EC15 - Okamnele stopinje / Fossil reptile footprints

Idrijski razgledi 2004 / 2

SLOVENE TEXT ONLY / SAMO SLOVENSKO BESEDILO

Odtisi reptilovih stopinj pri kmetiji Pesek nad Godovicem

Jože ČAR, Dragomir SKABERNE

ODKRITJE SLEDOV REPTILOV JE VZBUDILO VELIKO MEDIJSKO POZORNOST PA TUDI IZJEMNO ZANIMANJE STROKOVNJAKOV IN LAIKOV. ZATO SE NAMA JE ZDELO POTREBNO PODATKE O TEM, DA SO VDOLBINE V DOLOMITU PRI KMETIJI PESEK RES REPTILOVE STOPINJE, PREDSTAVITI TUDI V IDRIJSKIH RAZGLEDIH. VENDAR JE RAZLAGA NJIHOVEGA NASTANKA, OHRANJANJA IN SPREMINJANJA SKOZI GEOLOŠKO ZGODOVINO TER NJIHOV DANAŠNJI STRUKTURNI POLOŽAJ ZELO ZAHTEVEN IN ZAPLETEN GEOLOŠKI PROBLEM. ZATO ČLANEK SPREMLJAJO NEKOLIKO DALJŠE OPOMBE, KI POMAGALE POJASNITII NEKATERE STROKOVNE IZRAZE.

Problematika

Leta 1989 je bil Prirodoslovni muzej Slovenije obveščen o neznanih sledeh na dolomitni plasti v bližini kmetije Pesek nad Godovičem (Krivic Veselic, 1993-94), ki so bile sicer med domačini že dolgo znane kot 'medvedove tace'. Po večkratnem ogledu so paleontologi iz tega muzeja ugotovili, da se odtisi nahajajo na plošči dolomita, verjetno zgornjetriasne starosti (glej opombo 2). Dvom, ali so plasti zgornjetriasne ali ne, je izhajal iz tega, da v dolomitni kamnini kljub trudu niso našli fosilov, ki bi potrjevali domnevno starost. Omenjeni paleontologi so zapisali:

»Če torej drži trditev o triasni starosti plasti, je sledi v njej pustil pripadnik ene prvih skupin zavrov, saj vemo, da so ti doživeli svoj razcvet več deset milijonov let pozneje, v jurskem in krednem obdobju.« (Krivic Veselič, 1993-94). Izdelani so bili tudi odlitki odtisov, ki so na ogled obiskovalcem Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani.

Leta 1993 je bilo objavljenih več časopisnih člankov (Delo, Primorske novice) in nahajališče 'dinozavrovih stopinj' je postalo splošno znano. Na jesen leta 1993 je bil v reviji GEA objavljen članek prof. dr. Jerneja Pavšiča, profesorja paleontologije na Oddelku za geologijo (glej dodatek) na Naravoslovnotehniški fakulteti, v katerem je tudi podatek, da so sledovi nastali v geološkem obdobju zgornjega triasa pred približno 220 milijoni let in da jih je verjetno zapustil dvonožni kuščar, predhodnik dinozavrov (Pavšič,i993). Sočasno z objavami notic o najdbi odtisov reptilovih stopinj in njihovem pomenu so bile dane pobude za zaščito območja. Novogoriški Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine je že leta 1990 idrijski občini predlagal, naj območje zaščiti, podobno pa januarja leta 1991 tudi Prirodoslovni muzej Slovenije (Krivic Veselič, 1993-94).

Leta 1997 je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Nove Gorice ponovno predlagal, naj Občina Idrija s posebnim odlokom zaščiti območje sledov. Opozorili so, da so odtisi stopinj reptilov zaradi kolovoza, ki poteka čez nahajališče, in zaradi nenadzorovanih obiskov ogroženi. Iz kratkih notic v Delu in Primorskih novicah izvemo, da so občinski svetniki odlok o zaščiti sledov v prvem branju sprejeli. Lastnik je predlagal, da se območje odkupi. Postop k o zaščiti lokacije pa očitno ni bil dokončno sprejet. Območje odtisov je tako ostalo neurejeno in fizično nezaščiteno.

