Pridiga

12. 4. 2026
(Apd 2,42-47; Ps 118; 1 Pt 1,3-9; Jn 20,19-31)

Od nesmisla k smislu

Najbolj preprosta in neposredna razlaga današnjega evangelija bi dejala, da nam simbolna podoba apostola Tomaža predstavlja predvsem neverne. S tem izrazom ciljam na tiste, ki obstoja Boga v smislu krščanskega nauka ne priznavajo ali pa o Njegovem obstoju niso prepričani. Govorim o iskalcih, ki od Boga zahtevajo jasen, materialni dokaz o njegovem obstoju. Ob tem bi delil svoje osebno prepričanje, da duša slehernega človeka ne glede na njegovo prepričevanje okolice, da ni veren in ne priznava Božjega obstoja, hrepeni po srečanju s presežnim. Tovrstno hrepenenje je namreč "serijska oprema" človekove biti - človek je homo religiosus. Zato se nihče - tudi najbolj zagrizen ateist ne - ne zadovolji zgolj z materialnim svetom, ampak išče neke vrste zatočišče v raznih na videz posvetnih ritualih, morda celo vraževerjih ali dvomljivih duhovnih praksah. Razlog, zakaj se nekateri okličejo za ateiste ali agnostike bi lahko našli v njihovem strahu pred potrditvijo, da Bog kot ga razodeva Sveto pismo resnično biva, in da bi posledično morali prevzeti tudi sorazmerno odgovornost za to, kar v življenju počnejo, s tem pa bi jim bila po njihovem mnenju odvzeta svoboda. 

Seveda pa to ni edini možni način razlaganja izraza »nejeverni Tomaž«. Pozornost nam more vzbuditi misel p. Raniera Cantalamesse, ki pravi: "Hrepeneti brez vere je lahko čistejša vera, kakor verovati brez hrepenenja in imeti vse za samo po sebi umevno." Če smo povsem iskreni, smo lahko »nejeverni Tomaži« tudi tisti katoličani, ki zahajamo v cerkev. Gre za osebo, ki sicer vsaj občasno prejema zakramente in se udeležuje bogoslužja, a v svojem življenju morda še ni doživela resničnega, osebnega srečanja z Bogom. Bistveno in najpomembnejše v takšnih okoliščinah je ohranjanje hrepenenja po tem, da bi naredili ta ključni prehod: od "nejevernega Tomaža" do katoličana z notranjo izkušnjo Božje bližine. Prehod do zavedanja, da je Bog oseba, ki te ljubi in nagovarja do te mere, da se v tebi spontano rodi želja po vračanju te pozornosti Bogu v osebni molitvi in bogočastju Cerkve.

Zase lahko trdim, da se bil vse do študentskih let eden izmed takšnih "nejevernih Tomažev". Bil sem dobesedno katoličan iz navade. O svojem osebnem odnosu z Bogom sem razmišljal malo ali raje nič. Preprosto zato, ker nisem imel izkušnje živega Boga. A prišel je trenutek milosti. Prišel je trenutek, ko sem tudi sam v globini svoje duše izgovoril besede: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28). Tako preprosta, a izredno globoka izpoved vere. Je kot vzklik olajšanja in hvaležnosti za zastonjski dar žive Božje prisotnosti, ki kakor severni veter v trenutku razpiha sence morečega dvoma. V tej osebni izkušnji se skriva tudi največji del odgovora na mojo odločitev za duhovništvo. Za novomašno geslo sem izbral prvo besedo veroizpovedi: Credo! (Verujem!). Ne le, da sem trdno prepričan v to, komu sledim in kar oznanjam, ampak se zavedam tudi, da brez vere moj poklic duhovnika nima nobenega smisla in ne vrednosti; je nič manj kot norost. Skladno s tem prepričanjem oblikujem tudi svoj odnos do bogoslužja. Urejenost liturgičnega prostora, bogoslužnih oblek in samega obhajanja bogoslužnega reda mora odsevati osebno vero. Zavedam se, da ravno pri tem opravilu najbolj neposredno stopam pred Vsemogočnega Boga, ki si zasluži najboljše, kar premorem. Z liturgičnim dejanjem vstopamo v Božjo, ne našo sveto mašo, zato je naš edini skupni cilj narediti vse ad maiorem Dei gloriam (v večjo Božjo slavo).

Na tej točki našega razmišljanja prispemo k današnjemu berilu iz Apostolskih del, ki nam riše podobo prvih krščanskih skupnosti. Svoje vsakdanje življenje so živeli neločljivo povezano z vero. Lahko bi celo rekli, da so vero živeli radikalno, brez kompromisov in preračunljivosti. Ob tem se nam postavlja vprašanje, kako smo lahko mi, potem ko smo sami izkusili Božjo bližino, v pomoč pri iskanju Boga tistim, ki ga osebno še niso doživeli? Odgovor je preprost, a hkrati izjemno zahteven: Iskreno in zavzeto se moramo truditi živeti tisto, kar verujemo. Ko izkušnja živega Boga proseva skozi naše vsakdanje življenje, ko naše besede in dejanja odsevajo resnice vere, postane vsakomur jasno, da se je za iskanje te izkušnje vredno potruditi. Da je vredno v aktivnem iskanju in molitvi čakati na tisti trenutek, ko se me bo Bog osebno dotaknil, ker mi bo ravno taisti trenutek odločilno spremenil življenje.

Dragi bratje in sestre, čas neosmišljene vere iz navade je davno minil. Nastopil je čas osebne vere, čas osebne odločitve za Boga. To je sito današnjih in prihodnjih krščanskih skupnosti. Obstal bo tisti, ki bo svojo vero jemal resno in jo sprejel kot edini pravi način življenja. Naj vas te besede ne navdajajo s strahom; to ni nobena apokaliptična grožnja. To je le moja najgloblja želja za vse nas: da bi vera vsakega izmed nas izhajala iz osebne izkušnje in osebne odločitve za Boga. In da bi ta vera vsak dan odsevala pristno veselje do življenja v zavedanju, da smo po neizmernem Božjem usmiljenju zaznamovani z odrešenjem. Amen.

5. 4. 2026
(Apd 10,34a.37-43; Ps 118; Kol 3,1-4; Jn 20,1-9)

Zapoj veselo, o kristjan!

