Depresijo bi lahko opisala z naslednjo podobo:

Predstavljaj si, da si v puščavi. Opustošeni od življenja. Si tam. Sam. Iščeš pot podnevi, ko je prevroče in, ko ti vročina jemlje sapo in se izgubljaš v temni in prehladni noči. Ni poti, ki bi kazala kam naprej. Ne veš niti ali hodiš naprej ali nazaj, in sprašuješ se ali bi sploh še hodil. Tudi, ko hodiš se ti kmalu začne pesek pod nogami udirati, pesek te požira, utesnjuje in mrtviči. Počutiš se ujetega. A vseeno z eno roko dvigajočo proti zraku, ven iz peska, čakaš, da te bo nekaj rešilo. Kaj, če ni ničesar in nikogar? Kdo, če ne sam?

Začasna vs. dolgotrajna motnja razpoloženja

Pri prepoznavanju kaj je depresija je potrebno razlikovati med začasnimi motnjami razpoloženja in dolgotrajnejšimi in globljimi občutenji.

Začasne motnje razpoloženja, kot je potrtost, žalost, tesnobnost ali občutek nemoči, še niso depresija. Kadar smo žalostni, se pogosto počutimo zapuščene, trpimo zaradi izgube in hrepenimo po osebi, ki je ni več, vendar pri tem vseeno niso okrnjeni veselje, užitek in upanje.

Pri depresiji gre za dolgotrajno motnjo razpoloženja, ki se kaže skozi globoko potrtost, nizko samovrednotenje in samozavest, izgubo motivacije in volje, torej ni zanimanj in veselja, izgubi se upanje in tako lahko pogosto pride tudi do misli, ki se povezujejo s smrtjo. Depresija lahko zelo poslabša kakovost življenja, tako na delovnem kot na socialnem področju, tako depresivni ljudje velikokrat ne vidijo več smisla v vsakodnevnem delu, službi, se zatekajo v osamljenost in izogibajo druženju z ljudmi, tudi z bližnjimi prijatelji ali sorodniki.

Depresija ni namišljena duševna motnja

Depresijo pogosto zamenjujejo z žalostjo ali slabim razpoloženjem, a je prava duševna motnja, ki spremeni posameznikovo mišljenje, čustvovanje, vedenje in telo, pri čemer se spremenijo tudi funkcije in strukture v delu možganov, ki uravnava razpoloženje.

Depresija je v Slovenskem medicinskem slovarju definirana kot motnja, ki jo označujejo žalostno razpoloženje, pobitost, pesimizem, obupanost, pomanjkanje notranjih spodbud, včasih tudi tesnoba in samomorilna nagnjenja.

Veliko ljudi meni, da je depresija namišljena bolezen, a vendar je pomembno da jo jemljemo resno. Za prijatelja, ki namesto da bi se družil s svojimi dolgoletnimi prijatelji, si preprosto mislijo, kako je lahko tako len, da se mu ne da iti ven, med ljudi. In, ko depresivni vedno pogosteje odkloni druženje in zabavo, si mislijo, da se samopomiluje. A ker gre pri depresiji za bolezen, se posameznik ne more kar prisiliti, da bi se počutil bolje ali pa se videl v lepši luči kot se.

Ne-življenje depresivnih

Ljudje z depresijo menijo, da česarkoli se bodo lotili, jim ne bo uspelo, tudi če bodo še toliko trudili. Ker imajo nizko samozavest in ne vidijo upanja, ne zmorejo stopiti koraka naprej. Kako se počutijo, ne upajo deliti z drugimi, saj se jim nočejo smiliti, jim biti v napoto in v breme, se pred drugimi počutiti kot da so zgube, ali pa se bojijo sramu, ki bi se ob razkritju pojavil. Bolijo se, da bi jih drugi obsojali, da so za vse krivi sami, a se s tem še bolj navdajajo z močnim občutkom krivde. Depresivni se počutijo ujete in v tej ujetosti se počutijo sami, kot da jih nihče ne razume in jih nihče niti ne bo poskušal razumeti. Na življenje gledajo pesimistično. Počutijo se manjvredne ali pa večvredne kot ostali, s čimer še bolj padajo v brezno brez dna, v katerem se počutijo utesnjeni in sami. Ker se sami oddaljujejo in nimajo volje do stvari, ki jim daljejo veselje in življenje, se vedno bolj počutijo nesprejete in oddaljene od drugih. Nepovezane z drugimi, svetom in s samim sabo. Ne čutijo več, ne jezijo se več, niti se več ne veselijo. Ob vsem tem se počutijo nemočne. Ko se to dogaja dan za dnem neko daljše obdobje se začnejo počutiti še bolj otopele, zamrznjene v življenju, vedno bolj hladnem, praznem in osamljenem. Počutijo se izbrisane, nevidne in obupane. Počutijo se, kot da nekaj znotraj njih umira. In tega nihče drug ne vidi.

