narodi se zavedajo, kako pomembna je skrb za lastno psihično življenje in psihično zdravljenje in ne le fizično zdravljenje.

V Sloveniji psihoterapevti nimajo svojega mesta v sistemu, v zdravstvenem sistemu imajo svoj prostor le psihiatri, psihologi in socialni delavci, a njihova naloga je povsem drugačna od naloge psihoterapevta. Zelo posplošeno, so psihiatri strokovnjaki s področja medicine, ki so usposobljeni predvsem za doziranje in spremljanje vpliva zdravil na posameznika, psihologi, večinoma obvladajo metodologijo in statistiko, delajo raziskave na posameznikih ali skupinah in pa socialni delavci, ki večinoma skrbijo za družine v stiski. Morda so socialni delavci od teh poklicev še najbližje psihoterapevtom, saj tudi oni zdravijo čustva. Psihoterapija je namreč zdravljenje čustev in s tem ponovno odkrivanje nezavednega sveta, ki je del vsakega posameznika.

Za optimalno zdravljenje in skrb za posameznika se priporoča sodelovanje med omenjenimi strokovnjaki z različnih področij, ta kombinacija pa je odvisna od narave problema, ki je unikaten pri vsakem posamezniku.