Idrijsko rudišče / Idrija ore deposit

English text below / angleško besedilo spodaj

IDRIJSKI RAZGLEDI, 1 / 2007

Jože Čar

IDRIJSKO ŽIVOSREBROVO RUDIŠČE

Idrijska geološka dediščina evropskega pomena

O evropskem pomenu idrijske geološke dediščine

Če za nek geološki objekt ali pojav brez pridržkov zapišemo, da je 'edinstven na svetu', potem seveda ni dvoma, da je tudi evropskega pomena. Pri vrednotenju domačih geoloških objektov in pojavih, ki imajo svoje morfološke in genetske 'večkratnike'raztresene tudi drugod po Evropi, pa je precej težje, saj je potrebno odkriti tiste njihove posebnosti, ki po pomenu presegajo nacionalne okvire. Pri tem so strokovnjaki le redko enotni. Zato bi bila lahko razprava o tem, kaj je geološka dediščina evropskega pomena in kaj ni, zelo dolgotrajna. Dejstvo je, da ni splošnih, povsem objektivnih kriterijev za uvrstitev tega ali onega objekta in pojava med pomembne za evropsko geološko znanost, ampak je lahko ocena o tem le osebna, subjektivna, odvisna predvsem od znanja ocenjevalca. Tudi sicer je uvrščanje naravoslovnih znamenitosti na take ali drugačne lestvice relativno. Pogosto ni odvisno le od nesporne pomembnosti za znanost, ampak tudi od neobičajnosti, atraktivnosti ter številnih drugih pogojev, predvsem promocije in načina trženja. In prav zaradi 'denarja' je vedno več naravnih objektov in pojavov 'enkratnih in evropskega pomena'. Spreminjajo pa se tudi strokovni in znanstveni kriteriji. Kar je bilo morda še pred petdesetimi leti izjemno pomembno, danes ni več, velja pa tudi obratno.

Naslednji zelo selektiven izbor sloni izključno na strokovnih osnovah. Med edinstvene naravoslovne objekte v svetovnem merilu, z izjemno raziskovalno preteklostjo in vrhunsko strokovno in znanstveno ostalino, štejemo idrijsko živosrebrovo rudišče. Tudi Divje jezero lahko uvrščamo med naravne pojave evropskega pomena. V tem primeru seveda ne mislim samo na tiste lastnosti, ki jih občudujejo priložnostni obiskovalci, torej na njegovo zanimivo lego, geologijo, morfologijo, atraktivnost v času bruhanja in rastlinsko združbo, temveč na njegove geološke in hidrološke značilnost ter obsežen, še neraziskan podzemni labirint, ki bo gotovo izziv potapljačem v enaindvajsetem stoletju.

Na razširjeni seznam pomembnih geoloških pojavov na Idrijskem bi prav gotovo lahko postavili tudi lepe popolne preseke ladinijskih, karnijskih in norijsko-retijskih plasti ter nekaterih drugih geoloških pojavov v Zgornji Idrijci. Vendar pa bi našteti geološki objekti presegli slovenske okvire le ob vrednotenju naravoslovne dediščine celotnega Krajinskega parka Zgornja Idrijca. Žal Krajinski park Zgornja Idrijca še vedno obstaja le formalno 'na papirju'. Običajno se pojavlja v leporečju predvolilnih obljub in drugih bolj ali manj politično obarvanih govorancah vsakokratnih občinskih veljakov. V resnici pa lokalna 'ablast' še vedno ne ve, kaj bi s Krajinskim parkom v resnici počela.

(opomba: danes je Krajinski park ideja že uresničena, poleg tega je ustanovljen tudi Geopark Idrija)

Med zelo zanimive in strokovno izpostavljene geološke fenomene spadajo tudi velika tektonska okna Strug, Bevk, Bratuš in Kanomeljsko tektonsko okno ter različno velike tektonske krpe v širši idrijski okolici.

Čeprav bi podrobno predstavitev zaslužili prav vsi našteti geološki fenomeni, bomo naslednje odstavke posvetili naši največji naravoslovni znamenitosti - idrijskemu rudišču.

Morda nepotrebna kratka opomba (!?)

Kljub temu da se s problemi, ki jih obravnavamo v okviru geologije - vede o zgradbi in sestavi Zemlje - srečujemo vsak dan (novogradnje, zajemi vodnih virov, sanacija plazov itd.), je težko preprosto predstaviti geološko sestavo nekega terena ali geološki pojav. Težava je v tem, da je znanje s področja geologije v splošnem precej skromno že od časov usmerjenega izobraževanja dalje, ko je bila geologija kot samostojni predmet na gimnazijah ukinjena. Zatika se že pri številnih strokovnih pojmih, ki jih pač ni mogoče nadomestiti z različnimi poljudnimi izrazi. Prav zato, da bi se tudi geologije manj vešči bralci lahko znašli, smo dodali stratigrafski stolpec zaporedja usedanja kamnin v idrijskem rudišču in idrijski okolici z njihovo absolutno starostjo (si. 1).