Odtisi reptilovih stopinj pri kmetiji Pesek so bili ponovno v središču pozornosti leta 1999, ko je bilo ugotovljeno, da so poškodovani. Obenem so bili izraženi dvomi o normalni legi plasti' zgorajetriasnega, norijsko-retijskega- glavnega' dolomita. Po geološki karti dr. Ivana Mlakarja iz leta 1969 naj bi plasti ležale v obrnjeni (inverzni) legi, kar pomeni, da 'odtisi', ki so zaradi atmosferskega vpliva in fizičnih poškodb dokaj nejasni, niso pravi', ampak so le 'igra narave'.

Po naročilu Regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Nove Gorice je bilo preiskanih nekaj vzorcev kamnin iz plasti z odtisi in podobnih kamnin iz bližnje okolice. Na terenu je bilo nabranih nekaj orientiranih in neorientiranih vzorcev, ki so bili preiskani z mikroskopskimi, rentgenskimi in kemičnimi metodami (Skaberne, 1999)- Takrat najdene sedimentacijske teksturne3 oblike so kazale na normalno lego dolomitne plasti z odtisi stopinj reptilov in kamnin v bližnji okolici najdišča. Tudi sicer so prvi terenski ogledi (Dragomir Skaberne in Jože Čar) širše okolice kazali, da plasti zelo verjetno ležijo v normalni legi, kar pa je bilo v nasprotju z dotedanjo strukturno razlago ozemlja (glej opombo 4). Na podlagi tega je bil narejen zaključek, da bi bilo potrebno za dokončno in nedvoumno rešitev problema ponovno geološko kartirati širšo okolico nahajališča. Zaplet okrog lege plasti in s tem 'pravih in nepravih' odtisov je bil leta 1999 opisan v člankih v Delu in Primorskih novicah.

Kljub predlogom geologov zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni bilo mogoče izpeljati nujnih dodatnih geoloških raziskav. Ko je bilo lani območje sledov še vedno nezaščiteno in so bile ugotovljene nove po škodbe (članek v Primorskih novicah - 14. 8. 2003), se je Muzejsko društvo Idrija odločilo, da zaprosi idrijsko občino za finančno podporo in opravi potrebne raziskave. Do geološkega kartiranja je prišlo šele junija 2004. Izdelana je bila strukturno litološka karta4 območja, opazovane številne sedimentne teksture in nabranih nekaj orientiranih vzorcev kamnin, ki smo jih pripravili za makroskopsko opazovanje (Skaberne, Čar, 2004).

Posebej je potrebno poudariti, da si je za ohranitev in uveljavitev 'dinozavrovih stopinj' vsa leta, ne glede na pomisleke, močno prizadeval prof. Jurij Bavdaž, ki ima velike zasluge, da problematika ni šla v pozabo in da so strokovni problemi okrog 'pravih' in 'nepravih' reptilovih odtisov končno rešeni.

O legi plasti z odtisi stopinj

Po Mlakarjevih podatkih (1969)" pripadajo kamnine z območja Medvedjega Brda pri Godoviču drugemu, tako imenovanemu Čekovniškemu pokrovu oziroma po novejšem poimenovanju Čekovniški vmesni luski (Placer, 1981). Le-to sestavljajo zgornjetriasne karnijske in norijsko-retijske kamnine, ki so narinjene na kredne apnence Koševniške vmesne luske (Mlakar, 1969; Placer, 1981) in ležijo v obrnjeni, torej inverzni legi (Mlakar, 1969). Po tej interpretaciji naj bi imele tudi zgornjetriasne plasti norijsko-retijskega dolomita v okolici kmetije Pesek inverzno lego, ob kateri postane vprašljiva pravilnost razlage petih (si. 1), v vrsto nanizanih vdolbin kot odtisov stopinj reptilov (Rojšek, 1991; Krivic Veselič, 1993-94; Pavšič, 1993). V kolikor so plasti inverzne, se vdolbine nahajajo na njihovi spodnji in ne zgornji strani. V tem primeru so vdolbine lahko le odtisi morfološko pozitivnih, dvignjenih delov na zgornji strani prvotno spodaj ležeče plasti.

Morfološko negativni odtisi stopinj na zgornji strani spodnje plasti bi se morali v primeru inverzne lege odražati kot pozitivne izbokline na spodnjem delu zgoraj ležeče plasti, se pravi obratno kot opazujemo na terenu. Normalna ali inverzna lega plasti ima torej odločilno vlogo pri odločitvi, ali gre v resnici za odtise stopinj reptila.

