Roman o borilnih veščinah - Roman o kung fuju

Legendarni mojstri samostana Shaolin, zibelke borilnih veščin. Oče kitajskega kung fuju je menih Bodhidharma, ki se je v 6. stoletju ustavil v samostanu Shaolin, da bi poučeval zen. Uvedel je vadbo telesnih vaj imenovano Shih pa lohan shou, ali "18. boksarskih tehnik." Shaolinski menihi so pogosti junaki romanov o kung fuju.

Še en samostan, ki je znan po mojstrih kung fuja je Wudang. V sodobnem času so postali znani zahvaljujoč filmu Prežeči tiger, skriti zmaj, ki je ekranizacija Jin Yongovega romana.

Kitajski roman o borilni veščini kung fu se imenuje wuxia. Izraz wuxija pomeni »bojevnik, junak,« lahko pa ga prevedemo tudi kot »junak borilnih veščin.« Zlog wu ponazarja »bojevniški,« »vojaški,« ali celo »oborožen,« medtem ko xija pomeni »časten,« »viteški« in »junaški,« ali »junak.« Mojster borilnih veščin, ki sledi pravilom xija, se imenuje xijake, »sledilec xija,« ali youksija, »potujoči xija.« Junaki wuxije so ponavadi zavezani pravilom viteštva, ki od njih zahteva, da varujejo šibke in revne ter popravljajo storjene krivice. Zato kitajski heroji ne služijo gospodarjem, pripadnikom vrhnjih družbenih krogov, kajti sami izhajajo iz nižjih, revnejših slojev. Wuxije se borijo proti zatiralcem, zavzemajo se za pravičnost, nemalokdaj pa z dobrimi deli iščejo odrešitev za grešna dejanja iz preteklosti. Kitajsko izročilo xije včasih pride v nasprotje z bojevniškim kodeksom drugih dežel, kot je na primer japonski bushido, kodeks samurajev, ali viteštvo srednjeveških evropskih vitezov, ali celo kodeks revorverašev z ameriškega divjega zahoda.

Na prve zapise o vuksijah naletimo med l. 300 – 200 pred našim štetjem. Takrat jih prvi omenja filozof Han Fei, ko v svoji knjig Han Feizi navaja, da so bili pripadniki enega od petih družbenih slojev v t.i. Obdobju pomladi in jeseni (771 – 476 pred n. š. ). Oče kitajskega zgodovinopisja Sima Qian jih v delu Zapisi velikega zgodovinarja omenja v povezavi z Zhuan Zhujevim atentatom na kralja Liaoja iz Wuja.

Značilnosti romanov o kung fuju

Večina zgodb se dogaja v starodavni in srednjeveški Kitajski. Nekateri romani so realistični, drugi imajo primesi fantastike. Borilne veščine so obvezni element in protagonisti morajo znati kung fu. Mojstri obvladajo wu shu, chi gong, orožja in akupunkturo. Ljubezen in romatični zapleti so stalnica romanov. Protagoniste spremljajo mlade lepotice, ki se na koncu kot v pravljici združijio s svojimi izbranci in živijo srečno do konca dni. Junaki so pogosto srečajo z raznimi zarotami, ki jih morajo preprečiti. Heroji se v zgodbah ravnajo po viteškem kodeksu xija, ki je podoben mitu o Robinu Hoodu. Tako kot je bil Robin Hood odapdnik so tudi vuksije pogosto izobčenci, ki se borijo za pravico. Čast in pravičnost sta osnovni vodili junakov. Vlada je prikazana kot pokvarjena, njeni zakoni pa ne delujejo v dobrobit ljudstva. Jianghu, v dobesednem prevodu "reke in jezera," je družbeno okolje pripadnikov borilnih veščinah, v katerem se odvija zgodba. V njem se nahaja raznolika in pisana množica zanimivih posameznikov.

Zgodnja dela o kung fuju

Zgodbe o junakih ksija so stare več kot 2000 let. V času dinastije Tang (618 pred n. š. – 907 n. š.) so youxije postali junaki legendarnih povesti, kot so Suženj Kunlun, Trinajsta gospa Ying, Morilec Rdeči trak, Bradati bojevnik. Njihova slava je rasla tudi v obdobju dinastije Song (960 – 1297).

Na prve pomembne romane naletimo v obdobju dinastije Ming (1368 – 1644). V 14. stoletju sta nastali dve pomembni deli, ki tvorita t. i. štiri velike klasične romane kitajske književnosti. Prvi roman z naslovom Vodna meja je napisal Shi Nai'an (okoli 1296—1372). Govori o Song Jiangu, ki je bil znan pod vzdevkom »Varuh pravice« in je vodil skupino 108 upornikov, ki niso želeli služiti skorumpirani vladi. Luo Guangzhong (ok. 1330–1400) pa je napisal Romanco Treh kraljestev, zgodovinsko kroniko o fevdalnih gospodih in njihovih podložnikih, ki so poskušali obnoviti dinastijo Han. Guangzhong je bil Nai'anov učenec. Druga dva velika klasična romana ne sodita v literaturo wuxija.