Zakaj je idrijsko živosrebrovo rudišče svetovnega pomena?

Znano je, da je idrijsko rudišče za španskim Almadenom po količini živega srebra drugo največje rudišče na svetu. Vendar idrijsko rudišče ni le 'velikan' med živosrebrovimi rudišči, ampak je svetovno znano in strokovno pomembno predvsem zaradi razmer, v katerih je nastalo, zaradi izjemno bogatih in neobičajnih rud, geokemične in mineraloške sestave ter nenavadnega preoblikovanja v izjemno zapleteno današnje stanje. Današnja zgradba se zdi na prvi pogled nerazumljiv in nerešljiv geološki 'kaos' (si. 10). Zato zbujajo veliko pozornost tudi raziskovalni 'podvigi' geologov, ki so rekonstruirali nastanek in razvoj rudišča skozi geološko zgodovino. Geološke raziskave idrijskega rudišča – s prekinitvijo v času italijanske zasedbe – so potekale kar okrog sto trideset let, in sicer od približno leta 1874 do 2004, ko so bile odkrite in zapisane zadnje (doslej?!) znanstvene ugotovitve o geokemični sestavi in pogojih nastanka idrijskih živosrebrovih rud (doktorat J. V. Lavriča, 2004).

Kot dokaz, da z zgornjo kratko oceno nisem pretiraval in da je idrijsko rudišče po svoji današnji zgradbi izjemno, naj navedem izjavo znanega ruskega akademika svetovnega slovesa V. I. Smirnova, profesorja na Moskovski univerzi in velikega poznavalca svetovnih rudišč, ki je idrijski rudnik obiskal leta 1964: Videl sem mnogo rudišč v raznih delih sveta in med njimi nekatera zelo zapletena. Toda odkrito priznam, da rudišča s tako zapleteno zgradbo, kot je v Idriji, še nisem videl, nedvomno spada v strukturnem pogledu med najbolj zapletena endogena rudišča na svetu.

Dogodki ob nastanku triasne zgradbe rudišča in različnih živosrebrovih rud ter preoblikovanju nekdanje zgradbe rudišča v današnje stanje so res nenavadni in upravičeno zbujajo svetovno pozornost. Poudariti želim, da nenavadna 'zgodba', ki je zapisana v nadaljevanju, ni izmišljija geologov z bogato fantazijo, temveč je resnična in podprta s številnimi geološkimi dokazi, ki so ohranjeni predvsem v rudišču in idrijski okolici. Številne podatke o dogajanjih v času, ko je idrijsko rudišče nastajalo, pa najdemo po celi Sloveniji in še širšem prostoru. K sreči je v naravi vse urejeno tako, da se na poseben način zabeležijo vsi bistveni geološki dogodki pa tudi značilnosti območij, kjer so se odvijali (v rekah, močvirjih, puščavi itd.). Geološki dogodki so 'zapisani' v kamninah v obliki njihove mineralne in kemične sestave, njihove notranje zgradbe (strukture in teksture), medsebojnega zaporedja in menjavanja različnih kamnin v vertikalni in bočni smeri, odnosov različnih kamnin med seboj ter značaja stikov med njimi, ki so lahko normalni, erozijski ali tektonski. Vse je torej zapisano, le 'zapise v kamnih' se je potrebno naučiti brati. To pa seveda znajo geologi.

Zapleteno geološko zgodovino idrijskega rudišča delimo danes, ko je idrijska jama že skoraj v celoti zasuta in raziskave niso več mogoče, na tri zaokrožena, vendar tesno vsebinsko povezana poglavja. Zgodbo sem primerno poenostavil. Prepričan sem, da bi celotno zgodbo o idrijskem živosrebrovem rudišču, bolj ali manj podrobno, moral poznati vsak razgledan in 'zaveden' Idrijčan.

