Romani o samurajih pripovedujejo zgodbe o neustrašnih japonskih bojevnikih, ki so živeli po kodeksu pravil imenovanem bushido. Izraz samuraj pomeni »tisti, ki služi.« Samuraj je brezrezervno vdan svojemu fevdalnemu gospodu, daimyu. Zanj je brez razmišljanja pripravljen dati svoje življenje. Na splošno je samuraj pripravljen umreti vsak trenutek, saj mu kodeks bušida zapoveduje preziranje smrti. Zato je izredno pogumen bojevnik, ki je svoje borilne veščine pripeljel do popolnosti. Za pasom nosi katano, samurajsko sabljo, ki simbolizira njegovo dušo. Je pripadnik vladajočega vojaškega razreda. Tisti, ki prekrši bushido, mora izvesti ritualni samomor, znan kot hara kiri ali seppuko. Samuraji so se imenuvali tudi bushi dan.

Samuraji so se pojavili v 8. stoletju. V obdobju Hejan, ko je cesarska vladavina dosegla svoj vrhunec, so branili t.i. divji vzhod zoper barbarsko ljudstvo Ajnu. V 12. stoletju so prerasli v vojaško elito in zavladali deželi skozi bakufu, vojaško vlado, ki ji je načeljeval shogun. V obdobju miru, treh stoletij Tokugavinih shogunov, pa so se iz vojaške kaste prelevili v uradnike. V 19. stoletju so z t.i. Meiji restavracijo, ali obnovo cesarske oblasti, doživeli svoj zaton.

Značilnosti romana o samurajih

Zgodbe se v glavnem odvijajo v fevdalni Japonski. V osnovi se roman deli na tiste, ki temeljijo na borilnih veščinah, prevsem mečevanju in na zgodovinske romane, ki opisujejo velike samurajske bitke in posamezne vojskovodje. Kot podzvrst se pojavljajo detektivski, ljubezenski, trilerji in fantastični romani. Junaki živijo po samurajskem kodeksu bušidu. V ospredju je vazalsko – seniorski odnos med samurajem in njegovim gospodarjem. Povzdigujejo se vrline, kot so čast, pogum, zvestoba in preziranje smrti. Eden osrednjih motivov je junaška smrt. Glavni protagonisti so samuraj, nindža, zenovski menih, zapeljiva gejša. Kot stranski liki se pojavljajo trgovec, obrtnik in kmet.

Japonski roman o samurajih

Zgodbe o samurajih so se v ustnem izročilu pojavile v obdobju Heian (794 – 1185). Prvi zapis zgodb datira v 12. stoletje, in sicer po l. 1120. Obsežna zbirka 31 knjig nosi naslov Antologija zgodb preteklih dni (Kondžiki monogatari). Avtorstvo pripisujejo Minamoto Takakuniju. V njej je več kot tisoč zgob, vendar pa legende o samurajih zajemajo le manjši del pripovedi. Nato so sledila tri dela Zgodbe o Hogenski vstaji (1156), Zgodbe o Heiji (1159-1160) in znamenite Zgodbe o Heikah (1180-1185). Te povesti so imele značaj družinskih kronik o vojaških dogodkih. Leta 1688 je Ihara Saikaku (1642 – 1693) napisal pomembno delo Zgodbe o samurajski časti (Bukegiri monogatari), ki vsebujejo 27 pripovedi. Tukaj je samurajska mitologija podana v izrazitejši obliki. Sajkaku velja tudi za začetnika japonskega modernega romana.

Zgodbe o japonskih bojevnikih so položile temelj samurajski motiviki. Vendar je treba ločiti, kdaj gre za zgodovinske romane, kdaj pa za dela s tematiko borilnih veščin. Izhodiščni avtor zvrsti je brez dvoma Eijii Yošikava (1892 – 1962) z delom Musashi, ki opisuje življenje najboljšega japonskega mečevalca Miyamoto Musashija. Roman, ki predstavlja trilogijo, je med l. 1935 – 1939 izhajal v nadaljevanjih v časopisu Asahi Shinbun. Doživel je tudi več filmskim ekranizacij, med katerimi je najbolj znana trilogija režiserja Hiroši Inagakija z naslovom Samurai, v kateri glavno vlogo igra znameniti Toshiro Mifune. Yošikava je napisal številne romane o samurajih, kot so Taiko, Nova zgodba o Heikah, Shinran, MInamoto Yoritomo idr., vendar nobeno delo ni doseglo kvalitete in slave Musashija.

Samurajske tematike se lotevajo številni japonski avtorji. Med njimi najbolj izstopata dve deli, ki sodita v visoko književnost. Ugledni pisatelj Yasushi Inoue (1907 – 1991) je napisal roman Prapor samuraja Furina Kazana (1953). Zgodba pripoveduje o briljantnem vojaškem strategu Kansukeju, ki je v službi pri vojskovodji Shingenu Takedi. Po romanu je režiser Hiroshi Inagaki l. 1969 posnel istoimeni film. Drugo delo pripada eni največjih pisateljic 20. stoletja Shusaku Endo (1923 – 1996). Njen roman Samurai (1980) obravnava enega prvih stikov med vzhodom in zahodom v 17. stoletju. Obe deli sodita med zgodovinske in leposlovne romane.

