Tudi danes smo šli po isti poti, kot včeraj, le da nekoliko dalj. Lina je imela dovolj in zato smo se obrnili. Pot poteka od karavle na Belci, do karavle na Dovjem. Od včasih se jo spomnim, kot lepa razgledna pot, danes je nisem našel v celoti. Uporabljali so jo graničarji, vojaki JNA.
12.3.2021
Sosedova kužika Gaja, zlata (bela) prinašalka. V sredini Iza, je imela kakšne 4 leta. Sedaj pa lastnica svojega psa. Sva Gajo vozila na sprehode in se je večkrat zgodilo, da jo je za sabo potegnila v ribo. Po karakterju je bila zelo podobna Šmeki, trmasta in svojeglava.
Moja prejšnja kužika Pem. Črna prinašalka (Flat coated retriever). Napram Šmeki je bila prijazna in ubogljiva muca. Imela je rodovnik in eno leglo s 7 mladiči. To je bilo res lepo obdobje, ko sem sprehajal 8 psov in vse brez vrvice. Dneve smo preživljali na Kredi, ali kje na poti v Peričnik. Mladički so se malo igrali, jedli in spali. Potem pa je bilo konec dneva.
Zjutraj sva bila s Šmeko najprej v Peričniku. Punci sta bili v šoli. Popoldan pa smo šli na sprehod na Dovje, oziroma nad Dovje. Hoteli smo po stari graničarski poti, ki pa je nismo v celoti našli. Iza je bila zmenjena za šolo in smo morali ob 4 uri biti doma. Nismo imeli prav veliko časa, prišli pa smo nekako nad sredo vasi. Potem smo se vrnili po poti višje.
Lina mi je posebej naročila, da napišem, da je bila Šmeka pridna. Zakaj? Ker ni tako grizla, ni skakala in je kar ubogala. Če sem jo poklical je prišla. Že zjutraj je bilo tako. Srečali smo psa po imenu Shadow. Ga sploh ni šla povohat.
11.3.2021
Spomladansko sonce nas vabi na sprehode na Dovje. To je vas z največ sonca v Sloveniji. Šmeka uživa v snegu, ki ga je v senčnih legah še dovolj. Valja se po njem in drsa po trebuhu. Vsake toliko časa še skoči na Lino, vendar je precej bolje, kot je bilo. Tudi na Izo še skače sem in tja, le name ne si ne upa. V plezališču Urbasova skala je gneča. Vsaj po parkiranih vozilih to sklepamo. Že prejšnji vikend so plezali v kratkih rokavih in bilo je prijetno toplo.
Naj se vrnem k Šmeki. Na sprehod jo peljemo dvakrat dnevno. Prvič že zjutraj, nekaj kilometrov. Popoldan, ko prideta punci iz šole jo peljemo skupaj. Je neumorna. Zelo živa in živahna. Najraje nagaja majhnim otrokom. Če ni manjših se spravi na Lino. Neprestano jo želi podreti po tleh, kadar ji to uspe se uleže nanjo in jo grize. Zraven še renči, vendar jo nikoli ne ugrizne zares. Ima občutek in mero. Kadar pride še sosedova 4 letna Neža, jo je Šmeka najbolj vesela. Jo moramo imeti na očeh, ker bi se igrala z njo pasje igre.
6.3.2021
Šmeka pri enem svojih najljubših opravil, glodanju kosti. Kosti primerne za psa so goveje. Nikakor ne sme jesti svinjskih ali kurjih. Slednje se lomijo v ostre konice in lahko se mu zasadi v grlu.
12.1.2021
Šmekino najljubše opravilo je glodanje kosti.
Šmeka je dobila novo posteljo. Najprej jo je polulala, ker iz trgovine ni lepo dišala.
5.1.2021
Iza je že od nekdaj želela imeti psa. Urša ji tega ni dovolila. Večkrat sem jo prosil, naj pusti imeti otrokom eno žival, vsaj mačka. Z mačkom ni veliko dela in skrbi. Sedaj, ko je Urša šla od nas smo začeli iskati pasjega prijatelja. Najprej smo želeli psa vzeti v zavetišču, toda tam so očitno ocenili, da za psa nismo primerni. Zato je Iza psa iskala drugod. Moj edini pogoj je bil, da ne sme biti agresivne pasme in ne lovski pes.
V Šmarjah pri Jelšah je našla leglo mešančkov med bernskim ovčarjem in črnim prinašalcem. Tudi cena je bila za ne - pasemskega psa primerna. Rejnica je želela pokriti stroške, ki jih je imela s cepljenjem in drugimi obveznostmi z mladičem. V leglu je bila edina punčka. Rejnica jo je klicala Lili. Mi smo jo preimenovali v Šmeko. Čez nekaj dni Izi to ime ni bilo všeč, zato jo je želela preimenovati v Ajka, Sena, Midva z Lino pa sva jo med tem časom, ko je Iza iskala pravo ime zanjo klicala Šmeka. V nekaj dneh se je na ime tako navadila, da je Iza ugotovila, da novo ime ne pride več v poštev.
Ko smo jo pripeljali domov je bila zelo boječa. Ko je zaslišala lajež drugega psa je stekla na stopnice pred vhodna vrata. Bala se je tudi krtače. Zelo ji je prijalo, ko smo jo krtačili, čim je krtačo zagledala, se je skrila pod mizo.
Na prve sprehode smo jo peljali na travniku za hišo. Prvi teden ali dva jo nikoli nismo dali na povodec. Za na sprehod smo ji nataknili ovratnico. Po nekaj sto metrih hoje je bila utrujena.
28.12.2020
Šmeka prve dni pri nas