Tako počutje vpliva tudi na fizično telo. Pogosto čutijo »cmok v grlu ali leden, trden kamen v srcu«. Depresivni ljudje se težko koncentrirajo, imajo težave s spominom, počutijo se, kot da bi lahko ves čas spali, zbujajo se utrujeni, v bolečinah in brez energije, ne morejo odpreti oči, nimajo apetita ali ga imajo preveč, enostavno nimajo volje do življenja, tiste prave življenjske energije.

Štiri vrste simptomov

Depresija vpliva na misli, čustva, vedenje in telo. Simptomi se lahko medsebojno prekrivajo in so prisotni v različnih deležih.

- Misli depresivnih: sem nevreden, nihče me ne mara, zame ni prihodnosti, slab sem, nisem vreden zaupanja, za vse sem kriv sam, nič nima smisla, misli na smrt, misli o samomoru.

- Čustva depresivnih: žalost, potrtost, otopelost, napetost, tesnoba, strah, razočaranje, razdražljivost, zmanjšanje zadovoljstva in prijetnih občutkov, občutki krivde, občutki ničvrednosti in upad samospoštovanja, občutki nemoči, občutki brezupa in obupa;

Depresivni pogosto opisujejo svoje čustveno doživljanje s prispodobami oziroma metaforami hrane in lakote.

- Vedenje depresivnih: umik v samoto in iz socialnih aktivnosti, izguba interesa za aktivnosti, v katerih je posameznik prej užival, povečana želja po osamljenosti, opuščanje skrbi zase, upad želje po spolnosti, jok brez vidnega razloga, poležavanje, nespečnost z zgodnjim prebujanjem, neodločnost, nezbranost in motnja pozornosti in spomina

- Telo depresivnih: bolečine v mišicah, bolečine v križu, glavobol, utrujenost, mravljinci po telesu, pomanjkanje ali izguba energije, utrujenost, motnje spanja, pomanjkanje teka ali pretirana ješčnost, nemirnost, poskus samomora

Depresivni značaj osebnosti se po Freudu navezuje na oralno fazo, kar pomeni, da imajo depresivni motnje povezane z usti - radi preveč ali premalo jedo, zaradi česar imajo prenizko ali čezmerno težo, pogosto kadijo, pijejo, veliko govorijo ter se veliko in radi poljubljajo.

Za diagnozo depresije mora biti prisotnih več simptomov hkrati, ki morajo trajati vsaj dva tedna ter morajo posameznika pomembno ovirati pri vsakodnevnem življenju. Glede na število in izrazitost simptomov lahko depresivno epizodo opredelimo kot blago, zmerno ali hudo.

Znaki depresije med dvema ekstremoma

Znaki depresije se lahko zelo razlikujejo, ne samo med različnimi spoli, temveč med različnimi posamezniki, saj ima vsak unikatno življenjsko izkušnjo.

Medtem ko eni ljudje za vse krivijo sebe, lahko drugi krivdo vidijo le v drugih ljudeh. Nekateri lahko občutijo žalost in apatijo ter se za vsako ceno izogibajo konfliktom, medtem ko drugi jezo, zaradi česar so razdražljivi in ustvarjajo konflikte. Tako lahko depresija na eni strani deluje na na ljudi tako, da so upočasnjeni in živčni, medtem ko lahko drugi čutijo nemir in razburjenje Po eni strani se depresivni ljudje počutijo ničvredne in težko postavljajo meje, po drugi strani pa sami sebe poveličujejo in želijo imeti nadzor nad vsem.

Nekateri se lahko počutijo tesnobne in prestrašene, na drugi strani pa so lahko sumničavi in se čutijo preganjane. Nekateri zlahka govorijo o svojih dvomih in obupu, medtem ko se drugi ob tem počutijo šibki.

Nekateri za »samozdravljenje« uporabljajo hrano, prijatelje in ljubezen, medtem ko drugi alkohol, droge, TV, šport in spolnost.

Vsi opisani znaki depresije težijo k ekstremu, torej človeka nagibajo k neravnovesju, zato je toliko bolj pomembno, da se na posamezniku unikaten način išče ravnovesje, tako na psihičnem kot fizičnem področju.

