Priprava na spoved

Pozdrav svetega očeta

Obisk ustanove »Pequeño Cottolengo Don Orione« v kraju Claypole, Buenos Aires

Ponedeljek, 9. novembra 2026

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Zelo sem vesel, da sem lahko na tem srečanju skupaj z vsemi vami. Zahvaljujem se msgr. Jorgeju Lugonesu, škofu škofije Lomas de Zamora, in br. Jorgeju Silanesu, ravnatelju tega doma, za prijazne besede. Hvala tudi Marti in Normi za njuni pričevanji. Hvala vsem za glasbo in za to, da ste me sprejeli s tolikšnim navdušenjem in veseljem.

Obstajajo kraji – kakršen je ta dom –, kjer se ljubezen ne izraža le v delih, temveč jo prepoznamo v vsaki kretnji, v vsakem obrazu, v vsakem nasmehu in, lahko bi rekli, celo v zraku, ki ga dihamo. Takšen je »Pequeño Cottolengo«: bratska skupnost z odprtimi vrati, v kateri nam vse govori o Božji ljubezni.

Sveti Alojzij Orione, njegov ustanovitelj, je želel, da bi bil ta kraj znan kot »mesto ljubezni«. Da bi ga lahko zgradil, je dolga leta molil in delal z globokim zaupanjem v Božjo previdnost in iz ljubezni do najranljivejših ljudi v družbi, ki so bili pogosto prezrti in prepuščeni sami sebi. Ob spominu na to hrepenenje nemirnega srca don Orioneja, očeta in pastirja, so mi prišla na misel tri »mesta«, v katerih je tudi Jezus dihal svež in zastonjski zrak ljubezni. Ta tri mesta so Betlehem, Nazaret in Betanija.

V Betlehemu, katerega ime pomeni »hiša kruha«, sta Marija in Jožef Jezusa z ljubeznijo sprejela, mu dala zavetje in ga hranila, z naklonjenostjo in občudovanjem pa so ga prepoznali tako modri kakor ponižni in preprosti ljudje. Lahko rečemo, da v Betlehemu dihamo ljubezen do življenja in da ta ljubezen hladno revščino okolja spremeni v toplino doma. To je kraj, ki spoštuje dostojanstvo vsake človeške osebe, jo ceni in sprejema kot Božji dar.

Leta pozneje je bilo drugo mesto, Nazaret, kraj, kjer se je Jezus naučil biti del družine in se vključiti v skupnost, kjer je »napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,52) in kjer je gojil vrednoto dela in odgovornosti. To je kraj, ki ljudi ne odriva na rob, temveč jih vključuje v družbeno življenje, ceni njihove talente in sposobnosti ter skrbi, da obrodijo sad, kakor nam to kaže Marta s svojim življenjem in s knjigo, ki jo je napisala.

Končno je Jezus v Betaniji, kjer je dar prijateljstva delil z Marto, Marijo in Lazarjem, izkusil vrednost pristnih in iskrenih človeških odnosov, v katerih nihče ni odrinjen na rob ali zapuščen, temveč se ljudje med seboj spremljajo, poslušajo in si svetujejo ter si podeljujejo vero in služenje, bolečine in radosti. Skratka, Betanija je kraj, ki pomaga preseči individualizem, kraj, kjer čutimo, da smo ljubljeni, in si želimo druge ljubiti z dejanji. Kraji, kakršni so ti, dajejo ljudem – kakor nam je v svojem pričevanju pripovedovala Norma – občutek, da so sprejeti, da zanje skrbijo in da so ljubljeni takšni, kakršni so.

Kot vidimo, je Jezus živel v krajih, kjer je dihal zrak ljubezni; tam je izkusil ljubezen družine, vključenost v skupnost in bratsko prijateljstvo ter delil življenje s svojimi dragimi. Želim si, da bi nas ta kratka misel spodbudila k premisleku in zahvali za toliko »mest ljubezni«, kot je ta Pequeño Cottolengo, kjer evangelij ostaja živ in dejaven, tukaj in zdaj, v tej čudoviti deželi.

V zvezi s tem bi rad navedel nekaj besed svojega predhodnika svetega Janeza Pavla II., ki je v nagovoru skupini oseb s posebnimi potrebami dejal, da je Božja ljubezen temelj našega upanja in našega poguma za življenje. »Bog nam je v Jezusu Kristusu na nepresegljiv način pokazal, kako ljubi vsakega človeka in mu s tem podeljuje neskončno dostojanstvo. Prav tisti, ki trpijo zaradi telesnih ali duševnih omejitev, se lahko prepoznajo za Jezusove prijatelje, ki jih on na poseben način ljubi« (Angelus, Osnabrück, 16. novembra 1980).

Dragi bratje in sestre, danes je na to srečanje prišlo veliko stanovalcev in zaposlenih, redovnikov in redovnic, svojcev in prostovoljcev, ki sodelujejo pri tem velikem delu. V njihovih žarečih pogledih vidim veliko bližine in potrpežljivosti, v njihovih odprtih rokah prepoznavam nešteto dejanj nesebičnega služenja, v njihovih velikodušnih srcih zaznavam veliko nežnosti in razumevanja. Hvala vsem za vaše pričevanje predanosti in ljubezni do bližnjega.

Plemenito delo, ki ga tukaj vsak dan opravljate s toliko naklonjenosti, zavzetosti in predanosti, je trden temelj za gradnjo novega mesta: mesta ljubezni, sobivanja in miru. Seveda »je to počasnejša, manj vidna in manj bleščeča gradnja« od gradnje drugih vrst mest, vendar »prav temu obzorju zavzetosti, temu gradbišču upanja dajemo ime ›civilizacija ljubezni‹« (Magnifica humanitas, 185).

Vrednote dostojanstva, vključenosti in bratskega prijateljstva, ki zaznamujejo kraje, kot je ta, imajo veliko povedati našim družbam, ki jih pogosto vodi izključno iskanje ekonomskega uspeha ali kult telesnega videza. Danes bi rad zatrdil, da vaša življenja niso breme za družbo; so blagoslov, saj nam lahko prav vi pomagate, da ne pozabimo, kaj je temelj dostojanstva vsakega človeškega bitja in kaj je v življenju resnično pomembno. Napredek naroda se meri tudi po tem, kako zna sprejemati vse osebe s posebnimi potrebami.

V tem tako posebnem trenutku bi rad vsem vam zaupal svojo željo za to deželo. Naj bo Argentina zmožna velikih del ljubezni, kakršna vidimo tukaj, in naj v njej Kristusova ljubezen zmaga nad individualizmom in izključevanjem. Predstavljam si na tisoče mladih, ki se kot prostovoljci pridružujejo veliki zgodovini dejavne ljubezni, ki jo je skozi stoletja pisala iskrena in preprosta vera argentinskega ljudstva. Naj v Argentini zraste nov rod svetnikov dejavne ljubezni! In zakaj ne bi to mogli biti prav vsi vi? Kristusova ljubezen nas priganja (prim. 2 Kor 5,14)!

Dragi prijatelji, še naprej odgovarjajmo z vero in upanjem na splošni klic k svetosti (prim. Lumen gentium, 11). To si je želel tudi naš ljubljeni papež Frančišek, zato je zapisal: »Vsi smo poklicani, da smo sveti, tako da živimo z ljubeznijo in vsak daje svoje pričevanje pri vsakdanjih opravilih, tam, kjer je« (Gaudete et exsultate, 14). Darove, ki smo jih prejeli, postavimo v službo najmanjših in pomoči potrebnih, vsak po svojih zmožnostih, da se bo mesto ljubezni utrdilo in razširilo ter zmoglo podreti meje sebičnosti.