Iz Mlakarjeve, sicer odlične geološke karte, ki je bila objavljena leta 1969, izhaja, da leži norijsko-retijski, tako imenovani 'glavni dolomit' (glej opombo 2), ki gradi Čekovniško vmesno lusko na celotnem idrijskem ozemlju, zaradi gubanja in narivanja plasti v geološki preteklosti v obrnjeni legi. Namen novega detajlnega, strukturno litološkega kartiranja širše okolice kmetije Pesek iz leta 2004 (glej opombo 4) je bil, ugotoviti normalno oziroma inverzno lego zgornjetriasnih plasti.

V nadaljevanju povzemamo dosedanje geološko vedenje o kamninah, v katerih se nahajajo odtisi stopinj reptilov.

Geološki podatki

Lega plasti in značilnosti kamnin

Geološke podatke smo preverjali med Jelenškom (817 m), Zalarjevim vrhom (831 m) in Gadovim gričem. Tu se nahajajo kmetije Pesek, Lenart, Režiše in Trpin. Čez območje poteka stara francoska cesta Log pri Godoviču-Medvedje Brdo in lokalna cesta, ki povezuje kmetije Gadov grič, Režiše in Pesek. Obravnavano ozemlje ima kar zapleteno geološko zgradbo. Najstarejše kamnine so iz starega zemeljskega veka - paleozoika, sledijo pa še zgornjetriasne in kredne kamnine (glej opombo 2). Kamnine naštetih litostratigrafskih enot imajo zapleteno prostorsko in medsebojno lego, ki je značilna za narivno zgradbo idrijsko-žirovskega ozemlja (glej opombo 5). V globlji podlagi ležijo spodnjekredni apnenci tako imenovane Koševniške vmesne luske (Mlakar, 1969; Placer, 1981), ki izdanjajo v obsežnem Godoviškem tektonskem oknu v Ivanjih dolinah in okrog Godoviča (Mlakar, 1969). Apnenci so temno sivi bituminozni z redkimi vložki tankoplastnatega zrnatega dolomita. Kamnine vpadajo enakomerno proti jugozahodu. Na apnenčeve kamnine Koševniške vmesne luske so bili narinjeni starejši zgomjetriasni dolomiti Čekovniške vmesne luske (Mlakar, 1969; Placer, 1981). V obliki obsežne gradijo podlago kamninam Medvedjega Brda. V njih se nahajajo odtisi stopinj reptilov pri kmetiji Pesek.

Na norijsko-retijskem dolomitu ležijo različno velike tektonske krpe'1 starejšega zrnatega skoraj belega cordevolskega dolomita in temno sivega plastnatega apnenca julsko-tuvalske starosti (glej opombo 2). Čeprav sta obe kamnini zgornjetriasne karnijske starosti, je njun stik nariven. Cordevolski dolomit in julsko-tuvalski apnenec ležita po naših ugotovitvah v normalni legi - po Mlakarju (1969) v inverzni legi - in prav tako pripadata Čekovniški vmesni luski. Od zgornjetriasnega dolomita v podlagi jih loči šibkejša notranja narivna ploskev. Obsežna tektonska krpa karnijskih kamnin leži zahodno od kmetije Pesek in gradi območje med Jelenškom in kmetijo Menart.

Severozahodno obrobje tektonske krpe omejuje po novih ugotovitvah prelom s smerjo severozahod-jugovzhod. Kot vidimo, v splošnem Mlakarjevi podatki iz leta 1969 držijo, v podrobnostih pa so nove ugotovitve precej drugačne. Severovzhodno od Peska so na kamnine Čekovniške vmesne luske narinjeni rdeči in sivi kremenovi grodenski peščenjaki in konglomerati paleozojske permske starost v obrnjeni (inverzni) legi. Pripadajo litološko zelo zapleteno zgrajeni Kanomeljskivmesni luski (po Mlakarju Idrijskemu pokrovu; 1969), ki se z območja Idrije mimo Medvedjega Brda vleče dalje proti vzhodu.