V primeru, da je depresija blaga oziroma šibka se priporoča posvet pri psihoterapevtu, medtem ko je pri zmerni ali hudi obliki depresije potrebna kombinacija rednih srečanj pri psihoterapevtu in psihiatrične obravnave z zdravili.

Bibliografija:

- McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika : razumevanje osebnostne zgradbe skozi klinični proces. Ljubljana: UMco.

- Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene (MKB-10-AM). (2008). Avstralska modifikacija. Verzija 6. Ljubljana. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.

- Nacionalni inštitut za javno zdravje: Depresija. https://www.nijz.si/sl/depresija-0 , 10. 11. 2019;

- Psihoterapija ordinacija. Depresija, dostopno na: https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/motnje-razpolozenja/depresija, 10. 11. 2019;

- Slovenski medicinski slovar. 2012. Dušan Sket, ur. Ljubljana: UL, Medicinska fakulteta, dostopno na: https://www.termania.net/iskanje?query=depresija&SearchIn=All , 10. 11. 2019

Predstavljajte si... otrok, star 2 leti, ki ima občutek, da mama zanj nima več časa, saj je že predolgo preveč žalostna, vsak dan se zbuja v joku in se izogiba stiku z njim. Otrok se zaradi tega počuti krivega, saj povzroča mami take skrbi, da je izčrpana in odloči se, da svojih čustev, niti »pozitivnih niti negativnih« ne bo več kazal, jih bo raje skril, da ne bo v breme. Tak otrok se z nikomer ne igra, izogiba se vsem, ki naj bi bili ljubeči do njega, namesto, da bi sprejemal ljubezen od drugih, jo zavrača in se vedno bolj izogiba drugim in ignorira sebe. Njegova ljubezen in sovraštvo sta namreč breme.

Poglejmo si nekatere izmed najbolj razširjenih dejavnikov tveganja za nastanek depresije.

Dednost.

Dedni dejavniki igrajo veliko vlogo pri razvoju depresije in tako je potencial za depresijo možno naslediti. Tveganje za razvoj depresije je pri posameznikih, katerih najbližji sorodniki imajo isto duševno bolezen, kar trikrat večje, kot je tveganje pri posameznikih, ki bolezni v družini nimajo. Vendar pa gre pri dednosti za gensko preddispozicijo za depresijo in tako depresivni gen predstavlja samo potencial, ki ni nujno da se razvije. Torej, v primeru, da imajo sorodniki depresijo, to še ne pomeni, da jo bo zagotovo nasledil tudi otrok – ta ima le večjo verjetnost, je bolj ranljiv in ima zato večje možnosti za razvoj depresije.

Depresija staršev, ko je otrok še majhen

Če ima kateri od staršev v otrokovih zgodnjih letih hujšo depresijo, lahko to vpliva na razvoj depresije pri otroku. Na primer, če si predstavljate mati, ki je depresivna, se ta počuti, kot da nima nikogar, ki bi ji pomagal, zaradi česar lahko v tem stanju otroku nudi le osnovno oziroma celo samo zasilno nego. Otrok je v najbolj zgodnjih letih močno povezan s svetom staršev, skoraj bi lahko rekli, da je svet staršev svet otrok, namreč drugega sveta ne poznajo, dokler skozi leta ne razvijejo pogleda nase, kot na ločen, individualni subjekt. In, ker otroci čutijo kaj se dogaja s starši, jih starševska depresija vznemirja. Če starš kot depresivni občuti krivdo, se lahko to občutenje in razpoloženje prenese na otroka, obenem pa tudi skozi izkušnjo s starši, ko jih na primer otrok prosi za kaj kar je samoumevno, pa je staršu v tem stanju to težko izvesti, otrok občuti krivdo. Ta občutek krivde otroka pripelje do tega, da začne verjeti, da njegove potrebe, tudi osnovne, (vse) druge ljudi izčrpavajo. Tak otrok se bo kasneje v življenju lahko hitro počutil, kot da je nekomu v breme, ne bo znal ali želel prositi za pomoč in bo svoje potrebe izničil, medtem pa bodo potrebe drugih vedno bolj pomembne kot so njegove.