Prvi del zgodbe: Nastanek srednjetriasne zgradbe rudišča

Prve geološke zasnove kasnejših dogajanj, ki so postopno pripeljale do velikih dogodkov v anizijski in ladinijski stopnji srednjega triasa (sl. 1) in tudi do nastanka idrijskega rudišča, zasledimo že koncem paleozojske ere, in sicer v obdobju zgornjega perma, pred približno 255 milijoni let. Če bi takratno dogajanje lahko opazovali visoko iznad Zemlje, na primer iz satelita, bi videli, da je območje, ki gradi današnjo Slovenijo, ob koncu permske dobe (sl. 1) postopno preplavilo morje. Plitvo in toplo morje je prekrivalo obsežno, od sosednjih območij nekoliko vzdignjeno, bolj ali manj ravno podmorsko planoto ali ploščad, ki jo je prof. Stanko Buser poimenoval Slovenska karbonatna platforma (SKP). Plitvo in toplo morje je slovensko ozemlje, ki je bilo del Slovenske karbonatne platforme, pokrivalo dolga geološka obdobja. Seveda pa pogoji nastajanja kamnin na podvodni planoti niso bili ves čas v vseh njenih delih enaki. Kakšne kamnine so se usedale na posameznih območjih, je bilo odvisno od spreminjanja globine in energije vode ter od oddaljenosti in donosa materiala iz kopnin. Ne glede na določene razlike pa so na celotnem današnjem slovenskem ozemlju nastajali podobni različki plitvovodnih karbonatnih kamnin (zato ime karbonatna platforma), in sicer apnencev, dolomitov, laporovcev in vmesne prehodne kamnine. Kakšne kamnine so se v času skitske dobe usedale na Idrijskem, lahko preberete iz stolpca na sliki 1.

Na začetku obdobja anizija – pred približno 242 milijoni let - je bil donos materiala s kopnega prekinjen. Očitno so bile oddaljene kopnine že povsem izravnane in potopljene pod morsko gladino. Po kamninah iz tega obdobja sodeč je naše ozemlje prekrivalo plitvo, le nekaj metrov globoko, toplo in čisto morje. Le tu in tam so se občasno oblikovala manjša kopna območja, verjetno v obliki zelo nizkih otočkov. Obsežne obotočne ravnice so bile v obdobju plime preplavljene, ob oseki pa na kopnem (plimske ravnice). Vladale so torej prav idilične razmere. Vendar pa je bilo to le zatišje pred viharjem!

V času srednjega anizija - pred približno 238 milijoni let - se je začelo obdobje velikih sprememb. Zaradi pospešenega kroženja magme v zemeljski notranjosti v obliki tako imenovanih konvekcijskih tokov se je Slovenska karbonatna platforma začela postopno dvigati, širiti (sl. 2a). Sočasno z dviganjem in širjenjem ozemlja so nastajali številni tako imenovani normalni prelomi (natezni prelomi), ki so rezali Slovensko karbonatno platformo. Platforma je postopno razpadla na več samostojnih obsežnih blokov - manjših plošč, ki so se počasi oddaljevale druga od druge. Med njimi so nastali pogrezajoči tektonski jarki (si. 2b), v katerih se pri nadaljnjem širjenju običajno začne tvoriti nova oceanska skorja. Opisano dogajanje strokovno imenujemo rifting, slovensko pa bi morda lahko rekli razcepljenje ali razcep plošč. V slovenskih srednjetriasnih tektonskih jarkih, to seveda velja tudi za Idrijski tektonski jarek, oceanska skorja ni nastala, saj je bilo širjenje prej prekinjeno (prekinjeni razcep) in bloki se niso povsem ločili. V tektonskih jarkih (si. 2b) so nastajale sedimentne kamnine, značilne za globljevodna okolja. Razpadanje posameznih zemeljskih plošč, se, kot vemo, dogaja tudi danes. Kdor gleda Discovery ali bere National Geographic, se bo gotovo spomnil razlage nastajanja velikega Vzhodnoafriškega tektonskega jarka ali prikaza dogajanja na Islandiji in še kje.

Južnejša, samostojna plošča nekdanje enotne Slovenske karbonatne platforme, imenovana Dinarska karbonatna platforma, je bila s severne in južne strani omejena z večjima tektonskima jarkoma, ki sta bila zapolnjena s kamninami, značilnimi za odlaganje v globljem morju. Po spletu naključij se danes globljevodne kamnine nahajajo na Cerkljanskem. Na Dinarski karbonatni platformi je nastal relativno majhen, vendar svojevrstno oblikovan idrijski srednjetriasni tektonski sistem (ISTS) (sl. 2 in 3). Območje je bilo najprej dvignjeno nad morsko gladino in oblikovalo se je kopno (sl. 2a, 2b). Sočasno z dviganjem terena so nastali tudi dolgi in globoki odprti prelomi, ki imajo danes smer približno vzhod-zahod, vmes pa krajši s smerjo sever-jug. V osrednjem delu idrijskega srednjetriasnega tektonskega sistema, ki se je ob prelomih vzhod-zahod hitreje pogrezal, je nastal tako imenovani idrijski tektonski jarek (sl. 3). Na kopnem severno in južno od tod so starejše kamnine razpadale in erozija jih je v obliki proda in peska začela hitro odnašati. Iz odplavljenega materiala je nastal mogočen kompleks konglomeratnih kamnin, ki danes gradijo ozemlje od Kovačevega Rovta do Rovt.