Človek je bitje upanja in kot tak zazrt v prihodnost. V sebi nosi polno želja in načrtov, hrepeni po ljubezni, po svobodi, po lepoti, po veselju in sreči. Uresničenje vseh teh želja pa se mu stalno izmika; njegova pot je dostikrat zaznamovana s porazi, neuspehi, razočaranji. In končno ga čaka smrt, ki radikalno prelomi vse njegove načrte in upe. Človekovo življenje na zemlji nosi pečat nedokončanosti in neizpolnjenosti, pečat razklanosti med njegovimi upi in možnostjo njihove uresničitve. In vendar na dnu našega bitja kipi neustavljivo hrepenenje po presežnosti, po življenju in sreči, ki ne mine. Od kod to neutešljivo hrepenenje po neskončnosti? Ali je res neuresničljivo, kot se zdi na prvi pogled? Po sklepanju našega razuma in slutnjah našega srca se je v človeški zgodovini moralo zgoditi nekaj odločilnega, nekaj, kar je porezalo krila našemu upanju v neminljivost. Ali je torej hrepenenje po neminljivosti prazno in neizpolnljivo?

Velika noč odgovarja na ta temeljna spraševanja človekovega duha. Pove nam, da je to hrepenenje po življenju neizbrisno zapisal v naše srce sam Začetnik življenja in Oče vsega živega. Zato človeško srce ne najde miru, dokler se ne spočije v njem, ki je Izvir življenja. Velika noč nam tudi pove, da je tisto usodno dejstvo, ki nas je oropalo neminljivosti, greh - ne le izvirni greh, ampak greh vsega človeštva. Z grehom je prišla na svet smrt, ne le telesna, temveč tista neprimerno hujša, duhovna smrt, ki nas iztrga iz objema neminljive sreče, za katero smo ustvarjeni. Jezus je s svojo velikonočno zmago nad grehom odvzel smrti njeno želo in s tem izničil njeno usodnost za nas. S tem nam je podaril novo, nadnaravno življenje, ki je deležnost pri samem Božjem življenju. S tem je odpravil morečo razklanost med človekovimi upi in njihovo uresničitvijo. V moči Velike noči so postala uresničljiva vsa najgloblja hrepenenja našega srca. 

Še več, v moči in luči Jezusove velikonočne zmage nad grehom in smrtjo se je človeku odprla neslutena stvarnost, ki neskončno presega vse naše želje, upe, hrepenenja in pričakovanja. Vstali Kristus nam odpira dostop v srečo, ki bo trajala vso večnost in se jo z besedami niti ne da opisati. Tisto hrepenenje, ki ga je položil v nas, in tisto neuničljivo upanje v neminljivost, se bo tako moglo uresničiti v polni meri.

Vse to pa pod enim pogojem. Da se življenjsko oklenemo vstalega Kristusa in napovemo grehu - temu edinemu sovražniku naše večne sreče - boj na življenje in smrt. Apostol Pavel nam v pismu Efežanom svetuje, kako naj se tega boja lotimo: "Sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami" (Ef 6,13-18). Kristjan torej ne sme pozabiti dveh stvari: da je njegov boj predvsem duhovne narave, ter da se bori ob rami s Kristusom, zaradi česar more končno vedno pričakovati zmago. Obenem je pomembno, da se ne ustrašimo občasnega poraza, saj Bog ceni naš neomajen trud, da bi bili popolni, ne zahteva pa, da bi popolnost na tem svetu tudi dosegli; ta nam je namreč zavoljo naše narave v tem življenju nedosegljiva, pa vendar prihranjena za čas bivanja pri Bogu. 

Tako je naša temeljna skrb in naloga na tem svetu, da nadnaravno življenje, ki smo ga prejeli pri krstu, v sebi varujemo in ohranimo za večnost, kjer se bo razcvetelo v vsej polnosti. Zato blagor duhovno živim, ker bodo uživali nesmrtnost v družbi vstalega Kristusa, Začetnika in Dopolnitelja življenja. Amen.

4. 4. 2026
(1 Mz 1,1-2,2; Ps 104; 1 Mz 22,1-18; Ps 16; 2 Mz 14,15-15,1; 2 Mz 15,1-6.17-18; Rim 6,3-11; Ps 118; Mt 28,1-10)

Aleluja!

V velikem vrtu je rasel čudovit bambus. Iz leta v leto je bil večji in lepši. Nekega dne se je pred njim ustavil gospodar in rekel: "Ljubi bambus, potrebujem te!" Bambus je odgovoril: "Gospod, pripravljen sem. Uporabi me, kakor hočeš." Gospodarjev glas je postal resen: "Da bi te lahko uporabil, te moram posekati." Bambus je vztrepetal: "Posekati? Tvoje najlepše drevo v vrtu? Nikar, prosim, samo tega ne!" Gospodar je odvrnil: "Če te ne posekam, mi ne koristiš." V vrtu je nastala smrtna tišina. Še veter je zadržal svoj dih. Počasi je bambus pripognil svojo čudovito glavo in tiho rekel: "Gospod, če me drugače ne moreš uporabiti, potem me posekaj!" Pa je gospodar dejal: "Moj ljubi bambus, tudi tvoje liste in veje bom porezal." Sonce je skrilo svoj obraz in metulj je preplašeno odletel. Do korenin pretreseni bambus je dejal: "Pa jih poreži!" "Moj ljubi bambus, še bolj te moram prizadeti. Prerezati te moram na pol in ti iztrgati srce. Če tega ne storim, ne boš mogel služiti svojemu namenu." Bambus se je upognil do tal: "Gospod, reži in deli!" Tedaj je gospodar porezal bambus, odstranil veje in liste, ga prerezal po sredi in mu izrezal sredico. Potem ga je odnesel na izsušeno polje v bližini izvira. Tam je s pomočjo bambusovega debla napeljal vodo od izvira na polje, in čista, lesketajoča se voda je suho zemljo spremenila v zeleneč vrt.

Ta zgodba, dragi bratje in sestre, nam na simbolen način približa skrivnost Velike noči. Govori nam o tem, kako je Oče daroval ljubega mu Sina, da bi oživil polje brezciljno tavajočih človeških duš zaznamovanih z izvirnim grehom. Govori nam o Sinu, ki je sprejel dejstvo, da se kelihu trpljenja ne bo mogel izogniti. Uklonil se je mučenju, sprejel skrbi, trpljenje, pomanjkanje, žalost vsega sveta in se mukoma odvlekel na Kalvarijo. Tam mu je bilo iztrgano srce, ki je bílo za vsakega izmed nas. A žrtev ni bila zaman. Bogoslužje velikonočne vigilije oznanja novo rojstvo v moči Kristusovega vstajenja. Besede velikonočne hvalnice "Veseli se zdaj nebeška množica angelov…," besede poročila o osvoboditvi Izraelskega ljudstva, aleluje, slave, obnovitve krstnih obljub govorijo o veselju in svobodi. Človeštvo lahko zadiha s polnimi pljuči, saj ima končno smer, kamor naj usmerja svoje življenje, in prostor, kjer more odložiti vse, kar ga na tej poti bremeni. Kristus je umrl in bil obujen zato, da lahko v vsakem času nanj prelagamo svoja bremena. V tem je veselje. Tu je svoboda "polja" človekovega življenja, ki je ozelenelo, ker je Kristus postal "deblo", po katerem iz Božjega izvira teče milost vsakemu, ki jo je pripravljen sprejeti. Amen.

