Viteški redovi so v 13. stoletju prišli tudi v slovenske dežele. Najpomembnejši so bili križniki, ki so imeli pri nas največ postojank, vse pa so imele izrazito misijonsko, karitativno (špitali, zavetišča, šole) in obrambno (proti krivovercem in obramba meje) vlogo. Kmalu po nastanku reda so leta 1198 prišli na Štajersko v Veliko Nedeljo, ki je ena izmed najstarejših evropskih komend, in do leta 1222 ustanovili postojanke v Ormožu, Jeruzalemu pri Miklavžu in Središču ob Dravi.
Leta 1203 jim je salzburški nadškof Eberhard II. prepustil zanemarjen hostel v Brežah (Friesach) na avstrijskem Koroškem, pred letom 1228 so se naselili v Ljubljani (Križanke) in po letu 1256 v Beli Krajini, povsod pa so nasledili templarje. Križniške komende (redovna hiša s posestjo) so nastajale v urbanih središčih ob glavnih tranzitnih cestah. To je v času, ko je bil red z glavno aktivnostjo še vezan na Palestino, omogočalo njegovim članom in drugim križarjem na poti v Sveto deželo transport in oskrbo proti severnim italijanskim pristaniščem (Oglej, Benetke idr.), o čemer pričajo tudi neposredne omembe hospicev (zavetišč).
Obsežna posest nemškega viteškega reda na Slovenskem je bila v upravnem smislu razporejena po komendah s sedeži v Ljubljani, Metliki, Črnomlju, Veliki Nedelji in Muretincih, ki so jih upravljali komturji. Vse komende so sodile v sklop redovne balivije Avstrije. Redovne župnije na Kranjskem in Štajerskem je leta 1917 veliki mojster nadvojvoda Evgen združil s samostojno slovensko redovno provinco, ki jo vodi prior s provincialnim svetom. Za prvega priorja so bratje izvolili p. Bernarda Polaka, sedež prioriata pa je bil v redovnem konventu ljubljanskih Križank. Ko so morali bratje zapustiti Križanke, ki so bile - tako kot vsa posest reda leta 1949 - zaplenjene, so odšli v redovne župnije po Sloveniji. Leta 1970 so kupili hišo na Šišenski 30 v Ljubljani, ki je postala uradni sedež reda.