Na koncu bi rad poudaril, da je tukaj, v kapeli te skupnosti, shranjena relikvija srca don Orioneja, ki priča o globoki vezi med tem svetim italijanskim duhovnikom in argentinsko zemljo. Njegovo nestrohnjeno srce nas še naprej spominja: »Ljubezen bo rešila svet«, kajti »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8) in »ljubezen nikoli ne mine« (1 Kor 13,8). Skrivnost tega iz ljubezni podarjenega življenja je razkril moj predhodnik sveti Janez Pavel II. v homiliji ob razglasitvi tega neutrudnega apostola za svetnika, ko je dejal: »Srce tega stratega ljubezni je bilo ›brez meja, ker ga je razširila Kristusova ljubezen‹. Strast do Kristusa je bila duša njegovega drznega življenja, notranja gonilna sila nesebičnosti brez pridržkov, vedno svež izvir neuničljivega upanja« (Homilija, 16. maja 2004, 2).

Prosimo Gospoda, naj tako, kakor je oblikoval srca svetnikov, tudi naša srca oblikuje po podobi svojega: goreča v ljubezni, dobrohotna v potrpežljivosti in vztrajna v ponižnosti (prim. Mt 11,29).

Naj vas Bog vse blagoslovi in izlije obilne blagoslove tudi na vaše družine, na vaše dobrotnike in na vse vaše drage. Nosim vas v srcu. Prisrčna hvala.

Homilija papeža Leona XIV. v Buenos Airesu, 09.11.2026

Dragi bratje sestre,

s srcem, polnim veselja, danes z vami obhajam sveto evharistijo. »Pridite, poglejte Gospodova dela« (Ps 45,9), nas danes vabi psalmist. Moj obisk v tej deželi Argentini mi omogoča, da na vaših obrazih vidim navdušenje vere, ki je velik dar Duha v nas. Najlepše delo, ki nam ga je izročil Gospod, je njegova Cerkev, ki je jasno vidna vsakič, ko se Božje ljudstvo zbere okoli istega oltarja, da se mu zahvali.

Praznik posvetitve lateranske bazilike

Praznik posvetitve lateranske bazilike, ki ga obhajamo danes, nas vodi k temelju našega obstoja kot Cerkev. Bazilika svetega Janeza v Lateranu je sedež rimskega škofa, papeža, in kot takšna je znamenje enosti in občestva za vse cerkve sveta. Prav iz tega razloga se imenuje »Mati vseh Cerkva«.

Materinstvo rimske Cerkve se izraža v službi občestva, da bi se vsi krščeni prepoznali kot bratje in sestre v enem samem domu. V Cerkvi smo namreč vsi sprejeti kot »Božji domačini, zidani na temelju apostolov in prerokov, glavni vogelni kamen pa je sam Jezus Kristus. Na njem vsa stavba raste v svet tempelj v Gospodu« (Ef 2,19-21).

Skušnjava poganske logike »daj-dam«

Prav podoba templja povezuje med seboj berila, ki smo jih slišali.

V zvezi s tem nam evangelij pripoveduje o močnem Gospodovem dejanju: z bičem iz vrvi Jezus izžene prodajalce iz templja (prim. Jn 2,15). Tako želi Očetovi hiši povrniti njeno resnico. Človeštvo je že od nekdaj v skušnjavi, da bi se pogajalo z Bogom. To je poganska logika »daj-dam«, iluzija, da si lahko pridobimo naklonjenost Boga, če mu v zameno ponudimo nekaj svojega. Kristus poruši to miselnost: Bog je Oče, ki nam je vedno pripravljen podariti vse, kar je dobro. Tempelj, ki je prebivališče njegove navzočnosti, tako ponovno postane hiša molitve za vse njegove otroke.

Videnje preroka Ezekijela

Iz te hiše, kot pravi videnje preroka Ezekijela, izvira reka, ki teče izpod praga proti vzhodu (prim. Ezk 47,1). Gre za podobo z bogatim pomenom: njene vode ozdravijo vse, kar srečajo na poti, povrnejo življenje stvarstvu in omogočajo rast vsakovrstnemu drevju, kateremu nikoli ne bo zmanjkalo sadja. Vode odtekajo proti pokrajini Araba.

S to podrobnostjo svetopisemsko besedilo kaže na puščavsko področje, ki se spušča k veliki depresiji Mrtvega morja, kjer nič ne raste, kot nakazuje že ime samo. In vendar njegove reke postanejo zdrave: rib je silno veliko in vsako živo bitje se ponovno rodi. Kjer je bila smrt, je zdaj življenje; kjer je bila bolezen, je zdaj zdravje; kjer je bila suša, je zdaj rodovitnost.

Družina in družba najdeta temelj na skali, ki je Kristus

Psalm nam nato govori o zemlji, ki se trese, in o gorah, ki se majejo v osrčju morja. Te podobe odražajo stanje krhkosti in kaosa, s katerim se pogosto srečamo v človeški izkušnji. Tudi naše družine namreč včasih živijo kompleksne situacije: pomanjkanje stabilnosti, socialne težave, prekarno delo, nasilje v družini, boleče ločitve, odvisnosti, ki uničujejo in ogrožajo družinske odnose. Sredi vsega tega trpljenja in kriz nam Božja beseda sije z upanjem: Bog je med nami, ne smemo se bati. »Bog nam je zavetje in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča« (Ps 45,2). Na skali, ki je Kristus, naše družine in celotna družba najdejo temelj, ki podpira hišo in jo ščiti pred nevihtami, ki se zgrinjajo nad njo (prim. Mt 7,24-27).

Jezus ozdravlja in celi naše rane

Ko danes praznujemo posvetitev lateranske bazilike, obhajamo znamenje zveličavne navzočnosti Boga Očeta v njegovi Cerkvi. Kot svetišče Svetega Duha in Kristusovo mistično telo Cerkev ponuja živo vodo, Jezusa, ki ozdravlja in celi naše rane (prim. Jn 4,14). Okoli Gospoda, v njegovi hiši, tudi naše družine ponovno najdejo moč in zdravje ter ne prenehajo dajati sadov.

Krščanska družina ni zastarela, je trdna opora

Dragi bratje, Kristus nam je s svojim vstajenjem že napravil prostor v svojem srcu: sprejmite to milost v svojih družinah! Z Njim in v Njem lahko vsaka družina postane seme pristne prenove za to deželo. Zgodovina, kultura in družba Argentine so v družini našle vir, iz katerega je mogoče zajemati temeljne vrednote ljudstva. Na vaši zemlji, kjer se srečujejo različne kulture in etnične skupine, je bila družina tista stvarnost, v kateri se prenaša vera, človeške vrline, kultura dela, spoštovanje ostarelih, zaščita življenja in zvestoba dani besedi. Zato se ne sprijaznite z glasovi, ki ponavljajo, da je krščanska družina zastarela: nasprotno, danes bolj kot kdaj koli prej predstavlja steber sredi številnih negotovosti našega časa.

Odprite vrata svojih domov Kristusu

Odprite vrata svojih domov Kristusu: svojim otrokom naravno govorite o Jezusu in ostanite združeni v Njem. V intimnosti domačega ognjišča se vera prenaša skupaj z življenjem skozi najpreprostejše geste: blagoslov pred obroki, molitev pred spanjem, odpuščanje in medsebojno poslušanje; stari starši, ki učijo moliti, obisk nedeljske maše, priprava na duhovno obnovo ali romanje. 

Družina je namreč privilegiran kraj za spoznavanje Kristusa in srečevanje z Njim. Naš ljubljeni papež Frančišek, ki je bil škof tega mesta, je to goreče izrazil z besedami: »Družina je poklicana, da med seboj deli dnevno molitev, branje Božje besede in obhajanje evharistije, da bi spodbujala rast ljubezni in bi se vedno bolj preobražala v tempelj, v katerem prebiva Sveti Duh« (Posinodalna apostolska spodbuda Amoris Laetitia, 29).

Drage družine, Cerkev v Argentini vas potrebuje!

Drage družine, spodbujam vas, da postanete protagonistke v evangelizaciji! Cerkev v Argentini vas potrebuje. Podpirajte škofe, župnike, pastoralne delavce in katehiste pri njihovem poslanstvu. Živahnost te Cerkve ponovno oživi, ko družine, ki jih poživlja vera, ostanejo povezane in živijo svoje poslanstvo oznanjevanja blagovesti. Tako vaše družine doživljajo obnovljeno rodovitnost, ko živijo svoje vzgojno poslanstvo »kot pristno službo, ki posreduje in širi evangelij tako, da postane družinsko življenje sámo pot vere in na nek način uvajanje v krščanstvo ter šola hoje za Kristusom« (Sv. Janez Pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda Familiaris consortio, 39).

