Nekaj nasvetov za socializacijo in šolanje mladega psa. Moja hči je že dolgo želela imeti psa. Sedaj smo ga tudi vzeli. Tukaj bom pisal pasji dnevnik in vsakodnevna dogoajanja. Mogoče bo komu koristilo, če ne pa bomo mi imeli kronološki zapis za našega psa. To je moj drugi pes, v resnici je Izin.
Šmeka prve dni pri nas.
S socializacijo začnemo prvi dan, ko psa pripeljemo domov. Socializacija je privajanje psa na okolje in prostor v katerem se pes giblje in živi. Le s socializiranim psom bomo v sožitju živeli v okolju. Pes se mora srečati in soočiti z vsemi stvarmi, s katerimi se bo v življenju srečeval. Navaditi se mora na hrup in ropot, ki je prisoten. Spoznati se mora z vsemi psi s katerimi se bo srečeval. Pse mora spoznati po značaju in sam mora ugotoviti s katerimi psi se bo družil in s katerimi ne. Kateri so prijazni in kateri niso. Naučiti se mora, da v njegovem okolju živijo tudi druge živali, mačke itd. Da imajo tudi ostale živali pravico bivati v tem okolju. Mora jih sprejeti. Torej, socializacija pomeni, da pes v okolju ne izstopa. Ne z lajanjem, grizenjem, skakanjem, renčanjem. Z ničemer. Le s socializiranim psom bomo, zadovoljni sami s seboj, predvsem z njim. Z socializiranim psom bomo šli lahko kamorkoli in ne bomo imeli težav. Zato je socializacija najpomembnejše pasje obdobje.
Povodec da, ali ne? Če vzamemo k sebi mladiča starega 2 meseca, ga gotovo ni treba najprej privezati na povodec. Psa pri 2 mesecih starosti še lahko ulovimo, če tečemo za njim. Če ga imamo stalno na povodcu, ga bo zasovražil in ko bo brez se ne bo pustil več ujeti, ko bo tekel hitreje kot mi.
Na povodec ga privežemo, kadar z njim hodimo po cesti, kar je zanj nevarno. Vendar čim manj. Izogibajmo se takim krajem.
Večkrat ga pokličimo k sebi. Ga pripnemo na povodec za kratek čas. Ne več, kot 5 minut. Nato pa ga spet spustimo. To ponavljamo ves čas sprehoda. Spuščen naj bo bistveno več časa, kot privezan. Le tako, bo mladič vedel, da povodec ni nič slabega in se ga ne bo bal.
Ovratnico naj ima na sebi vec čas sprehoda.
Rada priteče k nam, ko jo pokličemo.
Obstajajo različna mnenja. Moje je sledeče. Pes naj ima ovratnico vsaj do časa ko konča šolanje. Ljudje se odločajo za oprtnico predvsem iz humanitarnih razlogov. Vendar psa, ki ne vleče ovratnica moti ravno toliko, kot oprtnica. Oprtnico bi mu nadel samo v primeru, da vleče sani, kolo... Skratka, takrat, ko nekaj vleče.
Ko je pes odrasel, šolan in ubogljiv, zna hoditi poleg, ali pride na klic, ne rabi ne ovratnice in ne oprtnice.
Vse bolj se mi dozdeva, da imajo ljudje danes pse iz drugih razlogov, za kar v resnici so. Vozijo jih k frizerju, jim kupujejo plaščke in copatke, ne ukvarjajo pa se z njimi, kot bi si psi želeli in kar si psi zaslužijo in bi pripomoglo k dobri socializaciji.
Že preden smo nabavili Šmeko, smo z otroci pobožali skoraj vse pse, ki smo jih srečali. Priznati moram, da jih je bilo zelo malo dobro socializiranih. V spominu mi je ostal samo en dogodek, ki ga pogosto izpostavim Izi. V Gozd Martuljku sta na avtobus vstopila fant in punca, za njima še en majhen siv kužek. Takoj, ko je vstopil, sem mu ponudil roko, da ga pobožam, a me je samo pogledal in odšel za gospodarjema. Tisti dan smo ju srečali še nekajkrat a pes je bil vedno brez povodca. Fant in dekle pa sta veselo klepetala in zdelo se je, da sploh ne vesta, da je pes z njima. Nikoli ga nista poklicala, nikoli ga nista pripela na povodec, nikoli nista vpila nanj. Obnašala sta se, kot da pes ni njun. Pes ni bil najlepše počesan, ni nosil plaščka, ne copat, ni lajal, ne grizel. Bil je socializiran.
Pasja šola je predvsem šola za lastnika psa. Psu moramo znati pokazati, da pes ve kaj od njega želimo. Največkrat pes ne ve, kaj od njega želimo, če bi vedel, bi nas z veseljem osrečil. Velikokrat srečam koga, ki mi razlaga, kako neumnega psa ima. Vem, da je nesramno, toda vsakomur povem, da je precej bolj neumen, kot njegov pes.