2. 4. 2026
(2 Mz 12,1-8.11-14; Ps 116; 1 Kor 11,23-26; Jn 13,1-15)

Katere vrste osel sem?

V začetku tedna smo s cvetno nedeljo vstopili v veliki teden. Morda se spomnite evangelija ob blagoslovu zelenja, kjer poslušamo poročilo o Jezusovem slovesnem vstopu v Jeruzalem. Današnje razmišljanje bi postavili ob lik iz omenjenega odlomka, ki mu najbrž nikoli ne posvečamo preveč pozornosti, vendar pa nam z malo domišljije lahko pove marsikaj. Govorim o osličku, na katerega hrbtu je Jezus slovesno prijezdil skozi jeruzalemska mestna vrata. 

Zgodba pripoveduje, kako je po slovesnem vhodu v Jeruzalem Jezus učencem naročil, naj oslička peljejo nazaj lastnikom. Ti so oslička nagradili in mu pripravili najboljšega ovsa. Naslednji dan so mu privoščili tudi več počitka kot običajno in osliček, ki so mu po glavi še vedno rojile podobe procesije in tega kako so ljudje vzklikali, predenj po tleh polagali plašče in zelenje, je začel razmišljati o tem, kako pomemben osliček je; kako so se mu vsi klanjali in ga častili. In kar naenkrat je bilo zanj v domačem hlevu preveč tiho in mirno. Pogrešati je začel včerajšnji dan poln slave in blišča. Nekako se je odvezal in se odpravil na sprehod po mestu. Prišel je do skupine ljudi. "No, sedaj se jim bom pa pokazal," si je rekel. Pa ga niso niti opazili. "Vrzite vendar oblačila po tleh pred menoj," je zarigal. Pa so ga samo čudno pogledali in nekdo ga je celo s šibo ošvrknil po zadnji plati. "Presneti brezbožneži," je mislil sam pri sebi in se odpravil na trg. "Tam so dobri ljudje, tam me bodo prepoznali." Vendar se je na njegovo presenečenje odvila popolnoma enaka zgodba. Naj je še tako rigal in si želel palmovih vej, spoštovanja in navdušenega vzklikanja množic, so se mu vsi le posmehovali. Potrt se je vrnil v domači hlev in potožil mami oslici: "Včeraj so me vsi tako častili, danes pa se nihče ne zmeni zame." "Norček," mu je rekla oslica nežno, "ali nisi spoznal, da si brez Njega, brez Jezusa na hrbtu samo navaden osel." 

Ta osliček ni prepoznal, kdo mu daje veljavo. Niti se ni prav dobro zavedal del kako pomembnega poslanstva je. Ni bil on zvezda, ampak je vzhajajočo Zvezdo človekovega odrešenja nosil, mu bil v pomoč in služenje. Osličkovi lastniki so to prepoznali. Jezusove besede "Gospod ga potrebuje" so vzeli zares in oslička brez ugovora dali na razpolago Jezusu, na ta način pa postali orodje v Božjih rokah. V bogoslužju velikega četrtka Gospod sam postaja neke vrste "osliček" za nas. S tem se ne posmehujem Bogu, ampak želim reči, da se nam je Bog v učlovečenem Jezusu, ko je videl, kako ga potrebujemo, dal na razpolago. Ne samo z napovedjo bližajočega se trpljenja, s katerim nas bo odrešil in tako odgovoril na naše najgloblje hrepenenje po večni sreči, ampak je videl, da potrebujemo njegovo bližino, njegovo stalno prisotnost v našem življenju. Razpet na križ nam je dal samega sebe. "To je moje telo, to je moja kri, ki se daje za vas!"; sveta maša je dar - ne zgolj nedeljska obveznost. Redna prisotnost pri sveti maši ni vstopnica k birmi ali sredstvo, s katerim bom zadovoljiv sitnega župnika, ampak dar, ki ga potrebujem, da bi zmogel skozi življenje hoditi z odrešenjskim nasmehom na obrazu. Sveta maša je nekaj kar SMEM, ne MORAM obhajati; je privilegij, bližina in ljubezen, ne pa žigosanje kartice zvestobe pri svetem Petru, ki nam bo na podlagi zbranih točk omogočil vstop v večnost. Na enak način je dar velikega četrtka nova zapoved. "Zgled sem vam dal," pravi Jezus. "Ko boste živeli ta moj zgled, bom z vami kot v Božji besedi, kot v koščku mojega Telesa, kapljah Krvi pri obhajilu. Ko boste živeli moj zgled ljubezni, boste vi in tisti, ki mu boste namenili svojo pozornost, deležni moje bližine. Z vami bom. Prejeli boste mojo moč in slavo."

Osliček iz današnje zgodbe pa me nagovarja še v nečem. Marsikdo, ki sem ga v svojem življenju srečal - naj bo otrok, mladostnik, mati, oče, duhovnik, redovnica, ostareli … -, je name s svojim zgledom naredil močan vtis. Predvsem z očitnim zavedanjem, da brez Jezusa na svojem hrbtu ni nič. S tem pa me je izzval, da se ob današnjem spominu Jezusove postavitve zakramenta mašniškega posvečenja zavem, da sem tudi sam brez Njega na svojem hrbtu le navaden osel. Amen.

29. 3. 2026
(Mt 21,1-11; Iz 50,4-7; Ps 22; Flp 2,6-11; Mt 26,14-75.27,1-66)

Hozana!

Cvetna nedelja je poleg velikega petka edini dan v letu, ko pri bogoslužju beremo Kristusov pasijon. Zato je primerno, da na tem mestu spregovorimo nekaj besed o smrti in trpljenju, ki jima Jezus v krščanstvu daje poseben prostor. 

Pri človeku bi lahko rekli, da nikoli ni pravi čas za smrt, za dokončno in nepreklicno slovo, za to, da izgubimo zdravje, za srčni napad, da nam ugotovijo raka v zadnjem stadiju, da izgubimo prijatelje, da smo izdani, da nas nihče več ne razume, da ostanemo brez vsega, da smo ponižani, da se znajdemo iz oči v oči s smrtjo in z osamljenostjo. Zato v svoji notranjosti do vsega tega čutimo silen odpor. V tolažbo nam je lahko dejstvo, da se je podobno godilo tudi Jezusu. Ko se je znašel v teh težavah, se ni le bal, tresel in želel pobegniti. V vrtu Getsemani je potil krvavi pot, ko se je skušal sprijazniti s tem, da bo izgubil svoje zemeljsko življenje. Zanj je bil to neke vrste prelom z vsakdanjikom, prelom z utečenim vsakdanjim življenjem iz katerega je bil kar na lepem dobesedno iztrgan. To se običajno zgodi ob kakšni večji krizi, ki nas pretrese prav do korenin našega bitja. Za Jezusa je bil to Getsemani.

Pomembno je dejstvo, da Jezus ni odšel z zadnje večerje naravnost na križanje. Odmerjen mu je bil kratek čas za pripravo. Težko si je zamisliti, da je imel za to zahtevno delo v svoji notranjosti na razpolago le eno uro. Predstavljajte si: Mladi ste, zdravi in polni energije. Pravkar ste uživali v praznični večerji s svojimi prijatelji, morda ste celo malo pregloboko pogledali v kozarec. Iz obednice stopite ven v temno noč in zdaj imate na voljo eno uro, da se pripravite na smrt, eno uro, da se dokončno in nepreklicno poslovite od tega sveta, od družine in prijateljev. »Potiti krvavi pot« so morda kar preblage besede za vihar, ki v takem primeru divja v človekovi notranjosti.

Tudi v Jezusu je gotovo morala vladati velika napetost, pravi smrtni boj. Zanimivo je, na kaj je svetopisemsko poročilo o njegovem trpljenju posebej pozorno; v središču namreč ni telesno trpljenje, ki je bilo glede na znane oblike takratnega mučenja gotovo grozljivo, ampak se poudarja duševno križanje, dejstvo, da je bil izdan iz najožjega kroga prijateljev, nerazumljen, zapuščen, moralno osamljen; on, ki je najbolj ljubil svet, je bil zapuščen od vsega sveta. Kakšni "plameni" trpljenja so morali tedaj žgati njegovo srce in njegovo dušo? Jezus sam nam to pove z besedami: "Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene!" (Mt 26,39). Njegova človeška plat se je upirala. Čemu smrt in ponižanje? Ali res ni druge poti? Ali ne bi bilo mogoče doseči novega življenja, ne da bi najprej umrl? Jezus je v tistem trenutku spoznal in sprejel to, da ni nobene druge poti in da je mogoče resnično doseči novo življenje le preko predanosti v trpljenju nedolžne žrtve.

Čemu ta nujnost? Čemu končno sploh prelivamo krvavi pot? Morda nam to najbolje pove Job: "Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja" (Job 1,21). Rodili smo se brez česarkoli: brez obleke, brez sposobnosti govora, nemogoče je bilo, da bi skrbeli sami zase, brez dosežkov, nagrad, diplom, brez varnosti, brez družine, prijateljev, brez ugleda in službe, brez hiše, brez ljubljenega bitja… Ko bomo zapustili ta svet, bomo spet kot ob rojstvu, sami in goli. Toda ravno ta golota, nemoč in ranljivost ustvarijo priložnost, da nam Bog lahko podari nekaj novega, kar daleč presega vse, kar imamo.

Večina izmed nas v getsemanski vrt ne bo stopila prostovoljno, tako kot Jezus, ampak na klic telesa in duše, ki bosta lahko zaznamovana s trpljenjem v bolezni ali pa le izčrpana od starosti. Ko se bo to zgodilo - in zgodilo se bo tako ali drugače vsakomur izmed nas - nam bo laže, če bomo gojili vero, da je naša duša neumrljiva in po Kristusu odrešena za večno življenje. Vera premaga smrt, ker ima pred očmi vstajenje velikonočnega jutra, to pa nam pomaga, da Getsemani, kraj smrtnega boja, zapustimo nasmejanega obraza. Amen.

22. 3. 2026
(Ezk 37,12-14; Ps 130; Rim 8,8-11; Jn 11,1-45)

"Jaz sem vstajenje in življenje." (Jn 11,25)

Dragi bratje in sestre, zadnje nedelje nam je dana izredna milost, da lahko stopamo po poti skozi čudovita evangeljska besedila apostola Janeza. Pred dvema tednoma smo bili priča srečanju med Jezusom in Samarijanko, prejšnji teden nas je nagovorila izkušnja sleporojenega, danes pa dogodek obuditve mrtvega Lazarja.

Véliki Jezusovi čudeži se v Janezovem evangeliju v grščini imenujejo "semeia" (slo. znamenja), kar pomeni, da ne gre le za enkratne čudežne dogodke, ki se zgodijo tako mimogrede, da se poteši človekovo slo po senzaciji. So znamenja. So kazalci Božje moči, Božjega načina delovanja. Zato moramo biti ob branju teh poročil še posebej pozorni na to, kako se nam Bog razodeva, kaj nam pove o sebi. Janez je bil kot pisec teološki in literarni mojster, kar pomeni, da je pomembno posvetiti se vsaki podrobnosti.

V današnjem odlomku se ponovno srečamo z dobro znanima sestrama Marto in Marijo. Jezusu sporočita, da je njun brat, Jezusov prijatelj, Lazar, na smrt bolan. In njegov odziv je nekoliko nenavaden: še dva dni ostane, kjer je bil. Hm... Če sami prejmemo vest, da je naš prijatelj ali bližnji na smrtni postelji, navadno opustimo vse načrte in pohitimo k njemu, da ga ujamemo še živega. Jezus pa čaka!? Kot pripovedujejo evangeliji, smo vajeni ravno nasprotnega: Ko Jezus izve, da je nekdo bolan ali v stiski, preprosto ukrepa. Takoj. Včasih celo na daljavo. V tem primeru pa ne. Odlaša.

Kaj naj bi iz tega razbrali? Božja pota, dragi bratje in sestre, so za nas begajoča in skrivnostna. In to nas ne bi smelo presenečati. Namreč, nimamo opravka z nekim čudodelnim človeškim bitjem, ki izpolnjuje želje, ne z neko vesoljno energijo ali božanskim bitjem antičnih bajk. Govorimo o Bogu. Izviru vse resničnosti. O tistem, ki vlada prostoru in času. Zakaj se odzove tako, kot se? Zakaj ukrepa zdaj in ne takrat, takrat in ne zdaj? Zakaj takoj? Zakaj odlaša? Odgovor je preprost: Ne vemo. "Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi" (Iz 55,9), je zapisano po preroku Izaiju.