Devici Mariji, Naši Gospe iz Lujana, in svetemu Jožefu, njenemu možu, izročimo vse naše družine. Prav v Sveti nazareški družini je Božji Sin našel dom na svetu; naj nas On blagoslovi, da bodo tudi naši domovi postali svetišče njegove navzočnosti.

V ponedeljek, 9. novembra 2026, je na Papeški katoliški univerzi Argentine v Buenos Airesu potekalo srečanje s predstavniki delavcev in podjetnikov, člani sindikatov in ljudskih gibanj, profesorji in drugimi člani akademskega sveta.

Besede Leona XIV. so bile odločne, neposredne in bogate z jasnimi smernicami družbenega nauka Cerkve. Govoril je o človekovem dostojanstvu in pokazal na njegovo neposredno povezanost z načelom skupnega dobrega; spregovoril je o krščanskem razumevanju dela, ki je temelj načela splošne namembnosti dobrin; izpostavil je solidarnost kot bistveno silo za spreminjanje družbene strukture ter v ospredje postavil subsidiarnost in ljudsko gospodarstvo. Obrnil se je na podjetnike, ki so poklicani, da tehnokratsko logiko spodkopljejo z etičnimi naložbami; pa tudi na sindikate, ki morajo braniti glas tistega, ki nima glasu, in se zoperstavi spreminjanju delovne sile v potrošno blago.

Celostna ekologija in pravi napredek

»Tako kot nam glasba pomaga dvigniti dušo k Bogu in preseči vsakdanjost našega življenja, nas tudi delo vabi k sodelovanju v čudovitem in harmoničnem Gospodovem delu,« je dejal sveti oče ter dodal, da delo ni orodje za konflikt, temveč pomaga graditi družbeno stvarnost s prispevkom vsakega posameznika in v skladu s stvarstvenim redom.

»To prepričanje ostaja aktualno, ne glede na to, kako se naše okoliščine in celo sama struktura dela lahko spremenijo (prim. Magnifica Humanitas, 15. maj 2026, 150). Delo se danes – v svojem antropološkem temelju in v globalni razsežnosti, ki ga zaznamuje – sooča ne le z načeli ekonomije, temveč tudi z izzivom ekološke krize in neodgovorne uporabe virov. Kjer je prevlada peščice pravilo, se delo spremeni v izkoriščanje vseh elementov zaposlovanja. Delavce se tako ocenjuje izključno na podlagi njihove učinkovitosti,« je dejal papež in spomnil na koncept celostne ekologije, ki jo je oblikoval papež Frančišek, po kateri »delo prispeva k odgovornemu upravljanju stvarstva, v katerem mora biti tehnični razvoj usklajen s spoštovanjem ritmov narave in omejitvami različnih ekosistemov« (prim. Laudato Si', 24. maj 2015, 11).

Po papeževih besedah je to »veljavno vodilo, tudi v tem času globokih sprememb v strukturi dela, ko se zdi, da prevladuje mnenje peščice ljudi«, pri čemer pa se pozablja, da »ni pravi napredek tisto, kar povečuje blaginjo nekaterih, hkrati pa uničuje ekosisteme, prenaša stroške na najbolj ranljive skupnosti ali ogroža življenjske pogoje tistih, ki bodo prišli za nami« (Magnifica Humanitas, 15. maj 2026, 84).

Temeljno načelo: dostojanstvo človeške osebe

»Vsako delo in vsak sektor na trgu dela morata vedno imeti to značilno lastnost: sta delo posameznika, ki v njiju vlaga ves svoj potencial, in sta usmerjena v polni razvoj tistega, ki ju opravlja.« Papež je poudaril, da tu najdemo prvo in najosnovnejše načelo družbenega nauka Cerkve, to je  načelo dostojanstva človeške osebe.

»Človek je avtor, središče in cilj celotnega gospodarsko-družbenega življenja, in zato mora biti gospodarstvo v službi človeka, ne pa človek v službi gospodarstva. Ta trditev se morda zdi teoretična, vendar pa, nasprotno, predstavlja osrednjo točko družbenega nauka Cerkve že od časov mojega predhodnika Leona XIII., ki je, z namenom spodbujanja soglasja med stranmi in odpravljanja konfliktov na delovnem področju (prim. Rerum novarum, 15. maj 1891, 15), poudaril potrebo po vzpostavitvi ustreznega ravnovesja med gospodarskimi načeli, vizijo podjetnikov ter potrebami delavca in njegove družine. To je razlog, zakaj je brezposelnost prava tragedija v življenju tistih, ki jih prizadene. Osebo prikrajšati za delo ne pomeni le, da ji odrečeš dohodek; pomeni to, da hudo prizadeneš njeno dostojanstvo, onemogočiš njeno zmožnost prispevati k družbi in jo potisneš v izključenost, s čimer razkrojiš kohezijo družbenega telesa in uničiš skupnostno delovanje, usmerjeno v skupno dobro.«

Načelo dostojanstva je neposredno povezano z načelom skupnega dobrega

Kot je spomnil papež Frančišek, »v res napredni družbi je delo neodtujljiva razsežnost družbenega življenja, saj ni le način, kako si človek služi kruh, temveč tudi sredstvo za osebno rast, za utrditev zdravih odnosov, za izražanje samega sebe, za delitev darov in navsezadnje za življenje kot narod« (Frančišek, Fratelli tutti, 3. oktober 2020, 162).

»Tukaj vidimo – je nadaljeval Leon XIV. –, kako je načelo dostojanstva neposredno povezano z načelom skupnega dobrega, ki je opredeljeno kot skupek pogojev družbenega življenja, ki omogočajo tako združenjem kot njihovim posameznim članom, da dosežejo svojo najpolnejšo in najprimernejšo izpolnitev. Skupno dobro zahteva premagovanje sterilnega individualizma in korporativističnega utilitarizma ter spodbujanje kulture srečanja, v kateri se gospodarska rast preoblikuje v resničen celostni človeški razvoj.«

Krščansko razumevanje dela in načelo splošne namembnosti dobrin

S krščanskega vidika pa delo razumemo tudi kot sredstvo za posvečenje, saj z njegovim opravljanjem izpolnjujemo voljo Najvišjega. Kot beremo na prvih straneh Svetega pisma: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval« (1 Mz 2,15).

»To svetopisemsko naročilo je temelj načela splošne namembnosti dobrin. Čeprav Cerkev priznava in zagovarja pravico do zasebne lastnine, je ta vedno obremenjena z družbeno obveznostjo: zemlja in njeni plodovi so bili podarjeni od Boga za preživetje celotnega človeštva (prim. Laudato Si', 24. maj 2015, 93). “Obdelovati” in “varovati” pomeni, da nismo absolutni lastniki, ampak skrbniki dediščine, ki jo je treba deliti pravično in enakopravno, pri tem pa odpravljati strukturne neenakosti, ki najšibkejše potiskajo na rob, ter upoštevati odgovornost do prihodnjih generacij. Gre za situacijo, ki zadeva posameznike, skupnosti in narode ter vpliva celo na odnose med državami, saj spodkopava medsebojno zaupanje in občutek skupne pripadnosti človeški družini vsakega naroda, pa tudi dolžnost držav, da sodelujejo pri reševanju problemov s skupnimi odločitvami. Zato lahko trdimo, da je delo že od samega začetka našega obstoja na zemlji del načina, na katerega mi, ljudje, sodelujemo pri Božjem delu za izpopolnjevanje sveta.«

Solidarnost, ki zna preoblikovati družbeno strukturo

Človekovo dostojanstvo, skupno dobro, univerzalna namembnost dobrin so torej načela, ki nam govorijo o notranji medosebni razsežnosti in se združujejo v načelu solidarnosti, ki pa ni neko površno sočutje, temveč »odgovornost vsakega posameznika in vsake institucije za dobro vseh«.

»V globalizirani gospodarski strukturi, ki teži h “kulturi odmetavanja”, solidarnost postane sila, sposobna zgraditi družbeno strukturo, ki bo na podlagi meril pravičnosti in v skladu z logiko vzajemnosti na novo opredelila potrebe trga in delovna razmerja. Tako talenti v rokah tistih, ki jih znajo uporabiti, postanejo privilegiran način prispevanja k dejanskemu skupnemu dobremu, ki se prilagaja tehnološkemu napredku, ne da bi pri tem koga pustili za seboj. Za kristjana to pomeni tudi priznati, da v nas deluje Bog, če mu znamo ponižno dati prostor.«

Načelo subsidiarnosti in ljudsko gospodarstvo

Sveti oče je dejal, da se je argentinski narod z veliko iznajdljivostjo znal posvetiti delu ter prispeval k skupnemu dobremu, pri čemer se je navezal na še eno pomembno načelo. To je načelo subsidiarnosti, po katerem niti država niti velika podjetja ne smejo prevzeti pobud in zmogljivosti lokalnih skupnosti ter vmesnih skupin, temveč jih morajo podpirati in krepiti.

»V skladu z izročilom družbenega nauka Cerkve država ne sme delati vsega, temveč ima nalogo spodbujati delovanje vmesnih organizmov: družin, lokalnih oblasti, družbenih skupin in gibanj, pri tem pa ohranjati regulativno moč za skupno dobro in prevzemati naloge, ki jih organizmi na nižji ravni ne morejo opraviti. Danes je to načelo, ki ga je papež Pij XI. kot prvi vključil v družbeni nauk (prim. Quadragesimo anno, 15. maj 1931, 80), postalo referenčni okvir, v katerem se razvija delovanje vlad in ki ureja tudi oblike gospodarske integracije med državami.«

Kot je dodal, so ljudska gibanja, ljudsko gospodarstvo in »neformalni« delavci (zbiralci papirja, kmetje, obrtniki) so živi izraz te aktivne subsidiarnosti, ki jo je papež Frančišek zagovarjal v svojih govorih samim ljudskim gibanjem. »Ta ne čakajo pasivno na državno pomoč, temveč se organizirajo od spodaj navzgor, da bi oblikovali rešitve za skupnost. S svojo zahtevo po socialni vključenosti podpirajo tiste tri T-je – tierra, techo y trabajo [zemlja, streha in delo], ki jih je papež Frančišek pogosto navajal kot zahteve za socialno pravičnost.«

Pot za gradnjo združene Argentine je družbeno prijateljstvo

Papež Leon XIV. je pri tem zatrdil, da je bilo spodbudno slišati pričevanja in odkriti, kako je Bog v njih rasel. Na začetku srečanja so namreč svoje življenjske zgodbe predstavili podjetnik Juan Martín Allende, sindikalna predstavnica Sabrina Soledad Sapone, delavka v zadrugi Verónica San Martín, delavka v centru za socialno pomoč Soledad Cuellar in univerzitetna docentka Dolly Magali Jojot.

»Na poti ponižnosti spoznamo, da sami sebi ne zadostujemo, da potrebujemo druge in da le tako, da se odpremo za sodelovanje s tistimi, ki so okoli nas, lahko vsi skupaj gradimo boljši svet. Kakor nas je Bog ustvaril na edinstven način, tako tudi računa na vsakega od nas posebej. Obenem pa nas vabi v občestvo, da torej vsopimo v odnos z Njim in z drugimi. To je pot za gradnjo združene Argentine, ki si jo želimo v prihodnosti: pristno “družbeno prijateljstvo” v smislu okrožnice Fratelli tutti, ki presega dialektično polarizacijo in oblikuje arhitekturo miru, ki temelji na pravičnosti in dialogu, tako na nacionalni kot multiratelarni ravni.«

Enriqueju Ernestu Shawu: posvetiti sebe skozi poklic in posvetiti poklic

Sveti oče je spomnil na Božjega služabnika Enriqueja Shawa, katoliškega podjetnika, ki se je spreobrnil, ko je odkril lepoto evangelija, izražene v družbenem nauku Cerkve: »Bodoči blaženi je s krščanskim pojmovanjem človeka razumel, da industrija ni zgolj proizvodni mehanizem niti sredstvo za kopičenje kapitala, temveč prava skupnost ljudi, ki so poklicani k skupni rasti.« Njegovo razmišljanje je jasno izraženo z njegovimi lastnimi besedami: »Treba je vzgajati krščanske podjetnike in jim posredovati določen način življenja: prispevati k boljšemu svetu, predvsem z delovanjem vsakega krščanskega podjetnika na njegovem področju [...]. To je poslanstvo vere in življenja: prizadevati si posvetiti sebe skozi svoj poklic in posvetiti poklic.«

Papež je nadaljeval, da podjetniki, ki s svojim kapitalom ustvarjajo delovna mesta, pogosto tvegajo svoje imetje. »Dejansko je nemogoče ustvariti bogastvo v neki državi brez osebne predanosti, brez sprejemanja negotovosti, ki jo prinaša prihodnost, katere parametri so popolnoma izven našega nadzora. Hkrati je treba ostati buden, da se izognemo tveganju pohlepa, ki je, kot je dejal papež Frančišek, “bolezen srca” (Splošna avdienca, 24. januar 2024). Podjetniški poklic je plemenita naloga, če ga vodi načelo družbene funkcije lastnine in kapitala. Ko se ekonomski dobiček absolutizira kot edino merilo uspeha, se poslovanje razčloveči in postane struktura greha, ki ustvarja izključenost. Podjetniki so poklicani, da to tehnokratsko logiko spodkopljejo z etičnimi naložbami, ki dajejo prednost okoljski trajnosti in dostojanstvu dela, izhajajoč iz predpostavke, da je treba finančni uspeh meriti v smislu skupnega dobrega (prim. Laudato Si', 109).«

Moralna avtoriteta sindikatov

Spregovoril je tudi o sindikatih in delavskih združenjih, ki imajo priložnost za rast in razvoj, ko se bolj neposredno zavzemajo za zagotavljanje spoštovanja dostojnih delovnih razmer za delavce. »Pobude, ki so se rodile v tem duhu, so odločilno prispevale k izboljšanju delovne zakonodaje, zaščiti najbolj ranljivih in spodbujanju bolj humanih pogojev (prim. Magnifica Humanitas, 155). Njihovo poslanstvo je specifično: biti orodje solidarnosti in kohezije, biti kanali sodelovanja med delavcem in podjetjem. S tega vidika je sindikat nenadomestljiva institucija, ki brani glas tistega, ki nima glasu, in se zoperstavi spreminjanju delovne sile v potrošno blago. Da pa bi sindikalizem ohranil to moralno avtoriteto, mora nenehno gledati na eksistencialne periferije, integrirati in graditi mostove do negotovih, neformalnih in izključenih delavcev, pri čemer upošteva globoke preobrazbe, ki jih doživlja svet dela.«

Tehnologija mora biti vedno podrejena etiki

Papež se je pri tem dotaknil še vprašanja izzivov, ki jih predstavljata umetna inteligenca in neregulirana avtomatizacija, v kolikor lahko ogrozita številna delovna mesta in postaneta dejanska grožnja ustreznemu, celostnemu človekovemu razvoju.

»Tehnologija mora biti vedno podrejena etiki; algoritmi ne morejo nadomestiti človeškega razločevanja ali intrinzične vrednosti fizične prisotnosti in predanosti delavcev (prim. Laudato Si', 107). Javne oblasti morajo zagotoviti, da se to ne zgodi. Nasprotno, dostop do zaposlitve za vse mora ostati primarni cilj javnih politik in gospodarskih procesov, merilo za oceno človeške kakovosti razvojnega modela (prim. Magnifica Humanitas, 154). Nenadomestljiva je namreč zavezanost javnih oblasti, da vlagajo v stabilne politike, ki spodbujajo polno zaposlenost in socialno vključenost znotraj etičnega okvira, v katerem gospodarstvo, trg in država delujejo subsidiarno za pravično prerazporeditev priložnosti.«

V Božjih očeh ni majhnega dela

»Bog nas vse kliče, da smo pozorni na potrebe tistih okoli nas in da služimo drugim s svojim delom. Prepoznavanje obrazov tistih, ki trpijo v mestnih in podeželskih obrobjih, je ključ do politične ljubezni,« je dejal papež in dodal, da bratstvo ni abstraktna utopija, temveč politična in teološka kategorija, ki nas zavezuje, da se obravnavamo kot med seboj enaki, in ruši zidove globalizirane brezbrižnosti (prim. Fratelli Tutti, 73).