Litološke in sedimentološke značilnosti zgornjetriasnega dolomita

Zgomjetriasni norijsko-retijski dolomit (glej opombo 2) je zelo tanko (do 5cm), tanko (od 5 do 10 cm),srednje (od 10 do 30 cm) do zelo debelo (nad 60 cm) plastnat. Debelina plasti se sorazmerno hitro spre minja. Plasti vpadajo od 50 do 20° v smeri od 300° do 350°. Le ob prelomih in v bližini narivnih ploskev se lega plasti - vpad in smer vpada" - spremeni. Stiki med plastmi so pogostno nepravilno nazobčani ali stilolitski (površina plasti na si. 1). Stilolitski stiki so posledica raztapljanja kamnine v velikih globinah, kjer vladajo visoki pritiski.

Značaj dolomita se od plasti do plasti spreminja, tako navzgor kot tudi v bočni smeri. Zgornjetriasni norijsko-retijski dolomit je zgodnje diagenetskega* nastanka, kar pomeni, daje morsko apnenčevo blato, po katerem se je sprehajal' dvonogi reptil, kmalu po odložitvi v procesih dolomitizacije1' prešlo v dolomitno kamnino. Slednja je bila v kasnejših geoloških obdobjih, v tako imenovani pozni diagenezi, na številnih mestih prekristaljena (drobni dolomitni kristali prehajajo v večje) in ponekod okremenjena (nadomeščanje kristalov dolomita s kremenom). Pri tem je veliko zanimivih sedimentacijskih oblik (tekstur), ki so nam kazale, kako in v kakšnem okolju je kamnina nastala, izginilo.Prav poznodiagenetske spremembe – prekristalizacija in okremenitev - so vzrok, da so se tudi odtisi reptilovih 'tac' spremenili in niso povsem jasni. Tam, kjer v pozni diagenezi dolomitna kamnina ni bila spremenjena, opazujemo dobro ohranjene sedimentacijske teksturne oblike (glej opombo 3) v kamnini, ki kažejo na nastajanje kamnin v morskem plitvovodnem okolju, in sicer v medplimskem in nadplimskem okolju.

S prostim očesom lahko opazujemo številne plasti, ki so med seboj ločene s prekinitvami - lezikami. Znotraj plasti so na številnih mestih vidne oblike, ki jih imenujemo stromatoliti. Iz današnjih opazovanj vemo, da stromatoliti nastajajo v medplimsko-nadplimskem okolju in z lovljenjem karbonatnega blata na sluzaste prevleke cianobakterij, ki odlično uspevajo v toplih tropskih morjih. Ker je karbonatno blato pogostno na suhem', torej v nadplimskem območju, se začne na zraku sušiti. Pri tem se krči in v njem nastajajo bolj ali manj horizontalne prazne votlinice, ki jih imenujemoizsušitvene pore. Ko kasneje presušeno blato ponovno preplavi morska voda, zalije tudi izsušitvene pore.

Iz morske vode se lahko useda zelo drobno zrnato karbonatno blato, ki mu strokovno rečemo mikrit10, če je to kalcit (apnenec), in dolomikrit, če je dolomit. Karbonatno blato ali mikrit lahko delno zapolni izsušitvene pore in prekrije dno votlinic v obliki horizontalno odloženih zelo tankih lamin". V takih primerih govorimo o mikritnem notranjem ali internem karbonatnem sedimentu. Izsušitvene pore z mikritnim internim sedimentom imenujemo geopetalne teksture, ki nam kot naravne vodne tehtnice torej zelo prepričljivo kažejo normalno lego plasti. Tudi v izsušitvenih porah stromatolitnih kamnin iz okolice kmetije Pesek smo našli številne geopetalne teksture, ki potrjujejo normalno lego plasti.

Poleg naštetih oblik najdemo na kartiranem terenu v dolomitnih kamninah še horizontalno in navzkrižno laminacijo (glej opombo 1 1 ) ter številne sipine in sipinice, ki so jih oblikovali morski tokovi in valovi z nanašanjem in prekladanjem drobnozrnatega morskega sedimenta. V kamninah se sipinice kažejo kot pravilno oblikovani dvignjeni kupolasti deli, ki nastajajo izključno na zgornjih površinah plasti. Torej tudi na podlagi sipinic in sipin lahko nesporno določamo normalno ali inverzno lego plasti norijsko-retijskega dolomita v okolici kmetije Pesek. Običajno so v prekristaljenih dolomitih opisane sedimentološke posebnosti, geopetalne teksture in sipinice že povsem uničene. Le plastnatost je tu in tam še delno vidna.