Zakaj se dogajajo težke stvari? Zakaj Bog ukrepa tam in ne tu? Kako je lahko ravnodušen ob tolikih trpečih? Gospod, kje si, ko te potrebujemo? Ste začutili ta vprašanja med vrsticami današnjega evangelija? Ste slišali Marto: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl" (Jn 11,21)? Ste slišali Marijo: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl" (Jn 11,32)? Dvakrat isti očitek: "Gospod, kje si bil, ko smo te najbolj potrebovali? Zakaj si bil gluh za naše klice?". Ni težko vstopiti v ta prizor, mar ne? Sam se najbolj spomnim primera mladega para, ki sem ga imel milost spoznati v Sloveniji pred nekaj leti. Kot duhovnik sem se udeležil njunega poročnega obreda. Po rojstvu prve hčerke so njej postavili diagnozo raka. Naslednjih nekaj let se je naporom zdravnikov pridružilo lepo število molilcev za njeno ozdravitev. Izrečenih je bilo mnogo prošenj Bogu, darovanih mnogo svetih maš, da bi to mlado ženo ohranil na tem svetu, in bi hčerka mogla poznati obraz svoje matere. Po štirih letih zakona in pri šestindvajsetih letih so jo položili v grob. Mar Bog ni slišal tolikih prošenj in molitev? Mar Bog ni uvidel stiske te mlade družine? Nedvomno jih je slišal. Še več, bil je živo prisoten in nosil jih je v svojem naročju. In jih še vedno nosi. Kako vem? Njen mož, njena družina so mi priča. Iz njihovih besed in dejanj je bilo moč prepoznati, da kakor Marta svojega vprašanja Bogu niso sklenili z očitki in tožbami, ampak z zaupanjem, da bo tudi za to nevihto posijalo sonce.

Res je, da se svet vrti pod Božjimi pogoji, ne našimi. Da so pota Božja, ne naša. Da je čas Božji, ne naš. A tudi mi smo Božji otroci. Njemu pripadamo in vanj polagamo svoje upanje. Težka lekcija je sprejemanje Božjega dopuščanja stvari, ki se zgodijo, težka, a za človeka zelo pomembna. Tako ni čudno, da apostol Janez tega vprašanja ne potlači in skrije, ampak vključi v svoj zapis izkušnje življenja z Jezusom. Ker je to izkušnja našega vsakdana.

Kot rečeno pa se zgodba ne konča tako klavrno kot daje misliti na začetku. Marta na čudovit način pokaže svojo vero - kljub razočaranju, jezi, očitkom pravi: "A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš" (Jn 11,22). S temi besedami nam je pokazala, kaj je srce duhovnega življenja: zaupanje. Ne poznam Gospodovih poti. Pogosto me zmedejo in ne razumem njihovega smisla. Kljub temu pa zaupam. Prepričata me dva ključna stavka današnjega evangelija: "JAZ SEM vstajenje in življenje" (Jn 11,25) in "Jezus se je zjokal" (35). Kažeta na to, da krščanstvo v prvi vrsti ni stvar abstrakcij in doktrin. V prvi vrsti gre za odnos z Osebo. Jezus ni samo nekdo, ki kaže na moč vstajenja ali o tem govori kot prerok. Je tisti, ki poseduje življenje. Pa ne kot nek diktatorski oblastnik, ki se naslaja nad nemočno rajo v njihovi bedi, siromaštvu in trpljenju, ki jim ga sam prizadeva, obenem pa sam zase zadržuje preobilje bogastva. Jezus se kaže kot Božji obraz sočutja, ki se odpove vsemu, da se približa človeku. Bog joka zaradi bolečine, ki jo čutimo, ko ukrepa na načine, ki jih ne razumemo. Božji Sin, Stvarnik vesolja, se tako zelo poistoveti z našimi frustracijami, žalostjo in izgubo, da joka z nami, vedoč, da je le tako zadoščeno pravšnjosti.

A ko se nekje zapre okno, se drugod odprejo vrata. Jezusov močan klic "Lazar, pridi ven!" (Jn 11,43) je namenjen vsem nam. V trenutkih, ko bo naše zaupanje zaradi teže življenjske preizkušnje omajáno, se spomnimo tega klica. Ne dovolimo, da nas sicer z razlogom dopuščeno trpljenje za vedno priklene v temo groba pesimizma, razočaranja in žalovanja. Stopimo ven. Odložimo mrtvaške povoje in oklenimo se Kristusa, ki nas kliče k svetlobi življenja. Ne obljublja nam nebes na zemlji, ker jih tu ne bomo našli. Zagotavlja pa nam, da nam bo vedno stal ob strani: takrat, ko bomo vriskali od veselja, ali takrat, ko nam bodo po licih tekle solze. Vse do zadnjega diha. Pomnimo, dragi bratje in sestre, Jezusove besede: "Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen" (Mt 24,13).

Zahvala slovenski skupnosti v Buenos Airesu

Dragi rojaki slovenske skupnosti v Buenos Airesu,

čas, ki nam je podarjen, (pre)hitro mineva. Zdi se, kot bi bilo včeraj, ko sem 25. septembra stopil na argentinska tla z namenom, da se v duhovniški službi posvetim skupnosti. A vendar se je že od vsega začetka nekje iz daljave kot rahel šepet oglašalo svarilo, naj vendarle ne hitim preveč s praznjenjem kovčkov. Priznam, nisem ga vzel preveč resno. Težko je bilo namreč verjeti, da bo prošnja po vnovični selitvi prišla tako naglo. Šepet je nenadoma postal jasen glas, privid v daljavi se je prelevil v točen datum, zapisan v koledarju. Tako se nezadržno približuje 16. marec, po katerem bo moj duhovniški dnevnik postal še za en odtenek bolj barvit.

Danes se iz mojega srca oglašajo predvsem te tri besede: Bog vam povrni! Za izjemno topel sprejem in izkazano naklonjenost ob vsaki priložnosti, kjer koli sem se pojavil. Za vsako skupno sveto mašo, za vsako izrečeno molitev, za vašo pripravljenost, sodelovanje, pozornost in pomoč. V veselje in čast mi je bilo prisostvovati različnim dogodkom in projektom v življenju skupnosti. Vrstila so se praznovanja ob obletnicah slovenskih domov, mladinski dnevi in duhovne vaje, dogodki v okviru slovenskih šol in srednješolskega tečaja, izlet v Glew, poletna šolska kolonija, kulturne prireditve, druženja in srečanja, kjer sem lahko videl, kako zvesto in s ponosom ohranjate slovensko besedo, kulturo in vero daleč od Slovenije. Mogoče se vam po vseh teh letih generacij v Argentini te stvari ne zdijo nič posebnega, a za novoprišleka, ki zapusti domovino, da bi služil v tujini, je to neprecenljiva opora, zaradi katere domotožje ne pride do besede.

Prav posebej moram izreči besedo zahvale pevskim bratom v Slovenskem moškem zboru na Pristavi. Čeprav je bilo moje članstvo izjemno kratko, moram reči, da me je navdajalo z izrednim občutkom pripadnosti in veselja, zato mi noben sredin večer, preživet na pevskih vajah, ni bil odveč, prej nasprotno. Prepevanje slovenskih pesmi dviguje duha in krepi narodno pripadnost, prešerno druženje pa pridaja veselje do življenja.

Končno se moram iskreno zahvaliti tudi mojima bratoma v duhovniški službi. Brez njiju bi nedvomno težje vstopil v novo okolje in bi bil prikrajšan za marsikatero prigodo, debato ali zgolj šaljiv mimobežen komentar. Gotovo ne moremo skriti medsebojne različnosti, a ravno to je tisto, kar daje življenju čar in trenutku priložnost za medsebojno dopolnjevanje v znanju, izkušnjah, talentih in pripravnosti za to ali ono zadevo.

S 16. marcem se torej odpravljam na nadaljnje pastoralno delo v Mendozo. Čeprav nas bo fizično ločevalo dobrih tisoč kilometrov, pa to ne pomeni, da ne moremo ostati povezani. Poleg občasnih priložnosti in sodelovanja pri dotičnih projektih, ki so pomembni za celotno slovensko skupnost v Argentini, bomo povezani tudi v molitvi. Ta stalna duhovna vez naj nad nas kliče Božji blagoslov in Marijino varstvo.

Še enkrat iskren Bog lonaj.

Gašper Mauko

15. 3. 2026
(1 Sam 16,1.6-7.10-13; Ps 23; Ef 5,8-14; Jn 9,1-41)

"Rabuní, da bi spregledal!" (Mr 10,51)

Evangeljsko srečanje med Jezusom in sleporojenim se v prenesenem pomenu tiče tudi nas, kajti v nekem smislu smo vsi sleporojeni. Tudi svet se je rodil slep. Če upoštevamo odkritja znanosti, je minilo na milijone let, odkar je bilo življenje na zemlji, pa je bilo to še vedno slepo. Ni bilo še oči, ki bi videle. Oko v svoji kompleksnosti in popolnosti je ena od funkcij, ki so se oblikovale kasneje. Predstavljajmo si čudenje prvih bitij, ki so že lahko videla nebo nad seboj, barve, druga drugo… Kakšen preskok v razvoju življenja. Ta položaj se deloma ponovi v življenju vsakega človeka. Otrok se rodi, če že ne popolnoma slep, pa vsaj nezmožen, da bi razlikoval obrise stvari. Šele po nekaj tednih se njegov pogled izostri. Če bi otrok mogel povedati, kar doživlja, ko začenja jasneje videvati obraz svoje matere in očeta, stvari, barve, kakšen začudeni "Oh!" bi slišali; kakšno hvalnico svetlobi in vidu.

Vid je resnični čudež, le da se tega ne zavedamo, ker smo se nanj navadili in nam je sam po sebi umeven. Po navadi nas v tem oziru prebudi šele srečanje z nekom, ki je slep. Sam se spominjam neke slepe gospe, ki sem jo kot prostovoljec v času bogoslovja redno obiskoval in ji pomagal pri hišnih opravilih. Po eni strani sem izkušal hvaležnost zato, da vidim, po drugi pa mi je bila dragocen zgled neverjetnega notranjega veselja, ki ga je črpala iz vere v Jezusa, kljub temu, da je v mladosti zaradi bolezni oslepela. 

Prepričan pa sem, če se vrnemo k evangeliju, da Jezusova ozdravitev slepega nima namena opozoriti le na vrednost telesnega vida, ampak na notranjo duhovno slepoto srca, ki je lahko za človeka veliko bolj moteča. Zakaj v tem oziru sleporojenega najprej pošlje k vodnjaku Síloa? Ali ga ne bi mogel, kot v drugih primerih, takoj in neposredno ozdraviti? Ko ga je poslal, da se umije, je Jezus hotel pokazati, da se oko vere začenja odpirati pri krstu, ko prejmemo dar vere. Zato se je v davnih časih krst imenoval tudi "razsvetljenje" in za krščene se je reklo, da so "razsvetljeni". Toda v našem primeru ne gre le za splošno vero v Boga, ampak za vero v Kristusa. Dogodek evangelistu služi zato, da nam pokaže, kako priti k polni in zreli veri v Božjega Sina. Vzporedno s povrnjenim vidom sleporojeni tudi odkriva, kdo je Jezus. Obnovimo tri etape te poti. Na začetku slepi ne ve nič o Jezusu. Na vprašanje: "Kako so se ti torej oči odprle?" odgovori: "Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato…" (Jn 9,11). Jezus v začetku zanj ni nič drugega kot človek. Kasneje ga spet vprašajo: "Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?" (v. 17). In on jim je odgovori: "Prerok je!" Naredil je korak naprej; spoznal je, da je Jezus Božji poslanec, da govori in dela v Božjem imenu. Do tega je prišel na temelju preprostega premisleka: "Če ne bi bil od Boga, ne bi zmogel narediti stvari, ki jih dela". Ob koncu, ko so ga farizeji vrgli iz shodnice in ga ozmerjali, ker si je upal braniti Kristusovo delovanje, je ponovno srečal Jezusa in tokrat mu zakliče: "Verujem, Gospod!" (v. 38) in se je pred njim poklonil, da bi ga počastil in ga tako javno priznal za svojega Gospoda in Boga.

Zdaj pa preidimo k sebi. Ko nam evangelist Janez tako podrobno vse opiše, je kot da bi nas hotel zelo diskretno povabiti, naj se vprašamo: "In na kateri točki te poti sem jaz? Kdo je zame Jezus iz Nazareta?" Da je Jezus človek - kar pomeni, da je zgodovinsko obstajal človek z imenom Jezus - tega danes nihče ne zanika. Da naj bi bil prerok, Božji poslanec, ki je človeštvu odprl nova verska in moralna obzorja, tudi to je skoraj vsesplošno sprejeto. Mnogi se ustavijo tu. A to ni dovolj. Tudi musliman, če je le dosleden temu, kar bere v Koranu, priznava, da je Jezus prerok. A zaradi tega se nima za kristjana. Preskok, zaradi katerega nekdo v pravem pomenu besede postane kristjan, se zgodi takrat, ko človek, enako kakor sleporojeni, prizna, da je Jezus "Gospod" in ga časti kot Boga. Razlog, zakaj je potrebno narediti ta skok, je preprost: Jezus se je predstavil svetu kot Božji Sin in je na edinstven način imenoval Boga za svojega "Očeta". Gotovo lahko razpravljamo o zgodovinskosti tega ali onega izreka, ki ga pripisujejo Jezusu, toda ne moremo tajiti vsesplošnega pričevanja Nove zaveze glede te točke. Pridemo do nujnega sklepa: ali je On to, kar je razglasil, da je, ali pa je največji slepar zgodovine in je bilo vse krščanstvo do danes pomota. Srednje poti ali kompromisa ni, Jezus ne more biti zgolj izreden človek ali verski genij. Teh je bilo v preteklosti mnogo, pa niso pustili tolikšnega pečata v človeški zgodovini.

Evangelij o sleporojenem nam na tem mestu ponuja priložnost, da razmislimo o večnem problemu odnosa med vero in razumom. Velik del težav, ki jih sodobni človek sreča, ko hoče med seboj spraviti ti dve stvari, je odvisen od tega, ker je problem napačno postavljen. Dokler se vera in razum soočata za mizo, ne bomo prišli nikamor. Nihče se ne zaljubi zato, ker je prepričan, da se je zaljubiti lepo ali pa zato, ker je prebral več razprav o pojavu zaljubljenosti. Človek se zaljubi, ker je srečal nekoga, ki je v njem zbudil ljubezen. Na enak način se nihče ne bo odločil, da bo veroval zato, ker je temeljito preštudiral pojem vere in je razumel, da ni v nasprotju z razumom. Človek veruje, ker je srečal nekoga, ki je vreden vere, nekoga, ki zbuja zaupanje. Ni ljubezni, ki ne bi bila ljubezen do nekoga, in ni vere, ki ne bi bila vera v nekoga. Težave številnih ljudi glede verovanja so odvisne od dejstva, da niso nikdar zares srečali Jezusa Kristusa in morda si niso niti prizadevali, da bi ga srečali. Če mi ne bi bilo podarjeno v določenem trenutku življenja srečati Gospoda, bi bil verjetno danes tudi sam povprečen katolik, ki se v nedeljo napol brez smisla priziba k sveti maši, ker se pač tako spodobi. Če bi sploh prišel…

Vere ne bomo našli v knjigah, podobno kot trenutnega vremena ne ocenjujemo s primerjanjem vremenske napovedi iz časopisov in televizije, ampak preprosto odpremo okno in pogledamo ven. V našem primeru so okna, ki jih je potrebno odpreti, strani evangelija. Pa ne le napisanega, ampak tudi tistega evangelija iz katerega so živeli in še danes verodostojno živijo številni pričevalci. Vera - posebej vera v Kristusa - se prenaša s tem, da te nekdo z njo okuži. V kolikor nam še ne uspe, da bi zaklicali kakor sleporojeni: "Verujem, Gospod!", mu recimo vsaj, kakor je to storil nekdo drug iz evangelija: "Gospod, pomnoži mojo vero!". Amen.

13. 3. 2026
(Oz 14,2-10; Ps 81,6-11.14.17; Mr 12,28-34)

Slovo od slovenske skupnosti v Buenos Airesu

Po daljšem obdobju počitnic se je na obzorju pojavila nova številka Oznanila. Še preden je bila poslana v svet sem vedel, da bo precej razburkala morje slovenske skupnosti v Buenos Airesu. Pravzaprav sem se pred njenim izidom počutil kot miner, ki na lastno hišo skrbno namešča eksploziv, da bi jo še ne popolnoma dograjeno porušil do tal. Bil sem namreč tisti, ki je moral poskrbeti za končno podobo sporočila o osebnih spremembah v naših duhovniških vrstah. Vedel sem, da bo enkrat nastopil ta dan. Nisem pa si mislil, da bom že po petih mesecih, ko sem ravno uredil vso prispelo prtljago, ponovno polnil škatle in se preselil še šestič v desetih letih svojega duhovniškega poklica. A navsezadnje, ko človek premišljuje, se mu to ne zdi nič nenavadnega, saj so se tudi Jezusovi učenci za časa njegovega zemeljskega življenja selili iz kraja v kraj kakor nomadsko pleme. Bili so v šoli Dobrega Pastirja, da bi se priučili voditi zaupano jim čredo - z besedami Psalma 23 - na "zelene pašnike" in "k vodam počitka«" (v. 2). Z izjemo dogodkov po Jezusovih aretaciji, mučenju, križanju, smrti in položitvi v grob, ko so se skoraj vsi v strahu za lastno življenje razbežali na vse strani, so vztrajali na začeti poti, na katero jih je povabil Gospod. Seveda jim omenjenega bega ne gre zameriti, saj so bili pionirji v odkrivanju vere v Božjega Sina, in niso mogli takoj razumeti, kaj se pravzaprav godi in čemu naj bi to služilo. Obdarjeni z darovi Svetega Duha, ki jim je odprl oči, so se nato razpršili po vsem znanem svetu, da bi ime Dobrega Pastirja doseglo prav vsako uho, ne meneč se za napore, rane, strahove, negotovosti, dvome in končno celo smrt.

V tem, se mi zdi, smo jim, dragi bratje in sestre, nekoliko podobni. Nenadne, nepričakovane spremembe, pri katerih imamo zaradi osebnih razlogov lahko celo izkušnjo nekega preloma s preteklim, v nas vzbujajo podobne občutke. Novo utečeno stanje nenadoma izgubi ključni člen, zato se poruši tudi na novo izoblikovana vizija prihodnosti, za katero sklepamo, da bo pozitivnejša od prejšnje. Oklene se nas strah, negotovost, dvom v pravilnost odločitve tistih, ki so spremembo povzročili. S tem pa tudi nismo daleč od razburjenja, jeze, morda celo izgube zaupanja do odgovornih. A kakor so modro rekle naše stare matere, se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Prav je, da se ohladijo glave in si človek vzame čas za trezen premislek.

