7. 12. 2025
(Iz 11,1-10; Ps 72; Rim 15,4-9; Mt 3,1-12)
Srce - zibelka miru
Prisluhnimo še enkrat besedam, ki so vse, razen enega dela, ki nas poveže s prejšnjo nedeljo, vzete iz beril današnje nedelje: »Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levček se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in komaj odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. Ne bodo delali škode, ničesar ne bodo uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja. […] Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 11,6-9; 2,4). »V njegovih dneh bo obilje miru« (Ps 72,7). Prerok Izaija v tem zapisu v prispodobi povzame hrepenenje človeškega bitja v vsakem času, hrepenenje po svetu mirnega sobivanja.
Če te besede povežemo s podobami vojne, ki smo jih vajeni imeti pred očmi iz dnevnih poročil, nam zvenijo kot neke vrste grenka ironija, kot nek neuresničljiv pravljični svet. Kakšen mir vendar? Mesija je prišel, toda kje je »obilje« miru? Saj svet še kar naprej s presunljivo doslednostjo preplavljajo vojne vseh vrst. Charles Peguy nam v eni svojih pesmi predstavi Ivano Orleansko, ki je v času stoletne vojne med Francijo in Anglijo, potem ko je zmolila Očenaš, takole grenko komentirala: »Oče naš, ki si v nebesih, kako daleč od prihoda je tvoje kraljestvo! Kako daleč od uresničitve je tvoja volja! Kako daleč smo od tega, da bi imeli naš vsakdanji kruh!«; in mi bomo dodali: »Kako daleč je obilje tvojega miru!«. Mesija je prišel, a meči niso bili prekovani v lemeže, ne sulice v srpe. Še več: meči so bili spremenjeni v mitraljeze, ne pa v lemeže; sulice so bile spremenjene v rakete, ne pa v srpe. To je eden od razlogov, zakaj judovsko ljudstvo ne veruje, da bi bil Jezus Mesija: ker ne vidi uresničenja mesijanskih prerokb, ki si jih oni razlagajo dobesedno, še posebej prerokbo o miru.
Pa prerokbe resnično niso dosegle uresničitve? Izhajajmo iz evangelija. Ko se Jezus rodi, angeli pojejo: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji«. V teh besedah ni izražena želja po miru, ampak dejstvo, da je mir že prišel na zemljo. Jezus sam pravi: »Svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Torej obstaja nek drugačen mir, kot si ga človek v prvi vrsti predstavlja. Mir, ki se ne izčrpa v preprosti odsotnosti vojne ali v ravnotežju nasprotnih si strani. Mir je predvsem harmonija, polnost, gotovost življenja, urejenost odnosov med nami in Bogom, med nami in bližnjim, med enim in drugim družbenim razredom, med razumom in nagoni, ki zaznamujejo človeka. Mir je »sad Duha«. Mir je Kristus sam (prim. Ef 2,14). Mir je vsota vseh dobrin, po katerih vsak človek, pa naj bo veren ali neveren, hrepeni. Če bi vprašali ljudi, kaj v življenju predvsem iščejo, sem prepričan, da bi mnogi odgovorili: »Mir!« (oz. odsotnost vsega, kar nam mir skali).
Le-tega nam Jezus sam že ponuja, vendar ne kakor ga daje ta svet, kjer je mir le stranski produkt zaključka vojne in nasilja, ki ne glede na množico izgubljenih nedolžnih življenj služita egoističnim namenom političnih in gospodarskih elit. Jezus nam je priskrbel drugačen mir, drugačno zmago. »Na križu je v svojem telesu ubil sovraštvo« (prim. Ef 2,16). Ubil je sovraštvo, ne sovražnika, ubil ga je v sebi, ne v drugih, na svoj račun, ne na račun drugih. Jezus je na križu »zmagovalec, ker je žrtev« (victor quia victima). Zahvaljujoč njemu, je zares »obilje« miru, in mnogi so izkusili in še vedno izkušajo »Božji mir, ki presega vsak um« (Flp 4,7). Izaijeva prerokba se je torej uresničila, toda na višji, duhovni in univerzalni ravni. Ne le v prid enemu samemu narodu, ampak vsem narodom. Jezusov mir je mir, ki ga svet ne more dati in ga zato tudi ne more vzeti.
Toda čemu služi tak mir, če na svetu ne ukine vojne? Kako je vendar Bog dober, ko pa dopušča táko trpljenje nedolžnih ljudi? Rekli boste: Mir je ali »politika« ali pa ga ni. Vendar pa vera odpira tretjo možnost: notranji mir srca. Ta je edini, ki lahko pospešuje tudi zunanji mir. Je celo njegov pogoj in njegova korenina. »Od kod med vami boji in od kod prepiri?«, sprašuje sveti Jakob. »Ali ne od tod: iz naslad, ki se vojskujejo v delih vašega telesa?« (Jak 4,1). Če dobro pomislimo, se vse vojne rodijo v človekovem srcu, pogosto v srcih povsem določenih ljudi. Tu so resnična »žarišča vojn«. Milijarde umazanih kapljic vode ne bodo nikoli ustvarile čistega oceana; tako milijarde ljudi, ki nimajo miru v srcu, ne bodo nikoli ustvarili človeštva, ki bi živelo v miru. O usodi miru se odloča v človekovem srcu, torej mnogo pred politiko.