Piknična telesna konstitucija

Nevropsihiater E. Kretschmer je osnoval teorijo po kateri naj bi konstitucija določala temperament in potencial za razvoj duševne motnje. In tako naj bi piknični tip konstitucije, to so ljudje nižje postave, debelušni, z nežnimi in suhimi rokami in nogami, veliko okroglo glavo in širokim obrazom, imeli več potenciala za depresivne motnje. Tudi zaradi temperamenta, ki jim pripisuje praktičnost, ekstravertnost čustveno živost in čustveno nestabilnost. Ker svojo energijo usmerjajo navzven, k drugim ljudem in so dobrosrčni, pogosto pozabijo nase, kar lahko v njih vzbuja občutek praznine in dolgotrajna občutenja žalosti.

Preveč odvisna mati, odvisen odnos

Mati, ki se počuti kot depresivna osamljeno, se lahko hitro preveč naveže na otroka, s katerim polni manjko odnosov z drugimi. Mati je tista, ki najbolj čuti izgubo zaradi odstavitve, ob tem je hkrati vesela in žalostna, a to normalni otroci razumejo, depresivnostno postane samo takrat, če mati rast otroka tako boli, da se ga premočno oklepa ali ga navdaja s krivdo, v smislu »Zdaj bom pa čisto sama«. Taki materini stavki, ki navdajajo s krivdo, otroku dajo občutek, da njihove normalno agresivne in neodvisnostne želje druge prizadanejo.

Taka mati kmalu postane odvisna od otroka, s čimer otroku ne dovoli, da bi postal neodvisen od nje in tako samostojen posameznik. To lahko hitro vodi v vzbujanje krivde otroku. Zbujanje krivde s strani mame se pogosto pojavlja ob prelomnih trenutkih, na primer, ko se otrok želi vedno pogosteje igrati s sovrstniki ali pride do trenutka ko je dovolj star za vstop v vrtec, ko pride čas vstopa v šolo,... Ob vseh prelomnih trenutkih, ki otroka vodijo v svet, kjer bi se moral osamosvojiti in »stopiti na lastne noge« in hoditi po svoji individualni poti. Če je mati zelo vztrajna, se lahko to občutenje bremena in krivde vleče skozi celo življenje, najbolj kritično pa se to lahko izkaže, ko se tako odvisen posameznik odloča za življenje s partnerjem, saj čuti močno razdvojenost med mamo in partnerjem, pri čemer ne vidi možnosti, da bi lahko imel oboje, če bi le postavil meje. Je pa posamezniku, ki je vzgojen v odvisnostnem odnosu, težko postaviti meje, pogosto je do skrajnosti vključen ali do skrajnosti izključen iz odnosov. Vprašanje je, ali je lahko ta posameznik popolnoma vključen tako v odnos z mamo kot s partnerjem in obenem je vprašanje za koga se bo na koncu v svoji drugi polovici življenja odločil.

Prezgodnja izguba matere oziroma objekta navezanosti

Na razvoj depresije zelo pogosto vpliva doživetje prezgodnje izgube matere oziroma njena zavrnitev. Po navadi gre za izgubo, ki se je za otroka zgodila preveč zgodaj, torej preden je bil na to pripravljen ali pa gre za izgubo, ki se ponavlja. Pri tem gre lahko za konkretno in opazno prezgodnjo ločenost od ljubljenih oseb kot recimo ob smrti starša ali, ko mati prekmalu ali prenaglo odstavi otroka iz prsi, lahko pa je izguba navidezno neopazna, in sicer interna in duševna, ko se otrok sam ukloni odvisnemu odnosu še preden je za to čustveno zrel.

Erba Furman v svojem prispevku z naslovom »Mothers Have to Be There to Be left« poudarja, da se otrok sam umakne, če jih mati pri tem ne prehiti. Težnja po neodvisnosti otroka naj bi bila namreč enako prvinska kot težnja po odvisnosti in, če otroci vedo, da je starš na voljo, bodo, ko bodo pripravljeni, samoumevno težili k ločitvi.

Nekatere mame svoje otroke defenzivno odrivajo stran od sebe, v smislu »Zakaj se ne moreš sam igrati?«, takim mamam niso všeč otrokove želje po odvisnosti od njih. Otrok pa ob tem zopet čuti krivdo ob lastnih potrebah, predvsem pa začne sam sebe doživljati kot nekaj slabega.

Ne le izguba, še zatajevanje žalosti in nerazumevanje ob izgubi

Depresija se lahko razvije ne samo zaradi izgube ampak tudi, zato ker izgube ni bilo mogoče realistično razumeti in ob izgubi normalno žalovati. Otrok, ki je star dve leti živi namreč v magičnem svetu, ki je kategoričen – skrajno slab ali skrajno dober, ni vmesnih opcij. In tako otrok izgubo jemlje kot skrajno slabo.