Opis kamnin v okolici dolomitne plasti z odtisi reptilovih stopinj

Površina dolomitne plasti, na kateri so odtisi stopinj reptila, je precej neravna, s številnimi manjšimi nepravilno razporejenimi vdolbinami in izboklinami. Ponekod so na njej ohranjene manjše zaplate, neenakomerne, od nekaj milimetrov do približno 2 cm debele plasti zelo drobnozrnatega (dolomikritnega) dolomita. Če odstranimo plast zelo drobnozrnatega dolomita, se v debelejšezrnati dolomitni kamnini (bolj debelo zrnat dolomikrit) razkrijejo vdolbine z razbrazdano, najedeno površino. Razbrazdana površina predstavlja zaradi pritiskov natopljen in močno nazobčan stik (stilolitski stik) med spodnjo nekoliko debelejšezrnato in zgornjo zelo drobnozrnato dolomitno plastjo. Nekatere od teh vdolbin so približno enako velike kot vdolbine, ki so odtisi stopinj reptilov, le njihova površina je zaradi sveže odstranjene zgornje dolomikritne plasti bolj ostro razbrazdana.

Menimo, da je večina vdolbin in izboklin na opazovani plasti sedimentacijskega nastanka (nastale so v času nastajanja kamnine) in je poudarjena s kasnejšim delnim medplastnim raztapljanjem. To seveda potrjuje odločitev, da je potrebna pri interpretaciji različnih vdolbin na plasti velika previdnost in dosledno upoštevanje strokovnih ugotovitev. Nekoliko stran smo na nižje ležeči plasti opazovali delno okremenjene (del dolomitnih kristalov je nadomeščen s kremenom - Si02) dolomitne ploščate prodnike, ki so nastali z razpadom in delno erozijo tanke plasti drobnozrnatega dolomita.

Približno 50 m od nahajališča odtisov smo ob kolovozu pregledali daljši izdanek skoraj enakih kamnin, kot jih opazujemo v okolici plasti z odtisi reptilovih stopinj. Dolomitne plasti so debele od 1 do 20 cm, povprečno približno 7 cm. Plasti so neenakomerno debele z valovito spodnjo in zgornjo ploskvijo plastnatosti. Nekoliko bolj debelozrnate dolomitne plasti so debelejše in bolj enakomerne in so podobne plasti z odtisi stopinj. Tanjše, bolj neenakomerno debele (od 0.2 do 5 cm) in ponekod prekinjene plasti zelo drobnozrnatega dolomita pa nastopajo med njimi. Spodnji kontakt, predvsem na odebeljenih delih, je močno nazobčan, površina pa razbrazdana in razjedena. Tudi tu so opisane oblike zelo podobne nekaterim vdolbinam na plasti z odtisi stopinj reptilov. Kamnine sekata dva sistema razpok.. Izrazitejši je tisti, ki poteka prečno na plastnatost, manj izražen pa je sistem valovitih, skoraj vzporedno s plastmi ali pod majhnim kotom na plasti potekajočih razpok. Kljub temu da so premiki ob razpokah neznatni, so razpoke dodatno pripomogle k razpadanju in s tem spreminjanju reptilovih sledov.

Laboratorijski podatki

Ker lahko laboratorijske preiskave dovolj strokovno opišemo le z zahtevno strokovno terminologijo, bomo v nadaljevanju povzeli le najosnovnejše podatke in zaključke. Preiskave so bile namenjene predvsem ugotavljanju notranje zgradbe in sestave dolomitnih kamnin ter razlike med posameznimi tipi kamnin. Iskali smo vzroke, ki so pospeševali medplastno raztapljanje in nastanek stilolitov, ter sedimentacijske teksture (glej opombo 3), ki bi nam pomagale razvozlati lego plasti. Preiskali smo šest vzorcev.