Kljub vsemu pa si ne delamo utvar. Popoln tako notranji kot zunanji mir je končni cilj: nastopil bo šele, ko bodo nastopila »nova nebesa in nova zemlja, v katerih biva pravičnost« (2 Pt 3,13). Medtem pa je resnični recept za mir vsebovan v besedah, ki jih beremo najprej v današnjem berilu in dalje v evangeliju: »Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli. […] Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas.« (Rim 15,5.7) »Spreobrnite se. […] Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.« (Mt 3,2.8) Mir dosežemo z »vedno novimi zmagami«, kot je rekel rimski cesar Avgust, toda zmagami nad samim seboj, ne nad drugimi. Mir nima iste logike kot vojna. Ustvarja se po majhnih korakih. Jaz sam ne morem prinesti miru v tisti del sveta, kjer je trenutno vojna, lahko pa ga ustvarjam v mojem domu, med menoj in mojim bratom duhovnikom, skupaj ga lahko ustvarjamo med nami v naši skupnosti, ti ga lahko ustvarjaš med seboj in tvojo ženo oz. možem, med seboj in tvojimi otroki, med seboj in tvojimi sodelavci, … Kakšno pravico imam, da se jezim, ko vidim, kaj se dogaja v nekaterih deželah, ki so v vojni, ko pa se v moji hiši obnašam kakor oni. Kaj so prepiri drugega, če ne male domače »državljanske vojne«?
Jezus je rekel: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi«. Zakaj ne bi začeli mi spreminjati meče v lemeže in sulice v srpe? To pomeni spreminjati trde in ostre besede v besede razumevanja in odpuščanja; grozeče stisnjene pesti v roke, ki segajo v pozdrav ali v objem sprave? Od mene, od vsakega od nas je odvisno, če se bo že ta dan vsaj malo začela uresničevati tista prerokba, ki smo jo slišali: »V njegovih dneh bo obilje miru« (Ps 72,7). Sklenimo razmišljanje z molitvijo svetega Frančiška: »Gospod, naredi iz mene orodje svojega miru, da bom tja, kjer je sovraštvo, prinašal ljubezen, kjer vlada krivica, duha odpuščanja, kjer vlada nesloga, edinost«. Amen.
30. 11. 2025
(Iz 2,1-5; Ps 122; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44)
Advent ali kako narediti korak bliže k Jezusu
Zadnja leta se ob obiskovanju raznih nakupovalnih centrov ne morem načuditi vztrajnemu naraščanju “pobožnosti” trgovcev. Namreč vsako leto prej okrasijo svoje trgovine z jelkami, lučkami in kičastimi okraski. Nagrobnike, prvonovembrske ikebane in “Halloween” dekoracije brez predaha nemudoma zamenjajo čokoladni Miklavži, parkeljni, jelenčki in ostala božična navlaka. Ne rečem, da ne razumem njihovega hrepenenja po še večjem zaslužku; ne rečem, da ne razumem tega psihološkega koncepta zlorabe človekove duše, ko s prazničnim okraševanjem trgovin povzročajo oglašanje izmišljene notranje potrebe po mrzličnem nakupovanju daril. Vse to je v ekonomskem smislu še kako logično, v smislu celostnega napredovanja človeškega bitja pa je popolnoma zgrešeno.
Sodobni človek je že pred časom postal prava nakupovalna molzna krava in oglaševalska ovca. Pristal je na laž, da mu more materialni svet zagotoviti srečo, zarisati trajen nasmeh na obraz in zapolniti duševno in duhovno praznino. Sprejel je, da je dovolj razmišljati samo, kaj bo danes, jutri in pojutrišnjem pa niti nista pomembna. Da ne govorimo o misli na večnost, na Boga, na presežno, ki sploh ne pridejo na vrsto. Tako je človek odrinil na obrobje zavednega čar adventnega pričakovanja, čar svetosti tišine in poglabljanja vase. Raje se je odločil za “veseli december”, ki pa ne seže dlje od osladnih zimzelenih božičnih popevk, kuhanega vina in “leskovačkih” čevapčičev. Pod lažno propagando družinske sreče in nasmejanih obrazov oglasi človeka prepričujejo, da pravo božično vzdušje pričara samo košata jelka z dvema kilometroma okrasnih lučk ter vprega jelenov s skozi dimnik plezajočim starim dedcem z ogromno zadnjico in rdečo pižamo, ki mu pravimo Božiček… A to ni pričakovanje Odrešenika, ampak uspavanost ob mantri sodobnega potrošništva, da je ob minimalnem naporu za vse poskrbljeno v najbližjem nakupovalnem centru. Vse kar moramo storiti je le to, da k POS terminalu prislonimo svojo bančno kartico.
Advent pa z vsemi spremljajočimi simboli in globoko duhovno vsebino prinaša ravno nasprotno: aktivno pričakovanje z mislijo, ki seže v daljavo, tja proti večnosti. O tem pričuje že samo bogoslužje. Prvo, kar opazi človekovo oko je, da zeleno liturgično barvo zamenja vijolična. Ta je znamenje umiritve, tišine, odmika, premišljevanja in ocenjevanja stanja lastnega življenja v oziru na dolgoročni cilj, ki bi ga radi dosegli. V tem oziru je tudi Božja beseda zelo pomenljiva. Tako prerok Izaija kot apostol Pavel v Pismu Rimljanom uporabljata enak simbol. Govorita o dnevu, svetlobi, luči, ki nas prebudi iz zaspanosti vsakodnevne rutine življenja, iz objema lažnih potreb, iz nezdravih navad. O Luči - Svetem Duhu - ki nam pomaga razločevati, katere stvari v življenju so res pomembne in se je zanje vredno boriti. Medtem ko se bliža praznik Jezusovega rojstva, se sprašujemo: Kaj lahko še naredim za svoje življenje? Kaj lahko spremenim? Kako lahko k temu svetu doprinesem malenkost dobrega? V čem se lahko poboljšam? Vsa ta vprašanja pomenijo, kakor pravi sveti Pavel, obleči se v Gospoda Jezusa Kristusa, to pomeni slediti njegovemu načinu razmišljanja.
