18. 1. 2026
(Iz 49,3.5-6; Ps 40; 1 Kor 1,1-3; Jn 1,29-34)
Glejte, Jagnje Božje
Po koncu adventnega in božičnega časa smo vstopili v liturgično obdobje, ki ga imenujemo čas med letom. Drugo nedeljo v tej dobi obhajamo danes in mati Cerkev nam v svoji modrosti ne dovoli, da bi prehitro pozabili na pomen Jezusovega krsta. Če smo prejšnji teden poslušali Matejevo poročilo, nas danes liturgija vabi, da o istem dogodku razmišljamo skozi oči evangelista Janeza. To je ključnega pomena, saj Jezusove pojavnosti v zgodovini odrešenja ne moremo zares razumeti, če nanj ne pogledamo skozi 'očala' Janeza Krstnika.
Evangelij nam poroča, kako je zadnji prerok stare zaveze stoječ ob bregovih reke Jordan zagledal Jezusa, prihajajočega k njemu, in izrekel besede, ki so postale nepogrešljiv element našega bogoslužja. Vsak dan lahko pri sveti maši slišimo besede: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29).
Ta poved je odločilnega pomena. Da bi dojeli njeno težo, pomislimo na druge velike verske ustanovitelje. Če bi se približal Buda, bi rekli: "Glejte, razsvetljeni," ta, ki nam prinaša sadove svojega razsvetljenja. Če bi prišel Konfucij, bi ga pozdravili kot velikega moralnega učitelja. Če bi prišel Mojzes, bi rekli: "Glejte, zakonodajalec." Če bi prišel Mohamed, bi rekli: "Glejte, angel mu je spregovoril." Toda ko pride Jezus, Janez ne reče "glejte, učitelj", čeprav je Jezus največji izmed učiteljev, ne reče "glejte, zakonodajalec", čeprav je imenitnejši kot Mojzes in je prišel dopolnit postavo, niti ne reče "glejte, čudodelnik", čeprav je delal nepredstavljive čudeže. Preprosto reče: "Glejte, Jagnje Božje." To je tisto, kar je pri Jezusu edinstveno in neprimerljivo z vsemi drugimi.
Da bi razumeli ta naziv v pravi luči, se moramo potopiti v bogoslužni in duhovni svet tistega časa. Janez Krstnik je tako po materi - bila je iz Aronovega rodu - kot po očetu duhovniku izhajal iz duhovniške družine. Znano mu je bilo obredje tempeljskega žrtvovanja. Jeruzalemski tempelj je bil središče judovskega življenja, njegova osrednja dejavnost pa darovanje živali, zlasti jagnjet, kot spravna daritev za grehe. Ko je človek v tempelj prinesel nedolžno žival in je bil njen vrat prerezan, ko je kri odtekla in se njeno življenje izteklo, je to dejanje pomenilo zadostitev za greh. Žival je vstopila kot namestnik, da bi s svojim nedolžnim življenjem grešniku odgnala smrt. Tako je grešen človek svojo krivdo simbolično preložil na žival; kar bi se po pravici moralo zgoditi njemu zaradi greha, se je zgodilo žrtvi, in njegov goltanec je bil obvarovan smrtonosnega reza.
Zdaj mogoče lažje razumemo, da Janez Krstnik s svojo izjavo pove nekaj radikalnega, skoraj bogokletnega, saj se na nek način zoperstavi tempeljski tradiciji, ki jo zapoveduje postava: žrtvovana življenja vseh tisočev jagnjet in drugih v templju darovanih živali niso zares dosegla svojega cilja. Njih življenja so bila vzeta brez pomena, brez moči. Niso mogla dokončno izbrisati greha. A, glejte, Jagnje Božje, ki bo vsemu temu krvavemu početju enkrat za vselej naredilo konec. Darovanje Njegovega življenja nima konkurence, nima nadomestka in je žrtev za vse čase.
Predpodobe Jezusa kot darovanega Jagnjeta prežemajo celotno Sveto pismo. Spomnimo se Abelove daritve v kateri daruje Bogu všečno žrtveno jagnje. Spomnimo se pashalnega jagnjeta, katerega kri je obvarovala življenja Izraelcev v Egiptu. Spomnimo se pretresljivega prizora na gori Morija, ko Izak vpraša Abrahama: "Glej, ogenj in drva, a kje je jagnje za žgalno daritev?" Oče mu strtega srca odgovori s preroškimi besedami: "Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin" (1 Mz 22,7-8). Neverjetno kako lepo se s tem trenutkom povežejo besede Janeza Krstnika, ko pokaže na Jezusa in pravi: "Glejte, to je Jagnje, ki ga je Bog priskrbel."
Jezus na križu tako ni le žrtev rimske nepravičnosti ali tragična figura. Z očmi vere vidimo, da On kot Jagnje Božje nase prevzema tisto, kar bi morali nositi mi. Greh namreč ni nekaj, kar bi lahko preprosto pozabili, odrinili od sebe ali odpustili z razdalje. Človeška neumnost in teža zla skozi zgodovino vse do današnjih dni sta preveliki. Dolg mora biti poravnan. Cena mora biti plačana. Zmaga nad grehom zahteva bližino ljubezni. Zato Jezus stoji na bregovih Jordana 'z ramo ob rami' z grešniki, ki čakajo krst pomiritve. Jezus prostovoljno stopi na to mesto, da nas odkupi iz suženjstva grehu.
To skrivnost nam dokončno razkrije zadnja knjiga Svetega pisma, Razodetje. Ko se postavi vprašanje, kdo je vreden odpreti sedmero pečatov knjige zgodovine in razločiti pomen vsega kar obstaja, je odgovor nadvse razumljiv. Kdo drug kot "Jagnje, ki je stalo kakor zaklano" (Raz 5,6). Jezus, žrtvovano in hkrati zmagoslavno Jagnje. Ljubezen, ki gre do roba in čez, je ključ do razumevanja celotne zgodovine, Svetega pisma in našega življenja. Nadenimo si torej 'očala' Janeza Krstnika in videli bomo, da so bile preroške besede o Jagnjetu že na bregovih Jordana besede v katerih odzvanja zmagoslavje. Amen.
11. 1. 2026
(Iz 42,1-4.6-7; Ps 29; Apd 10,34-38; Mt 3,13-17)
Abba
V današnjem razmišljanju se bomo osredotočili na besede, ki zaključujejo evangeljski odlomek: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje" (Mt 3,17); pozorni bomo torej na odnos oče-sin.
Tisti, ki pišejo življenjepise velikih umetnikov in pesnikov, vedno skušajo odkriti osebo (običajno žensko), ki je bila za umetnika vir navdiha, pogosto je to prikrita muza. Tudi v Jezusovem življenju najdemo skrito ljubezen, ki je bila navdih za vse tisto, kar je storil: to je njegova ljubezen do nebeškega Očeta. On ni klical Oče, ampak Abba, kar pomeni očka, moj oče, dragi oče. To je za Jude popolnoma nov svet, nenavaden način naslavljanja Boga: bolj poln pristnega odnosa in hkrati zelo spoštljiv, zaupen. Ob krstu v Jordanu odkrijemo, da je ta ljubezen vzajemna. Oče razglasi Jezusa za svojega ljubljenega Sina in izrazi vse svoje veselje, ko pošilja nadenj Svetega Duha, ki je njegova poosebljena ljubezen.
Ob pogledu v človekovo srce, odkrijemo, da za veliko večino odraslih in zrelih ljudi uspešen, globok in umirjen odnos z otroki ni nič manj pomemben kot odnos mož-žena. Po drugi strani pa vemo, kako zelo je ta odnos pomemben tudi za sina in hčer in kakšno strašno praznino pušča v njih, če tega ni. Kakor rak običajno napade tako pri moškem kot pri ženski najbolj občutljive organe, tako rušilna moč greha in zla napada najbolj vitalna vozlišča človekovega bivanja. Ni stvari, ki bi bila bolj podvržena zlorabi, izkoriščanju in nasilju, kakor odnos med moškim in žensko; in ni stvari, ki bi bila tako izpostavljena maličenju, kakor odnos med očetom in otrokom. Psihoanaliza si je domišljala, da je v podzavesti slehernega otroka t. i. Ojdipov kompleks, skrivna želja, da bi ubil očeta. Ne da bi se mešali v Freudovo psihoanalizo, si je črna kronika vzela za nalogo, da nam neprenehoma postavlja pred oči strašna dejanja s tega področja. To je tipično satansko delo. Že ime ‘satan’, če ga vzamemo dobesedno, pomeni njega, ki deli, ločuje, razdvaja. On se ne zadovolji s tem, da bi naščuval en socialni razred proti drugemu, niti ne s tem, da bi naščuval en spol proti drugemu, moške proti ženskam in ženske proti moškim. Udariti hoče še globlje: skuša naščuvati očete proti otrokom in otroke proti očetom in pogosto mu to tudi uspe. Tako je onesnažen eden od najčistejših izvirov veselja v človeškem življenju in eden od najpomembnejših dejavnikov uravnovešenosti in zorenja osebnosti. Trpljenje je obojestransko. So očetje, katerih najbolj bridko trpljenje v njihovem življenju predstavlja zavrženost ali celo zaničevanje s strani lastnih otrok, za katere so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. In so otroci, katerih najgloblje in nikoli izrečeno trpljenje je, da so čutili, kako jih očetje ne sprejemajo ali celo zavračajo.
Kaj lahko naredi vera, da bi uničila to satansko delo? Vodi nas k Svetemu Duhu. V naročju Svete Trojice je On ljubezen med Očetom in Sinom. To je njegova osebna značilnost, ki jo prinaša, kamor koli prihaja. Kadar torej med zemeljskega očeta in otroka pride Sveti Duh, se ta odnos lahko prenovi, rodi se nova zavest očetovstva in nova sinovska oz. hčerinska zavest. On nas namreč uči klicati: Abba, očka, moj dragi oče. On lahko spravi in ozdravi vse, ki se jih dotakne. On je Božji balzam, ki ozdravlja globoke dušne rane, prodre tja, kamor nobena psihoanaliza ne more priti. K njemu Cerkev moli: "Ozdravi, kar je ranjeno". Srca številnih očetov in otrok krvavijo in hrepenijo po ozdravljenju.
In kaj je v naši moči? Predvsem moramo verovati. Ponovno odkriti zaupanje v očetovstvo, ki ni samo biološko dejstvo, ampak skrivnost in soudeležba pri samem Božjem očetovstvu. Boga je treba prositi za dar očetovstva, da bi znali biti očetje, tako biološki kot duhovni. Prositi ga za dar Svetega Duha. Potrebno pa se je tudi truditi, da bi posnemali nebeškega Očeta. Sveti Pavel potem, ko je orisal odnos med ženo in možem, takole začrta odnos med očeti in otroki: "Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje" (Kol 3,20-21). Otrokom priporoča pokorščino, in sicer sinovsko, ne pa suženjsko ali vojaško pokorščino. Toda pustimo ob strani dolžnosti otrok. (Imeli bomo druge priložnosti, da bomo spregovorili o njih; sicer pa so današnji očetje včerajšnji otroci in današnji sinovi so jutrišnji očetje, zato to razmišljanje zadeva vse.) Kaj se zahteva od očetov? Da "ne grenijo" otrok; če pogledamo s pozitivnega zornega kota to pomeni, da so z njimi potrpežljivi, razumevajoči, da vsega ne zahtevajo takoj, da znajo počakati, da otroci dozorijo, da znajo opravičevati napake. Da jim ne vzamejo poguma z nenehnim grajanjem ali negativnimi opazkami, ampak raje podpirajo vsak najmanjši napor. Posredovati jim morajo smisel za svobodo, zaščito, zaupanje vase, varnost. Prav tako, kakor dela Bog, ki nam je "zatočišče in moč", on nam je "pomoč v stiskah, vedno navzoča" (Ps 46). Ne bojte se kdaj pa kdaj dobesedno posnemati Boga Očeta in reči svojemu sinu ali hčeri, če to okoliščine nakazujejo, njim osebno ali pred drugimi: Ti si moj ljubljeni sin! Ti si moja ljubljena hči! Nad teboj imam veselje! To pomeni: Ponosen sem nate! Če vse to prihaja v pravem trenutku iz srca, bo ta beseda naredila čudež; na eni in na drugi strani.
Predvsem pa lahko posnemamo nebeškega Očeta v temle: on "pošilja dež pravičnim in krivičnim". Bog bi nas rad boljše kakor smo, vendar nas sprejema in nas ljubi takšne kakršni smo, ljubi nas v upanju, da smo lahko boljši. Tudi mi ne smemo ljubiti le idealnega otroka, tistega, o katerem sanjamo: ki je odličen v šoli, olikan, ki uspeva v vsem… Ljubiti moramo realnega otroka, spoštovati ga moramo zaradi tega, kar je in kar lahko stori. Koliko frustracij lahko rešimo, če mirno sprejemamo Božjo voljo glede otrok, čeprav se seveda trudimo za njihovo čim boljšo vzgojo. Če sklenem, vam želim, dragi očetje, naj bodo vaši otroci danes vaše veselje, jutri vaša opora in v nebesih vaša krona. Amen.
4. 1. 2026
(Sir 24,1-4.8-12; Ps 147; Ef 1,3-6.15-18; Jn 1,1-18)
Nisi naključje
(Pridiga za otroke - Kolonija Córdoba 2026)
Uvod
Dragi otroci, kdo izmed vas rad ustvarja? Kdo od vas rad riše ali pa sestavlja kocke? … In, kaj je potrebno, preden začnete risati sliko ali graditi grad iz kock, kje se ta slika najprej nahaja? Ali samo primemo svinčnik v roke in slepo rišemo po papirju, pa nastane lepa risba? Ali kar brez reda sestavimo kocke in se pred nami pojavi lep izdelek? Ne. Najprej je v tvoji glavi, v tvojih mislih, kajne? Najprej, se v tvojih mislih izoblikuje načrt. Točno veš, kaj želiš narediti, še preden to dejansko obstaja.
1. "V začetku…" (Evangelij po Janezu)
Pa poglejmo, kaj nam danes pravi Božja beseda. V evangeliju nam evangelist Janez pripoveduje: "V začetku je bila Beseda." (Jn 1,1) Sliši se malo zapleteno, kajne. Vprašamo se: Na katerem začetku? Katera beseda? Čeprav se zdi nejasno in zapleteno, je v bistvu precej preprosto. Pomeni, da preden je nastal svet - preden so bile zvezde, morje, živali, ljudje… - je Bog že imel 'načrt'. Na začetku ni bila tema ali zmeda ali kaos. Na začetku je bila Ljubezen. Oče, Sin in Sveti Duh so skupaj ustvarjali svet, kot Sveta Trojica, kot en sam Bog. Vse, kar je lepo na tem svetu, prihaja iz te Božje ljubezni. Lahko bi rekli, da Bog prelepih zamisli ni hotel prihraniti le zase, ampak jih je želel uresničiti v lepoti stvarstva in v ta raj postaviti človeka.
2. Ti nisi naključje (Pismo Efežanom)
Še več pa nam razkrije apostol Pavel. Pove nam nekaj, kar vam bo morda zvenelo neverjetno. Ste vedeli, da si je Bog zamislil tebe in tebe in tebe, skratka vsakega izmed nas, še preden je ustvaril svet? Tako kot imaš ti v glavi sliko, preden jo narišeš, je imel Bog v svojih mislih tebe. Ni se zgodilo po nesreči, da si se rodil. Nisi zgolj naključje. Bog si je rekel: "Želim, da obstaja (ime otroka), in želim, da je moj otrok." Kakšno ljubezen nam je izkazal Bog! Kakšno darilo je namenil vsakemu izmed nas! Da nismo le masa ljudi, da nismo le brezimno eden izmed mnogih, ki hodimo po zemlji. Smo Božji otroci. Bog nas je 'posvojil'. Vsakega izmed nas in brez izjeme. To pomeni, da je Kralj vsega vesolja rekel: "Ti si del moje družine. Jaz bom tvoj Oče in skrbel bom zate." Če to povemo malo bolj pravljično, lahko rečemo, da smo kot pravi princi in princese v Božjem kraljestvu.
3. Sončnica in Sonce
Na žalost pa nekateri ljudje, kljub tako lepemu sporočilu, ki nam ga po Svetem pismu pošilja Bog, še vedno mislijo, da biti Božji otrok, da verovati v Boga, pomeni odpovedati se svoji svobodi ali zapraviti svoje življenje za neumne pravljice o Bogu v nebesih. A v resnici je ravno obratno. Predstavljajmo si sončnico. Kaj ta roža potrebuje, da zraste velika, lepa in močna? … Potrebuje sonce! Če bi sončnici rekli: "Ah, ne glej v sonce, obrni se proč, ker te to omejuje," nikoli ne bi mogla zrasti. Še več, to bi bila velika neumnost. Sončnica je vendar ustvarjena ravno zato, da se obrača k soncu. In ko se obrne k soncu, postane ena najlepših rož, kar jih je.
Mi, Božji otroci, smo kot sončnice. Bog je naše Sonce. Ko se obračamo k Njemu - ko redno molimo, se srečujemo z Njim pri sveti maši, se trudimo za dobra dela - takrat rastemo. Takrat postajamo boljši, bolj veselega obraza, bolj prijaznih besed, bolj pozornega srca. Čim bolj smo Božji, tem bolj smo njegovi pravi otroci.
Zaključek
Torej, vsako jutro, ko se zbudiš, se poglej v ogledalo in si reci: "Bog me je želel imeti na svetu. Nisem naključje, nisem napaka. Sem Božji otrok." Ob tem pa ne pozabi, da to niso le lepe besede, ampak pomenijo tudi odgovornost do Boga, drugih ljudi in stvarstva, ki se odraža v konkretnih dejanjih v vsakdanjem življenju. Amen.
28. 12. 2025
(Sir 3,2-6.12-14; Ps 128; Kol 3,12-21; Mt 2,13-15.19-23)
Družina - učiteljica življenja
Družina: človeška, naravna, tako močna in krhka obenem. Prostor, ki ga je Sin posvetil in povzdignil do višin, ko se je spustil vanj in hotel biti otrok očetu in materi, piti mleko na materinih prsih, in želel, da ga oče uspava. Želel je izkusiti ljubezen in skrb, strahove in skrbi, preganjanje in blagoslov, vse, kar je poznano vsaki tudi najskrivnejši družini tega sveta. Hotel je biti majhen in pokoren svojim staršem. Upal si je rasti in ju presegati, ob tem pa doživeti občutke, ki jih sleherni otrok doživi takrat, ko gre naprej in starši ne razumejo vsega. Zato bo človeška družina, četudi nepopolna, morda razbita, ranjena, udarjena, vedno prostor blagoslova in preganjanj! Vedno. Prostor, kjer se bo Božja milost izlivala v slapovih tistim, ki bodo zanjo odprti in jo bodo znali videti. Zato Bog pravi: "Ne boj se mala čreda," kajti Oče v svoji dobroti pripravlja prostor svoje Navzočnosti prav sredi preganjanj, skrbi in stisk, veselja in radosti sleherne družine. Ta "ne boj se" ima dodaten pomen: četudi bi se vsi valovi nasprotujočih želja in idej zaganjali vanjo, se ne bo podrla in bo obstala, saj je v njej pečat Stvarnikovega blagoslova.
Današnja Božja beseda se v obsežni meri dotika vsega, kar se tiče družinskega življenja, pa tudi življenja v občestvu in skupnostih:
1. Najprej besede modrega Siraha: Gospod je "očeta povzdignil nad otroke in utrdil materi pravico pri sinovih" (Sir 3,2). Starši so tisti, ki lahko s svojimi dejanji in besedami oblikujejo srce otroka, kakor ga ne more nihče drug. Samo oni lahko prodrejo globlje od vseh človeških besed in njihova ljubezen lahko prodre tam, kamor je imel doslej dostop samo Bog. Staršem je zaupana velika odgovornost in Gospod jih s tem postavlja v ekipo svojih najtesnejših in najpomembnejših sodelavcev. Obenem je vsak otrok je poklican, da ob svojem času odraste, prevzame odgovornost in sprejme svobodo, odgovorno svobodo. Vsak mora narediti ta korak, dejanje odraslosti, dejanje, ko v veliki hvaležnosti sprejmemo milosti, prejete od staršev in v veliki ponižnosti odpustimo mnogo napak. Na koncu smo vsi, ne glede na to, kakšne razmere so v domači hiši, poklicani v zdrav odnos do svojih staršev, odnos, v katerem vedno ostajamo odrasli otroci. Otrok se, če ima doma starše v pravem pomenu besede, vedno z veseljem vrača domov in poskrbi za očeta in mater, še posebej v njuni starosti. V teh trenutkih je blagoslov odsotnost krivde ali zagrenjenosti ter navzočnost hvaležnosti in odpuščanja. Šele v hvaležnosti in odpuščanju bomo zmogli naprej prenašati to, kar nas bogati in za seboj pustiti to, kar nas greni. V hvaležnosti bomo mogli videti dobro in upali iti dlje od naših staršev, zavedajoč se, da brez njih ne bi nikoli bili to, kar smo, in tam, kjer smo.
2. Dalje se nam odpira pojem poslušnosti in pokornosti. Vsi smo nekomu poslušni in samo tako lahko dobimo obliko, hrbtenico in smer. V tem nas nagovarja evangeljski opis Jožefove popolne poslušnosti Gospodu. "Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbeži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne povem. [...] Vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt" (Mt 2,13-14). Poslušal je in ni vsiljeval svojega. Vedel je, da potrebuje vodstvo in vedel je, da le Bog najbolje ve, kje je prostor za njegovo mlado družino. Jožef in Marija s svojo poslušnostjo kažeta pot, ki vodi v življenje in ki prinaša življenje tudi vsem ostalim. Sama dobesedno prinašata Kristusa, ki je življenje samo. Prav tako se tudi Jezus po dogodku v Jeruzalemu, kjer ga starša nemočno iščeta, odloči za pot pokorščine, dokler ne pride njegov čas. Prav zaradi tega časa skritosti in poslušnosti Mariji in Jožefu zna ostati pokoren tudi Bogu Očetu, iskati in poslušati njegov glas, ki ga edini lahko oblikuje v Odrešenika, kakršnega potrebuje Oče in ne kakršnega si želijo njegovi učenci nekoč in danes. Ne pusti se ujeti pričakovanjem ljudi, ampak ostaja poslušen Očetu.
3. Na koncu apostol Pavel s svojimi globokimi in izvirnimi besedami, namenjenimi takratnim in današnjim ljudem, preplete pokorščino s svobodo. Njuna vez je ljubezen. Kjerkoli je ljubezen, tam je svoboda in tam je poslušnost drugemu. Bližnjega ne moremo ljubiti, če se ne odpovemo sebi in sprejmemo jezika ljubezni. Ljubezni ni v zahtevi, da vsi ustrezajo mojim načrtom, mojim idejam in mojim pogojem. Tisti, ki ve, da je Božji izvoljenec, se lahko skloni k drugemu. Tisti, ki ve, da mu je odpuščeno, ostaja svoboden tudi v odnosih do drugih, tisti, ki bolj kakor svoje lastne občutke posluša modrost in bogastvo Kristusove besede, ostaja hvaležen in to modrost veselja in hvaležnosti prinaša tudi drugim.
Takrat, ko ljubimo iz umiranja sebi, smo poslušni in v tem postajamo svobodni, se v naših srcih rodi Kristusov mir. Mir ponižnega in krotkega srca, ki vse, dobro in slabo, obrača v ljubečo daritev. Naj bo vsem nam v veliko spodbudo zgled velike ponižnosti svete Družine. Majhnost in veličina Otroka. Izjemna pokorščina Jožefa, pa tudi njegovo zaupanje vase; nikdar ni prejel popolnoma jasnih navodil, tudi on je moral zaupati in se odločiti. Vedel je, da mora v Egipt, ne pa točno kam v Egipt, vedel, da mora nazaj v Izraelovo deželo, ni pa vedel kam. Naj nas opogumlja velika prepuščenost in zaupanje Marije, saj tudi ona ob angelovem oznanjenju ni prejela podrobnih navodil, vendar je zaupala Bogu in njegovemu načrtu. Gospod kliče tudi nas, starše in otroke današnjega časa, da se obrnemo v Njegovo smer. Pušča nam svobodo in od nas želi samo eno, da z njim sodelujemo; z zaupanjem vase in v lastne sposobnosti, ki nam jih je po svoji milosti podaril, da bi Mu lahko služili. Amen.
25. 12. 2025
(Iz 52,7-10; Ps 98; Heb 1,1-6; Jn 1,1-18)
Bog je stopil v naše čevlje
Živel je mož, ki ni mogel verovati, da je Božji Sin postal človek, eden izmed nas. Ni se hotel pretvarjati, zato ni šel z ženo in otroki k polnočnici. Kmalu zatem, ko je njegova družina odšla v cerkev, je začelo snežiti. Šel je k oknu in si dejal: "Če je že Božič, naj bo vsaj bel." Ni trajalo dolgo, ko je zaslišal zamolkel ropot. Temu je sledil drugi in za njim še vrsta drugih. Slišalo se je, kot bi nekdo v okna metal snežene kepe. Odpravil se je ven, da bi videl, kaj se je zgodilo. Našel je jato ptic, ki so žalostno ležale na snegu. Ujela jih je snežna nevihta in ko so v obupu iskale zavetje, so zagledale svetlobo in se zaletavale v okno. "Ne morem pustiti, da bi te drobne ptice zmrznile," si je mislil. "A kako naj jim pomagam?" Spomnil se je na skedenj. "Tu bodo našle toplo zavetje," je pomislil. Ogrnil si je plašč in se skozi sneg odpravil do skednja. Tja je postavil svetilko, a se ptice niso približale. "Hrana jih bo privabila," si je dejal. Iz kruhovih drobtinic je izoblikoval nekakšno potko, ki naj bi ptice vodila do skednja, a te niso šle po njej. Zato jih je poskušal nežno z rokami poditi proti skednju, a se je jata razbežala na vse strani. Naposled je mož dejal: "Tujec sem za te ptice. Imajo me za grozeče bitje. O, ko bi le našel način, da bi se jim približal in bi mi zaupale." Prav v tistem trenutku so zazvonili zvonovi v župnijski cerkvi. Stal je v tišini, ko so zvonovi oznanjali veselo božično novico: "Beseda je meso postala in se naselila med nami" (Jn 1,14). Padel je na kolena v svež sneg in zaihtel: "O, Bog, sedaj razumem, zakaj si moral postati eden izmed nas."
Če želiš resnično razumeti in priti v stik z ljudmi, moraš iti tja, kjer so, izkusiti njihovo življenje. Bog se nam je približal tam, kjer smo. Privzel je našo človeško naravo. Indijanski pregovor pravi: "Ne govori mi, če prej nisi tri leta hodil v mojih mokasinih". Bog je nosil naše 'mokasine' triintrideset let. Zato nas popolnoma razume; bil nam je v vsem enak, razen v grehu. Apostol Janez v evangeliju zapiše: "Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, nam je razložil" (Jn 1,18). Kar vemo o Bogu, vemo zato, ker nam je to povedal učlovečeni Božji Sin. Izkazal se je kot gospodar življenja, kot modrost, usmiljenje in ljubezen sama. Čeprav neskončen, je hotel srečati najprej preprostega človeka, zato se ni rodil na kraljevem dvoru, ampak iz preprostega judovskega dekleta v neki zakotni vasi Betlehem v družbi koz in ovac. Njegova pozornost se je najprej ustavila pri pastirjih, katerih življenje je bilo vse prej kot lahko in brezskrbno, a so bili le oni dovolj odprtega in nenavezanega srca, da so mogli sprejeti njegov blagoslov. Tudi danes bo božična skrivnost človeka le s težavo nagovorila, če je ne bo sprejel kot 'praznik', torej kot dan, ko izpraznimo svoje srce, misli, dušo vsakdanjih zemeljskih skrbi in želja ter namenimo prostor le Bogu in bližnjim.
Dejstvo, da je Božji Sin privzel človeško telo, pa v sebi nosi še eno simbolično vrednost: da svetost ni povezana samo z duhom in nebesi, ampak tudi s telesom in zemljo. S tem nas opozarja na veliko vrednost človekovega truda, da bi se pošteno prebil skozi utečeno vsakdanje življenje (svetost se namreč meri v 'kaosu' realnega življenja). Včasih se mi zdi, da si življenje svetnika predstavljamo zgolj kot zaporedje čudežnih dogodkov in mističnih zamaknjen, pravzaprav pa je svetost skrita v zavzetem izpolnjevanju dolžnosti običajnega dneva, npr. ko mati z ljubeznijo pripravi kosilo za svojo družino, ko oče vestno opravlja svoj poklic, da vzdržuje domače ognjišče, ko otrok po svojih najboljših močeh izpolnjuje dolžnosti, ki mu jih nalaga šola, ko onemogla stara mama priklenjena na posteljo daruje svoje trpljenje in molitve za mlade, da bi zmogli ohraniti vero in prave vrednote … vse te in še mnoge druge, so poti svetosti, ki izpolnjujejo človekovo srce, kažejo njegovo zmožnost ljubiti in ga približujejo Bogu.
Dragi bratje in sestre, želim vam, da bi v teh prazničnih dneh duhovno okrepili svoje duše, v prihajajočem letu pa še bolj zavestno stopili na pot vsakdanje svetosti pri čemer vas bo nedvomno spremljala bližina Boga, če mu boste le znali odstopiti delček svojega srca, kjer si bo pripravil borne jasli. Amen.
24. 12. 2025
(Iz 62,1-5; Ps 89; Apd 13,16-17.22-25; Mt 1,1-25)
Noč obdarovanja
Majhen deček po imenu Mihael je obiskal svojega starega očeta, ko je ta ravno rezljal figure za jaslice. Nekatere od njih so že stale dokončane na mizi. Deček se je usedel k dedku in ga tiho opazoval. Toda, ker je bil utrujen, je čez čas naslonjen na rob mize počasi zaspal. Sanjalo se mu je, kako so vse postave na mizi oživele. Zelo je bil začuden, ko je ugotovil, da se lahko z njimi celo pogovarja. Še več: pastirji, kralji, Marija in Jožef, niso bili več majhni in on sam nič več velik, temveč je hodil sredi med njimi, kakor eden izmed njih. Tako je skupaj z njimi vstopil v betlehemski hlevček. Približal se je jaslim in se zazrl v Božje Dete, Dete pa je pogledalo njega … Nenadoma je Mihaela prevzela čudna tesnoba in solze so mu stopile v oči.
"Zakaj jokaš?" ga je vprašalo Dete Jezus.
"Ker ti nisem ničesar prinesel."
"Jaz pa bi vseeno rad kaj imel od tebe," je nadaljeval pogovor otrok v jaslih.
Deček je zardel od veselja. "Vse, prav vse, kar imam, ti podarim," je jecljal …
"Tri stvari bi rad od tebe," reče Jezus.
"Moj novi plašč," mu skoči v besedo deček, "mojo malo lokomotivo, mojo knjigo - tisto z mnogimi slikami?"
"Ne," odvrne Dete Jezus, "vsega tega ne potrebujem. Nisem prišel zato na svet. Od tebe želim nekaj drugega."
"Kaj torej?" ga vpraša deček radovedno.
"Podari mi tvojo zadnjo šolsko nalogo," odgovori Jezus tiho, da ga nihče drug ne bi slišal.
Tedaj se Mihael prestraši. "Jezus," je zastokal ves v zadregi … Čisto k jaslim se je sklonil in zašepetal: "Tam je vendar učitelj napisal nezadostno oceno."
"Saj, ravno zato hočem imeti to nalogo."
"Toda zakaj?"
"Mihael, vedno mi prinesi vse tisto, kjer spodaj piše: nezadostno. Mi lahko to obljubiš?"
"Zelo rad," mu odvrne deček.
"Toda od tebe hočem še drugo darilo."
Deček ga je ves nemočen gledal, Otrok pa je nadaljeval: "Tvoj lonček za mleko."
"Toda tega sem vendar danes razbil!"
"Vedno mi prinesi vse to, kar si v življenju razbil in polomil, da bom lahko spet zacelil. Mi lahko daš tudi to?"
"To je težko … Mi boš pomagal pri tem?"
Jezus mu prikima in se mu nasmehne: "Še tretja želja, Mihael! Sedaj mi prinesi še odgovor, ki si ga dal mami, ko te je vprašala, kako se je lonček za mleko razbil."
Zdaj je deček nasloni čelo na rob jasli in bridko zajokal: "Rekel sem …," je hlipajoč izdavil, "… mami sem rekel, da se je lonček prevrnil, toda …, toda v resnici … sem ga v jezi nalašč zabrisal po tleh."
"Mihael, vedno mi prinesi tudi vse tvoje laži, tvoje kljubovanje, vse hudo, ki si ga storil … Če mi boš vse to dal, ti bom pomagal. Sprejel te bom v tvoji slabosti, ti vedno znova odpustil in ti pokazal pravo pot. Dovoliš, da ti to podarim?"
In deček je poslušal, gledal in strmel …
Tudi mi strmimo nad božično skrivnostjo, nad nedoumljivostjo rojstva Boga v telesu človeka. Odrešenik je rojen. Njegovo rojstvo zbuja veselje in upanje. Vsak Božič nas vključuje v brazdo odrešenja, pošilja in vabi na pot luči, dobrote in poštenja, daje novih moči za duhovne vzpone in za vztrajno kljubovanje silam teme v nas samih in okrog nas.
Luč svete noči hoče razsvetliti mojo, tvojo in našo noč, hoče prebuditi zaupanje in hvaležnost. Naša osebna stiska se sicer na zunaj ne bo spremenila, toda eno je gotovo: zavest, da v stiski nisi sam, da imaš nekoga, ki mu lahko zaupaš, je velikanska opora, da ne obupaš. In božična noč nam prinaša enkratnega prijatelja, življenjskega spremljevalca in dobrotnika. Zato se ne bojmo in ne klonimo v še tolikšni preizkušnji!
"Danes se vam je rodil Odrešenik" (Lk 2,11). To veselo in odrešujoče oznanilo naj nam vliva poguma in moči ter nas spodbuja k zvesti hoji v Božji svetlobi. Božična noč je prečudovit Božji dar. Naš pisatelj Ivan Pregelj jo je takole opisal: "To je noč neizmerne lepote. Kolikor je src po slovenski domovini, toliko pesmi se ti je pelo; kolikor je rosnega biserja na pomladni trati, toliko solza nebeškega veselja je prejokalo to noč ljudstvo pod Triglavom. V teh dremotnih večernih urah so pozabljene skrbi in bridkosti. En večer odtehta breme leta in let, kapljica nebeške usmiljenosti pogasi strahove jeze in madeže preteklosti. Vsa zemlja je Betlehem, vsi ljudje smo otroci. O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega Božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Novorojenega, Večnoživega - kaj bi počeli brez Boga." Res, le kaj bi brez Boga, brez njegove vsepresegajoče dobrote in ljubezni, ki se nocoj očetovsko sklanja k nam in nas kliče, da se podamo na pot življenja opremljeni s to veselo novico. Amen.
21. 12. 2025
(Iz 7,10-14; Ps 24; Rim 1,1-7; Mt 1,18-24)
Bog je 'mož beseda'
Osrednja misel današnjih odlomkov iz Svetega pisma je zvestoba Boga prerokbam, ki jih je dal tekom zgodovine Izraelskega ljudstva. V drugem berilu apostol Pavel to misel povzame s trditvijo, da je Jezusov prihod “Bog napovedal po svojih prerokih v svetih spisih” (Rim 1,2). Bog se tako kaže kot ‘mož beseda’, saj je izpolnil tisto, kar je obljubil.
V prvem berilu srečamo brezbožnega in vase zagledanega kralja Aháza, ki je zavrnil Božjo pomoč, misleč da zmore vse sam. Vendar pa Bog ni hotel prikrajšati vdanega mu izraelskega ljudstva za svojo milost zaradi sebičnega neumneža kot je bil vladar Aház. Zato mu je po preroku Izaiju obljubil Davidovega potomca, ki bo vreden svojega imena: “Glej, devica bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel” (Iz 7,14). Da se je ta prerokba uresničila, je moralo človeštvo počakati nekako sedemsto let. Nato pa sta na prizorišče zgodovine stopila Marija in Jožef, mlada zaročenca iz mesta Nazaret. Njun odnos je bil že v začetku postavljen na preizkušnjo.
Evangelist Matej namreč poroča, da je Marija po delovanju Svetega Duha spočela še preden sta z Jožefom zaživela skupno življenje. Če ob tem podatku odstranimo vso sladkost in čarobnost ‘božične pravljice’ ter nanj pogledamo z bolj vsakdanjimi očmi, nam hitro postane jasno, da je Jožefu ob tem, ko mu je Marija predstavila svoje stanje, verjetno močno narasel krvni tlak. Predstavljajte si, da vam dekle tik pred poroko zaupa, da je kar na lepem noseča in povrhu vsega še od Svetega Duha … najbrž ne bi ravno skakali od veselja, ampak prej vihali rokave, da obračunate s skrivnostnim ‘obiskovalcem’ vaše izvoljenke. Jožef se je tako ob misli, da ga je Marija prevarala, znašel v veliki stiski. Dilema namreč ni bila samo v tem, ali bo njuna zveza obstala ali ne, pod vprašajem je bilo Marijino življenje. Po postavi je bila zaroka pravno dejanje, nekakšna predporočna pogodba. Izvršili so jo tako, da je ženin zaročenkinemu očetu izplačal odkupnino za bodočo nevesto. S tem je bila zaročenka pravno zavezana ženinu, in če mu je bila v tem času nezvesta, jo je po Mojzesovi postavi zadela smrtna kazen.
Vendar pa Jožef ni spadal v vrste pismoukov ali farizejev, da bi se oklepal določil postave kakor ‘pijanec plota’. Bil je moder mož, ki je ljubezen in zdravo pamet postavljal pred postavo. Imel je srce na pravem mestu ter posluh za Božjo voljo. Čeprav je bil nedvomno v dilemi, ni prezrl angelove potrditve, da v Marijinem telesu res bije srce Božjega Sina. S tem, da je Marijo vzel k sebi za svojo ženo, je bila izpolnjena prerokba, da bo Kristus rojen iz device, ter da bo Davidovega rodu. Rod se je namreč dedoval po očetu, Jožefov rodovnik pa je segal vse do kralja Davida. Čeprav ni bil Jezusov biološki oče, mu je dal kraljeve korenine izraelskega ljudstva. Kakor se Marija s svojim popolnim sprejemanjem Božje volje izkaže za Gospodovo služabnico, tako je pravični Jožef resnični Gospodov služabnik, ker poslanstvo, ki mu je bilo zaupano, sprejme za svoje. Nikoli nista bila dva človeka tako složna pred Jezusom, nikoli nista imela dva človeka tako velike odgovornosti in nikoli je nista dva človeka živela v tako popolnem združenju z Bogom.
Dragi bratje in sestre, sveti Jožef nam danes daje zgled preudarnega srca in pravičnega odgovora na preizkušnjo Božje volje. S tem nas postavlja pred izziv, da bi bili tudi sami pripravljeni sprejeti pot hoje za Kristusom. Ta nikakor ni in ne bo vedno lahka, predvsem pa ne v skladu z našimi trenutnimi željami in predstavami o življenju. A ko dopustimo, da Bog postane vodilni člen pri našem življenjskem poslanstvu, takrat tudi sami izkusimo, kaj resnično pomeni njegovo ime ‘Emanuel’, da je Bog z nami, da je Bog pozornosti in zvestega spremstva. Amen.
14. 12. 2025
(Iz 35,1-6a.10; Ps 146; Jak 5,7-10; Mt 11,2-11)
»Ali si [res] ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?«
Janez Krstnik, največji izmed prerokov, ki je bil poslan, da pripravi Gospodu pot, da oznani krst pokore, da pričuje zanj, kateremu, kot sam pravi, ni vreden nositi niti sandale (Mt 3,11), ta Janez Krstnik, ki so ga z navdušenjem ali jezo v srcu poslušale množice Judov, se sedaj znajde v temni samoti ječe, kjer je moč občutiti le hlad kamnitih sten celice in srečati katero izmed zablodelih podgan. Janez Krstnik se je znašel v temi vere. Prej prepričan v nezmotljivost svojega oznanila, v izgrajene predstave o revoluciji, ki jo bo prinesel bodoči Mesija, se sedaj znajde v dvomu, v katerem Jezusa sprašuje: »Ali si [res] ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3).
Dragi bratje in sestre, se tudi vi kdaj znajdete v ječi dvoma? Se tudi vam kdaj zamaje vera, da je mož, ki je pred dva tisoč leti pustil neizbrisen pečat, res Božji Sin in Mesija? Ali res živi med nami, nas spremlja na poti življenja, nam pomaga in skrivnostno svetuje; ali je res On naš Odrešenik, ali pa je Božič le lepa pravljica za lahko noč in bi morali čakati drugega? … To niso filozofsko-imaginarna vprašanja, ampak moja, mogoče tudi tvoja občasna noč vere. Kot duhovnik se včasih sprašujem: kje si Gospod, ko v tvojem imenu sedim v spovednici in ne vem, kaj naj rečem v spodbudo in Tvoji Cerkvi v bran? Kje si Gospod z razsvetljenjem Svetega Duha, ko premišljujem Božjo besedo in ure ždim pred zaslonom računalnika brez navdiha za nedeljsko pridigo? Kje si Gospod, ko se mi zdi, da je moje naprezanje v veroučni učilnici samo sebi namen? Kje si Gospod, ko imam občutek, da nas je vedno manj, ki sploh verjamemo, da si? … To so moji dvomi ječe Janeza Krstnika in verjamem, da ima tudi vsak izmed vas svoje dvome.
Da smo kdaj pa kdaj v dvomu, je normalno. Ne bi bilo pa normalno, če ne bi želeli dvomov razrešiti. Dvom je namreč že po svoji naravi nagnjen k temu, da zahteva odgovor. Če me vprašate, kje iščem in tudi najdem odgovor, vam preprosto povem: pri tistem, v katerega dvomim. Končno namreč človek spozna, da ni problem v Jezus, ki sem ga postavil pod vprašaj, ampak v meni in v načinu, kako sem ga iskal. Težko je sprejeti, da Bog vidi dlje in dela drugače kot si zamislim. Da vedno ne morem dobiti tistega, kar si želim, ker Bog ve, da ni dobro zame, da imam. Vedno se ne more življenje odviti tako, kot si ga sam zamišljam, ker Bog ve, da je druga pot v celoti življenja zame boljša. Kako to vem? Ko se ozrem v preteklost in premislim zaporedje dogodkov, ima vsaka odločitev in vsak dogodek znamenje Božje previdnosti, pa čeprav mi je bilo lahko v tistem trenutku skrajno neprijetno. Ko si vzamem čas zanj, pa čeprav v zaspani jutranji molitvi brevirja ali v prebiranju jagod rožnega venca med divjo vožnjo proti Ljubljani, je On z menoj. Ko med mašo povzdigujem posvečeno Hostijo in kelih z Rešnjo Krvjo, globoko v sebi vem, da je tam. Pa ne le zato, ker je v tem utemeljena naša vera in bi bilo moje duhovništvo v nasprotnem primeru ena velika neumnost, enostavno vem, da je.
Dvom torej ni problem Jezusa, ampak moje spraševanje vesti, če sem v vsakdanjem »direndaju« pripravljen na trenutek tišine. Najlažje je kričati: »Kje si, Gospod?«, težje pa je prisluhniti življenju. Vem, da je tempo neusmiljen, ampak tudi naša duša je lačna in sprašujem se, če ji namenimo vsaj tiste trenutke sprostitve, ki so nam ponujeni. Na primer, ta sveta maša …; ali sem prisluhnil Božji besedi? Ali sem v njej odkril spodbudo preroka Izaija, ali sem opazil, da nam prerok ponuja odgovor na tisti dvom, ki smo si ga skupaj z Janezom Krstnikom v začetku zastavili? Pravi: »Okrepite onemogle roke, utrdite klecava kolena! Recite njim, ki so obupanega srca: ›Močni bodite. Nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! […] On sam pride in vas reši.‹ Tedaj spregledajo slepim oči in gluhim se odpró ušesa. Tedaj bo hromec skakal kakor jelen in jezik nemega bo vriskal« (Iz 35,3-6). Jezus pa odgovarja: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se blagovest oznanja (Mt 11,4-6). Odgovor je torej na dlani; prerokba preroka Izaija je izpolnjena. Jaz pa sem tisti, ki se moram odločiti o tem, kar sem slišal. Jezus mi vere ne vsiljuje, ampak jo postavlja v položaj, ko se je treba odločiti. Za Janeza Krstnika, ki ga mučijo dvomi, je Jezusova beseda povabilo, naj mu zaupa, naj premaga krizo, naj veruje. Vendar je dejanje vere, ki je tudi Božji dar, vedno tudi odločitev človeka, ki je pred Bogom popolnoma svoboden. Amen.
7. 12. 2025
(Iz 11,1-10; Ps 72; Rim 15,4-9; Mt 3,1-12)
Srce - zibelka miru
Prisluhnimo še enkrat besedam, ki so vse, razen enega dela, ki nas poveže s prejšnjo nedeljo, vzete iz beril današnje nedelje: »Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levček se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in komaj odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. Ne bodo delali škode, ničesar ne bodo uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja. […] Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 11,6-9; 2,4). »V njegovih dneh bo obilje miru« (Ps 72,7). Prerok Izaija v tem zapisu v prispodobi povzame hrepenenje človeškega bitja v vsakem času, hrepenenje po svetu mirnega sobivanja.
Če te besede povežemo s podobami vojne, ki smo jih vajeni imeti pred očmi iz dnevnih poročil, nam zvenijo kot neke vrste grenka ironija, kot nek neuresničljiv pravljični svet. Kakšen mir vendar? Mesija je prišel, toda kje je »obilje« miru? Saj svet še kar naprej s presunljivo doslednostjo preplavljajo vojne vseh vrst. Charles Peguy nam v eni svojih pesmi predstavi Ivano Orleansko, ki je v času stoletne vojne med Francijo in Anglijo, potem ko je zmolila Očenaš, takole grenko komentirala: »Oče naš, ki si v nebesih, kako daleč od prihoda je tvoje kraljestvo! Kako daleč od uresničitve je tvoja volja! Kako daleč smo od tega, da bi imeli naš vsakdanji kruh!«; in mi bomo dodali: »Kako daleč je obilje tvojega miru!«. Mesija je prišel, a meči niso bili prekovani v lemeže, ne sulice v srpe. Še več: meči so bili spremenjeni v mitraljeze, ne pa v lemeže; sulice so bile spremenjene v rakete, ne pa v srpe. To je eden od razlogov, zakaj judovsko ljudstvo ne veruje, da bi bil Jezus Mesija: ker ne vidi uresničenja mesijanskih prerokb, ki si jih oni razlagajo dobesedno, še posebej prerokbo o miru.
Pa prerokbe resnično niso dosegle uresničitve? Izhajajmo iz evangelija. Ko se Jezus rodi, angeli pojejo: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji«. V teh besedah ni izražena želja po miru, ampak dejstvo, da je mir že prišel na zemljo. Jezus sam pravi: »Svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Torej obstaja nek drugačen mir, kot si ga človek v prvi vrsti predstavlja. Mir, ki se ne izčrpa v preprosti odsotnosti vojne ali v ravnotežju nasprotnih si strani. Mir je predvsem harmonija, polnost, gotovost življenja, urejenost odnosov med nami in Bogom, med nami in bližnjim, med enim in drugim družbenim razredom, med razumom in nagoni, ki zaznamujejo človeka. Mir je »sad Duha«. Mir je Kristus sam (prim. Ef 2,14). Mir je vsota vseh dobrin, po katerih vsak človek, pa naj bo veren ali neveren, hrepeni. Če bi vprašali ljudi, kaj v življenju predvsem iščejo, sem prepričan, da bi mnogi odgovorili: »Mir!« (oz. odsotnost vsega, kar nam mir skali).
Le-tega nam Jezus sam že ponuja, vendar ne kakor ga daje ta svet, kjer je mir le stranski produkt zaključka vojne in nasilja, ki ne glede na množico izgubljenih nedolžnih življenj služita egoističnim namenom političnih in gospodarskih elit. Jezus nam je priskrbel drugačen mir, drugačno zmago. »Na križu je v svojem telesu ubil sovraštvo« (prim. Ef 2,16). Ubil je sovraštvo, ne sovražnika, ubil ga je v sebi, ne v drugih, na svoj račun, ne na račun drugih. Jezus je na križu »zmagovalec, ker je žrtev« (victor quia victima). Zahvaljujoč njemu, je zares »obilje« miru, in mnogi so izkusili in še vedno izkušajo »Božji mir, ki presega vsak um« (Flp 4,7). Izaijeva prerokba se je torej uresničila, toda na višji, duhovni in univerzalni ravni. Ne le v prid enemu samemu narodu, ampak vsem narodom. Jezusov mir je mir, ki ga svet ne more dati in ga zato tudi ne more vzeti.
Toda čemu služi tak mir, če na svetu ne ukine vojne? Kako je vendar Bog dober, ko pa dopušča táko trpljenje nedolžnih ljudi? Rekli boste: Mir je ali »politika« ali pa ga ni. Vendar pa vera odpira tretjo možnost: notranji mir srca. Ta je edini, ki lahko pospešuje tudi zunanji mir. Je celo njegov pogoj in njegova korenina. »Od kod med vami boji in od kod prepiri?«, sprašuje sveti Jakob. »Ali ne od tod: iz naslad, ki se vojskujejo v delih vašega telesa?« (Jak 4,1). Če dobro pomislimo, se vse vojne rodijo v človekovem srcu, pogosto v srcih povsem določenih ljudi. Tu so resnična »žarišča vojn«. Milijarde umazanih kapljic vode ne bodo nikoli ustvarile čistega oceana; tako milijarde ljudi, ki nimajo miru v srcu, ne bodo nikoli ustvarili človeštva, ki bi živelo v miru. O usodi miru se odloča v človekovem srcu, torej mnogo pred politiko.
Kljub vsemu pa si ne delamo utvar. Popoln tako notranji kot zunanji mir je končni cilj: nastopil bo šele, ko bodo nastopila »nova nebesa in nova zemlja, v katerih biva pravičnost« (2 Pt 3,13). Medtem pa je resnični recept za mir vsebovan v besedah, ki jih beremo najprej v današnjem berilu in dalje v evangeliju: »Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli. […] Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas.« (Rim 15,5.7) »Spreobrnite se. […] Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.« (Mt 3,2.8) Mir dosežemo z »vedno novimi zmagami«, kot je rekel rimski cesar Avgust, toda zmagami nad samim seboj, ne nad drugimi. Mir nima iste logike kot vojna. Ustvarja se po majhnih korakih. Jaz sam ne morem prinesti miru v tisti del sveta, kjer je trenutno vojna, lahko pa ga ustvarjam v mojem domu, med menoj in mojim bratom duhovnikom, skupaj ga lahko ustvarjamo med nami v naši skupnosti, ti ga lahko ustvarjaš med seboj in tvojo ženo oz. možem, med seboj in tvojimi otroki, med seboj in tvojimi sodelavci, … Kakšno pravico imam, da se jezim, ko vidim, kaj se dogaja v nekaterih deželah, ki so v vojni, ko pa se v moji hiši obnašam kakor oni. Kaj so prepiri drugega, če ne male domače »državljanske vojne«?
Jezus je rekel: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi«. Zakaj ne bi začeli mi spreminjati meče v lemeže in sulice v srpe? To pomeni spreminjati trde in ostre besede v besede razumevanja in odpuščanja; grozeče stisnjene pesti v roke, ki segajo v pozdrav ali v objem sprave? Od mene, od vsakega od nas je odvisno, če se bo že ta dan vsaj malo začela uresničevati tista prerokba, ki smo jo slišali: »V njegovih dneh bo obilje miru« (Ps 72,7). Sklenimo razmišljanje z molitvijo svetega Frančiška: »Gospod, naredi iz mene orodje svojega miru, da bom tja, kjer je sovraštvo, prinašal ljubezen, kjer vlada krivica, duha odpuščanja, kjer vlada nesloga, edinost«. Amen.
30. 11. 2025
(Iz 2,1-5; Ps 122; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44)
Advent ali kako narediti korak bliže k Jezusu
Zadnja leta se ob obiskovanju raznih nakupovalnih centrov ne morem načuditi vztrajnemu naraščanju “pobožnosti” trgovcev. Namreč vsako leto prej okrasijo svoje trgovine z jelkami, lučkami in kičastimi okraski. Nagrobnike, prvonovembrske ikebane in “Halloween” dekoracije brez predaha nemudoma zamenjajo čokoladni Miklavži, parkeljni, jelenčki in ostala božična navlaka. Ne rečem, da ne razumem njihovega hrepenenja po še večjem zaslužku; ne rečem, da ne razumem tega psihološkega koncepta zlorabe človekove duše, ko s prazničnim okraševanjem trgovin povzročajo oglašanje izmišljene notranje potrebe po mrzličnem nakupovanju daril. Vse to je v ekonomskem smislu še kako logično, v smislu celostnega napredovanja človeškega bitja pa je popolnoma zgrešeno.
Sodobni človek je že pred časom postal prava nakupovalna molzna krava in oglaševalska ovca. Pristal je na laž, da mu more materialni svet zagotoviti srečo, zarisati trajen nasmeh na obraz in zapolniti duševno in duhovno praznino. Sprejel je, da je dovolj razmišljati samo, kaj bo danes, jutri in pojutrišnjem pa niti nista pomembna. Da ne govorimo o misli na večnost, na Boga, na presežno, ki sploh ne pridejo na vrsto. Tako je človek odrinil na obrobje zavednega čar adventnega pričakovanja, čar svetosti tišine in poglabljanja vase. Raje se je odločil za “veseli december”, ki pa ne seže dlje od osladnih zimzelenih božičnih popevk, kuhanega vina in “leskovačkih” čevapčičev. Pod lažno propagando družinske sreče in nasmejanih obrazov oglasi človeka prepričujejo, da pravo božično vzdušje pričara samo košata jelka z dvema kilometroma okrasnih lučk ter vprega jelenov s skozi dimnik plezajočim starim dedcem z ogromno zadnjico in rdečo pižamo, ki mu pravimo Božiček… A to ni pričakovanje Odrešenika, ampak uspavanost ob mantri sodobnega potrošništva, da je ob minimalnem naporu za vse poskrbljeno v najbližjem nakupovalnem centru. Vse kar moramo storiti je le to, da k POS terminalu prislonimo svojo bančno kartico.
Advent pa z vsemi spremljajočimi simboli in globoko duhovno vsebino prinaša ravno nasprotno: aktivno pričakovanje z mislijo, ki seže v daljavo, tja proti večnosti. O tem pričuje že samo bogoslužje. Prvo, kar opazi človekovo oko je, da zeleno liturgično barvo zamenja vijolična. Ta je znamenje umiritve, tišine, odmika, premišljevanja in ocenjevanja stanja lastnega življenja v oziru na dolgoročni cilj, ki bi ga radi dosegli. V tem oziru je tudi Božja beseda zelo pomenljiva. Tako prerok Izaija kot apostol Pavel v Pismu Rimljanom uporabljata enak simbol. Govorita o dnevu, svetlobi, luči, ki nas prebudi iz zaspanosti vsakodnevne rutine življenja, iz objema lažnih potreb, iz nezdravih navad. O Luči - Svetem Duhu - ki nam pomaga razločevati, katere stvari v življenju so res pomembne in se je zanje vredno boriti. Medtem ko se bliža praznik Jezusovega rojstva, se sprašujemo: Kaj lahko še naredim za svoje življenje? Kaj lahko spremenim? Kako lahko k temu svetu doprinesem malenkost dobrega? V čem se lahko poboljšam? Vsa ta vprašanja pomenijo, kakor pravi sveti Pavel, obleči se v Gospoda Jezusa Kristusa, to pomeni slediti njegovemu načinu razmišljanja.
Močan simbol je tudi adventni venček. S svojo okroglo obliko in zimzeleno barvo nas spominja, da smo ustvarjeni za večno življenje. Kakor krog nima ne začetka ne konca, tako je tudi Bog večen in naša duša z njim; kakor je venček odet v zelene vejice, ki so simbol svežine življenja, tako tudi mi pričakujemo večno bivanje v nebesih. In tega ne bomo dočakali kar tako s sedenjem v udobnem naslonjaču. Jezusove besede v evangeliju so zelo neposredne: “Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!” (Mt 24,40-42). Odločiti se biti buden, biti pripravljen. Kako si vojska lahko pomaga z zavaljenim in v kavč pogreznjenim rezervistom? Ne more si. Vojak, pa čeprav zgolj v rezervni sestavi vojske, mora biti ves čas telesno, duševno in duhovno pripravljen, da v kateremkoli trenutku, ko je pozvan na boj za zaščito domovine, to stori v polnosti. Tako tudi kristjan ne more biti pripravljen na Gospodov nenadni prihod, če se vda duhovni in intelektualni lenobi.
Končno se, dragi bratje in sestre, zavedam, da je adventne ideale osebne in družinske molitve ter poglobljenega razmisleka o lastnem življenju zavoljo krute rutine vsakdana težje uresničevati. Današnji ritem življenja pač zahteva svoj davek. Šolske in obšolske dejavnosti, službene obveznosti, družina, vzgoja, skrbi in strahovi, tisoč in ena stvar, ki nas neusmiljeno mlatijo iz dneva v dan. To je realnost. Vendar pa se je ob tem potrebno vprašati, koliko pa smo mi pripravljeni prav tako neusmiljeno vrniti udarec in v ta svet sivine vnesti barve življenja; živeti v smeri teh idealov, ki jih resda verjetno ne bomo dosegli v polnosti, pa vendar se nam bo vsak mali korak vztrajnega boja, v to sem prepričan, bogato obrestoval vsaj v nekem notranjem veselju in zadovoljstvu, prav gotovo pa bo odseval tudi v naših medosebnih odnosih. Ob tem ne pozabimo, da v boju nismo sami. Imamo drug drugega in imamo Boga, ki je zvest in nam daje svojo milost v Jezusu Kristusu. Amen.
23. 11. 2025
(2 Sam 5,1-3; Ps 122; Kol 1,12-20; Lk 23,35-43)
Kristus, kraljuj!
S praznikom Kristusa Kralja vesoljstva končujemo cerkveno ali bogoslužno leto. V vsakem cerkvenem letu se pred nami ponavzoči celotna zgodovina odrešenja od začetkov stvarjenja in pričakovanja Odrešenika prek njegovega rojstva, njegove smrti in vstajenja do dovršitve časov ob koncu sveta, ko se bo Kristus razodel kot Gospod vseh narodov in kralj vesoljstva. Današnji praznik nam kliče v zavest tolikokrat pozabljeno, a vendar temeljno resnico, da je pravi Gospodar vesoljstva Bog; on je stvarnik in vzdrževalec vsega, kar je in kar živi, torej tudi človeka. In človeka še prav posebej, saj mu je podaril iskro svojega nesmrtnega duha in mu ustvaril srce, ki hrepeni po njegovi ljubezni in se le v njem zares umiri.
Kristjani ne verujemo v neko nedostopno božanstvo, ki ga človek išče, a ga ne more najti. Verujemo v Boga, ki je zaradi nas postal človek, da bi našo človeško usodo nerazdružno povezal s seboj in nekoč vse pritegnil k sebi. Zaradi nas je trpel in umrl na križu, da bi nas tako popeljal v življenje in srečo. "Prvorojenec vsega stvarstva" se je iz ljubezni do nas ponižal, postal služabnik vseh, zavržen in zaničevan; samega sebe je izničil v popolni predanosti Očetu in skrajni službi ljudem. S tem pa nas je, po apostolovi besedi, "usposobil za delež svetih v svetlobi" (Kol 1,12-20). Najbolj tragično v današnjem evangeliju tako ni Kristusovo trpljenje - njegove muke, ko je bil pribit na križ in bil zaničevan s strani podivjane množice, ampak človekovo zavračanje njegove ljubezni. Množica enostavno ni mogla razumeti, da bi križ mogel biti prestol Boga, pot odrešenja in izkazovanja ljubezni do človeka. Kateri kralj pa se še poniža pred množico. Kateri kralj pa ne izkorišča svojih podložnikov. Kateri kralj pa ne živi ob polnih skrinjah zlata oblečen v svilo in brokat… Jezusov prestol pa je križ, njegova krona trnje in obleka od bičanja razorana koža. Kdor ima odprto srce, kakor desni razbojnik, ki je za vso to navidezno bedo spregledal Božje veličastvo, in kakor on poklekne pred tega kralja, bo deležen enakih besed: "Še danes boš z menoj v raju" (Lk 23,43).
Danes je pred našimi očmi predvsem njegov drugi prihod. Prvič je prišel v svoji človeški, nam enaki podobi, drugič se bo prikazal v vsem svojem veličastju in slavi, kot vesoljni kralj, kot gospodar brezmejnega in neminljivega Božjega kraljestva. Pokazal se bo torej v svoji pravi, resnični podobi. Pred nami bo razkril svoj obraz. Razodel se bo tak, kakršen dejansko je: neizprosna Resnica in nedoumljiva Ljubezen, ki dokončno odgovori na eno temeljnih dilem človeka, na vprašanje zadoščevanja za storjene krivice. V mnogih tisočletjih življenja na zemlji se je namreč človek uspel prilagoditi marsikaterim življenjskim izzivom. Na eno stvar pa se ni nikoli privadil: na krivico. Še naprej jo čuti kot nekaj neznosnega. Upiramo se misli, da bi tisti, ki širijo zlo, nasilje ostali nekaznovani in bili kot nekakšni zmagovalci. Prav na to žejo po pravičnosti bo odgovorila sodba.
Brez vere v vesoljno sodbo bi bil ves svet in vsa zgodovina nerazumljiva, pohujšljiva. Obiskovalci, ki pridejo na Trg svetega Petra v Rimu in se zagledajo v Berninijeve kolonade, dobijo najprej vtis precejšnje zmede. Stebri, razvrščeni v štirih vrstah, ki obdajajo trg, se zdijo "razmetani". Vendar vemo, da je nekje na tlaku s krogom označena točka, na katero se je potrebno postaviti in slika se hipoma popolnoma spremeni. Prikaže se čudovita skladnost: štiri vrste stebrov so kakor ena sama vrsta. Čudež perspektive. To je podoba tistega, kar se dogaja na mnogo večjem trgu, ki je svet. V njem se nam zdi vse zmedeno, nesmiselno, prej posledica muhavosti naključja kot pa Božje previdnosti. Treba se je postaviti na pravo točko, da se ne bi izgubili in bi tako lahko za vsem videli določen red; ta prava točka je Božja sodba.
Kako se spreminja podoba dogodkov v človeškem življenju - tudi tistih, ki se odvijajo sredi današnjega sveta -, če gledamo nanje s tega zornega kota. Vsak dan lahko slišimo novice o grozodejstvih proti slabotnim in nebogljenim, ki ostanejo nekaznovane. Videli smo ljudi, ki jih obtožujejo strašnih grozodejstev, pa se branijo z nasmehom na ustnicah, držijo v šahu sodnike in sodišča, ki se delajo nemočne zaradi pomanjkanja dokazov. Kakor da bi bili z oprostitvijo pred človeškim sodnikom vsega rešeni. Rad bi jim rekel: ne varajte se; prav nič še niste opravili! Resnična sodba se mora šele začeti. Čeprav se bodo vaši dnevi iztekli na svobodi in se vas bodo nekateri še naprej bali, drugi pa vas bodo imeli v časti, morda vas bodo celo slovesno cerkveno pokopali ali z državniškimi častmi, niste še prav nič opravili. Resnični Sodnik vas čaka za vrati in pred njim se ne da pretvarjati. Bog se ne da podkupiti. Vsekakor je dober in usmiljen, nikoli pa ne more soglašati z grehom, ki ga je nujno obsoditi.
Ne smemo dopustiti, da bi šle v pozabo besede, ki so nam jih izročili pretekli rodovi: Dies irae, dies illa ... "Strašen dan bo dan plačila ... Kolik strah bo svet obdajal, ko bo vseh sodnik prihajal, k ostri sodbi človek vstajal." Kaj se je zgodilo s krščanskim ljudstvom? Nekoč so poslušali te besede z zdravim strahospoštovanjem. Danes gredo ljudje v opero, poslušajo Verdijev ali Mozartov Rekviem; gane jih glasba Dies irae, in ko zapuščajo dvorano si še popevajo melodijo. Toda zadnja stvar, na katero bi človek pomislil je, da se te besede tičejo njega osebno, da je v njih govor tudi o njem.
V nekem filmu srečamo naslednji prizor: Železniški most se je zrušil v globino reke; z ene in druge strani sta visela v prazno kosa tračnic. Paznik bližnjega železniškega prehoda, ki je to opazil, je tekel naproti vlaku, ki je na večer prihajal z vso hitrostjo, se postavil sredi tirov, mahal s svetilko in obupano kričal: "Stoj, stoj; nazaj, nazaj!" Tisti vlak je živa podoba nas samih. Je podoba družbe, ki lahkomiselno napreduje v ritmu rock 'n roll-a, omamljena od svojih dosežkov, ne da bi se zavedala žrela, ki se odpira pred njo. Cerkev se trudi, da bi klicala, kakor oni paznik, toda, kdo jo posluša?
Marsikdo se lahko skuša tolažiti češ, da je konec koncev sodni dan daleč, morda na milijone let. Jezus sam pa nam odgovarja: "Neumnež, kdo ti zagotavlja, da to noč ne bodo terjali obračuna za tvoje življenje?" Dokler naše noge še stopajo po tem svetu, se nam Kristus da najti kot Dobri Pastir, nekega dne pa bo prisiljen biti naš Sodnik. Zdaj je čas usmiljenja, takrat pa bo čas pravičnosti. Mi moramo izbrati, dokler imamo čas, s kom se želimo srečati. Amen.
16. 11. 2025
(Mal 3,19-20; Ps 98; 2 Tes 3,7-12; Lk 21,5-19)
Apokalipsa
Na kateri dejavnik želimo biti najbolj pozorni, ko fotografiramo, še posebej, če smo na fotografiji tudi sami? Najbolj pomembno je vprašanje svetlobe. Zakaj? Ker želimo s fotografijo imeti nadzor nad tem, kako in kaj se vidi in kaj ne. Ker želimo, da so osvetljene naše kvalitete in v senci skrite naše pomanjkljivosti. Preprosto rečeno: ker želimo, da naša fotografija izpade kar se da “kul”. V prispodobi bi to pomenilo, da se pred svetom želimo pokazati v dobri luči. To ni vedno slabo znamenje, ker nakazuje na to, da si želimo živeti prav in dobro. Še posebej je takšno razmišljanje velika vrlina, ko se potrudimo videti svetle plati pri drugih ljudeh in v njih vedno najti kvalitete, ki so vredne pohvale.
Vendar pa je takšo razmišljanje, ki bi izpostavljalo samo svetle plati - pa naj bo pri sebi ali drugih -, lahko tudi uničujoče. Zato je nad vse koristno, če si zastavimo tole vprašanje: kaj bi bili raje: občudovani ali ljubljeni? Pravzaprav nič od tega ne izgleda slabo. Ampak, česa si je resnično dobro želeti? Biti občudovan je gotovo bolj varno, saj pomeni, da ljudje vidijo le tisto, kar želimo, da vidijo. Govorimo seveda o nekem povprečnem populističnem občudovanju, ki je odraz tega, da se vedno pokažemo le v dobri luči oziroma, da poskrbimo, da so vidne le naše svetle plati. Medtem ko biti ljubljen pomeni tveganje, saj ljubezen ne tolerira laži, pretvarjanja, prikrivanja. Ljubezen živi za resnico, ki nas razgali. Nismo mi tisti, ki določamo kot svetlobe, pod katerim bomo osvetljeni in se bodo videle le naše svetle plati, ampak nas bo v ljubezni obsijala Luč, kjer bomo videni in spoznani takšni kot smo. In kristjani vemo, da smo ustvarjeni od Boga, ki je ljubezen, zato tudi vemo, kaj je pravi odgovor na uvodno vprašanje: človek ni ustvarjen v prvi vrsti, da bi bil občudovan, ampak da bi bil ljubljen.
Zakaj je to tako pomembno? Ker Bog želi, da njegovi sinovi in hčere ne živijo kot “hipókritas”, kar v grščini dobesedno pomeni nekoga, ki se pretvarja. Ker Bog ne želi, da bi bili njegovi sinovi in hčere ujetniki lažnih predstav o sebi. Te nam namreč preprečujejo, da bi kot ljudje rasli, napredovali. Bog želi, da bi besede in dejanja njegovih sinov in hčera odsevala njihovo pravo notranjost in ne zgolj lepo predstavo za javnost.
Zbrani smo na 33. nedeljo med letom, kar pomeni, da se bližamo koncu cerkvenega leta. Nagovarjajo nas odlomki, ki so apokaliptične narave. Kaj pomeni beseda apokalipsa? Pod besedo apokalipsa si največkrat predstavljamo razdejanje ob koncu sveta (spomnimo se nekaterih hollywoodskih filmov s takšno vsebino), vendar pa ta beseda v grščini ne pomeni konec sveta, ampak dobesedno pomeni razkritje nečesa, kar je odeto v tančico. Pomeni razkritje nas samih pred Bogom.
(Opomba: tančica = gr. kalypsó, lat. vélum, šp. el velo ---> gr. apokálypsis, lat. revelátio, šp. la revelación = razodetje.)
Ob čem se razodene tisto, kar je zakrito? Prerok Malahija zapiše: “Glej, pride dan, razžarjen kakor peč” (Mal 3,19). To je prispodoba Božje Luči, Jezusa Kristusa, ki nas spremlja s pogledom ljubezni in nas ljubi takšne kot smo. Pa ne z namenom, da takšni tudi ostanemo, ampak da skupaj z Njim napredujemo. Da v razžarjeni peči Njegove ljubezni izžgemo vse tisto, na kar nismo ponosni, vse tisto, za kar bi bilo bolje, da ne pride na svetlobo, vse tisto, kar se zadržuje v senci greha.
Zakaj je tako pomembno, da dopuščamo posege Božje ljubezni, ki so zakramenti - posebej spovedi in evharistije -, da se redno pojavljajo v našem življenju? Zakaj je tako pomembno, da se nam vedno znova dogaja apokalipsa? Odgovorimo s fantazijsko prispodobo, ki jo je zapisal pisatelj J. R. R. Tolkien, v katero je utkal katoliško tradicijo. Bolj ali manj vsi poznamo zgodbo Gospodar prstanov. V glavni vlogi je hobit Frodo, ki predstavlja figuro Kristusa in ki nosi prstan moči kot simbol greha ali grešne navade. Frodovo poslanstvo je uničiti prstan v Gori Pogube, uničiti moč greha. Imamo pa še en pomemben lik, ki se imenuje Golum. Gre za figuro zasužnjeno z močjo prstana oziroma greha. Golum se mu nikakor ne zmore odpovedati, zato končno občuti bridko usodo. Ker ni bil zmožen dopustiti uničenja prstana, je prstan uničil njega, tako da sta oba padla v osrčje gore in bila uničena v njenih plamenih. Ker se ni bil pripravljen odpovedati grehu, je bil greh njegova smrt, njegovo uničenje.
Zato je pomembno, da se nam redno dogaja apokalipsa, v smislu notranjega pogleda občutljivega za vse misli, besede, dejanja, po katerih naše srce postaja suženj teme. Zato je pomembno, da smo v moči luči radi razkriti pred našim Bogom, ker želimo stopati po poti luči rešeni greha in njegovih posledic. Ker želimo živeti iskreno in ne obremenjeno življenje, brez uprizarjanja lepe zunanjosti, ki ni v skladu z našim notranjim jazom. Ker smo ljudje integritete, kjer naša zunanjost odseva notranjo pripadnost Kristusu, Luči, Resnici in Življenju sveta.
Kaj bi si torej, dragi bratje in sestre, raje želeli: biti občudovani ali ljubljeni?
9. 11. 2025
(2 Mkb 7,1-2.9-14; Ps 17; 2 Tes 2,16-3,5; Lk 20,27-38)
Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil
Knjiga Makabejcev – napisana je kakih 200 let pred Kristusovim rojstvom –, med drugim poroča o makabejski materi in njenih sinovih. Šli so skozi preizkušnjo, da bi zatajili vero, se izneverili Bogu Jahveju, izdali osebno prepričanje ter darovali poganskim bogovom. Njihov odgovor je bil: »Pripravljeni smo raje umreti kakor prekršiti obljube in očetne postave« (prim. 2 Mkb 7,2). Mučiteljem so odgovorili: »Radi izgubljamo življenje, ko smemo imeti od Boga dano upanje, da bomo po njem zopet obujeni v življenje« (2 Mkb 7,14).
V našem času, ko beseda pojé besedo, ko zvestoba izgublja vrednost, nas ti zgledi, ki jim v zgodovini človeštva in krščanstva sledijo številni pogumni možje in žene, svetniki in mučenci, spomnijo na svet vrednot in naše obljube. Vrednote so ne samo značilnost značajnih ljudi, ampak človeka utrjujejo v dobrem, v zvestobi veri in prepričanju. V današnjem času je človek pred izbiro za ali proti vrednotam, za ali proti življenju, za ali proti dobremu. Papeža sv. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta opozarjala, da živimo v času relativizma, celo v »diktaturi relativizma«, to je splošnega mnenja, da ne obstaja nek višji kriterij, kaj je resnica, da ni ločitvene meje med dobrim in slabim, da lahko o tem, kaj je dobro in slabo, odloči vsak sam glede na trenutna čustva, glede na to kaj mu v odločenem trenutku življenja bolj odgovarja. Morala in zakoni postanejo družbeni dogovor. Slednje se najbolj očitno kaže na področju človekovega življenja, ko zakonodaja zahodnih držav na eni strani kriči o svetosti in nedotakljivosti človekovega življenja, po drugi strani pa splav in evtanazijo razume kot človekovo pravico. Tako relativizem razteza svoje lovke na vsa področja življenja – osebnega in družbenega, vzgoje in razvoja, odnosov in dogovorov, gospodarstva in politike – ter seje zmedo na vsakem koraku. Vse se prične s skušnjavami, ki se jim človek vda misleč, da ne sme biti črna ovca, da je nemogoče vztrajati v dani obljubi in sprejetih odločitvah. Tedaj nismo nezvesti le zapisani besedi ali zakonu, marveč sebi, svojemu spoznanju, prepričanju in obljubi.
Apostol Pavel v Pismu Solunčanom kliče v spomin, da smo od Boga že sprejeli številne dobrine: ljubezen, tolažbo, upanje, spodbudo in utrditev v dobrem. Prav na slednje se moramo pogosteje spomniti. Vsak izmed nas je prejel nešteto dobrin, ki niso gmotnega in minljivega značaja, ampak nas in druge duhovno bogatijo. Pomislimo na spoznanja, ki smo jih morda pozneje pozabili ali zavrgli, na prijateljstva, ki so nas bogatila, pa smo nanje pozabili, na številne milosti in izkustva, ko se je Bog dotaknil našega srca in spoznanj. Milost je osebni dar Boga. Izkusimo jo kot Božje prijateljstvo in njegovo navzočnost. Ko se tega zavedamo, se v nas prebudi hvaležnost in pripravljenost za dobro. Toda ljudje smo omahljiva bitja. Včasih mislimo, da je dovolj, če smo enkrat naredili nekaj dobrega ali, če smo zgolj začeli nek odnos, vztrajen trud s stalnimi vzponi in padci pa kar nekako izostane. Takšno razmišljanje je podobno nesmiselno, kot bi ustanovili podjetje, ves denar vložili v izgradnjo tovarne, nato pa je ne bi redno vzdrževali in posodabljali, ampak bi zgolj opazovali, kako vztrajno propada. Resnična in odgovorna odločitev nas spodbuja k vztrajnosti. Jezus pravi: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan« (Mt 10,22).
S tem, ko vztrajamo v dobrem, si pridobivamo krepost vztrajnosti. Krepost so že rimski in grški filozofi imenovali tisto dobro in plemenito dejanje oz. navado, ki jo človek ponavlja in goji skozi vse življenje. In ne kar brez razloga. Takšno prizadevanje je znamenje vere v prihodnje življenje, pa tudi priprava na večnost, na končno srečanje z Bogom. Pred Boga namreč ne bi radi stopili kot neki mehkužci brez lastne hrbtenice, ali kot strešni petelini, ki se obračajo po vetru, ampak kot zmagovalci, ki so bili pripravljeni zaradi obrambe resnice lastnega prepričanja in vrednot prestati tudi kakšno zaušnico s strani tistih, ki v svojem napuhu ustvarjajo splošno družbeno mnenje, prilagojeno v korist majhne elite ljudi in njihovim izprijenim interesom. V slogu te krščanske bojevitosti za obrambo resnice, bomo lahko ob koncu življenja, kakor Pavel, rekli: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7). Amen.
1. 11. 2025
(Raz 7,2-4.9-14; Ps 24; 1 Jn 3,1-3; Mt 5,1-12)
Več kot zmagovalci smo
Nikoli ne bom pozabila fanta, neverujočega nogometaša, ki je sedel z nami in poslušal pogovor o naši veri in na koncu rekel: »Čeprav razumem, vi, kristjani, igrate samo prijateljske tekme. Ker imate: glavno tekmo že dobljeno!« Mislim, da v življenju še ni dobil toliko začudenih pogledov, ker je, ne da bi se zavedal, v nekaj besedah zaobjel bistvo naše vere in nam s tem postavil ogledalo. Njegov enako začudeni pogled je brez besed spraševal naprej: »Kaj je potem narobe z vami?! Zakaj ne živite kot zmagovalci? Zakaj ne igrate prijateljske tekme, ampak se bojujete, kakor da morate vse premagati?«
Danes je praznik vseh tistih, ki so hodili po zemlji, igrali tekme, se bojevali in kljub vsemu uspeli nositi skrivnosten pečat zmage, ljubljenosti in odrešenja. V njihovih življenjih se je čutilo veselje in gotovost v najtežjih življenjskih situacijah. Kakor da bi vedeli, da je vse njihovo življenje le prijateljska tekma, saj jih nobena stvar ni mogla ločiti od Kristusove ljubezni; po zaslugi odločilne tekme – Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja.
Od takrat naprej imamo prost vstop v nebo, od takrat smo brez zaslug oblečeni v belo oblačilo. Poklicani smo, da smo priče Vstalega in ne mrtvega Boga. Od takrat smo poklicani, da igramo prijateljske tekme. Na to nas danes spominjajo vsi znani in manj znani svetniki, tisti, ki jih častimo na oltarjih in tisti naši dragi možje in žene, fantje in dekleta, ki jih častimo na osebnem oltarju srca. Oni so že na cilju in od tam navijajo za nas.
Če se nam pogosto zdi, da je tukajšnje življenje le kupček zamotanih nitk, ki nimajo nobenega pomena, so nebesa jasen pogled na drugo stran gobelina, kjer ni več nejasnosti, zamotanih nitk, ampak vse dobi svojo vrednost in pomen. Prav nitke vsakdanjih dogodkov, ki jih večkrat ne razumemo, tkejo čudovito umetnino. Bog nam po življenju svetnikov omogoča pogled na končno sliko, pokaže nam lepoto, ki se bo v polnosti zasvetila onkraj. Njihovo življenje nam pomaga videti, kako Bog iz najbolj zamotanih nitk zmore ustvariti čudovito in vedno originalno sliko.
V evangeliju beremo, kako Jezus na gori zbere učence in jih uči resnic o Kraljestvu. Govori jim o resnici, ki je sedaj še ne morejo videti, ampak kljub temu obstaja. Govori jim o ubogih, lačnih, žejnih, žalostnih, nenasičenih prav zato, ker so krotki, miroljubni, ker ne sprejemajo krivic, ker so čisti in ne sodelujejo pri umazanem. Govori o preganjanih, o tistih, ki so v očeh sveta poraženi ... In jih predstavi kot mogočne zmagovalce. Govori o neizpolnjenosti, ki bo dobila svoj odgovor. Jezus postavi blagor tam, kjer bi človek preklinjal. Jezus govori o veselju in radosti tam, kjer se zdi, da ni razloga zanj. Vabi nas, da prevzamemo Njegov pogled. Pogled Boga, ki vidi sliko in ne nitk. Ki vidi lepoto, četudi skrito pod oklepi obramb in nepopolnega sveta. Z dejanjem samim kaže na veliko povezanost med tem, kar živimo »tu«, in tem, kar se bo zasvetilo »tam«. Jezus na gori zbere svoje učence. To je prizor, ki je primerljiv podobi iz knjige Razodetja, kjer stojijo množice vseh rodov in jezikov v belih oblačilih okrog Jagnjeta.
To je milost svetosti – v današnjem času bi temu rekli »sedenje na gori«, v katerem moremo v luči veselja videti nebeški Jeruzalem. V tem, kar se zdi bledo, nepomembno in banalno, videti sijaj belega oblačila. V drobnih nitkah življenja videti lepoto končne izpolnjenosti. V tem, kar se zdi le skupek dogodkov, videti čudovito zgodbo odrešenja. To je dar Božjih oči, dar tistih, ki so se pustili usesti na goro k Jezusovim nogam in poslušati.
Star pregovor pravi, da človek postaja podoben temu, kar gleda. Enako apostol Janez piše, da bomo podobni Njemu, ko se prikaže, ker ga bomo gledali, kakršen je. V tem je moč zaznamovanih: da se znajo ustaviti in se zazreti v Boga, Besedo, v Boga, ki čisti oči, vrača pogled, obrača pomen, bledo spreminja v sijoče, drobno in banalno v sveto. To je moč tistih, ki imajo pečat živega Boga. K temu smo poklicani vsak dan: da živimo z Njim, ga spuščamo v svojo igro, misli, vzgibe in namene srca. Da se pustimo blagrovati, obdati z veseljem upanja in se imenovati Božji otroci in pustiti, da nam Oče izkaže svojo ljubezen, ki bi jo spontano izkazovali naprej, da bi spustili v srce Kraljestvo in ga nato širili okrog. Vse bistvo je v »pustiti, dovoliti, dati prostor« in ne »izboriti, dokazati, vzeti«. V tem, kar je Gospod za nas že storil in ne obratno. V tem, da smo že odrešeni in ne, da se moramo dokazovati. V tem je bistvo naše svetosti. Ne, da si jo poskušamo izboriti, ampak da jo sprejmemo in zares zaigramo – kot prijatelji. Amen.
26. 10. 2025
(Sir 35,12-14.16-18; Ps 34; 2 Tim 4,6-8.16-18; Lk 18,9-14)
Bog, bodi milostljiv meni grešniku
Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko" (Lk 18,9). S temi besedami Jezus pričenja nedeljsko učno uro in nam predstavlja dve nasprotni figuri:
- Farizej: Poimenovanje družbenega razreda izhaja iz hebrejske besede 'perušim' pomeni 'ločeni'. Za farizeja velja, da je ločen od posvetnega življenja in usmerjen v zavzeto življenje po veri, dobro pozna Sveto pismo in se strogo drži Postave, lahko bi rekli pravil, ki so določena v Svetem pismu, pa tudi pravil, ki so nastala kot ustno izročilo. O vsem tem so poučevali ljudstvo.
- Cestninar: Med ljudmi so bili znani kot eni največjih grešnikov zaradi dveh stvari: pobirali so davke od svojega ljudstva in jih dajali Rimljanom, ki so v tistem času vladali Izraelu, ob tem pa so radi zaračunali malo več in ta denar vzeli zase.
Na prvi pogled izgleda, kot da se je Jezus zmotil. Moral bi grajati grešnega cestninarja in ne pobožnega farizeja. A ko pozorno preberemo besedilo, vidimo, da se Jezus ni zmotil, ampak nas želi naučiti zelo pomembno lekcijo. Katera je bila največja napaka farizeja? Ta, da se je naučil Sveto pismo in Postavo na pamet, v bistvu pa kljub vsemu znanju ni znal resnično pobožno živeti. Pobožno živeti namreč pomeni živeti 'po Bogu'. In, katera je zapoved, ki je prva med zapovedmi in nam pomaga živeti pobožno? Zapoved ljubezni: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe" (Lk 10,27). Ali je farizej v svoji molitvi pokazal ljubezen do Boga? Ne. Vsa molitev se je vrtela okrog njegovega ega. Čeprav sta prvi dve besedi obetavni, čeprav sta omenjena Bog in hvaležnost, pa je vse skupaj zgolj lepa fasada, v resnici pa farizej ne poveličuje Boga, ampak samega sebe. Ali je farizej pokazal ljubezen do bližnjega? Ne. Celo zaničuje cestninarja kot nič vrednega človeka brez kančka simpatije in zanimanja, zakaj je cestninar pristal takem položaju. Niti vprašal se ni, kaj bi lahko bila njegova zgodba življenja, kaj je vzrok za njegove padce, kaj so njegovi boji? Tako zaprt pred Bogom in sočlovekom zaradi samoobčudovanja je šel domov neopravičen. Ne, ker mu Bog ne bi želel odpustiti, ampak, ker mu farizej ni dal priložnosti za to.
Zato si želimo biti kot cestninar. Seveda ne v njegovih napakah, ampak v odnosu do zapovedi ljubezni. Pri farizeju je zapoved sama sebi namen. Je in se mora izpolnjevati, pa čeprav nihče ne ve, zakaj, in čeprav nima posluha za človeka. A na to ne moremo biti ponosni. Zapoved izpolnjujemo ker ima svoj smisel in namen utemeljen v ljubezni do Boga in sočloveka. Na to pa smo lahko ponosni, ker gre za pot, ki nas vodi k Bogu in odpira dlan za bližnjega. Kje lahko to vidimo pri cestninarju? V kratki molitvi je povedal vse: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" (Lk 18,13). Obrača se k Bogu po pomoč in mu tako daje prostor v svojem življenju; Bog lahko vstopi in ozdravi njegovo dušo. Obenem prizna svojo ranjenost in svojo majhnost. Kljub velikim Božjim darovom in talentom, ki so mu gotovo dani, se zaveda, da ni popoln, zato niti ne pričakuje in ne zahteva popolnosti od drugih. Želi si le, da bi bil slišan in sprejet v tem, kar je, z željo, da postane boljši za svet v katerega je poslan.
To, dragi bratje in sestre, je lepa spodbuda in zahtevna naloga, ki nam je Kristus po svoji besedi izroča današnjo nedeljo. Amen.
19. 10. 2025
(2 Mz 17,8-13; Ps 121; 2 Tim 3,14-4,2; Lk 18,1-8)
Ali je smiselno rojevati otroke v svet kaosa in relativizma?
Ob današnjem praznovanju materinskega dne, bi z vami rad kratko razmislil o vprašanju, ki sem ga kot dilemo slišal iz ust veliko mladih preden so si ustvarili lastno družino; dilema se glasi: "Ali je v ta svet, ki ga zaznamuje relativizem vrednot in kreposti, v svet, ki ga zaznamuje kaos, v svet, v katerem se zdi, da je vse dobro in vse prav, sploh smiselno rojevati otroke? Ali je smiselno sprejeti poklicanost materinstva in očetovstva?"
Takoj postane jasno, da ni dovolj enostavno reči, da je otroke pač potrebno imeti, če si poklican v poročeno življenje. Ne gre namreč zgolj za dedovanje navad prednikov niti ne gre zgolj za golo biologijo in ohranjanje vrste. V materinstvu in očetovstvu se skriva mnogo več kot pa zgolj širjenje potomstva. V tem oziru postane dilema zelo logična. Poglejmo, kako nam pri iskanju odgovora lahko pomagajo odlomki Božje besede.
Najprej drugo pismo apostola Pavla Timóteju: "Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem." Pavel s temi besedami stopi 'in medias res' - kot pravijo stari latinci - k samemu bistvu. Dve povedi izrazita bistvo. Kakor bi hotel reči: "Ne dvomi, drago dekle, ne pomišljaj, dragi fant, sprejmi svojo poklicanost k materinstvu, k očetovstvu. Naj te svet, v katerem živiš, ne prestraši, naj ti ne usadi dvomov, naj te ne prepriča, da se nič ne da spremeniti. Sprejmi otroke kot darove Najvišjega. Vzgajaj jih v duhu evangelija in po svojih najboljših močeh. Kdo bo, če ne ti? Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem."
Kdo od nas bi danes bil tu in živ, če bi se negativnemu razmišljanju udali naši prastarši, naši stari starši, naši starši. Eni zaznamovani z grozotami vojne, drugi z revščino, tretji s terorjem političnih ideologij, četrti z zlorabami. Vsak čas je prinesel svoje križe in težave, zato hvala pogumnim materam in očetom, ki so kljub občasno težkim okoliščinam dali prednost novemu življenju, in s tem dali možnost, da bi nove generacije živele drugače.
Verjamem, da je bila temeljni vir upanja vsem tem vera. Psalmist pravi: "Moja pomoč prihaja od Gospoda." Mojzes v prvem berilu dviguje roke k Bogu v molitvi za zmago Izraela, kakor mi dvigujemo svoje roke in molitve k Bogu v svojih duhovnih bojih. Jezus nas preko evangelija sprašuje: "Mar res mislite, da Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim?" Vsak trud, vsako prizadevanje za dobro, tudi pri rojstvu in vzgoji otrok, rodi dobre sadove, če polagamo svojo vero v Božje roke. V veri, kar pomeni v aktivni povezanosti z Bogom, se rodi upanje, in to upanje je razlog, da lahko v prihodnost, kljub temu, da je zavita v oblake negotovosti, gledamo z jasnim pogledom in v prepričanju, da Božja previdnost v veri zvestih nikoli ne pusti na cedilu.
Hvala torej vsem materam, ki ste s tako vero in požrtvovalnostjo sprejele novo življenje, v upanju, da bi mlade generacije vzgojene v evangeljskih vrednotah imele priložnost graditi drugačno prihodnost. Bog vas žívi, vam voščim ob materinskem dnevu. Amen.