»Ne izogibajmo se vsak dan srečati s Kristusom v našem vsakodnevnem delu, ne glede na to, kako banalno in nepomembno se morda zdi. V Božjih očeh ni majhnega dela: veličina dela ni v tem, kar je opravljeno, temveč v ljubezni, ki je vlita v vsako dejanje, vsako besedo, vsako misel.«

Boga postavimo v središče naših dejanj in človečnost v središče naših odločitev

»Dragi bratje in sestre, v tem korenito spreminjajočem se svetu vam zaupam načela, iz katerih je nastal družbeni nauk Cerkve: obramba človekovega dostojanstva, spodbujanje skupnega dobrega, priznavanje univerzalne namembnosti dobrin, živeti učinkovito solidarnost in odgovorno subsidiarnost, da bi skupaj gradili civilizacijo ljubezni,« so se glasile papeževe besede. “Vztrajno delajmo, tako da postavimo Boga v središče naših dejanj in človečnost v središče naših odločitev” (Magnifica Humanitas, 16). Le tako smo lahko prepričani, da bomo na zemlji sledili poti, ki nam jo je Bog začrtal v nebesih. In le tako bomo lahko s svojim delom obrodili sadove; sadove, ki ostanejo za večno življenje (prim. Jn 15,16).«

Govor svetega očeta

Srečanje z voditelji krščanskih skupnosti in verskih izročil, 9. november 2026

Dragi bratje in sestre v Kristusu, dragi prijatelji, ki z nami častite edinega Boga, spoštovani predstavniki različnih verskih izročil, zelo sem vesel, da vas lahko med tem svojim apostolskim potovanjem pozdravim vse skupaj. Naše srečanje namreč sloni na stebrih dialoga in prijateljstva, ki sta bila temeljna v življenju papeža Frančiška in ju zdaj želimo okrepiti z gradnjo novih mostov, se pravi novih poti sodelovanja v družbi, v kateri živimo. Tudi jaz sem tukaj med vami kot naslednik apostola Petra. Z njim izpovedujem vero v Kristusa, »Sina živega Boga« (Mt 16,16), pravega Boga in pravega človeka, in hkrati priznavam edinost krsta z brati iz drugih krščanskih veroizpovedi. V skladu z naukom drugega vatikanskega koncila želim znova potrditi duhovno vez, ki Cerkev povezuje z Izraelovim ljudstvom (prim. Nostra aetate, 4), in iskreno spoštovanje do vsega, kar je v različnih verskih izročilih svetega in resničnega (prim. prav tam, 2).

Istovetnost argentinskega ljudstva se je postopoma oblikovala kot talilni lonec različnih etničnih skupin, kultur in verstev, ki so ga sestavljala staroselska ljudstva in priseljenci z različnih koncev sveta. Ti so skozi stoletja prihajali v to deželo in s seboj prinašali svoje sanje in svojo vero: sprva so bili to katoličani, evangeličani in judje, pozneje pa še mnogi drugi. Vsi so se v svoji različnosti naučili skupaj delati, ustvarjati družine in skupnosti ter graditi naselbine in vasi »v občudovanja vredni simbiozi s krajevnimi izročili« (sveti Janez Pavel II., Homilija na letališču v Parani, 9. aprila 1987). Tako so narodu dali enotnost in uresničevali skupne načrte, ne da bi bila verstva kdaj vzrok za razdor; nasprotno, bila so kraj srečanja in skupnega prizadevanja za družbo.

Tudi danes vsak izmed nas deluje kot pričevalec vere, ki jo živimo po lastni izbiri in s katero drugim iztegujemo roko, da bi z njimi delili kulturne vrednote in dobra dela. Takšno deljenje temelji na poslušanju, ki omogoča medsebojno spoznavanje in nam dovoljuje, da skupaj razmislimo o dejanju, ki ga opravljamo vsak dan. V vseh verstvih namreč molimo in k Bogu dvigamo svoj glas. V skladu z lastnimi izročili se številni jeziki, pesmi in kretnje stekajo navzgor, kakor da bi se zbirali pred neizrekljivo skrivnostjo našega bivanja (prim. NA 1).

Prav ta posebna oblika človeške besede, ki je molitev, nas vabi, da prisluhnemo glasu drug drugega, ne le besedam, ki jih izgovarjamo. Ko namreč govorimo z Bogom, spregovorimo mi sami: molitev torej izraža to, kar smo pred Bogom. Verska razsežnost je kakor ogledalo, ki odseva naše bitje, naše misli in čustva, naše vezi. Zato nam molitev, zlasti v digitalni dobi, pomaga premagovati raztresenost, da bi v tišini znova odkrili vrednost poslušanja.

Ob pozornem opazovanju te izkušnje bi danes rad z vami premislil zlasti tri vidike, ki izhajajo iz iskrenih molitev, v katerih dobivajo glas naše vere: verstva kot varuhe človekovega dostojanstva, kot izraz naše svobode in kot prostore, kjer gojimo upanje.

Najprej, vsako verstvo pričuje, da je človeška oseba potreba in želja: vsi smo hrepenenje po življenju. Naša pljuča hlepijo po zraku, kakor vest hlepi po dobrem. Vsak dan iščemo vodo, kakor iščemo resnico, in potrebujemo hrano, kakor potrebujemo pravičnost. V zvezi s tem verstva vse opominjajo, da nismo narejeni samo iz snovi: v naše telo je vpisan presežek življenja in smisla. Prav ta želja, ki postane krik in prošnja, zato priča, da ne prihajamo iz niča in da nismo ustvarjeni za smrt. Tako torej verstva varujejo človekovo dostojanstvo: v molitvi, ki izraža našo vero, ideali dobrega in pravičnosti, zdravja in miru niso prazne besede, ki bi jih napolnjevali s pristranskimi interesi, temveč pričevanje naše skupne volje, ki teži k veselju. Vsakič, ko molimo, torej poskrbimo za tiste, ki živijo ob nas, in z obnovljenim bratstvom uresničujmo besede, ki jih izgovarjamo. Ko hvalimo Boga za dar življenja, branimo ga vedno in za vse, od spočetja do naravnega konca, zlasti kadar ga ogrožata beda in nasilje. Tako se verstva zavzemajo za dostojanstvo vsakega moškega in vsake ženske, v družini in v izobraževanju, pri delu in v okolju, ki je naš skupni dom.

Drugič, ko človek govori z Bogom, ve, da sam ni Bog. Zemlje nismo ustvarili mi. Ne uničujmo torej s svojimi rokami »vrta«, ki nam ga je zaupal Stvarnik! V tem smislu verstva, kolikor varujejo modrost ljudstev, gradijo družbo, vzgajajo vesti in nas osvobajajo malikov: malika gospodovanja, ker drugim nismo Bog; malika prazne slave, ker nas to, kar posedujemo, ne napravi za bogove; malika vojne, ker je en sam Gospod in sodnik zgodovine. On nam nenehno daje življenje in skrbi za vsa ljudstva: pravo ime Njegove moči je ljubezen, ljubezen, ki ne pozna konca. Ko torej hvalimo Boga za dar odrešenja, si prizadevajmo, da bi bili znamenje tega daru za svet. Tako verstva najpolneje izražajo našo svobodo.

Tretjič, ko človek govori z Bogom, se odpira prihodnosti. Da, prihodnost je čas vere! Verstva so namreč vez med rodovi, tisočletni spomin, prerokba, pričakovanje in obljuba: zato verujoči v prihodnost vedno zrejo z upanjem. Ko luč vere prereže temo smrti, prihodnost vsakega moškega in vsake ženske, družbe in vsega sveta znova najde upanje. Naše skupno pričakovanje tedaj postane dejavno, saj nas to upanje spodbuja, da tkemo vezi dobrega življenja, ki osvobajajo osamljenosti in ljudstva združujejo v slogi. V tem pogledu je zgovorna že sama beseda religija: navezuje se na religare, kar pomeni povezovati, vezati ljudi med seboj. Ta odnos podpira našo pot skozi zgodovino: ko torej hvalimo Boga za dar upanja, delimo ga s tistimi, ki trpijo v revščini, s tistimi, ki so izgubili smisel življenja, in z vsemi, ki se želijo zavzeti za prenovo sveta po pravičnosti. Ko naša govorica postane molitev in oznanilo, se spremeni v zgovorno ljubezen, ki poživlja vsako dejanje.

V tem je naše služenje človeštvu: graditi za vse dobro prihodnost v pričakovanju blažene dopolnitve zgodovine. Prepričani smo namreč, da bolj ko človek resnično spoznava samega sebe in skrbi za svoje dostojanstvo, bolj se približuje Bogu. Tako se vsaka dobra beseda, izrečena tistemu, ki ga srečamo, vsako dobro dejanje do bližnjega dviga kot molitev, vedno všečna Tvorcu pravičnosti, ki vse vabi k miru. V zvezi s tem, kakor je dejal sveti Janez Pavel II., skupaj »želimo svetu pokazati, da iskreni zagon molitve ne vodi v nasprotovanje, še manj v zaničevanje drugega, temveč v dialog, ki gradi in v katerem se vsak, ne da bi kakor koli popuščal relativizmu ali sinkretizmu, še bolj živo zave dolžnosti pričevanja in oznanjevanja« (Nagovor predstavnikom različnih verstev sveta, Assisi, 24. januarja 2002). Te besede, izrečene v Assisiju ob dnevu molitve za mir, ostajajo nadvse nujne: danes postajajo razlog za hvaležnost za prizadevanje vseh nas in vir spodbude na poti vsakega posameznika. Predragi, naj bo vsak dan čas molitve, da bi življenje vseh odsevalo tisto dostojanstvo in tisto dobro, ki ju prejemamo od Boga zato, da bi ju delili med seboj.

Posvojimo molitev, ki nam jo je zapustil moj predhodnik papež Frančišek in ki nas zavezuje, da delamo dobro:

Gospod in Oče človeštva, 

ki si vsa človeška bitja ustvaril z istim dostojanstvom,

vlij v naša srca bratskega duha.

Navdihni nam sanje novega srečanja, dialoga, pravičnosti in miru.

Spodbujaj nas k oblikovanju bolj zdrave družbe in dostojnejšega sveta,

brez lakote, brez revščine, brez nasilja, brez vojn.

Naj se naše srce odpre

vsem ljudstvom in narodom zemlje,

da bi spet spoznali dobroto in lepoto,

ki si ju vsejal v vsakega izmed njih,

da bi utrdili vezi edinosti, skupne načrte, isto upanje. Amen (Okrožnica Fratelli tutti, 287).

Vsemogočni naj blagoslovi našo gorečnost za človeštvo in navdihuje naše prizadevanje za mir: za tisti mir, ki se bo za vedno dopolnil v svetem Božjem imenu. Hvala.

Homilija svetega očeta

Večernice z argentinskimi škofi in sinodalnimi ekipami Buenos Aires, katedrala, 9. novembra 2026

Eminence, ekscelence, dragi člani sinodalnih ekip, bratje in sestre v Jezusu Kristusu!

Rad bi, da bi v tej molitvi skupaj v mislih prehodili različne pokrajine te čudovite dežele. V vsaki od njenih provinc je naša vera pognala korenine v različna ljudstva in kulture ter dala življenje edinstvenim izrazom krščanskega življenja, ne da bi izgubila enotnost, ki se rojeva iz Kristusa. Pomislimo na severozahod, na njegovo preprosto vero in na njegove globoke pobožnosti. Pojdimo na obalo z njenimi velikimi rekami in polji, ki so posejana s prihodnostjo. Prečkajmo severovzhod in se pustimo prevzeti njegovim veličastnim slapovom in prostranim plantažam yerba mate, ki oblikujejo navade celotnega južnega dela celine. Približajmo se regiji Cuyo, kjer vinogradi razveseljujejo človekovo srce. Pojdimo preko pampe in cenimo modrost tistih, ki obdelujejo zemljo. Povzpnimo se v gorovja in z višine občudujmo darove stvarstva. Pojdimo na jug, kjer mraz in puščave ne preprečujejo toplega sprejema vere.

V tej zemljepisni in kulturni raznolikosti odkrijemo materinsko prisotnost, ki spremlja njene prebivalce in ki ji ljudstvo izkazuje svojo naklonjenost s procesijami in romanji; peš ali na konjih prehodijo poti vere in izpolnjenih obljub, s pesmimi, molitvami in petjem, ki se dviga v čast njenega imena. Govorim o Brezmadežni Devici Mariji, ki jo to ljudstvo časti z različnimi nazivi: Presveta Devica čudeža, Naša Gospa iz doline, Devica rožnega venca,  Marija iz Itatíja, Naša Gospa iz Lujána. Ona, ki je bila združena z apostoli v molitvi, tudi danes spremlja Cerkev, ki oznanja njenega Sina (prim. Apd 1,14). V vsakem kotičku te marijanske dežele, od velikih mest do najmanjših vasic, so bratje in sestre, ki čakajo, da spoznajo veselo novico evangelija. Zato dobi geslo tega apostolskega potovanja poseben pomen: Vsi dobrodošli. Pojdite in oznanjujte!

Ko smo v domišljiji prehodili deželo in obnovili svojo željo, da bi šli naprej in evangelizirali, usmerimo pogled na to katedralo, kjer smo se zbrali. Prav po Božji previdnosti lahko obhajamo druge večernice posvetitve bazilike sv. Janeza v Lateranu, ki je »mati in glava vse Cerkva v Mestu in na Svetu«, v tej čudoviti katedrali Svete Trojice, ki je mati cerkva v Buenos Airesu, v kateri med drugim počivajo tudi posmrtni ostanki generala Joséja Francisca de San Martína, očeta domovine.

Praznik posvetitve lateranske bazilike nas vabi k premišljevanju skrivnosti Cerkve, zgrajene na Kristusu, vogelnem kamnu, v kateri smo tudi mi vsi poklicani, da oblikujemo duhovno bivališče (prim. 1 Pt 2,4-5). Dejstvo, da je sv. Janez v Lateranu stolnica rimskega škofa, daje temu praznovanju poseben pomen občestva s Petrovim sedežem, ta vez pa postane posebno močna, ker jo obhajamo v teh katedrali, v kateri je nekoč na škofovskem sedežu sedel naš dragi papež Frančišek, preden je bil poklican za pastirja vesoljne Cerkve. To je tudi povabilo vsem vernikom, naj živijo enost vere in ljubezni, in spoznajo, da je s krstom vsak prejel darove, ki jih mora postaviti v službo vse Cerkve.

To občestvo, ki ima svoj izvir v skrivnosti Svete Trojice, povezuje škofe med seboj in s Petrovim naslednikom, in se kaže tudi v vsaki krajevni Cerkvi, kjer je škof skupaj s svojimi duhovniki in verniki, ki so mu bili zaupani, poklican, da vztraja v enosti vere in ljubezni (prim. 2. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija Lumen gentium, 23).

V zvezi s tem želim poudariti pričevanje znamenitih argentinskih škofov, ki so znali delati za enost in mir, kot so blaženi Mamerto Esquiú, Enrique Angelelli in Eduardo Pironio. Njihova življenja kažejo, kako lahko isto poslanstvo v različnih časih in okoliščinah privzame različne oblike, in predstavljajo šolo za pastirje, ki je zrasla iz naše cerkvene zgodovine. Svetniki še naprej oblikujejo svetnike (prim. Heb 13,7)« (Pismo škofom Latinske Amerike in Karibov, 8. septembra 2026).

Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, je v Njem »na nek način zakrament oziroma znamenje in orodje tesne povezanosti z Bogom ter edinosti vsega človeškega rodu« (Lumen gentium, 1). Ta enost, ki jo prejemamo kot dar, nas zavezuje tudi k spravi. Relief na pročelju te katedrale, ki prikazuje ponovno srečanje Jožefa z očetom Jakobom in z brati, nas spominja, kako Bog odpira poti življenja tudi tam, kjer so ljudje sejali razdor. Jožef, ki je zaradi svojih bratov trpel, jim odpusti in postane orodje odrešenja za tiste, ki so mu prizadejali zlo. Sam prepoznava Božje previdnostno delovanje v tej boleči zgodbi: »Hoteli ste mi sicer storiti hudo, Bog pa je to obrnil na dobro« (1 Mz 50,20). Sprava zahteva priznanje ran, odpoved zameri in dopustitev, da Božja milost preobrazi odnose med nami. Naše pastoralno poslanstvo je v tem, da neutrudno delamo za to, da bi vsi ljudje, tisti blizu in tisti daleč, spoznali Kristusa in bi se med seboj lahko prepoznali kot bratje.

Raznolikost te dežele se kaže tudi v njenih krajevnih Cerkvah; vsaka ima svoja lastna izročila in pastoralne izraze. V vseh je »prisotna in deluje Kristusova Cerkev« (2. vatikanski koncil, Odlok Christus Dominus, 11). Ta raznolikost odkrije svojo enost v isti veri, v zakramentih in v cerkvenem občestvu. Vse sodelujejo pri poslanstvu Cerkve, da bi veselje evangelija doseglo vse ljudi. Zato moramo varovati občestvo, ko z ljubeznijo sprejemamo naše upravičene razlike in gojimo bratstvo, da bi naša enost pokazala Kristusovo ljubezen in mnogim pomagala, da bi ga srečali.

Dragi škofje, kot sem vam nedavno pisal, »smo med mnogimi odgovornostmi, ki zapolnjujejo naše dneve, povabljeni, da oznanjamo veselo vest« (Pismo škofom Latinske Amerike in Karibov, 8. septembra 2026). Naj bo torej oznanjevanje Jezusa Kristusa še naprej središče vsega našega pastoralnega delovanja. Še naprej spodbujajmo formacijo pastoralnih delavcev, prvo oznanilo vere in katehezo, bogoslužje in dejavno ljubezen. Nujno je, da si skupaj prizadevamo za pospeševanje duhovniških in redovniških poklicev, da spremljamo družine in skrbimo za tiste, ki živijo v revščini, ki so brez dela in nimajo dostojnega bivališča. »Kristusova ljubezen nas priganja!« (2 Kor 5,14).

Materinska ljubezen Cerkve ima prelep zgled v Mariji, ki je na svatbi v Kani zaslutila stisko mladoporočencev in se obrnila na Jezusa, da bi mu jo predstavila, potem pa je povabila služabnike, naj bodo pokorni njegovi besedi (prim. Jn 2,3-5). Ista skrb se mora kazati v služenju pastirjev, ki so poklicani k razločevanju človeških resničnosti v luči evangelija, ko poslušajo in spoznavajo konkretne okoliščine tistih, ki so jim bili zaupani: brezposelnih, mladih, ki so se prisiljeni izseliti, ostarelih, ki živijo zapuščeni in odrinjeni po skupnostih; pa tudi tistih, ki kljub zadovoljenim materialnim potrebam doživljajo globoko potrebo po Bogu, smislu in upanju. Toliko obrazov nas poziva in kliče, naj delimo z njimi veselje in trpljenje našega ljudstva, ter se odzovemo z bližino in dejanji, ki jih zahteva evangelij spričo razmer, ki terjajo našo pomoč.

Dragi bratje, podpirajte pobude, ki so v korist ljudem, zaupanim vaši pastoralni skrbi. Veselite se vsega, kar spodbuja življenje vaših ljudi: poštenega dela, pozornosti do najbolj potrebnih in ustanov, ki z odgovornostjo služijo skupnemu dobremu. Spremljajte tudi tiste, ki v Cerkvi ali v civilni družbi delajo za celostni razvoj vsakega človeka. Medtem ko čakamo na nebeški Jeruzalem, ki smo ga zrli v kratkem berilu, nas upanje na večne dobrine priganja, da si prizadevamo za pravičnost in da negujemo bratstvo na tej zemlji (prim. 2. vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 39).

Vas in vaše sinodalne ekipe želim spodbuditi, da še naprej poslušate drug drugega in da skupaj, kot učenci edinega Učitelja, v luči Božje Besede in učiteljstva Cerkve razločujete, kaj od vas zahteva Sveti Duh, da boste služili današnji Argentini. Naj vas On razsvetli in okrepi, da boste spoštovanje dostojanstva vsakega človeka in zavzetost za univerzalno namembnost dobrih, prednostno opredelitev za uboge in skrb za stvarstvo, prevajali v konkretne odločitve (prim. okrožnica Magnifica humanitas 14).

Ko je papež Frančišek obiskal svetišče Naše Gospe iz Aparecide, je ob spominu svoje izkušnje na V. Generalni konferenci škofov Latinske Amerike in Karibov dejal, da je lahko osebno ugotovil, »kako so se škofje – obravnavali so temo o srečanju s Kristusom, o učenčevstvu in misijonih -  čutili opogumljene, spremljane in v določenem smislu navdihnjeni od tisoče romarjev, ki so vsak dan prihajali, da so svoje življenje izročili Mariji« (Homilija, Aparecida, 24. julija 2013). V tem smislu vas želim opogumiti, da nadaljujete svoje delo na podlagi naukov Dokumenta iz Aparecide, ki je kot svetla sled za nadaljevanje skupne hoje v našem času.

Dragi bratje, Marija, Kristusova Mati in naša Mati, je v najpopolnejšem pomenu besede prebivališče Boga med ljudmi, ker je v svoje naročje sprejela večno Besedo, ki se je utelesila. V Njej, ki je podoba in začetek Cerkve, ki bo svojo polnost dosegla v slavi, vnaprej zremo veselje, ki nam je bilo obljubljeno, ko bo Bog za vedno bival s svojim ljudstvom v nebeškem Jeruzalemu (prim. Lumen gentium, 68). Od Nje se učimo pozornosti na Božjo voljo in na poslušnost njegovi Besedi, kakor tudi skrbi pri prepoznavanju potreb njegovih otrok (prim. sv. Pavel VI., Apostolska spodbuda Marialis cultus, 21). Z Njo želimo nekoč prebivati v tistem svetem mestu, kjer ne bo imelo prostora nič nečistega (prim. Raz 21,27).

Njej zaupamo skrbi in želje, svoje služenje in svoje pastoralno poslanstvo, in jo prosimo, naj tako kot v Kani posreduje za nas pri svojem Sinu, da nam bo On naklonil to, kar potrebujemo, zlasti milost stalnega spreobrnjenja, ki očiščuje naša srca in nas dela pripravljene na delež večnega veselja v njegovem kraljestvu. Tako bodi.

Homilija papeža Leona XIV. v Cordobi

Dragi bratje in sestre,

Petrova izpoved vere, ki skozi zgodovino odmeva v njegovih naslednikih, nam kaže skrivnost Boga, razodete v Kristusu za naše zveličanje. Gre za zveličavno sporočilo, ki je vedno aktualno in ki ga podpira priprošnja številnih bratov in sester v veri, ki nas spremljajo iz nebes. Nič ni čudnega, da je bila dežela, ki nas danes gosti, bogata s sadovi svetosti. Zgled tistih, ki so hodili pred nami na tej poti, nas še naprej vprašuje in vabi, naj živimo tako, kot so živeli oni: da podarimo svoje življenje, prav tako kot je to za nas storil Kristus, in kot so ga znali oni do popolnosti posnemati.

