Moji začetki

Že kot otrok sem sanjaril, kako bi bilo lepo, če bi v mrzlih zimah, ko je narava skoparila z belim pokrivalom, lahko snega napravil kar sam. Sledilo je nekaj let, dodobra pobeljenih preko zime in razmišljanja o umetnem snegu so se razblinila. Za kratek hip so ponovno oživala, ko sem pred desetletjem ali dveh slišal za možaka nekje v osrednji Sloveniji, ki naj bi snežni top naredil kar sam. Pomislil sem - pa je le možno. V pogovorh so me znanci in prijatelji hitro prizemljili (kaj boš ti saj si le navaden trgovec). Spet sem popustil. Toda v tretje gre rado pravijo. Ko danes doraščajo moji otroci, je želja kar bruhnila ponovno na plan. Tokrat sem zagrabil z obema rokama. Veliko mi je pri tem pomagal svetovni splet, saj sem tam našel osnovne podatke o meteorologiji, zgodovini umetnega zasneževanja, in spoznal tudi precejšnje število somišljenikov po svetu. Pa se je začelo. Na začetku moram poudariti, da do dne, ko sem napravil svojo napravo v naravi snžnega topa v delovanju še nisem videl(kje pa živiš boste rekli). Zato je bil 16. februat leta 2008, ko sem s snežno pištolo prvič s snegom popopral nekaj kvadratov, skpraj prazničen. Slike pištole med delovanjem, snežnih kristalov in bele zaplate so skoraj celo leto krasile namizje mojega računalnika. A v glavi je že zorela ideja za naslednjo zimo. K malu sem snežno pištolo nadgradil s tremi vodnimi šobami v "žirafo." Pri tem sem dodal še nekaj T-kosov, ventil za mešanje vode in zraka, in dodatne šobe. Preiskal sem cel splet, obiskal nešteto trgovin, da bi našel šobe kakršne sem želel, toda brez uspeha. Večina šob je imela preširok kot razprševanja ali pa so bile predrage. Ko sem slučajno naletel na kovinostrugarja, ki izdeluje šobe za ročne škropilnice sem poskusil s temi. Pokazalo se je, da bo mogoče šlo tudi tako, obenem pa sem spoznal da so to odlične šobe za moj bodoči propelerski top. Z žirafo sem napravil nekaj poskusov, naredil škatlo za visokotlačno črpalko in stojalo. Ker me izdelek ni preveč fasciniral, sem obenem tudi že zbiral material za prvi mini propelerski snežni top. Preko poletja sem zbral skupaj osnovni materijal za propelerski top in ga tudi začel sestavljati. Ker je to nekaj popolnoma drugega kot prejšnji dve napravi, sem največ časa porabil za razna testiranja. Prvo, ko sem sestavil osnovno cev in nanj namestil ventilator, je bilo potrebno ugotoviti, kako čimbolj umiriti izstopni zrak da bo v snopu s sabo ponesel snežni materijal. Ko mi je s statorji to uspelo sem precej časa izgubil z idelavo vodnega obroča in njegovim preizkušanjem. Tukaj moram omenit, da sem prvič v življenju lotal bakrene fitinge. No pa sem se navadil tudi to. Imel sem sicer precej problemov s krivljenjem cevi a sem se na koncu od ločil, da mi sam izgled niti ni tako pomemben. Naslednja faza je bila izdelava stojala oziroma voza. Ko sem si zamislil izgled sem pričel z varjenjem pohištvenih cevi. Prvi vari so bili naravnost smešni, saj sem "švas" aparat ponovno držal v rokah po 20-ih letih. Ko sem spravil skupaj voz in nanj namestil top, sem začel iskati napajalnik. Ker pametnega nisem našel, sem ga sklenil sestaviti kar sam. V ta namen sem kupil močnejši trafo in z njim izdelal napajalnik z različnimi napetostmi od 12 - 16V. Spet so sledila testiranja tokrat že z vodnim obročem in ventilatorjem pod polno močjo. Ko sem bil z rezultati zadovoljen sem začel z finalnimi deli. Izdelal sem usmerjevalnik zraka iz steklenih vlaken, namestil kontrolno omarico, top prebarval, namestil nukleator in nato čakal na hladno vreme. 18. november 2008 je bil zame poseben dan, saj sem v hladnem jutru izdelal prvi prav zaresni sneg z lastno doma narejeno napravo za zasneževanje.