Pastoralna služba

ŽUPNIJA

Župnija je osnovni organizacijski del vsake škofije. Prve župnije pri nas so nastale, ko se je krščanstvo že močno razširilo, to je v 11. in 12. stoletju. Imenujejo jih pražupnije in so obsegale večja območja. Kasneje, v glavnem po letu 1500, je na teh območjih nastalo več manjših župnij, ki obstajajo še danes. Župnija je ozemeljsko določena in vanjo spadajo vsi prebivalci, ki na ozemlju župnije prebivajo. Povprečna velikost župnije v mariborski škofiji obsega 2917 prebivalcev oziroma 2439 katoličanov. Največje župnije štejejo nad 15.000 prebivalcev oziroma do 14.000 katoličanov, najmanjša pa le 114 duš (nekaj župnij ne doseže števila 200 župljanov).

Župnijo vodi župnik, pomaga mu lahko kaplan ali duhovni pomočnik ter Župnijski pastoralni svet. Župnijski pastoralni svet je župnikovo posvetovalno in delovno telo, ki preučuje, načrtuje, vodi in preverja izvajanje pastoralnega dela v župniji. Ukvarja se z vprašanji, ki so povezana z verskim in pastoralnim delovanjem župnije. Njegove naloge se nanašajo na skupno življenje župnijskega občestva, to je na oznanjevanje, bogoslužje in dobrodelnost. Župnijski pastoralni svet predlagajo, volijo in sestavljajo laiki. To je eden izmed najbolj uveljavljenih in prepoznavnih načinov dela laikov v Cerkvi. Cerkev je na drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962-1965) dala močan poudarek posebnemu poslanstvu laikov in njihovi vpetosti v življenje in delovanje celotne Cerkve.

BOG PRIHAJA, DA OGREJE NAŠA HLADNA SRCA

Velika ura človeške zgodovine, po kateri so hrepeneli narodi in po kateri bodo prihodnji rodovi šteli leta, je prišla: izpolnjuje se prva napoved Odrešenika, ki je bila dana že v raju. Bog prihaja na svet. Božja ljubezen se razodeva, da brezupno, grešno usodo človeštva obrne v zveličanje. Vendar se zgodi nezaslišano: Bog prihaja na svet, toda ko hoče vstopiti, najde zaprta vrata! Ljudje mu jasno pokažejo, da ga ne potrebujejo. Jožef in Marija zaman trkata na vrata betlehemskih domov, da bi našla skromno zatočišče.

To, kar se je zgodilo v Betlehemu, se dejansko vleče skozi vso zgodovino. Kristusa vedno znova izganjajo iz človeških domov, iz izobraževalnih središč, iz šol in kulturnih centrov, iz ustanov in zakonov. Kristusa, naslikanega na umetniški sliki ali upodobljenega v kiparski obliki, še kje prenesejo. Ta Kristus ni nevaren. Toda – živega Kristusa, Kristusa, ki bi zmotil lahkotno življenje vase zagledanih ljudi, Kristusa, ki bi oporekal človeškim goljufijam, prevaram in nemoralnemu življenju? Ne! Takega pa ljudje ne sprejmejo, prehudo bi jih motil. Vznemirjal bi njihovo vest.

Hlad noči, ki ga je izkusila sveta družina, pa ni bil nič v primerjavi s hladom človeških src. A niso obupali. Kljub vsemu sta v radosti dete povila in ga položila v borne jasli.

Je pa dejstvo, da je tisti človek, ki odreče ljubezen otroku, zelo slab človek. Bog je prišel med nas v podobi otroka, da bi lahko brez strahu prišli predenj. Mnogi ljudje se tega Boga bojijo, češ da jih ogroža, da jih želi zasužnjiti ipd. Nespametno! Bog ni prišel, da bi nam karkoli vzel – razen naših grehov – prišel je, da bi nam nekaj dal, da bi nas obdaroval! Bog nas ne zasužnjuje, on nas osvobaja suženjstva zla! Bog nas ne ogroža – zato se je pojavil med nami v podobi otroka, ne pa v podobi nasilneža.

Sprejmimo ga. Ponudimo ljubezen za Ljubezen. Naj ogreje naša srca za dobro.

Po J. Kužniku