Močan simbol je tudi adventni venček. S svojo okroglo obliko in zimzeleno barvo nas spominja, da smo ustvarjeni za večno življenje. Kakor krog nima ne začetka ne konca, tako je tudi Bog večen in naša duša z njim; kakor je venček odet v zelene vejice, ki so simbol svežine življenja, tako tudi mi pričakujemo večno bivanje v nebesih. In tega ne bomo dočakali kar tako s sedenjem v udobnem naslonjaču. Jezusove besede v evangeliju so zelo neposredne: “Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!” (Mt 24,40-42). Odločiti se biti buden, biti pripravljen. Kako si vojska lahko pomaga z zavaljenim in v kavč pogreznjenim rezervistom? Ne more si. Vojak, pa čeprav zgolj v rezervni sestavi vojske, mora biti ves čas telesno, duševno in duhovno pripravljen, da v kateremkoli trenutku, ko je pozvan na boj za zaščito domovine, to stori v polnosti. Tako tudi kristjan ne more biti pripravljen na Gospodov nenadni prihod, če se vda duhovni in intelektualni lenobi.
Končno se, dragi bratje in sestre, zavedam, da je adventne ideale osebne in družinske molitve ter poglobljenega razmisleka o lastnem življenju zavoljo krute rutine vsakdana težje uresničevati. Današnji ritem življenja pač zahteva svoj davek. Šolske in obšolske dejavnosti, službene obveznosti, družina, vzgoja, skrbi in strahovi, tisoč in ena stvar, ki nas neusmiljeno mlatijo iz dneva v dan. To je realnost. Vendar pa se je ob tem potrebno vprašati, koliko pa smo mi pripravljeni prav tako neusmiljeno vrniti udarec in v ta svet sivine vnesti barve življenja; živeti v smeri teh idealov, ki jih resda verjetno ne bomo dosegli v polnosti, pa vendar se nam bo vsak mali korak vztrajnega boja, v to sem prepričan, bogato obrestoval vsaj v nekem notranjem veselju in zadovoljstvu, prav gotovo pa bo odseval tudi v naših medosebnih odnosih. Ob tem ne pozabimo, da v boju nismo sami. Imamo drug drugega in imamo Boga, ki je zvest in nam daje svojo milost v Jezusu Kristusu. Amen.
23. 11. 2025
(2 Sam 5,1-3; Ps 122; Kol 1,12-20; Lk 23,35-43)
Kristus, kraljuj!
S praznikom Kristusa Kralja vesoljstva končujemo cerkveno ali bogoslužno leto. V vsakem cerkvenem letu se pred nami ponavzoči celotna zgodovina odrešenja od začetkov stvarjenja in pričakovanja Odrešenika prek njegovega rojstva, njegove smrti in vstajenja do dovršitve časov ob koncu sveta, ko se bo Kristus razodel kot Gospod vseh narodov in kralj vesoljstva. Današnji praznik nam kliče v zavest tolikokrat pozabljeno, a vendar temeljno resnico, da je pravi Gospodar vesoljstva Bog; on je stvarnik in vzdrževalec vsega, kar je in kar živi, torej tudi človeka. In človeka še prav posebej, saj mu je podaril iskro svojega nesmrtnega duha in mu ustvaril srce, ki hrepeni po njegovi ljubezni in se le v njem zares umiri.
Kristjani ne verujemo v neko nedostopno božanstvo, ki ga človek išče, a ga ne more najti. Verujemo v Boga, ki je zaradi nas postal človek, da bi našo človeško usodo nerazdružno povezal s seboj in nekoč vse pritegnil k sebi. Zaradi nas je trpel in umrl na križu, da bi nas tako popeljal v življenje in srečo. "Prvorojenec vsega stvarstva" se je iz ljubezni do nas ponižal, postal služabnik vseh, zavržen in zaničevan; samega sebe je izničil v popolni predanosti Očetu in skrajni službi ljudem. S tem pa nas je, po apostolovi besedi, "usposobil za delež svetih v svetlobi" (Kol 1,12-20). Najbolj tragično v današnjem evangeliju tako ni Kristusovo trpljenje - njegove muke, ko je bil pribit na križ in bil zaničevan s strani podivjane množice, ampak človekovo zavračanje njegove ljubezni. Množica enostavno ni mogla razumeti, da bi križ mogel biti prestol Boga, pot odrešenja in izkazovanja ljubezni do človeka. Kateri kralj pa se še poniža pred množico. Kateri kralj pa ne izkorišča svojih podložnikov. Kateri kralj pa ne živi ob polnih skrinjah zlata oblečen v svilo in brokat… Jezusov prestol pa je križ, njegova krona trnje in obleka od bičanja razorana koža. Kdor ima odprto srce, kakor desni razbojnik, ki je za vso to navidezno bedo spregledal Božje veličastvo, in kakor on poklekne pred tega kralja, bo deležen enakih besed: "Še danes boš z menoj v raju" (Lk 23,43).
Danes je pred našimi očmi predvsem njegov drugi prihod. Prvič je prišel v svoji človeški, nam enaki podobi, drugič se bo prikazal v vsem svojem veličastju in slavi, kot vesoljni kralj, kot gospodar brezmejnega in neminljivega Božjega kraljestva. Pokazal se bo torej v svoji pravi, resnični podobi. Pred nami bo razkril svoj obraz. Razodel se bo tak, kakršen dejansko je: neizprosna Resnica in nedoumljiva Ljubezen, ki dokončno odgovori na eno temeljnih dilem človeka, na vprašanje zadoščevanja za storjene krivice. V mnogih tisočletjih življenja na zemlji se je namreč človek uspel prilagoditi marsikaterim življenjskim izzivom. Na eno stvar pa se ni nikoli privadil: na krivico. Še naprej jo čuti kot nekaj neznosnega. Upiramo se misli, da bi tisti, ki širijo zlo, nasilje ostali nekaznovani in bili kot nekakšni zmagovalci. Prav na to žejo po pravičnosti bo odgovorila sodba.