Če se na primer starša ločita je potrebno otroku na primeren način razložiti, zakaj natančno si se ločil, pri čemer je pomembno tudi, da odseljeni starš ne izgine popolnoma iz življenja otroka. V takem primeru je najmanj možnosti za depresijo. Če pa se starši ne menijo za potrebe otrok in se jim ne zdi pomembno, da bi pojasnili kaj se dogaja, ker imajo že sami dovolj težav pa pogosto v družini pride do ozračja, kjer za žalovanje ob izgubi ni razumevanja. Starši s takim zgledom otroku kažejo, da je treba žalost zatajevati, iz česar otrok sklepa, da je žalost nevarna, potreba po tolažbi pa destruktivna.

Na razvoj depresije pri posamezniku lahko vpliva tudi moralno prepričanje staršev, da je žalovanje sebično, da je taka skrb zase razvajenost, saj se ni dobro smiliti samemu sebi, s čimer dajejo občutek, da je vse to doživljanje vredno prezira, kar pri otroku zopet ustvarja krivdo.

Zato je toliko bolj pomembno, da so starši od občutenju izgube do otrok razumevajoči in ga vodijo skozi pot žalovanja brez dodatnih slabih občutkov, ki bi v otroku povzročili vzbujanje krivde ob »negativnih« čustvih.

Nedovoljeno izkazovanje čustev ali čustvena zapustitev otroka

Če starši otroka zmerjajo, ko pokaže ranljiv del sebe, na primer, ko se joka mu govorijo v smislu »Nehaj se cmeriti in pusti to za sabo«, otroka to sčasoma prisili, da začne prikrivati ta ranljiv del sebe. Ker pa se poleg tega otrok identificira s staršem, ki te ranljivosti ne odobrava, začne otrok ta ranljiv del sebe tudi sovražiti. Če starš otroka zmerja, ko ta pokaže svoja negativna čustva, to za otroka pomeni čustveno zapustitev in ravno to kritiziranje se kasneje pri depresivnih posameznikih obrne v samokritiko, takoj ko se počuti malo slabo.

Depresivni posameznik je bil pogosto kot otrok najbolj čustveno živ, a ker so si drugi zatiskali oči pred tem in jim prilepili etiketo preobčutljivosti ali hiperaktivnosti so to čustveno živost vzeli kot slabi del sebe, jo začeli prikrivati in se kritizirati.

Ignoranca bolečih čustev v otroštvu, lahko v odrasli dobi vodi do prikrivanja svoje ranljivosti, boleča čustva pa depresivni pogosto prikrivajo s kemičnimi sredstvi, zlorabljajo zdravila, se prenajedajo, hazardirajo, ...

Osebnostne značilnosti, kot je nizko samospoštovanje, kar povzroča nalaganje čustev jeze, krivde in žalosti

Depresivnih ljudi ni težko imeti rad in jih občudovati, saj so velikodušni, imajo posluh za druge, sočutje, so nagnjeni k temu, da hitro odpuščajo, ker sovraštvo in kritičnost uperjajo le vase, te lastnosti pa na koncu velikokrat delujejo ravno v njihovo škodo.

Depresivni torej usmerjajo negativna čustva stran od drugih in proti sebi, tako da sovražijo sebe do te mere, ki sploh ni sorazmerna z njihovimi pomanjkljivostmi, svojo jezo pa nezavedno obračajo navznoter, proti sebi, s čimer so sami do sebe najbolj agresivni in samoškodovalni. Bolj kot jezo pa si upajo depresivni zavestno čutiti krivdo – predirno krivdo, saj se mučno zavedajo vsakega greha, ki so ga storili, vsakega sebičnega nagiba,... Poleg krivde pa je pri ljudeh z depresivnim karakterjem dominantno čustvo žalost, ki je tako otipljiva, da kar bode v oči.

Ko odrasli ne poskrbijo zase, ker ob tem čutijo krivdo, se v njih začne kopičiti jeza in dolgotrajno razpoloženje žalosti, saj imajo vedno znova občutek, da zanje nihče ne poskrbi. A redkokdaj se zavedajo, da bi morali biti to oni sami. Da bi morali svoja negativna čustva znati izraziti in sprejeti kot del sebe.

Nakopičene travmatične izkušnje v bližnji preteklosti

Včasih je sprožilec depresije jasno razviden, na primer nek travmatični dogodek iz bližnje preteklosti, kot recimo izguba službe, smrt ljubljene osebe, izguba partnerja, porod (poporodna depresija), diagnoza hude in kronične bolezni pa tudi revščina oziroma občutek finnačnega primanjkljaja.

