Knjiga "On the nature of the Psyche" ima zame poseben prostor v srcu, saj je to edina knjiga, ki sem si jo kupila, ko sem v Ameriki obiskovala različne institute C. G. Junga. Ko sem v New Yorku želela priporočilo o kakšni Jungovi knjigi, ki psiho dojema na temelju energije, so mi ponudili članek, ki govori o združitvi psihe in materije (Jung in Pauli), ki mi je sicer osvetlil določena nepoznana področja, a želja po knjigi je ostajala. Tako sem v Los Angelesu končno prišla do svoje "ameriške" knjige. To je bilo pred tremi leti, a vsebine se do danes nisem dotaknila. Moram priznati, da me je odbijala zahtevnost besedila, ki je povrhu se v angleščini in občutek, da gre za ponovni poskus Junga, da se umesti v znanstveni svet.

In, knjiga res obravnava pozicijo psihologije kot znanosti ter se sprašuje kako jo preučevati. Za raziskovanje psihe predlaga kvantitativno vrsto metodologije, saj psiha obstaja kot energija, ki je neoprijemljiva, abstraktna in se manifestira skozi ideje in dinamiko odnosov, v nasprotju s kvalitativnim, kavzalnim oz. vzročno-posledičnim konceptom razumevanja, ki se opira le na dejstva in na proces gibanja, izmenjave gleda mehanicistično. Jung meni, da je na psiho potrebno gledati kot na fenomen sam zase, ki ni odvisen (samo) od funkcioniranja možganov.

Na to naveže delovanje kompleksov, ki so vedno do neke mere (intenzivnosti) nabiti z afektom. Nahajajo se v posameznikovi notranjosti, v jedru, ki dviga kompleks, da se izrazi v okolju, skozi izkušnjo. Simptomi so le učinki kompleksa.

Razloži koncept psihične energije kot univerzalne (psihološko) oz. življenjske, vitalne (biološko) energije, ki jo primerja s Freudovim konceptom libida. Nadalje razlaga zbiranje energije, ki deluje na uravnoteženju, in tako predstavi pojem komplementarnosti (združevanje nasprotij) in idejo o substituciji – torej, če pri posamezniku obstaja močna navezava na simptom je za zdravljenje potrebno najti enako močno navezavo na nekaj drugega.

Jung se dotakne tudi razlike v funkciji tehnike asociacij in poudari pomen tehnike amplificiranja, ki razširja pomen in ponuja neskončno opcij. Govori o pomembni funkciji simbola, ki izraža nekaj česar ne vemo in brez katerega ni možen psihični razvoj posameznika (individuaacija), saj samo namen in volja nista dovolj. Pojasni prehod : instinkt (nezavedno) - volja (zavest).

Knjiga govori uravnovešanju nasprotjih znotraj posameznika, o dobrem v slabem, temi in svetlobi, o zavesti in nezavednem v vsakem. Bralca postopno pelje v globino duše, skozi podrobno razumevanje konceptov posameznih delov psihe.

Jung meni, da človek nikoli ne more biti popolnoma zavesten in v knjigi poudari, kako pomembno je bilo odkritje nezavednega – to je bila prelomna točka v psihologiji. Za razliko od Freuda, ki je nezavedne vsebine, še vedno povezoval z zavestjo, v smislu, da so to bivše potlačene zavestne vsebine, je Jung v nezavednem videl tudi avtonomne vsebine, ki v zavesti še niso bile. Tako je nezavedno razdelil na osebno nezavedno in kolektivno, objektivno nezavedno, ki ga sestavljajo arhetipi, kot psihični, kulturni dedni material, ki se v zavesti prikaže skozi nezavedno organizacijo idej. Arhetipe, duhovno vidi analogno z biološkim instinktom, v smislu objektivnosti njihove narave in avtonomnosti delovanja. Razglablja tudi o analogiji med biologijo in kulturo.

Poudari pomen sporočil nezavednega – mitov, alkimije in sanjskega gradiva ter vizualnih fantazij, do katerih se dostopa s tehniko aktivne imaginacije.

Omeni tudi analogijo med materijo in psiho in pri tem opiše koncept sinhronicitete ter pojasni razliko med procesom ozaveščanja in procesom individuacije.

Knjiga se mi, osebno, ni zdela zahtevna, je pa res, da sem imela precej predznanja na področju opisanega in sem tako bolj zaznavala redke neznanke in njihove detajlne razlage. V nadaljnji razmislek mi ostaja misel: »Resnice ne iščemo v nas, ampak v podobi Boga, ki je znotraj nas«.

Knjigo priporočam vsem, ki želijo poglobljeno znanje o Jungovem pogledu na delovanje psihe.

Prebrano in napisano, 3. 3. 2019