Cordoba, dežela svetnikov

Cordoba, naravna naslednica prvega škofijskega sedeža v Argentini, je bila dežela svetnikov. V njenih samostanih in cerkvah, po njenih ulicah in bolnišnicah so hodili moški in ženske, ki so bili zaljubljeni v Jezusa in so darovali svoje življenje za evangelij. Tukaj so živele osebe – kot sta Cura Brochero in Mama Antula, če navedem le dva primera –, ki jih je Gospod poklical in poslal v misijone, čeprav se morda niso popolnoma zavedale izjemnega pomena svojega evangelizacijskega delovanja; kajti vsi kristjani smo ubogi hlapci, ni nam treba storiti drugega kot to, kar je naša dolžnost (prim. Lk 17,10).

Vsi smo poklicani k svetosti

Izpolnjevanje poslanstva, ki ga Gospod zaupa vsakemu izmed nas, je torej radostna naloga. Da, dragi bratje in sestre, vsi smo poklicani k svetosti. Naša naloga na zemlji je prav to: doseči popolno združitev z Bogom. Ta klic je, med drugim, vedno misijonske narave: od nas terja, da drugim predamo lepoto, ki smo jo sami spoznali v Kristusu (contemplata aliis tradere). Kot kristjani smo dolžni poučevati, kakor pravi sveti Pavel, »kar je primerno zdravemu nauku« (Tit 2,1). V zvezi s tem želim spomniti tudi na spodbudo svetega Leona Velikega, katerega bogoslužni spomin obhajamo danes, in čigar varstvu se izročam: »Spoznaj, kristjan, svoje dostojanstvo, in ko si postal deležen Božje narave, se nikar ne vračaj nazaj v tisti čas, ko si še živel grešno življenje. Pomni, kdo je tvoja Glava in kakšnega Telesa si ud. Spomni se, da si bil iztrgan iz oblasti teme in prestavljen v luč Božjega kraljestva« (Prvi božični govor, 3).

Najboljše poučevanje je zgled življenja

Ni boljšega načina poučevanja kot je dati zgled s svojim življenjem, saj »svet od nas pričakuje življenjsko zavzetost in pričevanje molitve« (sv. Janez Pavel II., Homilija med mašo za posvečene in pastoralne delavce, Stadion »Velez Sarsfield« v Buenos Airesu, 10. april 1987, 8). Za to je potrebna popolna in neomajna predanost Jezusu Kristusu. Takšno je pričevanje svetnikov in je nekaj, kar nam omogoča, da živimo z upanjem, tudi sredi težav.

Poklicani smo postajati podobni Kristusu

Danes se želimo iz Cordobe – geografskega središča države – zahvaliti Bogu za številne sadove svetosti oseb, ki jih je On sam poslal v to argentinsko deželo; nekatere so se v njej rodile, druge pa so tukaj preživele večino svojega življenja. Prav tako kot se cordobske gore odlikujejo po lepoti in harmonični raznolikosti svojih oblik in barvnih odtenkov, so tudi za tukajšnje svetnike in blažene značilne različne karizme in poslanstva, ki so jih prejeli. Predstavljajo večglasno podobo univerzalne poklicanosti k svetosti, ki je lastna vsakemu krščenemu, to je postajati podobni Kristusu. V obličjih teh svetnikov z argentinskim naglasom je mogoče zaznati izredno povezanost med gorečnostjo za evangelij in zavezanostjo h gradnji naroda, ukoreninjenega v bratstvu in solidarnosti. Vsak od njih je znal sprejeti izzive lastne zgodovinske dobe in jih spremeniti v priložnosti za oznanjevanje blagovesti; ne na abstrakten način, ampak s preoblikovanjem svojega življenja do te mere, da so postali verodostojni in učinkoviti pričevalci Gospodove ljubezni.

Sveti Jožef Gabrijel de Rosario Brochero

S hvaležnostjo se spominjamo predvsem svetega Jožefa Gabrijela de Rosaria Brochera. Ta duhovnik je bil resnično zaljubljen v Gospoda in je v molitvi znal najti moč za svoje življenje. Duhovne vaje svetega Ignacija Lojolskega so za vedno spremenile njegovo življenje; oblikovale so ga po Kristusovi podobi in v njem uresničile to, kar smo ponavljali v Psalmu: »Rešitev za pravične pride od Gospoda« (Ps 37,39). Samo kdor je spoznal prijateljstvo Jezusa Kristusa, se lahko loti tovrstne apostolske dejavnosti; samo tisti, ki ve, da ga Gospod ljubi, lahko širi Njegovo kraljestvo ljubezni in pravičnosti ter vse svoje moči posveča oznanjevanju evangelija, brez drugega orožja razen križa in svetega rožnega venca.

Mama Antula

Tudi Maria Antonia de Paz y Figueroa, ki jo je prav tako navduševala ignacijanska duhovnost, je znala združevati kontemplacijo in pomoč bližnjemu. Spoznala je, da je največje dejanje ljubezni do drugega to, da ga približa Bogu. Kot je spomnil moj častiti predhodnik Frančišek, ubogi potrebujejo Boga in osebe, ki s svojim življenjem izražajo moč krščanske ljubezni (prim. Poslanica za 3. svetovni dan revnih, 13. junij 2019, 8). Isti navdih je vodil tudi Mamo Antulo, da je neutrudno prepotovala te kraje, da bi mnogim pokazala pot v nebesa. Njeno vodilo je bilo namreč iti tja, kjer Boga še niso poznali, da bi ga spoznali.

Dva svetnika, dva zgleda, dva načina poistovetenja s Kristusom, ki ju je On sam vzbudil na tej zemlji, s katere mu danes darujemo našo hvalo.

Zgled mučencev in Pastirjev

Skupaj z njima se Bogu zahvaljujemo tudi za mučence, ki so izpovedali svojo vero vse do podaritve življenja, kot so sveti Hector Valdivielso Saez in blaženi mučenci, ki so bili umorjeni med špansko državljansko vojno ter v argentinskih provincah La Rioja in Salta.

Gospodu se zahvaljujemo za darove, s katerimi je obogatil Cerkev, ko je poklical Pastirje po svojem srcu, kot sta blaženi fra Mamerto Esquiu in kardinal Eduardo Pironio.

Zahvala za redovne ustanovitelje

Posebno hvaležnost izražamo posvečenemu življenju: ustanoviteljem redovnih skupnosti kot so sveta Nazarija Ignacija ter blaženi Maria del Transito Cabanilla in Catalina de Maria Rodriguez; pa tudi številnim drugim redovnicam, ki so se z gorečo ljubeznijo posvečale vzgoji otrok in negi bolnikov, kot sta blaženi Maria Ludovica de Angelis in Crescencia Perez.

Laiki, ki so v polnosti živeli krstno poklicanost

Verno Božje ljudstvo se veseli tudi tistih laikov, ki so sprejeli oznanilo evangelija in v polnosti živeli svojo krstno poklicanost tako, da so ljubili Boga in bližnjega v preprostosti vsakdanjega življenja, kot sta sveti Artemij Zatti ter blažena Zefirin Namuncura in Laura Vicuña.

Odprite svoja srca in bodite sveti!

Dragi bratje in sestre, vsi ti svetniki in blaženi so že dopolnili svoje poslanstvo na zemlji. Danes je na nas, da sledimo svetli poti svetosti, ki so nam jo zapustili v dediščino. To sveto mašo obhajamo za posvetitev argentinskega ljudstva, za posvetitev vas vseh. Odprite svoja srca in, z Božjo milostjo, hodite in bodite sveti! (prim. 1 Tes 4,3), v šoli in na trgih, v družini in med prijatelji, na podeželju in v mestih, na poljih in v pisarnah. Pojdite in prinašajte evangelij!

Podoba ubogega Kristusa

Pri tej slovesnosti nas spremlja podoba ubogega Kristusa: gre za delo, ki ga je sam Cura Brochero naročil na bolniški postelji. Na Kristusovem obrazu, ki ima izjemno umetniško vrednost, so poteze, značilne za to ljudstvo. Dopustimo, da nas Njegov pogled nagovori; v senci Njegovega križa bomo našli zveličanje in življenje ter pot za našo posvetitev. Boga prosim, naj nas na priprošnjo svetega Leona Velikega še naprej blagoslavlja in nam podeli milost, da bomo vedno izpovedovali: »Ti si Mesija, Sin živega Boga« (Mt 16,16).