Še posebno neobičajno in zapleteno pa je bilo dogajanje v idrijskem tektonskem jarku (sl. 4). V njem je v zgornjem ladiniju (langobardska podstopnja) - pred približno 230 milijoni let - nastalo tudi idrijsko živosrebrovo rudišče. Osrednji del je bil pogreznjen, s severne in južne strani pa sta ga omejevala dvignjena bloka - severni in južni prag. Tu je erozija odstranila okrog 750 metrov anizijskih, skitskih in permskih plasti in na površju so ležali karbonski skrilavci, najstarejše kamnine na Idrijskem (sl. 3 in 4). Po kratkem obdobju odlaganja anirijskega dolomita neposredno na karbonske skrilavce, so se pričela močna tektonska premikanja, spremljana z vulkanskim delovanjem in nanosom vulkanskega pepela (piroklastični material), hitro zapolnjevanje ozkih, najgloblje pogreznjenih delov idrijskega jarka s povsem nesortiranim materialom (muljaste blokovne breče), oblikovanje ozkih zamočvirjenih predelov (kaolinitne kamnine), ki so jih zasipavali pobočni vršaji (gramozovci), občasni plazovi in zdrsi starejših kamnin (drsne breče) ter potočni nanosi (konglomerati). Tektonska dogajanja so torej vzrok za nastanek včasih zelo nenavadnih sedimentnih kamnin v idrijskem tektonskem jarku, tudi takih, ki jih drugod v Sloveniji ne poznamo in so tudi v svetu redko posejane (sl. 3 in 4). Po zapolnitvi pogreznjenih delov in delni tektonski umiritvi je na celotnem območju, sedaj že 'zasutega' idrijskega tektonskega jarka, nastalo z rastlinjem bogato močvirje, kjer so se odlagale tako imenovane skonca plasti - bituminozni skrilavci, meljevci in peščenjaki (sl. 4). Razvoj jarka se je zaključil s preplavitvijo morske vode in povečanim nanosom vulkanskega pepela in nastankom tufov in tufitov.

Ob povedanem si prikličimo v spomin mnenje odličnega slovenskega geologa, velikega poznavalca in raziskovalca idrijskega rudišča dr. Ivana Mlakarja. Leta 1990 je zapisal: Rekonstrukcijo srednjetriasne zgradbe idrijskega rudišča imam za enkraten geološki dosežek in vrh dolgoletnih prizadevanj skupine idrijskih raziskovalcev, ki omogoča nove pristope k proučevanju tega fenomenalnega rudišča.

Drugi del zgodbe: Nastanek živosrebrovih rud

Idrijsko rudišče upravičeno uživa svetovno slavo zaradi izjemno bogatih in zanimivih cinabaritnih rud (HgS). Idrijske cinabaritne rude so nastale na dva načina, kar je za živosrebrova rudišča neobičajno. V prvem primeru so se rudonosne raztopine pretakale po prelomih in razpokah skozi starejše kamnine idrijskega rudišča, in sicer karbonske, permske, skitske in anizijske kamnine (sl. 4 - dotoki mineralnih raztopin ob prelomih so prikazani s puščicami). Pri tem so vroče vode raztapljale dobro topne minerale, predvsem kalcit (Ca C03), in v kamninah so nastale različno velike votlinice. Živo srebro (Hg) in žveplo (S) iz rudonosnih raztopin sta se ob postopnem zmanjševanju pritiska in ohlajanju termalnih voda na 218° do 160° C (Lavrič, 2004) združevala v mineral cinabarit (HgS) ali pa v neizkristaliziran cinabaritni gel. Tako je votlinice v kamninah, odprte prelome in razpoke postopno zapolnil mineral cinabarit (HgS) (si. 4). V primeru, da ni bilo prisotnega dovolj žvepla, seje izločalo samorodno živo srebro (samorodni skrilavci). Rude, ki nastajajo na opisani način, imenujemo epigenetske cinabaritne rude, so običajne in znane tudi iz drugih živosrebrovih rudiščih po svetu. Edinstvene in iz drugih Hg nahajališč nepoznane pa so tako imenovane singenetske oziroma sedimentne cinabaritne rude (sl. 5,6,7 in 8). Njihov nastanek je povezan z izlivanjem hidrotermalnih voda, ki so bile obogatene z živim srebrom in žveplom ali pa že neposredno s cinabaritnim gelom, v takratno močvirje, kjer so nastajale sočasno tudi različne močvirske sedimentne kamnine, ki jih poznamo pod imenom skonca plasti (sl. 4).

