Odrasli fazi življenja rečemo tudi srednja leta, kar dobro ponazarja razpetost odraslosti med poslavljanjem od optimizma mladosti in srečevanjem z neizogibnim staranjem.

V odraslosti se znajdemo v položaju, v katerem stara prepričanja in življenjske strategije ne delujejo več. Postavlja se težko vprašanje, kako se orientirati in poiskati smisel, ko prerastemo otroške fantazije in mladostniške iluzije ter se srečamo z lastno minljivostjo.

Čeprav ima t. i. kriza srednjih let pogosto slabšalni pomen, gre za izredno pomemben psihološki pojav, ki vsebuje obilo potencialov. Jungovski psihoanalitik James Hollis v knjigi »Kriza srednjih let« iz leta 1993 navaja: »Kriza srednjih let nam ponuja priložnost, da se izprašamo glede svojega življenja in si postavimo včasih strašljivo, ampak vedno osvobajajoče vprašanje: Kdo sem – poleg svoje življenjske zgodbe in svojih vlog?«

Če je naloga prve polovice življenja graditev osebnosti, odnosov, kariere, materialne varnosti in podobno, je po Jungu naloga druge polovice življenja »vrnitev k sebi« oz. iskanje smisla onkraj družbenega statusa, uspehov, dokazovanja in potrjevanja. Vrednote naj bi se spremenile, usmerili naj bi se v prenos pridobljenega znanja, v prispevanje k skupnosti in pripravo na starost. Življenje naj bi nehali graditi in ga začeli živeti. Ne preseneča, da v zahodni kulturi, zaznamovani z izrazito odklonilnim odnosom do staranja in poveličevanjem vrednot mladosti, toliko emocionalnih in odnosnih težav zaznamuje odraslost.

DELAVNICA JE NAMENJENA VSEM: