Vse bolj se mi dozdeva, da imajo ljudje danes pse iz drugih razlogov, za kar v resnici so. Vozijo jih k frizerju, jim kupujejo plaščke in copatke, ne ukvarjajo pa se z njimi, kot bi si psi želeli in kar si psi zaslužijo in bi pripomoglo k dobri socializaciji.

Že preden smo nabavili Šmeko, smo z otroci pobožali skoraj vse pse, ki smo jih srečali. Priznati moram, da jih je bilo zelo malo dobro socializiranih. V spominu mi je ostal samo en dogodek, ki ga pogosto izpostavim Izi. V Gozd Martuljku sta na avtobus vstopila fant in punca, za njima še en majhen siv kužek. Takoj, ko je vstopil, sem mu ponudil roko, da ga pobožam, a me je samo pogledal in odšel za gospodarjema. Tisti dan smo ju srečali še nekajkrat a pes je bil vedno brez povodca. Fant in dekle pa sta veselo klepetala in zdelo se je, da sploh ne vesta, da je pes z njima. Nikoli ga nista poklicala, nikoli ga nista pripela na povodec, nikoli nista vpila nanj. Obnašala sta se, kot da pes ni njun. Pes ni bil najlepše počesan, ni nosil plaščka, ne copat, ni lajal, ne grizel. Bil je socializiran.

Pasja šola je predvsem šola za lastnika psa. Psu moramo znati pokazati, da pes ve kaj od njega želimo. Največkrat pes ne ve, kaj od njega želimo, če bi vedel, bi nas z veseljem osrečil. Velikokrat srečam koga, ki mi razlaga, kako neumnega psa ima. Vem, da je nesramno, toda vsakomur povem, da je precej bolj neumen, kot njegov pes.