Včasih pa lahko na razvoj depresije vplivajo tudi navidez »normalni«, a ponavljajoči stresni dogodki v službi.

Pogosto se depresija razvija počasi in postopno, takrat ko se naniza več obremenilnih okoliščin, ki jim posameznikovi obrambni in prilagoditveni mehanizmi niso več kos.

Vpliv današnje kulture - načina življenja

Na razvoj depresije ima zagotovo vpliv tudi kultura sprememb in hitrega prilagajanja, ki se pojavlja v današnjem času. Pričakovanja družbe do posameznikov so vedno večja, obvladati morajo različna dela, biti skoraj multitasking, biti dobri otroci ali dobri starši, biti prisotni v realnem in virtualnem svetu, ki ga nudijo digitalne tehnologije, biti sposobni razlikovati med informacijami, ki se pojavljajo na vsakem koraku, v smislu katere so zate in katere ne...

Čas izobilja bi lahko rekli, a obenem tudi izobilja različnih duševnih motenj. Po drugi strani pa tudi izobilja psihoterapevtov, terapevtskih pristopov, metod, novih znanj in razumevanja, kar pomaga posamezniku, da gre skozi težko situacijo, nezaznamovan.

Biokemično neravnovesje

Vzrok za depresijo ali posledica depresije je tudi biokemično neravnovesje v telesu, o čemer pa bom več povedala v naslednjem prispevku o zdravljenju, in sicer predvsem v razdelku o psihiatričnem zdravljenu, zdravljenju z zdravili.

Bibliografija:

- McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika : razumevanje osebnostne zgradbe skozi klinični proces. Ljubljana: UMco.

Ravno zato je toliko bolj pomembno, da depresivni stopijo na pot zdravljenja, ki je lahko dolgotrajna, a vsaka pot se začne s prvim korakom.

Obisk osebnega zdravnika

Prvi korak pri zdravljenju depresije je pregled pri osebnem zdravniku. Osebni zdravnik bi ob opisu simptomov ali znakov, moral znati izključiti podobne telesne bolezni in prepoznati, da gre za depresivne težnje. Osebni zdravniki lahko depresivnemu ponudijo, da reši vprašalnik za diagnosticiranje depresije. Po rešenem vprašalniku in osebnem pogovoru z zdravnikom ta poda diagnozo in zdravljenje se lahko prične.

Če gre za blago ali zmerno depresijo je po navadi dovolj le zdravljenje s psihoterapijo, ob hudi depresiji pa je nujno tudi psihiatrično zdravljenje oziroma zdravljenje z antidepresivi.

Psihiatrično zdravljenje oziroma zdravljenje z zdravili

Če osebni zdravnik ugotovi, da gre za težjo vrsto depresije, posameznika napoti k psihiatru, ki razišče za kako hudo neravnovesje nevrotransmitorjev v možganih gre, in na podlagi tega priporoča zdravila – antidepresive.

Zakaj je pri hudi depresiji potrebno zdravljenje z zdravili? Zato ker gre pri depresiji tudi za biokemične spremembe v telesu, in sicer gre za moteno izmenjavo snovi v možganskih živcih. Za prenos živčnih impulzov so namreč potrebni nevrohormoni ali nevrotransmitorji (snovi za prenos), ki jih sprejemajo receptorji sprejemnih celic.

Pri depresiji lahko govorimo o hipotezi pomanjkanja ali monoaminski hipoteza, pri kateri ni prisotne dovolj snovi za prenos, torej gre za pomanjkanje monoaminskih nevrotransmitorjev na stičnih mestih (sinapsah) v celicah osrednjega živčnega sistema. In sicer gre za primanjkljaj monoaminov kot nevrotransmitorjev, prevsem dopamina in serotonina. Dopamin skozi projekcijo na bazalne ganglije uravnava gibanje, obenem pa z vplivom na možgansko deblo in limbični sistem igra veliko vlogo pri čustvenem vedenju, halucinacijah, blodnjah in formalnih motnjah mišljenja. Serotonin je nevrotransmiter, ki se večinoma nahaja v možganskem deblu, njegov vpliv pa se širi v bazalne ganlije povezane z gibanjem, v limbično področje povezano s centri za ugodje in razpoloženje ter v hipotalamus, ki vpliva na apetit in hranjenje, obenem pa serotoninski nevroni sodelujejo tudi v uravnavanju spanja in spolnosti.

