Iz terenske beležke

28. 8. 2018 - Popis volkov

Pa je za nami. Letošnji, 4. zaporedni popis volkov s tuljenjem, sem po dveh letih dela v »centrali« tokrat ponovno preživela na terenu. Delo z ljudmi, sploh v tako edinstvenih pogojih, je morda za koordinatorje popisa še večja dogodivščina kot za upanja polne in razigrane prostovoljce. Ker je kolesje izvedbe tako velikega in logistično izjemno zahtevnega dogodka običajno skrito nekje v ozadju, želim dogajanje zadnjih nekaj tednov predstaviti še skozi oči ekipe, ki večino avgustovskega prostega časa nameni vedno številčnejši ekipi prostovoljcev, ki v zadnjih jasnih nočeh »pravega« poletja v naši družbi zatuli v noč.

Na popis se je vse od začetka avgusta prijavilo ogromno ljudi. Vse je kazalo, da se nam bo letos pridružilo kar 170 prostovoljcev. Popis od blizu spremljam že nekaj let, zato sem bila v dvomih, da bodo razpoložljiva sredstva pokrila nastale stroške. Da ne bo pomote: Veseli smo vsakega obraza, ki se nam pridruži, a vendar moramo poskrbeti, da bo delo opravljeno kvalitetno, društvo pa pri tem ne bo pridelalo izgub.

Prvi okvirni razpored prostovoljcev in »svoje« območje z Janezom, mojim koordinatorskim parom, prejmeva nekaj dni pred popisom. Janez natančno pregleda teren, določi število ekip. Nekaj prostovoljcev lahko prerazporedimo na druga zbirna mesta. V soboto lepimo nalepke na stekleničke, letošnja darilca ob popisu. Pilimo podrobnosti, si razdelimo zadnje naloge. Vsi smo vznemirjeni in komaj čakamo na ponedeljek.

Večino dopoldneva na dan D preživim s telefonom v roki. Ekipa sortira malice, lepi znamke, šteje izjave o prostovoljskem delu. Že vse od prejšnjega dne dežujejo odpovedi prostovoljcev, ki so se s prijavo na popis prenaglili in se dogodka konec koncev ne bodo udeležili. Prične se improvizacija. Na svojem zbornem mestu pričakujem 35 ljudi, zato vsakega posebej ne uspem poklicati. Čakam odgovore voznikov in upam na najboljše.

V Logatcu me pričakajo vznemirjeni obrazi. Vesela sem novih, nekoliko prestrašenih in tihih, še bolj pa stiskov rok starih znancev, s katerimi si delim spomine na nočno iskanje izbranih odsekov gozdnih cest in na pričakovanje, da prvič v življenju slišim tuljenje volkov. Vesela sem, ker so prišli skoraj vsi vozniki. Mimogrede izvem, da številni koordinatorji niso imeli te sreče in rešujejo, kar se rešiti da. Noč bo za nekatere ekipe naporna, popisati moramo celotno predvideno območje. Namesto na 3 ali 4 bodo nekateri prostovoljci tulili tudi na 7 ploskvah.

V svoji ekipi prostovoljcev preverim udeležbo na uvodnih izobraževanjih. Po dvigu le redkih rok se potiho pri sebi odločim, da moramo sistem priprav do prihodnjič izboljšati. Skupaj obnovimo teorijo, razdelimo zemljevide, izpolnimo papirologijo, izmenjamo telefonske številke. Janez z vsakim voznikom posebej predela načrt poti. S kotičkom očesa ošvrknem na odhod pripravljene ekipe. Nekatere od njih sestavljajo sami novinci. Upam, da bodo kos nalogi. Upam, da jih današnja noč ne bo preveč izmučila in se jutri vrnejo. Potrebujem njihovo pomoč, nimamo rezerve. Čeprav je še zgodaj, se večina ekip odpravi novim dogodivščinam naproti. Iskreno jim zaželim veliko uspeha.

Z Janezom sva tuljenje volkov slišala že nekajkrat, v juliju so se na najino izzivanje na Menišiji odzvali tudi volčji mladiči. Nočna vožnja in izkušnja napetega prisluškovanja šumom na popisni točki pa kljub temu ni nikoli postala nič manj vznemirljiva. Ob odzivu volka iz daljave vselej občutim globoko spoštovanje, ki ga pospremi kurja polt. Doživetje je neopisljivo.

Društvo Dinaricum je popise teritorialnih volkov s tuljenjem pričelo izvajati že v letih 2010-2013 v okviru projekta SloWolf, od leta 2015 pa popise izvajamo kot partner Zavoda za gozdove in Biotehniške fakultete v okviru Spremljanja varstvenega stanja volkov, ki ga naroča Ministrstvo za okolje in prostor. Letos je večino organizacije opravila ožja ekipa 8 prostovoljcev. Ekipa je mlada, učimo se na napakah. Včasih naletimo na kritike. Delamo po najboljših močeh in zato rastemo.

Ekipa je zadolžena za kopico različnih nalog: komunicirali smo z udeleženci popisa, izvedli uvodna izobraževanja, urejali malice in zavarovanje, izdelali logotip, pa darilca za prostovoljce, skrbeli za pripravo zemljevidov, popisnih obrazcev, spletne aplikacije, ažurnost navodil, pa razporedov prostovoljcev po območjih, obveščali pristojne inštitucije o izvedbi popisa, komunicirali z novinarji, pripravljali poročila in še in še. Po zaključku bomo zbrali podatke, preverili potne naloge in poskrbeli za njihovo izplačilo. Kot že nekajkrat v zadnjih mesecih bomo staknili glave in iskali načine, da stvari do prihodnjič dodatno izboljšamo.

Za uspeh popisa so ključni tudi lokalni koordinatorji – izkušeni člani društva, ki na terenu skrbijo, da vse teče gladko. Požrtvovalno delijo svoje izkušnje s prostovoljci in mojstrsko obvladujejo veščino improvizacije. Za večino prostovoljcev predstavljajo edini osebni stik z društvom Dinaricum, zato njihovo delo poleg poznavanja terena obsega tudi “people management”. In prav delo z ljudmi je za nas, povečini biologe, naravoslovce, pogosto najtežji del posla.

Kot smo spoznali skozi leta, k uspešni izvedbi popisa močno pripomore tudi centrala - oseba, ki med popisom usmerja koordinatorje, sprejema klice prostovoljcev, rešuje trenutne zagate in beleži odzive po celotnem območju popisa. Delo poteka iz domače (ali kakšne druge) pisarne, z dostopom do interneta in dobro telefonsko linijo. Delovnik centrale je od vseh prostovoljcev najdaljši, a tudi najbolj razgiban. In seveda ključen za kvalitetno izvedbo popisa.

In čeprav bi, resnici na ljubo, popis le stežka izvedli brez vključenosti slehernega od naštetih, so v zgodbi tuljenja v noč najpomembnejši naši terenski popisovalci. Brez posameznikov, ki podarijo svoj čas v zameno za vznemirljivo izkušnjo, takšnega popisa ne bi mogli izvesti. Brez podatkov o odzivih volkov bi bilo nabiranje genetskih vzorcev, pa tudi njihova interpretacija, mnogo večji zalogaj. A kar je še pomembneje – brez tuljenja v noč bi ljudje mnogo težje razvili odnos do fantomskih prikazni tam nekje globoko v gozdu. Naši volkovi zato morda nikdar ne bi dobili priložnosti, da postanejo NAŠI volkovi.

Zato draga ekipa, ponosna sem na vas. In na tuljenje v prihodnjem letu. 😊

Jasna