Žanrovska dela o samurajih, v katerih so v ospredju borilne veščine piše Dale Furutani (r. 1946), ki sicer živi v ZDA. Njegova trilogija Samurajeve skrivnosti: Smrt na križišču (1998), Ubij shoguna (1999) in Maščevanje palače iz žada (2000) govori o samuraju Macujami Kazeju, ki obljubi svojemu umirajočemu gospodarju, da bo poiskal njegovo devet letno hči. Vidnejši avtor žanra je tudi Takashi Matsuoka (r. 1947). Najbolj znana sta njegova romana Oblak puščic (2002) in Jesenski most (2004). Primerjajo ga z Jamesom Clavellom.

Med mlajšimi pisatelji velja omeniti Keichiro Ryuja z romanom Meč kurtizan (2008) in Toshijuki Matsumota z delom Samurai (2011).

Ne-japonski roman o samurajih

Najvidnejše delo je James Clavellov roman Shogun iz l. 1975. To zgodovinsko delo opisuje vzpon shoguna Ieasu Tokugawe, doživeto skozi oči angleškega mornarja Johna Blackthorna, ki ga po brodolomu naplavi na japonsko obalo. Blackthornov lik sloni na resnični osebi Williamu Adamsu. Blackthorn si pridobi šogunovo zaupanje, postane samuraj in dobi vzdevek Anjin, kar pomeni »navigator« ladje. Roman je postal svetovna uspešnica, po kateri so l. 1980 posneli TV nadaljevanko z igralcema Richardom Chamberlainom in Toshiro Mifunejem.

John Allyn je l. 1970 opisal eno največjih zgodb o samurajih z naslovom: Zgodba o 47. roninih. Kasneje jo je l. 2011 v drugačni obliki ubesedil Dimetrios C. Manolatos v 47. roninih. Vedno znova so se je lotevali tudi japonski pisatelji. Posnetih je bilo več filmov. Izvorno je bila napisana l. 1706 z naslovom Chushingura kot bunraki, igra za lutke. Avtorji so Izumo, Shoraku in Senrju. Opisuje resnični incident iz 18. stoletja, ko so zvesti samuraji maščevali smrt svojega gospodarja, vendar so na koncu morali po šogunovem ukazu storiti sepuko, ritualni samomor.

William Morel je avtor dveh romanov o mladem samuraju, mojstru mečevanja Tonomoriju pod naslovom Daimyo (1983) in Daimyjeva osvojitev (1985). Še eno odlično žanrovsko delo je l. 1986 prispeval Douglass Bailey: Shimabara. Ozadje zgodbe je resnična vstaja evropskih jezuitov in pokristjanjenih kmetov v Shimabari zoper shoguna Tokugawo. Roman pripoveduje o smrtonosnem ninji in prelepi kurtizani, v katero se je zaljubil.

Za ljubitelje Clavellovega Šoguna je Michael R. Zomber l. 2009 napisal roman Shogun Iemicu: Vojna in ljubezen v 17. stoletju Tokugawove Japonske. Shane Jiraiya Cummings je l. 2011 prispeval dva romana o prigodah jamabušija Kajdena (Ninja v megli in Zmaj v dimu). V novejšo generacijo pisateljev sodijo A. M. Deaton, Simon Alexander Collier, Robert Reade, Phil Davison, David Walters, Rhian Hunt, Luke O'Hara idr. K samurajski motiviki so določeni avtorji dodali novo podzvrst. Kaura Joh Rowland je prispevala detektivsko zvrst o preiskovalcu Sanu Ičiru, I. J. Parker pa o detektivu Akitado, ljubezenski roman je dala Gail Cukijama,triler sta napisala in George MacBeath in Ned Greenwod, fantastiko pa je dodal Benjamin Martin.

Mladinski roman o samurajih

Mladinski roman je izredno pester in bogat. Zelo cenjena avtorica je Lian Hern, ki je v l. 2002 – 2004 zaslovela s trilogijo Saga o Otorijih. Mladi Takeo Otori, kateremu pravijo tudi orientalski Harry Potter, se je najprej izuril v smrtonosni veščini nindžica in magije, potem pa se je moral dokazati še kot samurajski vojskovodja. Saga je kasneje dobila še dve nadaljevanji Heronov bridki jok (2006) in Široka nebeška mreža (2007). Veliko ime si je ustvaril Chris Bradford s serijo osmih romanov Mladi samuraj (2008 – 2012). Glavni junak Jack Fletcher se v Japonski 17. stoletja uri za bojevnika. Opazno je tudi delo Carrie Asai, ki je med l. 2003 – 2004 napisala šest romanov o mladem dekletu Heaven Kogo z naslovom Samurajsko dekle. Med vidnejše avtorje sodita še Erik C. Haugaard, Jon Scieszka in Lensey Namioka.