Po drugi strani pa gre pri depresiji lahko tudi za to, da ni učinka na stičnih mestih, ker so moteni organi za prenos – receptorji, in takrat govorimo o hipotezi receptorjev. Hipoteza receptorjev se ukvarja z vprašanjem spremenjene občutljivosti oziroma pripravljenosti postsinaptičnih receptorjev za pravilno sprejemanje nevrotransmitorjev v sprejemne (postsinaptične) celice. Pri tem gre za povečanje nevrohormonov, kot je kortizol. Kortizol in depresija se povezujeta, in sicer študije pravijo, da kronično izzivanje stresa, vodi v »višanje praga občutljivosti« in posledično zvišano raven kortizola, ki pa naj bi na depresijo vplival tudi skozi vmešavanje v prenos sporočil serotonina.

Zato je potrebno zdraviti depresijo tudi z zdravili, saj ta vplivajo na biokemično ravnovesje. Na trgu je veliko antidepresivov (npr.: Alventa, Amyzol, Anafranil, Asentra, Aurorix, Cipralex, Coaxil, Cymbalta, Ecytara, Faxiprol, Fluval, Ladiomil, Mirzaten, Parogen, Paroxat, Portal, Prozac, Salipax, Seroxat, Sinequan, Tolvon, Valdoxan, Welbutrin, Zoloft itd.), zato je v sodelovanju s psihiatrom pomembno najti zdravilo, ki ima kombinacijo učinkovin, ki najbolje ustrezajo posamezniku.

Proces najdbe ustreznega zdravila za posameznika je lahko dolgotrajen, saj se učinek zdravila lahko pokaže šele po nekaj tednih, in če izbrano zdravilo ni učinkovito, ga je potrebno zamenjati z drugim, kar pa se lahko zgodi nekajkrat.

Ko zdravilo začne učinkovati pozitivno, je priporočljivo, da ga posameznik jemlje še vsaj od šest do dvanajst mesecev in ga ne opusti takoj ko vidi prve izboljšave v svojem razpoloženju.

Redni individualni obiski psihoterapevta

V kombinaciji z antidepresivi oziroma psihatričnim zdravljenjem se tako pri blagi, zmerni ali hudi depresiji močno priporoča redno obiskovanje psihoterapevta. Zdravstvo v Sloveniji po navadi ponudi depresivnemu obisk pri psihologu, vendar je čakalna vrsta lahko dolga, da lahko ta pride na vrsto šele po letu dni čakanja – kar je lahko tudi že prepozno, poleg tega pa je lahko število obiskov omejeno na občutno premajhno število. Zaradi neurejenega sistema duševnega zdravja v Sloveniji, se morajo depresivni v praksi velikokrat znajti sami.

Zato se vedno več ljudi odloča za samoplačniške individualne obiske psihoterapevta.

Obiski pri psihoterapevtu imajo določen okvir - so redni, po možnosti vsaj enkrat na teden po eno terapevtsko uro (50 minut), odvisno od globine duševne motnje.

Vloga psihoterapevta je, da s posameznikom raziskuje njegove lastne unikatne razloge za depresijo, posameznikovo osebno izkušnjo depresije, ki je specifična. Psihoterapevt zdravi čustva skozi odnos s pacientom in ga pri tem ne postavlja v (znanstveni) okvir ali kategorijo ter predvideva o njegovem stanju že z samo diagnozo.

Pri depresiji pomaga pogovor s psihoterapevtom, saj se pri tem odkrivajo vzroki za depresijo in namen te bolezni. Res je, da se lahko depresivni ljudje v terapiji počuti v nekem trenutku ali obdobju občutno slabše, a je to poslabšanje le začasno, saj prihaja v stik z neprijetnimi in nesprejetimi deli svoje osebnosti. Depresivni niso zares prazni, so še kako polni, ampak jeznih in kritičnih delov samih sebe, ki jih preplavljajo in tako ves čas menijo niso dobri in, da nikoli ne bodo dovolj dobri. Ampak dovolj dobri za koga?

Individualna srečanja s psihoterapevtom se priporočajo daljše obdobje kot je eno leto, saj se za spremembo tako zakoreninjenih vzorcev mišljenja in vedenja ali osebnosti, potrebujemo čas. Težko je reči, koliko časa nekdo potrebuje, za to, da stopi izven depresivnega razpoloženja, saj je to odvisno od posameznika pa tudi njegove stopnje depresivnosti.