Če povzamem: epigenetske cinabaritne rude so nastale z nadomeščanjem starejših kamnin, zapolnjevanjem prelomov in razpok, singenetske pa so sedimentnega značaja, saj so nastale z usedanjem sočasno s kamninami, v katerih se nahajajo. V okviru idrijskega srednjetriasnega tektonskega jarka so nastala številna rudna telesa (območja orudenih kamnin), ki so na sliki 4 označena z obkroženimi številkami.

Prelomi, ki so omejevali posamezne dele idrijskega tektonskega jarka, so bili zelo globoki (sl. 4). Kot kaže, so sekali Zemljino skorjo in segali do najvišjih delov Zemljinega plašča. Ob njih so iz globin prvič privrele rudonosne raztopine v zgodnji fazi nastajanja tektonskega jarka, in sicer v času, ko so v idrijskem tektonskem jarku v slabo poraslem močvirju nastajale neobičajne kamnine, ki so sestavljene skoraj izključno iz minerala kaolinita /AI2Si205(0H)4/. Ob prelomih so bile s cinabaritom in delno samorodnim Hg prepojene starejše kamnine in nastale so prve epigenetske rude. Delno pa so se rudonosne raztopine izlivale v zamočvirjene mlake in nastajale so tudi prve sedimentne cinabaritne (singenetske) rude. Vendar pa je bil takrat - v tako imenovani prvi fazi orudenja - dotok rudonosnih raztopin sorazmerno skromen, saj so nastale le manjše količine živosrebrovih rud.

Podobne razmere so se ponovile ob koncu življenja idrijskega srednjetriasnega tektonskega jarka. Takrat so bili globlji deli tektonskega jarka že zapolnjeni z različnimi debelozrnatimi sedimentnimi kamninami in posamezne dele jarka je prekrivalo plitvo, z rastlinjem bogato močvirje, v katerem so nastajale znamenite skonca plasti – čudežne plasti idrijskega rudišča. V tej drugi fazi hidrotermalnega delovanja so ob prelomih pritekale izjemno velike količine živega srebra in žvepla. Tako kot prvič so v starejših kamninah nastajale bogate epigenetske cinabaritne rude. Dobršen del cinabaritnih gelov pa se je stekal neposredno v močvirje, kjer so se usedale edinstvene sedimentne rude (sl. 5,6,7 in 8). Zaradi premajhnega dotoka žvepla je del Hg ostal v elementarni obliki in nastalo je orudenje s samorodnim Hg predvsem v permokarbonskih skrilavcih (samorodni skrilavci), skonca plasteh in delno še v nekaterih drugih kamninah.

Medtem ko so epigenetske rude na presekih skoraj enake, v glavnem drobno kristalne, opazujemo v presekih singenetskih rud številne lepe sedimentne oblike, ki jih imenujemo teksture (sl. 5,6,7 in 8). Značilne oblike notranje zgradbe sedimentnih rud nam pripovedujejo o načinu, pogojih in okolju njihovega nastanka.

Za rudarsko poimenovanje zelo bogatih idrijskih cinabaritnih rud je bila pomembna predvsem njihova barva, notranja zgradba in odstotek živega srebra, manj pa njihova sestava. Najbogatejše rude so bile jeklenka, opekovka, jetrenka in koralna ruda, med posebne, za idrijsko rudišče značilne rude, pa štejemo karoli rudo ali karolijevko, različke sedimentnih rud in tako imenovano skrilavo rudo s prevladujočim odstotkom samorodnega živega srebra. Glede na odstotek živega srebra v rudah so rudarji in metalurgi iz praktičnih razlogov ločili: jeklenko, zelo bogato rudo, bogato rudo in siromašno rudo ali bašperh.

Na izjemno bogastvo idrijskega rudišča je opozoril že Valvasor (1681): Veliko in zasluženo slavo uživa idrijski rudnik ter je prava zakladnica ali rodovitna mati živega srebra.

Tretji del zgodbe: Nastanek današnje zgradbe rudišča

Po umiritvi srednjetriasne tektonike, ki je botrovala tudi nastanku idrijskega rudišča, se je nad orudenimi kamninami odložilo še okrog 5500 m mlajših kamnin zgornjega triasa, jure, krede ter paleocena in eocena (sl. 1). V obdobju oligocena (Placer 1981,1999) oziroma na začetku miocena (Vrabec & Fodor, 2005) so zaradi podrivanja manjše Jadranske plošče pod južno obrobje Evropske plošče začele oblikovati Alpe. V našem prostoru so nastale velike spremembe in postopno so se oblikovale današnje geološke razmere. V omenjena zapletena, obsežna in dolgotrajna dogajanja je bil vključen tudi idrijski srednjetriasni tektonski jarek z rudiščem v osrednjem delu.