Brez vere v vesoljno sodbo bi bil ves svet in vsa zgodovina nerazumljiva, pohujšljiva. Obiskovalci, ki pridejo na Trg svetega Petra v Rimu in se zagledajo v Berninijeve kolonade, dobijo najprej vtis precejšnje zmede. Stebri, razvrščeni v štirih vrstah, ki obdajajo trg, se zdijo "razmetani". Vendar vemo, da je nekje na tlaku s krogom označena točka, na katero se je potrebno postaviti in slika se hipoma popolnoma spremeni. Prikaže se čudovita skladnost: štiri vrste stebrov so kakor ena sama vrsta. Čudež perspektive. To je podoba tistega, kar se dogaja na mnogo večjem trgu, ki je svet. V njem se nam zdi vse zmedeno, nesmiselno, prej posledica muhavosti naključja kot pa Božje previdnosti. Treba se je postaviti na pravo točko, da se ne bi izgubili in bi tako lahko za vsem videli določen red; ta prava točka je Božja sodba.
Kako se spreminja podoba dogodkov v človeškem življenju - tudi tistih, ki se odvijajo sredi današnjega sveta -, če gledamo nanje s tega zornega kota. Vsak dan lahko slišimo novice o grozodejstvih proti slabotnim in nebogljenim, ki ostanejo nekaznovane. Videli smo ljudi, ki jih obtožujejo strašnih grozodejstev, pa se branijo z nasmehom na ustnicah, držijo v šahu sodnike in sodišča, ki se delajo nemočne zaradi pomanjkanja dokazov. Kakor da bi bili z oprostitvijo pred človeškim sodnikom vsega rešeni. Rad bi jim rekel: ne varajte se; prav nič še niste opravili! Resnična sodba se mora šele začeti. Čeprav se bodo vaši dnevi iztekli na svobodi in se vas bodo nekateri še naprej bali, drugi pa vas bodo imeli v časti, morda vas bodo celo slovesno cerkveno pokopali ali z državniškimi častmi, niste še prav nič opravili. Resnični Sodnik vas čaka za vrati in pred njim se ne da pretvarjati. Bog se ne da podkupiti. Vsekakor je dober in usmiljen, nikoli pa ne more soglašati z grehom, ki ga je nujno obsoditi.
Ne smemo dopustiti, da bi šle v pozabo besede, ki so nam jih izročili pretekli rodovi: Dies irae, dies illa ... "Strašen dan bo dan plačila ... Kolik strah bo svet obdajal, ko bo vseh sodnik prihajal, k ostri sodbi človek vstajal." Kaj se je zgodilo s krščanskim ljudstvom? Nekoč so poslušali te besede z zdravim strahospoštovanjem. Danes gredo ljudje v opero, poslušajo Verdijev ali Mozartov Rekviem; gane jih glasba Dies irae, in ko zapuščajo dvorano si še popevajo melodijo. Toda zadnja stvar, na katero bi človek pomislil je, da se te besede tičejo njega osebno, da je v njih govor tudi o njem.
V nekem filmu srečamo naslednji prizor: Železniški most se je zrušil v globino reke; z ene in druge strani sta visela v prazno kosa tračnic. Paznik bližnjega železniškega prehoda, ki je to opazil, je tekel naproti vlaku, ki je na večer prihajal z vso hitrostjo, se postavil sredi tirov, mahal s svetilko in obupano kričal: "Stoj, stoj; nazaj, nazaj!" Tisti vlak je živa podoba nas samih. Je podoba družbe, ki lahkomiselno napreduje v ritmu rock 'n roll-a, omamljena od svojih dosežkov, ne da bi se zavedala žrela, ki se odpira pred njo. Cerkev se trudi, da bi klicala, kakor oni paznik, toda, kdo jo posluša?
Marsikdo se lahko skuša tolažiti češ, da je konec koncev sodni dan daleč, morda na milijone let. Jezus sam pa nam odgovarja: "Neumnež, kdo ti zagotavlja, da to noč ne bodo terjali obračuna za tvoje življenje?" Dokler naše noge še stopajo po tem svetu, se nam Kristus da najti kot Dobri Pastir, nekega dne pa bo prisiljen biti naš Sodnik. Zdaj je čas usmiljenja, takrat pa bo čas pravičnosti. Mi moramo izbrati, dokler imamo čas, s kom se želimo srečati. Amen.
16. 11. 2025
(Mal 3,19-20; Ps 98; 2 Tes 3,7-12; Lk 21,5-19)
Apokalipsa
Na kateri dejavnik želimo biti najbolj pozorni, ko fotografiramo, še posebej, če smo na fotografiji tudi sami? Najbolj pomembno je vprašanje svetlobe. Zakaj? Ker želimo s fotografijo imeti nadzor nad tem, kako in kaj se vidi in kaj ne. Ker želimo, da so osvetljene naše kvalitete in v senci skrite naše pomanjkljivosti. Preprosto rečeno: ker želimo, da naša fotografija izpade kar se da “kul”. V prispodobi bi to pomenilo, da se pred svetom želimo pokazati v dobri luči. To ni vedno slabo znamenje, ker nakazuje na to, da si želimo živeti prav in dobro. Še posebej je takšno razmišljanje velika vrlina, ko se potrudimo videti svetle plati pri drugih ljudeh in v njih vedno najti kvalitete, ki so vredne pohvale.
Vendar pa je takšo razmišljanje, ki bi izpostavljalo samo svetle plati - pa naj bo pri sebi ali drugih -, lahko tudi uničujoče. Zato je nad vse koristno, če si zastavimo tole vprašanje: kaj bi bili raje: občudovani ali ljubljeni? Pravzaprav nič od tega ne izgleda slabo. Ampak, česa si je resnično dobro želeti? Biti občudovan je gotovo bolj varno, saj pomeni, da ljudje vidijo le tisto, kar želimo, da vidijo. Govorimo seveda o nekem povprečnem populističnem občudovanju, ki je odraz tega, da se vedno pokažemo le v dobri luči oziroma, da poskrbimo, da so vidne le naše svetle plati. Medtem ko biti ljubljen pomeni tveganje, saj ljubezen ne tolerira laži, pretvarjanja, prikrivanja. Ljubezen živi za resnico, ki nas razgali. Nismo mi tisti, ki določamo kot svetlobe, pod katerim bomo osvetljeni in se bodo videle le naše svetle plati, ampak nas bo v ljubezni obsijala Luč, kjer bomo videni in spoznani takšni kot smo. In kristjani vemo, da smo ustvarjeni od Boga, ki je ljubezen, zato tudi vemo, kaj je pravi odgovor na uvodno vprašanje: človek ni ustvarjen v prvi vrsti, da bi bil občudovan, ampak da bi bil ljubljen.
Zakaj je to tako pomembno? Ker Bog želi, da njegovi sinovi in hčere ne živijo kot “hipókritas”, kar v grščini dobesedno pomeni nekoga, ki se pretvarja. Ker Bog ne želi, da bi bili njegovi sinovi in hčere ujetniki lažnih predstav o sebi. Te nam namreč preprečujejo, da bi kot ljudje rasli, napredovali. Bog želi, da bi besede in dejanja njegovih sinov in hčera odsevala njihovo pravo notranjost in ne zgolj lepo predstavo za javnost.
Zbrani smo na 33. nedeljo med letom, kar pomeni, da se bližamo koncu cerkvenega leta. Nagovarjajo nas odlomki, ki so apokaliptične narave. Kaj pomeni beseda apokalipsa? Pod besedo apokalipsa si največkrat predstavljamo razdejanje ob koncu sveta (spomnimo se nekaterih hollywoodskih filmov s takšno vsebino), vendar pa ta beseda v grščini ne pomeni konec sveta, ampak dobesedno pomeni razkritje nečesa, kar je odeto v tančico. Pomeni razkritje nas samih pred Bogom.
(Opomba: tančica = gr. kalypsó, lat. vélum, šp. el velo ---> gr. apokálypsis, lat. revelátio, šp. la revelación = razodetje.)
Ob čem se razodene tisto, kar je zakrito? Prerok Malahija zapiše: “Glej, pride dan, razžarjen kakor peč” (Mal 3,19). To je prispodoba Božje Luči, Jezusa Kristusa, ki nas spremlja s pogledom ljubezni in nas ljubi takšne kot smo. Pa ne z namenom, da takšni tudi ostanemo, ampak da skupaj z Njim napredujemo. Da v razžarjeni peči Njegove ljubezni izžgemo vse tisto, na kar nismo ponosni, vse tisto, za kar bi bilo bolje, da ne pride na svetlobo, vse tisto, kar se zadržuje v senci greha.
Zakaj je tako pomembno, da dopuščamo posege Božje ljubezni, ki so zakramenti - posebej spovedi in evharistije -, da se redno pojavljajo v našem življenju? Zakaj je tako pomembno, da se nam vedno znova dogaja apokalipsa? Odgovorimo s fantazijsko prispodobo, ki jo je zapisal pisatelj J. R. R. Tolkien, v katero je utkal katoliško tradicijo. Bolj ali manj vsi poznamo zgodbo Gospodar prstanov. V glavni vlogi je hobit Frodo, ki predstavlja figuro Kristusa in ki nosi prstan moči kot simbol greha ali grešne navade. Frodovo poslanstvo je uničiti prstan v Gori Pogube, uničiti moč greha. Imamo pa še en pomemben lik, ki se imenuje Golum. Gre za figuro zasužnjeno z močjo prstana oziroma greha. Golum se mu nikakor ne zmore odpovedati, zato končno občuti bridko usodo. Ker ni bil zmožen dopustiti uničenja prstana, je prstan uničil njega, tako da sta oba padla v osrčje gore in bila uničena v njenih plamenih. Ker se ni bil pripravljen odpovedati grehu, je bil greh njegova smrt, njegovo uničenje.
Zato je pomembno, da se nam redno dogaja apokalipsa, v smislu notranjega pogleda občutljivega za vse misli, besede, dejanja, po katerih naše srce postaja suženj teme. Zato je pomembno, da smo v moči luči radi razkriti pred našim Bogom, ker želimo stopati po poti luči rešeni greha in njegovih posledic. Ker želimo živeti iskreno in ne obremenjeno življenje, brez uprizarjanja lepe zunanjosti, ki ni v skladu z našim notranjim jazom. Ker smo ljudje integritete, kjer naša zunanjost odseva notranjo pripadnost Kristusu, Luči, Resnici in Življenju sveta.
Kaj bi si torej, dragi bratje in sestre, raje želeli: biti občudovani ali ljubljeni?
9. 11. 2025
(2 Mkb 7,1-2.9-14; Ps 17; 2 Tes 2,16-3,5; Lk 20,27-38)
Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil
Knjiga Makabejcev – napisana je kakih 200 let pred Kristusovim rojstvom –, med drugim poroča o makabejski materi in njenih sinovih. Šli so skozi preizkušnjo, da bi zatajili vero, se izneverili Bogu Jahveju, izdali osebno prepričanje ter darovali poganskim bogovom. Njihov odgovor je bil: »Pripravljeni smo raje umreti kakor prekršiti obljube in očetne postave« (prim. 2 Mkb 7,2). Mučiteljem so odgovorili: »Radi izgubljamo življenje, ko smemo imeti od Boga dano upanje, da bomo po njem zopet obujeni v življenje« (2 Mkb 7,14).