Ker odtisi stopinj in druge opisane vdolbine nastopajo le na kontaktih debelejšezrnatega dolomita in drobnozrnatega dolomikrita, ki je večinoma natopljen zaradi pritiskov (stilolitski), smo vzeli nekaj orientiranih in neorientiranih vzorcev. Iz nekaterih smo izdelali tudi po dva mikroskopska preparata, tako da je bilo mikroskopsko pregledanih deset zbruskov. Pri tem smo kamnino narezali na rezine, ki smo jih nalepili na stekelca in tako tanko zbrusili, da je svetloba prehajala skozi kamnino (presevna svetloba). Rentgensko in kemično smo analizirali pet vzorcev. Trije predstavljajo debelejšezrnat dolomit - od teh prvi zajema plast z odtisi, drugi plast nad njo, tretji pa je iz plasti bližnjega izdanka. Trije vzorci predstavljajo tanjše plasti dolomikrita. Od teh sta bila dva odvzeta tik nad plastjo z odtisi stopinj, tretji pa nad vzorcem.

Zaradi precejšnje podobnosti smo podatke o preučenih vzorcih, ki pripadajo istim makroskopsko opredeljenim kamninskim tipom (litofaciesom), združili ter ločeno podali njihove značilnosti. V splošnem lahko rečemo, da prevladujejo predvsem zelo drobnozrnate kamnine (dolomikrit - glej opombo 10) z različno notranjo zgradbo (strukturo). Tu in tam pa se dolomikritne kamnine menjavajo z bolj debelozrnatim. V mineraloškem pogledu močno prevladuje mineral dolomit /MgCa(C03)2/, minerala kalcita /CaC03/ je le nekaj odstotkov, še manj pa je drugih mineralov. Z rentgenskimi in kemičnimi preiskavami so bili v zelo majhnih količinah ugotovljeni še naslednji minerali: kremen, minerali glin, glinenci in železov mineral hematit.

Zaključki

1. Terene v neposredni okolici kmetije Pesek gradi plastnat zgornjetriasni norijsko-retijski dolomit, ki pripada tako imenovani Čekovniški vmesni luski (Mlakar, 1969; Placer, 1981). Kamnine ležijo v obliki velike plošče narivno na spodnjekrednih apnencih Koševniške vmesne luske.

2. Normalno lego norijsko-retijskega dolomita dokazujejo splošni podatki geološkega kartiranje ter makroskopske (stromatolitna laminacija, 3D sipinice) in mikroskopske teksture (geopetalne teksture v izsušitvenih porah).

3. Sledovi stopinj pri kmetiji Pesek so torej sledovi hoje reptila soglasno z ugotovitvami paleontologov (glej dodatek).

Viri in literatura

Krivic Veselic, K., 1993-94: Sledi dinozavrov tudi v Sloveniji. Proteus 36, Ljubljana.

Mlakar, L, 1969: Krovna zgradba idrijsko-žirovskega ozemlja. Nappe structure of ldrija-Žiri region. Geologija 12. 6-72, Ljubljana.

Pavšič, /., 1993: Stopinje nad Godovičem. Geina sredica, GEA, 36-37, Ljubljana.

Placer, L., 1973. Rekonstrukcija krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja. Reconstruction ofthe Napp Structure ofthe Idrija - Žiri Region. Geologija 16, 317-334, Ljubljana

Placer, L., 1981: Geološka zgradba jugozahodne Slovenije. Geologic structure of south 1vestem Slovenia. Geologija 24/1, 27-60, Ljubljana.

Rojšek, D., 1991: Naravne znamenitosti Posočja (opis št 120). DZS, 206, Ljubljana.

Skaberne, D., 1999: Poročilo o sedimentnopetroloških preiskavah kamnin z območja Medvedjega Brda pri Godoviču. Geološki zavod Slovenije, Ljubljana.

Skaberne in Čar, 2004: Geološki podatki o kamninah in legi plasti z odtisi reptilovih stopinj pri kmetiji Pesek nad Godovičem (Medvedje Brdo). Muzejsko društvo Idrija. Idrija.

Dodatek

Opis stopinj in njihova paleontološka interpretacija

Leta 1993 je v reviji GEA paleontološki opis in interpretacijo stopinj podal profesor paleontologije na Oddelku za geologijo Naravoslovno tehniške fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Jernej Pavšič. Njegovi zaključki so naslednji:

»Podroben ogled stopinj in kasnejše analize kamnin v laboratoriju so pokazale, da so stopinje nastale v zgornjem triasu pred približno 220 milijoni let. Odtisnjene so v kamniti dolomitni plošči, ki vpada proti severozahodu in je skoraj vodoravna. Sled predstavlja zaporedje petih stopinj, ki potekajo od severovzhoda proti jugozahodu. Njihov premer je okrog 12 centimetrov. Oblika sledi je precej problematična, kajti vremenski vplivi so opravili svoje. Sledi so tako zlizane, da lahko le ugibamo, ali gre za troprsto ali več prsto sled. Robovi sledi so rahlo dvignjeni, kar kaže na izrivanje blata iz osrednjega prostora sledi. Med seboj so sledi enakomerno oddaljene po 32 centimetrov, skupna dolžina sledi je približno 130 centimetrov.

Kateri živali so sledovi pripadali, je težko zanesljivo povedati. V tistem času poleg kuščarjev ni bilo drugih večjih kopenskih živali. Nedvomno je, da gre za dvonožnega kuščarja, ki glede na velikost odtisov stopal ni bil posebno velik, morda človeške velikosti. Verjetno je pripadal predhodnikom dinozavrov, ki so prav v tem času začenjali 160 milijonov let dolgo zgodovino. Okolje, v katerem so se ohranile sledi, je bilo po vsej verjetnosti podobno današnjim lagunam. Hodili so po mehkem dolomitnem blatu v medplimskem pasu ali plitvi vodi lagune. Kaj so tam počeli, lahko zopet samo ugibamo, morda so se hranili z obalnimi mehkužci ali rastlinjem ali so se povsem slučajno znašli v tem okolju, ki je ohranilo njihove sledi do današnjih dni.« (Pavšič, J., 1993, str. 36-37 )

Opombe

1. O normalni legi plasti govorimo takrat, kadar ležijo kamnine danes v naravi tako, kot so v davni geološki preteklosti nastale. Zaradi tektonskih premikan j pa se dogodi, da ležijo kamnine v različnih prostorskih legah. Velikokrat so postavljene tudi 'na glavo, kar pomeni, da ležijo najstarejše zgoraj, najmlajše pa spodaj. V takih primerih govorimo o inverzni legi plasti.

2. Srednji zemeljski vek ali mezozoik razdelimo na tri sisteme, in sicer trias, juro in kredo. V najnižjem delu triasa najdemo plasti skitske stopnje, v srednjem triasu sledijo plasti anizijske in ladinijske stopnje, zgornji trias pa gradijo karnijske, norijske in retijske stopnje. Karnijske kamnine delimo na podlagi vodilnih fosilov na cordevolske, julske in tuvalske plasti. Pri nas so plasti norijske in retijske starosti le dolomitno razvite. Zaradi pomanjkanja vodilnih fosilov, ki nam natančneje določajo starost, dolomitov ne ločimo na norijske in retijske, ampak jih opredelimo kot norijsko-retijski dolomit. Za poimenovanje zgornjetriasnih dolomitov pogostno uporabljamo starejši izraz glavni dolomit'.

3. Sedimentacijske teksture so vse značilnosti v notranji zgradbi sedimentnih kamnin, ki so pogojene z medsebojnim odnosom, prostorsko razporeditvijo in orientacijo posameznih sestavnih komponent kamnin. Sedimentne teksture prištevamo med najvažnejše značilnosti sedimentnih kamnin, saj so neposredna posledica pogojev, ki so vladali v času transporta, sedimentacije (usedanja) in diageneze (glej opombo 8) materiala ter okolja, v katerem je kamnina nastajala. S preučevanjem sedimentacijskih tekstur dobimo tudi ključne podatke za rekonstrukcijo pogojev in razmer v okolju, kjer se je sediment usedal, na primer: okolje nastanka (morje, kopno, reke itd.), globina in energija vode, smer tokov, ki so prinašali material, spremembe v moči transporta in odlaganja itd.

4. Pri izdelavi strukturno-litološke geološke karte mora geolog zelo podrobno pregledati raziskovani teren in vsa opažanja narisati na karto v merilu 1:10 000 ali - še bolje - v merilu 1:5000. Na karti mora izrisati vse različne kamnine, ki se na opazovanem terenu pojavljajo, določiti njihove medsebojne odnose, njihovo lego v prostoru in vse vrste deformacij ter premike, ki jih je morebiti povzročila tektonika.