Preoblikovanja triasne zgradbe rudišča v današnje stanje ni mogoče razložiti preprosto, saj so se vrstili obsežni in zapleteni dogodki, povezani s preoblikovanjem celotnega južnoalpskega prostora, seveda tudi slovenskega ozemlja. Zaradi že omenjenega podrivanja manjše Jadranske plošče pod Evropsko so se posamezni paketi kamnin najprej upogibali, nato pa je nastala obsežna obnarivna guba. Del zemljine skorje, kjer se je nahajal idrijski srednjetriasni tektonski jarek z živosrebrovim orudenjem, je bil najprej konkavno upognjen, nato pa preoblikovan v pokončno gubo (sl. 9a, b, c). Pri gubanju so nastali prelomi, ob katerih so se deli rudišča premikali proti jugozahodu. Zaradi nadaljnjih pritiskov se je rudiščna struktura postopno nagibala proti jugu (rotacija rudišča) (sl. 9d). Stari prelomi so zamrli in nastali so novi, ob katerih so se posamezni deli rudišča premikali proti severu (sl. 9e). V končnem preoblikovanju velike polegle gube z idrijskim rudiščem v zgornjem krilu so nastale narivnice, to so veliki in obsežni, skoraj vodoravni tektonski kontakti, ob katerih je bilo idrijsko rudišče porinjeno za okrog 35 km proti jugozahodu na današnje mesto (sl. 9f). Pred nekaj milijoni let je nastal še obsežen sistem prelomov, med njimi tudi Idrijski in Zalin prelom, ki so že močno preoblikovano živosrebrovo rudišče še razrezali na posamezne bloke in jih premaknili proti jugovzhodu in delno tudi v vertikalni smeri (povzeto po Placerju 1982). Rezultat omenjenih dogodkov je edinstveno 'kaotično' oblikovana današnja zgradba rudišča, ki je prikazana na sliki 10.

Naj za zaključek zapišem še dve mnenji, ki potrjujeta in osvetljujeta pomen in neobičajnost idrijskega rudišča. Leta 1989 je prof. dr. M. Drovenik zapisal: Vse, kar se je dogajalo z idrijskim rudiščem, ocenjujemo znanstveniki kot nenavadno, izjemno zanimivo stvaritev narave.

In še mnenje H. L. Barnesa, profesorja na Pensylvanski univerzi v ZDA, ki je sredi sedemdesetih let obiskal rudniško geološko službo. Potem ko smo mu ob prikazu obsežne grafične dokumentacije povedali zgodbo o nastanku rudišča in njegovem preoblikovanju v današnje stanje, je vzkliknil: Tako lepe in nenavadne 'geološke zgodbe' v svojem življenju še nisem slišal.

Za zaključek

Pri rekonstrukciji idrijskega srednjetriasnega tektonskega sistema in idrijskega srednjetriasnega tektonskega jarka, zapolnjenega z neobičajnimi sedimentnimi kamninami, pri razlagi geneze idrijskega živosrebrovega rudišča in nastanka cinabaritnih rud ter preoblikovanja idrijskega rudišča iztriasnega stanja v današnjo strukturo so sodelovali rudniški geologi Ivan Mlakar, Jože Čar, Ladislav Placer in Franci Čadež. Pri tem sta svoje premisleke dodala še prof. dr. Matija Drovenik in dr. Jošt Valentin Lavrič. Neposredno odkrivanje številnih geoloških podrobnosti v jami je bilo zahtevno detektivsko delo, njihovo povezovanje v logično celoto pa enkratna miselna pustolovščina. Sodelovati pri tem je bila zame sreča ter veliko strokovno zadoščenje in zadovoljstvo.

Opomba:

Strokovno natančnejši opis nastanka in razvoja idrijskega rudišča v današnje stanje lahko preberete v prispevku 'Peš po južnem obrobju Idrije', v vodniku ekskurzij 2. slovenskega geološkega kongresa, kije potekal v Idriji od 26. do 28. septembra lanskega leta (opomba: to je bilo leta 2006). Tam je dodan tudi podrobnejši pregled literature o idrijskem rudišču. Celotna 'zgodba' idrijskega rudišča bo, z vsemi 'materialnimi' dokazi, predstavljena v okviru rudniške študijske zbirke, kije postavljena v novih prostorih na Frančiškovemu jašku.

Osnovna splošna literatura in pomembnejša literatura o idrijskem rudišču

- Buser,S„ 1989: Developmentofthe Dinaric and the Juiian carbonate platforms and of the intermediate Slovenian basin (NW Yugoslavia). Mem. Soc. Geol. It. 40 (1987),313-320, Roma.

- Čadež, F., 1980: Najmlajše diskordantne sedimentne kamnine na karbonskih plasteh v Idriji – The youngest sedimentary rocks unconformable with Carboniferous beds at Idrija. Geologija 23/2,163-172, Ljubljana.