Skupinska psihoterapija

Predvsem pri blagi depresiji, je smiselno razmisliti tudi o vključitvi v skupinsko psihoterapijo. Idealno število članov skupine je nekje do 8 ljudi, pri čemer je zaželeno, da imajo vsi podobne težave, torej v tem primeru z depresijo in, da so ves čas trajanja skupine člani isti. Obiski skupine so redni 1x na teden ali 1x na 2 tedna. Znotraj skupine je pomembno zagotavljati varen prostor in zaupnost podatkov ter medsebojno spoštovanje.

Pri pristopu analitične psihologije po Carlu Gustavu Jungu vzpostavljamo most med zavestnim in nezavednim delom osebnosti preko simbolov, ki se nam pojavljajo v sanjah, raziskujemo pa jih lahko tudi skozi mite, pravljice in drugo vrsto literature. Sama rada uporabljam tudi tehniko aktivne imaginacije, ki nam pomaga pri integraciji zavesti in nezavednega, preko različnih delov podosebnosti.

V okviru drugih pristopov se verjetno pojavljajo druge metode za spoznavanje in raziskovanje globljih delov samega sebe ali miselnih in vedenjskih vzorcev, ki nas omejujejo pri tem, da bi v življenju delovali manj desktruktivno.

V vsakem primeru je smiselno obiskovati srečanja v okviru skupinske psihoterapije vsaj eno leto.

Če pri sebi ali vašem prijatelju opazite znake, ki bi lahko nakazovali na depresijo, jim ponudite pomoč, jih napotite k strokovnjaku, saj večina depresivnih potrebuje strokovno pomoč, v nasprotnem primeru lahko depresija traja mesece, več let ali celo življenje.

Če poznate koga, ki se sooča z opisanimi težavami mu pokažite prispevek ali mi pišite na e-mail: psihoterapija.majarc@gmail.com in pogovorili se bomo o možnostih zdravljenja.

Prispevek o zdravljenju ne more nadomestiti zdravljenja z zdravili, kar je domena dogovora in nadzora psihiatra, prav tako ne more nadomestiti odnosa in izkušnje s psihoterapevtom.

Bibliografija

- McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika : razumevanje osebnostne zgradbe skozi klinični proces. Ljubljana: UMco.

- Friebel, V., Puhl, W. (2000). Depresije. Prepoznavanje – preprečevanje – zdravljenje. Ljubljana: Slovenska knjiga.

- Kabza, H., Meyendorf, R. (1998). Depresije in strah: zdravljenje, zdravila, samopomoč. Logatec: Kele & Kele.

- Kores Plesničar, B. (2008). Osnove psihofarmakoterapije. Maribor: Medicinska fakulteta Maribor.

- Schimelpfening, N., Verywell, dostopno na: www.verywell.com/cortisol-and-depression-1066764, 24 .11. 2019.

- Tomori, M., Ziherl, S . (ur.). (1999). Psihiatrija. Ljubljana: Litterapicta: Medicinska fakulteta univerze v Ljubljani.

SIMPTOMI:

1) Depresivno razpoloženje, izguba interesov, zadovoljstva, večino dneva, skoraj vsak dan, občutje žalosti, praznosti, drugi opazijo, da je jokajoč

2) Bistveno zmanjšanje zanimanja ali zadovoljstvo v vseh aktivnostih večino dneva, skoraj vsak dan

3) Izguba ali pridobivanje telesne teže, brez diete – več kot 5% v enem mesecu

4) Nespečnost ali pretirano spanje vsak dan

5) Psihomotorične agitacije – nemir, upočasnjenost

6) Utrujenost, izguba energije skoraj vsak dan

7) Občutja nevrednosti, pretirana in neustrezna krivda, lahko blodnjava

8) Zmanjšana možnost mišljenja, koncentracije, neodločnost

9) Vračajoče se misli o smrti, o samomoru – brez ali z načrtom

Simptomi niso:

- posledica fizioloških učinkov snovi ali

- posledica splošnega zdravstvenega stanja ali

- posledica izgube ljubljene osebe (jih ni mogoče bolje opisati z žalovanjem).

Simptomi povzročajo:

- klinično pomembno neugodje ali

- zmanjšanje socialne funkcionalnosti ali

- zaposlitvene funkcionalnosti.

Če za vas velja vsaj 5 simptomov, ki trajajo dlje od 14 dni ali ste v dilemi glede simptomov, si poiščite strokovno pomoč.

Branje prispevkov o depresiji ne more nadomestiti strokovne psihiatrične in psihoterapevtske pomoči.

Vir: Erzar T., Duševne motnje: Psihopatologija v zakonski in družinski terapiji, Celjska Mohorjeva založba: 2007