V našem času, ko beseda pojé besedo, ko zvestoba izgublja vrednost, nas ti zgledi, ki jim v zgodovini človeštva in krščanstva sledijo številni pogumni možje in žene, svetniki in mučenci, spomnijo na svet vrednot in naše obljube. Vrednote so ne samo značilnost značajnih ljudi, ampak človeka utrjujejo v dobrem, v zvestobi veri in prepričanju. V današnjem času je človek pred izbiro za ali proti vrednotam, za ali proti življenju, za ali proti dobremu. Papeža sv. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta opozarjala, da živimo v času relativizma, celo v »diktaturi relativizma«, to je splošnega mnenja, da ne obstaja nek višji kriterij, kaj je resnica, da ni ločitvene meje med dobrim in slabim, da lahko o tem, kaj je dobro in slabo, odloči vsak sam glede na trenutna čustva, glede na to kaj mu v odločenem trenutku življenja bolj odgovarja. Morala in zakoni postanejo družbeni dogovor. Slednje se najbolj očitno kaže na področju človekovega življenja, ko zakonodaja zahodnih držav na eni strani kriči o svetosti in nedotakljivosti človekovega življenja, po drugi strani pa splav in evtanazijo razume kot človekovo pravico. Tako relativizem razteza svoje lovke na vsa področja življenja – osebnega in družbenega, vzgoje in razvoja, odnosov in dogovorov, gospodarstva in politike – ter seje zmedo na vsakem koraku. Vse se prične s skušnjavami, ki se jim človek vda misleč, da ne sme biti črna ovca, da je nemogoče vztrajati v dani obljubi in sprejetih odločitvah. Tedaj nismo nezvesti le zapisani besedi ali zakonu, marveč sebi, svojemu spoznanju, prepričanju in obljubi.
Apostol Pavel v Pismu Solunčanom kliče v spomin, da smo od Boga že sprejeli številne dobrine: ljubezen, tolažbo, upanje, spodbudo in utrditev v dobrem. Prav na slednje se moramo pogosteje spomniti. Vsak izmed nas je prejel nešteto dobrin, ki niso gmotnega in minljivega značaja, ampak nas in druge duhovno bogatijo. Pomislimo na spoznanja, ki smo jih morda pozneje pozabili ali zavrgli, na prijateljstva, ki so nas bogatila, pa smo nanje pozabili, na številne milosti in izkustva, ko se je Bog dotaknil našega srca in spoznanj. Milost je osebni dar Boga. Izkusimo jo kot Božje prijateljstvo in njegovo navzočnost. Ko se tega zavedamo, se v nas prebudi hvaležnost in pripravljenost za dobro. Toda ljudje smo omahljiva bitja. Včasih mislimo, da je dovolj, če smo enkrat naredili nekaj dobrega ali, če smo zgolj začeli nek odnos, vztrajen trud s stalnimi vzponi in padci pa kar nekako izostane. Takšno razmišljanje je podobno nesmiselno, kot bi ustanovili podjetje, ves denar vložili v izgradnjo tovarne, nato pa je ne bi redno vzdrževali in posodabljali, ampak bi zgolj opazovali, kako vztrajno propada. Resnična in odgovorna odločitev nas spodbuja k vztrajnosti. Jezus pravi: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan« (Mt 10,22).
S tem, ko vztrajamo v dobrem, si pridobivamo krepost vztrajnosti. Krepost so že rimski in grški filozofi imenovali tisto dobro in plemenito dejanje oz. navado, ki jo človek ponavlja in goji skozi vse življenje. In ne kar brez razloga. Takšno prizadevanje je znamenje vere v prihodnje življenje, pa tudi priprava na večnost, na končno srečanje z Bogom. Pred Boga namreč ne bi radi stopili kot neki mehkužci brez lastne hrbtenice, ali kot strešni petelini, ki se obračajo po vetru, ampak kot zmagovalci, ki so bili pripravljeni zaradi obrambe resnice lastnega prepričanja in vrednot prestati tudi kakšno zaušnico s strani tistih, ki v svojem napuhu ustvarjajo splošno družbeno mnenje, prilagojeno v korist majhne elite ljudi in njihovim izprijenim interesom. V slogu te krščanske bojevitosti za obrambo resnice, bomo lahko ob koncu življenja, kakor Pavel, rekli: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7). Amen.
1. 11. 2025
(Raz 7,2-4.9-14; Ps 24; 1 Jn 3,1-3; Mt 5,1-12)
Več kot zmagovalci smo
Nikoli ne bom pozabila fanta, neverujočega nogometaša, ki je sedel z nami in poslušal pogovor o naši veri in na koncu rekel: »Čeprav razumem, vi, kristjani, igrate samo prijateljske tekme. Ker imate: glavno tekmo že dobljeno!« Mislim, da v življenju še ni dobil toliko začudenih pogledov, ker je, ne da bi se zavedal, v nekaj besedah zaobjel bistvo naše vere in nam s tem postavil ogledalo. Njegov enako začudeni pogled je brez besed spraševal naprej: »Kaj je potem narobe z vami?! Zakaj ne živite kot zmagovalci? Zakaj ne igrate prijateljske tekme, ampak se bojujete, kakor da morate vse premagati?«
Danes je praznik vseh tistih, ki so hodili po zemlji, igrali tekme, se bojevali in kljub vsemu uspeli nositi skrivnosten pečat zmage, ljubljenosti in odrešenja. V njihovih življenjih se je čutilo veselje in gotovost v najtežjih življenjskih situacijah. Kakor da bi vedeli, da je vse njihovo življenje le prijateljska tekma, saj jih nobena stvar ni mogla ločiti od Kristusove ljubezni; po zaslugi odločilne tekme – Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja.
Od takrat naprej imamo prost vstop v nebo, od takrat smo brez zaslug oblečeni v belo oblačilo. Poklicani smo, da smo priče Vstalega in ne mrtvega Boga. Od takrat smo poklicani, da igramo prijateljske tekme. Na to nas danes spominjajo vsi znani in manj znani svetniki, tisti, ki jih častimo na oltarjih in tisti naši dragi možje in žene, fantje in dekleta, ki jih častimo na osebnem oltarju srca. Oni so že na cilju in od tam navijajo za nas.
Če se nam pogosto zdi, da je tukajšnje življenje le kupček zamotanih nitk, ki nimajo nobenega pomena, so nebesa jasen pogled na drugo stran gobelina, kjer ni več nejasnosti, zamotanih nitk, ampak vse dobi svojo vrednost in pomen. Prav nitke vsakdanjih dogodkov, ki jih večkrat ne razumemo, tkejo čudovito umetnino. Bog nam po življenju svetnikov omogoča pogled na končno sliko, pokaže nam lepoto, ki se bo v polnosti zasvetila onkraj. Njihovo življenje nam pomaga videti, kako Bog iz najbolj zamotanih nitk zmore ustvariti čudovito in vedno originalno sliko.
V evangeliju beremo, kako Jezus na gori zbere učence in jih uči resnic o Kraljestvu. Govori jim o resnici, ki je sedaj še ne morejo videti, ampak kljub temu obstaja. Govori jim o ubogih, lačnih, žejnih, žalostnih, nenasičenih prav zato, ker so krotki, miroljubni, ker ne sprejemajo krivic, ker so čisti in ne sodelujejo pri umazanem. Govori o preganjanih, o tistih, ki so v očeh sveta poraženi ... In jih predstavi kot mogočne zmagovalce. Govori o neizpolnjenosti, ki bo dobila svoj odgovor. Jezus postavi blagor tam, kjer bi človek preklinjal. Jezus govori o veselju in radosti tam, kjer se zdi, da ni razloga zanj. Vabi nas, da prevzamemo Njegov pogled. Pogled Boga, ki vidi sliko in ne nitk. Ki vidi lepoto, četudi skrito pod oklepi obramb in nepopolnega sveta. Z dejanjem samim kaže na veliko povezanost med tem, kar živimo »tu«, in tem, kar se bo zasvetilo »tam«. Jezus na gori zbere svoje učence. To je prizor, ki je primerljiv podobi iz knjige Razodetja, kjer stojijo množice vseh rodov in jezikov v belih oblačilih okrog Jagnjeta.
To je milost svetosti – v današnjem času bi temu rekli »sedenje na gori«, v katerem moremo v luči veselja videti nebeški Jeruzalem. V tem, kar se zdi bledo, nepomembno in banalno, videti sijaj belega oblačila. V drobnih nitkah življenja videti lepoto končne izpolnjenosti. V tem, kar se zdi le skupek dogodkov, videti čudovito zgodbo odrešenja. To je dar Božjih oči, dar tistih, ki so se pustili usesti na goro k Jezusovim nogam in poslušati.
Star pregovor pravi, da človek postaja podoben temu, kar gleda. Enako apostol Janez piše, da bomo podobni Njemu, ko se prikaže, ker ga bomo gledali, kakršen je. V tem je moč zaznamovanih: da se znajo ustaviti in se zazreti v Boga, Besedo, v Boga, ki čisti oči, vrača pogled, obrača pomen, bledo spreminja v sijoče, drobno in banalno v sveto. To je moč tistih, ki imajo pečat živega Boga. K temu smo poklicani vsak dan: da živimo z Njim, ga spuščamo v svojo igro, misli, vzgibe in namene srca. Da se pustimo blagrovati, obdati z veseljem upanja in se imenovati Božji otroci in pustiti, da nam Oče izkaže svojo ljubezen, ki bi jo spontano izkazovali naprej, da bi spustili v srce Kraljestvo in ga nato širili okrog. Vse bistvo je v »pustiti, dovoliti, dati prostor« in ne »izboriti, dokazati, vzeti«. V tem, kar je Gospod za nas že storil in ne obratno. V tem, da smo že odrešeni in ne, da se moramo dokazovati. V tem je bistvo naše svetosti. Ne, da si jo poskušamo izboriti, ampak da jo sprejmemo in zares zaigramo – kot prijatelji. Amen.
26. 10. 2025
(Sir 35,12-14.16-18; Ps 34; 2 Tim 4,6-8.16-18; Lk 18,9-14)
Bog, bodi milostljiv meni grešniku
Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko" (Lk 18,9). S temi besedami Jezus pričenja nedeljsko učno uro in nam predstavlja dve nasprotni figuri:
- Farizej: Poimenovanje družbenega razreda izhaja iz hebrejske besede 'perušim' pomeni 'ločeni'. Za farizeja velja, da je ločen od posvetnega življenja in usmerjen v zavzeto življenje po veri, dobro pozna Sveto pismo in se strogo drži Postave, lahko bi rekli pravil, ki so določena v Svetem pismu, pa tudi pravil, ki so nastala kot ustno izročilo. O vsem tem so poučevali ljudstvo.
- Cestninar: Med ljudmi so bili znani kot eni največjih grešnikov zaradi dveh stvari: pobirali so davke od svojega ljudstva in jih dajali Rimljanom, ki so v tistem času vladali Izraelu, ob tem pa so radi zaračunali malo več in ta denar vzeli zase.