- Čar, J., 1985: Razvoj srednjetriasnih sedimentov v idrijskem tektonskem jarku. Doktorska disertacija, FNTVTOZD Montanistika, Odsek za geologijo, 1-236, Ljubljana.

- Čar, J., 1990: Kotna tektonsko-erozijska diskordanca v rudiščnem delu idrijske srednjetriasne tektonske zgradbe -Angular tectonic-erosional unconformity in the deposifs part of the Idrija Middle Triassic tectonic stricture. Geologija 31-32,(1988/89), 267-284, Ljubljana.

- Čar, J., 1998, Sedimentološke raziskave prehoda med Južno karbonatno platformo in Slovenskim bazenom. Poročilo o triletnih raziskavah, 1-13, Idrija. Arhiv RŽS Idrija, GZS in MZT Slovenije.

- Čar, J., 2006, Peš po južnem obrobju Idrije. Ekskurzija E-1. Vodnik k ekskurzij, 2. slovenski geološki kongres, Idrija, 26.-28. september2006, Idrija (dodan je obsežen pregled literature o idrijskem rudišču).

- Lavrič, J. V., 2004: Isotopic, organic and inorganic geochemistry ofthe Idrija mercury deposit, Slovenia: constraints on the formation ofthe Hg-PAH association. These de doctorat, 1-152, Lausanne.

- Mlakar, /., 1967: Primerjava spodnje in zgornje zgradbe idrijskega rudišča - Relations Between the Lower and the Upper Structure of the Idrija Ore Deposit. Geologija 10,87-126, Ljubljana.

- Mlakar, L, 1969: Krovna zgradba idrijsko-žirovskega ozemlja. Nappe Structure ofthe Idrija-Žiri Region. Geologija 12,5-72, Ljubljana.

- Mlakar, i., & Dravenik, M, 1971: Strukturne in genetske posebnosti idrijskega rudišča - Structural and Genetic Particularities of the Idrija Mercury Ore Deposit. Geologija 14,67-126, Ljubljana.

- Placer, L., 1981-.Geološka zgradba jugozahodne Slovenije - Geologic structure of southwestern Slovenia. Geologija 24/1,27-60, Ljubljana.

- Placer, L, 1982: Tektonski razvoj idrijskega rudišča - Structural history ofthe Idrija mercury deposit. Geologija 25/1,7-94, Ljubljana.

- Placer, L., 1999: Contribution to the macrotectonic subdivision ofthe border region between Southern Alps and Exsternal Dinarides. Geologija 41 (1998), 223-255, Ljubljana.

- Placer, L., & Čar, J., 1977: Srednjetriadna zgradba idrijskega ozemlja - The Middle Triassic Structure of the Idrija Region. Geologija 20,141-166, Ljubljana.

- Šmuc, A., & Čar, J., 2002, Upper Ladinian to Lower čarnian Sedimentary Evolution in the Idrija-čerkno Region, Western Slovenia. Facies 46,205-216, Erlangen.

- Vrabec, M., & Fodor, L, 2006: Late Cenozoic Tectonics of Slovenia: Structural Styles atthe North-Estern čorner ofthe Adriatic Microplate.

#English

IDRIJA ORE DEPOSIT

History of the Ore Deposit

The Idrija ore deposit comes second in size after Spain’s Almadén. However, the deposit is not only big in size among mercury mines, it is of global importance and significant because of the circumstances in which it was formed. Its exceptionally rich and unusual ores, geochemical and mineral composites and the uncommon transformation processes that make for its current state. Today’s composition seems at first glance to be an incomprehensible and unsolvable geological chaos.

This explains the importance of the explorations by geologists, who managed to reconstruct the creation and the development of the mine throughout is geological history. The first geological data on the Idrija ore deposit was collected in the mid-18th century. The analyses of the ore deposit in the “modern” sense were carried out in the past 130 years.

The events during the formation of the Triassic composition of the ore deposits and the various mercury ores and the transformation of the former structure of the deposit to its current state are truly unusual and rightfully attract worldwide attention. The unusual story written below is supported by various geological data, preserved mainly in the ore deposits and the Idrija’s surrounding. Further data on the processes taking place during the formation of the Idrija deposit can be found in Slovenia and abroad. Geological events are written in the rocks in the form of their mineral and chemical composition, their internal structure and texture, their position in geological strata and the changes in the vertical and lateral directions, relations of various rocks among themselves and the contacts between them (normal, erosion- or tectonics-induced).

Extensive material geological proof on the formation of the Middle Triassic structure of the ore deposit and the mercury ores and its transformation into its current state are preserved and presented as part of the mine’s collection, on display in Francis’s shaft.

Formation of the Middle Triassic Structure of the Ore Deposit

The first geologic events that gradually resulted in the big events in the Anisian and Ladinian subdivisions of the Middle Triassic and also caused the formation of the Idrija ore deposit can already be seen at the end of the Paleosoic Era in the Early Permian Epoch, some 255 million years ago. The area that is now Slovenia was flooded by a sea at the end of the Permian epoch. The shallow and warm sea covered an extensive, mostly flat and somewhat raised underwater plateau, named by geologist Stanko Buser the Slovenia Carbonate Platform (SCP). The shallow and the warm sea covered Slovenia for long geological periods, but it goes without saying that, the conditions of rock formation on the underwater plateau were of course not the same in all of its parts. Rock sedimentation in individual areas depended on the changes in the depth, the water’s energy and the amount of rocks deposited from land. While certain differences did exist, the entire territory of what is today Slovenia saw the formation of similar versions of shallow carbonate rocks, giving the name carbonate platform. These include limestones, dolomites, marlites and transitional rocks.

At the start of the Anisian –some 242 million years ago– the sediments from land stopped, most likely because the surrounding lands had been completely leveled and submerged. According to rocks from the era, Slovenia was in the period covered by a shallow (a few meters), warm and clean sea. Occasional pockets of land, probably in the form of very low islands were occasionally formed, while the extensive floodplains were submerged during high and dry during low tide (tidal plains).

The era of great changes began during the Middle Anisian (some 238 million years ago). The accelerated magma flows in the Earth’s interior in the form of convection currents caused the Slovenian Carbonate Platform to start rising and expanding. Simultaneously with the rise and the expansion of the territory, numerous normal fractures (strike-slip faults) appeared that cut through the Slovenian carbonate platform, causing it to gradually disintegrate to several independent extensive chunks – smaller plates that slowly moved away from each other. The movements of the smaller plates also resulted in lowering tectonic trenches where new ocean crust usually begin to form upon further expansion, the process known as rifting. Slovenian Middle Triassic tectonic trenches, including the one in Idrija, did not serve to make new ocean crust as the expansion stopped prior to the splitting of the plates. What did happen was the formation of sediment rocks in the trenches, characteristic of deeper water environments. Such activities, i. e. the splitting of individual plates is still going on today, for example in the Eastern African trench, Iceland, and elsewhere.

The southern, independent plate of the former single Slovenian Carbonate Platform, called the Dinaric Carbonate Platform, bordered on larger tectonic trenches in its northern and southern sides. The trenches were filled with rocks that are usually found as sediment in deep sea. Coincidentally, deep sea rocks can today be found in the Cerkljansko area, which includes Idrija. Meanwhile, a relatively small, but uniquely shaped Idrija Middle Triassic Tectonic System (IMTTS) formed in the middle of the Dinaric Carbonate Platform. The area first rose above the sea level and simultaneously produced long and deep open fractures which are today mainly going from east to west, intersected by shorter fractures that take the north to south direction. The central part of the Idrija Middle Triassic Tectonic System which was sinking more rapidly along the east-west lines created the Idrija Tectonic Fault. In the lands to the north and the south, older rocks quickly disintegrated and were carried away by erosion as gravel and sand. The washed-off material formed a massive complex of conglomerate rocks that nowadays lie between the Kovačev Rovt and Rovte hamlets.

Even more unusual and complex activities meanwhile took place in the Idrija Tectonic Trench. This is where the Idrija mercury ore deposits were formed in upper Ladinian (Langobardic sub-division), some 230 million years ago. Its core was sunk and restricted by two raised blocks to the north and the south – the northern and southern ridge. This is where erosion removed some 750 meters of Anisian, Scythian and Permian layers, exposing the Carboniferous shales, the oldest rocks in the Idrija region. After a short period of dolomite deposits, powerful tectonic shifts combined with volcanic activity and a layer of volcanic ashes (pyroclastic material) quickly filled narrow and deepest parts of the Idrija trench with random material (silt block breccias), formation of narrow marshy areas (kaolin rocks) filled up by slope gravel the occasional landslide and slides of older rock layers (sliding breccias) as well as alluvial sediments, formed sometimes very unique sediment rocks in the Idrija tectonic trench. Some of these sediments are unknown in other parts of the country and are also a rarity on the global scale. After the submerged parts were filled and tectonics partially steadied, the entire area of the filled-up Idrija tectonic trench was overgrown by a marsh rich in plants where the Skonca layers (bitumen shale, siltstone and sandstone) were deposited. The trench was then flooded by seawater and increased deposits of volcanic ash, creating tuffs and tuffites.

The Idrija Middle Triassic Tectonic Trench is the only such structure in the area of the Southern Alps, the history of which has been completely reconstructed.

Reference

Text is taken from:

Heritage of Mercury, Almadén and Idrija, Application Dossier, prepared for a nomination to the UNESCO World Heritage List, Idrija, 2012;