5. Dr. Ivan Mlakarje v šestdesetih letih preteklega stoletja (objava 1969) geološko kartiral ozemlje med Vojskim in Rovtami. Ugotovil je zelo zapleteno geološko zgradbo. Kamnine, ki gradijo ozemlje, je združil glede na njihovo prvotno (pred narivno) lego na več paketov, ki so med seboj ločeni z močnimi, skoraj horizontalnimi tektonskimi conami ali narivi, in jih poimenoval z lokalnimi imeni. Narivne enote (paketi

kamnin) s kasnejšimi dopolnitvami Placerja (1973, 1981) razčlenimo glede na njihovo velikost na pokrove in vmesne luske. Od spodaj navzgor si sledijo Hrušiški pokrov, kamnine te enote najdemo na Idrijskem le v dnu nekaterih dolin, nad njimi ležijo kamnine Koševniške in nato Čekovniške vmesne luske, sledi Kanomeljska vmesna luska, vse pa prekrivajo plasti Trnovskega pokrova.

6. Tektonska krpa imenujemo erozijski ostanek na tujo podlago narinjenih kamnin. 7. Z merjenjem vpada in smeri vpada določamo lego plasti v naravi (glej tudi opombo 1). Vpadnico ali smer vpada plasti lahko določimo neposredno tako, da na površino plasti zlijemo nekaj vode. Le-ta bo po površini plasti vedno odtekala po najkrajši, torej najstrmejši poti. To najstrmejšo črto na plasti imenujemo vpadnica. Z geološkim kompasom odmerimo smer (azimut), v katero kaže vpadnica (smervpada), ter kot med horizontalo in vpadnico. Vpadnico narišemo na karto. Nato narišemo še pravokotnico na vpadnico. Tej namišljeni črti rečemo slemenitev ali razprostiran je (tudi potek) plasti. S tem je prostorska lega plasti natančno določena.

8. Diageneza je dolg in zapleten proces, ki se začenja v trenutku, ko se material v nekem okolju odloži (kopno, reka, jezero, morje itd.), pa vse do trenutka, ko se začne kamnina zaradi pritiskov in visokih temperatur v globljih delih zemeljske skorje spreminjati, metamorfozirati in/ali do obdobja, ko kamnino tektonske sile dvignejo v bližino površine in so izpostavljene površinskim spremembam, preperevanju. Med zgodnjediagenetske procese prištevamo vse fizikalno-kemijske dogodke, pri katerih se mehki sedimenti (usedline) spremenijo v trdno sedimentno kamnino. K poznodiagenetskim procesom pa štejemo vse, ki se dogodijo že v trdni kamnini, dokler ne nastopijo metamorfni procesi.

9. Zelo znana in pogosta sedimentna kamnina dolomit ni primarna kamnina. Dolomit namreč ne nastaja neposredno z usedanjem 'dolomitnega' materiala, ampak pri procesih dolomitizacije. Današnja opazovanja kažejo, da se vedno najprej odloži apnenčevo blato (iz minerala kalcita). Če se to v zgodnjediagenetskih procesih strdi (glej opombo 8), nastane apnenec. V nekaterih ugodnih morskih okoljih pa se zaradi velikih količin magnezija (Mg) v vodi začne v blatu nadomeščati kalcij (Ca) z magnezijem (Mg). Tak proces imenujemo zgodnjediagenetska dolomitizacija. Pri tem nastaja tako imenovani zgodnjediagenetski dolomit. Dolomitne kamnine nastajajo tudi kasneje, pri poznodiagenetskih procesih, s spreminjanjem apnenca v dolomit. Zgodnejdiagenetski in poznodiagenetski dolomit sta precej različni kamnini in ju lahko ločimo.

10. Mikrit imenujemo zelo drobnozrnate apnenčeve delce (velikost delcev < 4 :pim). Če se pri zgodnji dolomitizaciji spremeni v dolomit, ga imenujemo dolomikrit.

11. Plastnatost je najpomembnejša tekstura sedimentnih kamnin (glej opombo 3). Če je 'plast'tanjša od 1 cm, jo imenujemo lamina. V obravnavanih kamninah so lamine debele 1mm in manj.