Na prvi pogled izgleda, kot da se je Jezus zmotil. Moral bi grajati grešnega cestninarja in ne pobožnega farizeja. A ko pozorno preberemo besedilo, vidimo, da se Jezus ni zmotil, ampak nas želi naučiti zelo pomembno lekcijo. Katera je bila največja napaka farizeja? Ta, da se je naučil Sveto pismo in Postavo na pamet, v bistvu pa kljub vsemu znanju ni znal resnično pobožno živeti. Pobožno živeti namreč pomeni živeti 'po Bogu'. In, katera je zapoved, ki je prva med zapovedmi in nam pomaga živeti pobožno? Zapoved ljubezni: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe" (Lk 10,27). Ali je farizej v svoji molitvi pokazal ljubezen do Boga? Ne. Vsa molitev se je vrtela okrog njegovega ega. Čeprav sta prvi dve besedi obetavni, čeprav sta omenjena Bog in hvaležnost, pa je vse skupaj zgolj lepa fasada, v resnici pa farizej ne poveličuje Boga, ampak samega sebe. Ali je farizej pokazal ljubezen do bližnjega? Ne. Celo zaničuje cestninarja kot nič vrednega človeka brez kančka simpatije in zanimanja, zakaj je cestninar pristal takem položaju. Niti vprašal se ni, kaj bi lahko bila njegova zgodba življenja, kaj je vzrok za njegove padce, kaj so njegovi boji? Tako zaprt pred Bogom in sočlovekom zaradi samoobčudovanja je šel domov neopravičen. Ne, ker mu Bog ne bi želel odpustiti, ampak, ker mu farizej ni dal priložnosti za to.
Zato si želimo biti kot cestninar. Seveda ne v njegovih napakah, ampak v odnosu do zapovedi ljubezni. Pri farizeju je zapoved sama sebi namen. Je in se mora izpolnjevati, pa čeprav nihče ne ve, zakaj, in čeprav nima posluha za človeka. A na to ne moremo biti ponosni. Zapoved izpolnjujemo ker ima svoj smisel in namen utemeljen v ljubezni do Boga in sočloveka. Na to pa smo lahko ponosni, ker gre za pot, ki nas vodi k Bogu in odpira dlan za bližnjega. Kje lahko to vidimo pri cestninarju? V kratki molitvi je povedal vse: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" (Lk 18,13). Obrača se k Bogu po pomoč in mu tako daje prostor v svojem življenju; Bog lahko vstopi in ozdravi njegovo dušo. Obenem prizna svojo ranjenost in svojo majhnost. Kljub velikim Božjim darovom in talentom, ki so mu gotovo dani, se zaveda, da ni popoln, zato niti ne pričakuje in ne zahteva popolnosti od drugih. Želi si le, da bi bil slišan in sprejet v tem, kar je, z željo, da postane boljši za svet v katerega je poslan.
To, dragi bratje in sestre, je lepa spodbuda in zahtevna naloga, ki nam je Kristus po svoji besedi izroča današnjo nedeljo. Amen.
19. 10. 2025
(2 Mz 17,8-13; Ps 121; 2 Tim 3,14-4,2; Lk 18,1-8)
Ali je smiselno rojevati otroke v svet kaosa in relativizma?
Ob današnjem praznovanju materinskega dne, bi z vami rad kratko razmislil o vprašanju, ki sem ga kot dilemo slišal iz ust veliko mladih preden so si ustvarili lastno družino; dilema se glasi: "Ali je v ta svet, ki ga zaznamuje relativizem vrednot in kreposti, v svet, ki ga zaznamuje kaos, v svet, v katerem se zdi, da je vse dobro in vse prav, sploh smiselno rojevati otroke? Ali je smiselno sprejeti poklicanost materinstva in očetovstva?"
Takoj postane jasno, da ni dovolj enostavno reči, da je otroke pač potrebno imeti, če si poklican v poročeno življenje. Ne gre namreč zgolj za dedovanje navad prednikov niti ne gre zgolj za golo biologijo in ohranjanje vrste. V materinstvu in očetovstvu se skriva mnogo več kot pa zgolj širjenje potomstva. V tem oziru postane dilema zelo logična. Poglejmo, kako nam pri iskanju odgovora lahko pomagajo odlomki Božje besede.
Najprej drugo pismo apostola Pavla Timóteju: "Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem." Pavel s temi besedami stopi 'in medias res' - kot pravijo stari latinci - k samemu bistvu. Dve povedi izrazita bistvo. Kakor bi hotel reči: "Ne dvomi, drago dekle, ne pomišljaj, dragi fant, sprejmi svojo poklicanost k materinstvu, k očetovstvu. Naj te svet, v katerem živiš, ne prestraši, naj ti ne usadi dvomov, naj te ne prepriča, da se nič ne da spremeniti. Sprejmi otroke kot darove Najvišjega. Vzgajaj jih v duhu evangelija in po svojih najboljših močeh. Kdo bo, če ne ti? Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem."
Kdo od nas bi danes bil tu in živ, če bi se negativnemu razmišljanju udali naši prastarši, naši stari starši, naši starši. Eni zaznamovani z grozotami vojne, drugi z revščino, tretji s terorjem političnih ideologij, četrti z zlorabami. Vsak čas je prinesel svoje križe in težave, zato hvala pogumnim materam in očetom, ki so kljub občasno težkim okoliščinam dali prednost novemu življenju, in s tem dali možnost, da bi nove generacije živele drugače.
Verjamem, da je bila temeljni vir upanja vsem tem vera. Psalmist pravi: "Moja pomoč prihaja od Gospoda." Mojzes v prvem berilu dviguje roke k Bogu v molitvi za zmago Izraela, kakor mi dvigujemo svoje roke in molitve k Bogu v svojih duhovnih bojih. Jezus nas preko evangelija sprašuje: "Mar res mislite, da Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim?" Vsak trud, vsako prizadevanje za dobro, tudi pri rojstvu in vzgoji otrok, rodi dobre sadove, če polagamo svojo vero v Božje roke. V veri, kar pomeni v aktivni povezanosti z Bogom, se rodi upanje, in to upanje je razlog, da lahko v prihodnost, kljub temu, da je zavita v oblake negotovosti, gledamo z jasnim pogledom in v prepričanju, da Božja previdnost v veri zvestih nikoli ne pusti na cedilu.
Hvala torej vsem materam, ki ste s tako vero in požrtvovalnostjo sprejele novo življenje, v upanju, da bi mlade generacije vzgojene v evangeljskih vrednotah imele priložnost graditi drugačno prihodnost. Bog vas žívi, vam voščim ob materinskem dnevu. Amen.