Obdobje dinastije Ching (1644–1912) je prineslo nov razvoj romanov o kung fuju, ki so se obogatili z detektivsko tematiko. Junaki xija so začeli sodelovati s sodniki in drugimi uradniki v boju zoper kriminal. Najbolj znane so bile zgodbe o sodniku Bao Zhengu, ki je bil resnična oseba in kitajski narodni junak. Takšne so Bao Zheng preiskuje središče Chalk, Sedem junakov in pet gentlemanov, Bao Zheng preiskuje metuljeve sanje itd.

Romani o kung fuju so bili izredno priljubljeni med ljudstvom. Vlada jim ni bila naklonjena, ker so ustvarjali protivlado vzdušje in pozivali k vstaji. V času dinastij Ming in Ching so oblasti romane wuxija prepovedale in zažigale, zato se je izgubilo veliko število del. Kljub temu so preživeli in dočakali moderno ero.

Sodobni roman o kung fuju

Začetek 20. stoletja in obdobje med l. 1960 – 1980 velja za Zlato dobo romanov o kung fuju. Prvi pisatelj, ki si je ustvaril sloves sodobnega klasika wuxija je Xiang Kairan, bolj znan pod vzdevkom Pingjiang Buxiaosheng. Njegovo glavno delo iz l. 1921 nosi naslov Potepuški bojevniki iz Jianga in je l. 1928 doživelo filmsko ekranizacijo. V Šangaju je deloval še drugi ugledni avtor, Zhao Huanting. Napisal je delo Kronike zvestih potepuških bojevnikov l. 1923 - 27. V 30. letih so se romani razširili v Peking in na sever. Najbolj so zasloveli pisatelji, ki so postali zani kot Pet velikih mojstrov severne šole. To so bili Huanzhu Louzhu z romanom Mečevalci z gore Shu, Bai Yu z Dvanajst kovancev, Wang Dulu z Železnim žerjavom, Zheng Zhengyin z Kraljem orlovih kremplejv in Zhu Zhenmu z delom Sedem nagrobnih plošč. Posebno pozornost je požel Wang Dulu (1909–1977) s petimi knjigami Pentalogija Železnega žerjava, ki so izšle med l. 1938 - 1942. Po četrtem romanu iz te serije je bil l. 2000 posnet znameniti film Prežeči tiger, skriti zmaj, ki je ponovno obudil zanimanje za filme o kung fuju.

Ko je l. 1949 na oblast prišla kitajska komunistična partija, je prepovedala romane o kung fuju. Konec 60. let se je zaradi prepovedi literatura wuxija razširila na druga kitajsko govoreča področja, kot sta Tajska in Hong Kong. Slednji je bil tedaj pod angleško oblastjo. Liang Yusheng in Jin Yong sta razširila nov pristop pisanja k romanom, ki je postal znan kot »nova šola.« Vnesla sta nove elemente, in sicer mistiko ter romanco iz drugih kultur. Njuna dela so izhajala kot serije za časopise in magazine. Še posebej je zaslovel Jin Yong (r. 1924), na zahodu bolj znan kot Luis Cha. Med l. 1955 – 1972 je napisal 15 romanov, s katerimi je postal najbolje prodajani avtor književnosti wuxija vseh časov. Njegova dela so Knjiga in meč, Kondorjeva trilogija, Leteča lisica z zasnežene gore, Yuejev meč, Pol bogovi in pol hudiči, Meč umazan s kraljevsko krvjo, Smrtonosna skrivnost, Nebeški meč in zmajeva sablja idr. Medtem so na Tajskem so zasloveli pisatelji Wolong Sheng, Sima Ling, Zhunge Chingyun, kasneje pa še Xijao Yi in Gu Long. Nekoliko kasneje sta se uveljavila še Wen Rui'an in Huang Yi. Najbolj znana ženska pisateljica je Chen Yu'hui, ki je zaslovela z romanom Dva junaka Tien – Guan. Njena značilnost je, da piše v duhu Jin Yonga. Po l. 1980 se je začela uveljavljati nova generacija post-wuxija, v kateri najbolj izstopa Yu Hua (r. 1960). Danes so romani o kung fuju najbolj priljubljeni v Kitajski, Tajski, Hong Kongu in Singapurju, doživljajo pa tudi vedno več prevodov v angleščino.