Najprej si predočimo nedvomno dejstvo, da noben igralec v tej igri menjav ni ravnodušen. Vsi se zavedamo zapletenosti situacije in si postavljamo neprijetna vprašanja, s katerimi se že ubadamo ali pa se bomo z njimi še morali spoprijeti. Ocenjujem, da je v najbolj nezavidljivem položaju g. škof Anton Jamnik. Odgovoren je za duhovno oskrbo vseh Slovencev v zamejstvu in po svetu. Število delavcev v Gospodovem vinogradu vztrajna pada in slovenski misijoni marsikje po svetu že bijejo plat zvona. Glede skupnosti v Argentini sva se večkrat pogovarjala po telefonu. Začutil sem kako iz osebne izkušnje kipi njegova skrb, da bi zagotovil duhovno oskrbo slovenske skupnosti. Ne morem vam opisati kolikšne napore je vložil v to, da je iz Slovenije pridobil dva nova duhovnika. Verjetno si je ob tem prislužil ne malo nerazumevajočih pogledov v kleriških in laiških vrstah, ko v kadrovskem pomanjkanju v domovini pošiljamo duhovnike v tujino. "Čemu?", se sprašujejo. Ne grem jim zameriti, nejevernim Tomažem, ker niso videli in zato ne verujejo. Iz njegovega nedavnega pisma ste lahko zaslutili, da mu je enako mar tako za pastoralo v Mendozi kot tu v Buenos Airesu. Da se zaveda stiske in jo poskuša reševati po svojih najboljših močeh. To mi je tudi večkrat položil na srce, a sem mu odvrnil, da nisem »superman«, da sem tudi sam le človek, omejen, negotov. Obljubil pa sem, da bom naredil, kar bo v moji moči. Pa ne mislim na obljubo pred človekom, ampak na tisto, pred Bogom, že pred desetimi leti, ko sem pri posvečenju svoje roke položil v nadškofove. Vsekakor se dane obljube trudim držati kot pijanec plota. Dalje je tu še naše bratstvo na naslovu Bolaños 125: g. Franci, g. Robert in moja malenkost. Nikomur niso v veliko veselje takšne spremembe. Spet bosta bolj kot ne sama orala ledino v Buenos Airesu. G. Janez, ki prihaja v prestolnico, jima bom priskočil na pomoč kolikor bo mogel. Sam se dolgoročno sprašujem, če nemara prihaja čas, ko bo naša pastorala postala dobesedno letanje dušnega pastirja iz enega konca Argentine na drugega. Bog ve …

In nenazadnje ste tu še vi, dragi bratje in sestre. Povsem jasno mi je, da ta sprememba marsikomu izmed vas pomeni stisko, in slišim vaše občutke zaskrbljenosti, ko opazujete dogajanje v naših duhovniških vrstah. A stvari se so v tem primeru odvile res hitro in potrebno je bilo sprejeti odločitev. V enačbi je prisotnih mnogo neznank, ki tudi nam povzročajo nelagodje, ker je težko najti gotovo rešitev. Zato še toliko bolj verjamem, da smo se vsi udeleženi odločili, kar se je bilo potrebno odločiti, v najboljši veri in skrbi za skupnost. Pri tem nas je vodila današnja evangeljska beseda: "Prva zapoved med vsemi je: 'Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, edini Gospod. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in vso močjo.' To je prva zapoved. Druga je tej enaka: 'Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.'" (Mr 12,29-31).

Prvi članek napisan za revijo Duhovno življenje sem naslovil z besedami Za Kristusa in Cerkev pod Južni križ (leto 2025, št. 2). V njem se skriva Jezusov nauk o največji zapovedi. Želim, da se zavedate, da ste v tem primeru Cerkev vi. Vi ste moja družina na tem koncu sveta in preko vas želim izpolnjevati drugi del zapovedi ljubezni. Vabim vas, dragi bratje in sestre, da se vsi skupaj posvetimo tovrstnemu ravnanju in na eni strani izpolnemo Jezusovo naročilo v zaupanju v Božjo previdnost, ki velikokrat postopa naši pameti nerazumljivo, a se končno izkaže kot neskončno modro in koristno, ter na drugi strani v molitveni navezi za blagoslov naših življenj, naše skupnosti in prošnji za nove duhovne poklice: "Gospod, žetev je velika, delavcev pa malo; prosimo te torej, pošlji delavce na svojo žetev" (prim. Lk 10,2).

1. 3. 2026
(1 Mz 12,1-4; Ps 33; 2 Tim 1,8b-10; Mt 17,1-9)

Pustolovščina vere

Postne nedelje lahko primerjamo kontrolnim točkam, kakor jih srečamo na mnogih športnih tekmovanjih, kjer beležijo vmesni čas tekmovalcev na progi. Ob vsaki se moramo vprašati, kakšen je naš "vmesni čas", ali če prevedemo v besednjak postnega časa: S kakšno zavzetostjo se lotevamo izkoriščanja tega milostnega obdobja, ki nas želi osvoboditi, izpeljati iz egiptovske sužnosti v življenje? Upam, da se mu vsak izmed nas posveča s kar največjo skrbnostjo. K temu nas namreč spodbuja današnja Božja beseda, vsak odlomek na svoj način.

Najprej nam v prvem berilu pozornost pritegne Božji klic Ábramu, kakor se je Abraham imenoval preden mu je Bog dodelil novo ime. In ko Sveto pismo govori o Abrahamu, se mu moramo posvetiti s posebno pozornostjo. Zakaj? Abraham nosi vzdevek "oče vere", saj je neke vrste pionir svojega časa v odnosu človek-Bog, ko svetu sicer vladajo politeistična verstva. Obenem pa je vzorčni primer rastí v veri, kakor jo doživljamo tudi sami. Na nek način je naša pot vere posnemanje njegove. Osredotočimo se sedaj na sam odlomek: Kaj mu poreče Bog? "Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal […] in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje." (1 Mz 12,1.3).

Te besede predstavljajo samo srce duhovnega življenja. Poglejmo si misel svetega Avguština in razumeli bomo, zakaj je temu tako. Ta veliki cerkveni oče in teolog zapiše, da je greh stanje človeka, kjer ga najbolje opiše besedna zveza "curvatus in se" (lat. biti ukrivljen, upognjen ali vase zaprt). Gre za izgubo usmeritve navzven, za egoistično ukrivljenost vase, za srce, ki išče in posluša le sebe. A človek je ustvarjen, da bi ljubil Boga in bližnjega kakor samega sebe. To je stanje "pokončnega" človeka, ki gleda proti nebesom. Greh pa povzroči, da se človek "upogne" navznoter. Namesto da bi iskal srečo v Bogu (ki je neskončen), jo išče v sebi ali v minljivih stvareh, ki jih uporablja zgolj za lastno ugodje. Ne gre le za sebičnost v dejanjih, ampak za stanje duha, kjer človek postane sam sebi središče vesolja. Celo dobra dela v tem oziru postanejo oblika "ukrivljenosti", če jih opravljamo le zato, da bi bili sami sebi videti boljši. Za Avguština je rešitev iz tega stanja edinole Božja milost. Človek se z lastno močjo ne more "vzravnati"; potrebuje Kristusa, da ga dvigne in mu ponovno odpre pogled navzven, proti Bogu in bližnjemu, proč od zagledanosti v zgolj lastne interese in pravice.

Pri tem ne gre še za eno v vrsti moraliziranj o naših slabostih, ampak preprosto željo, da bi videli, čemu nas je Bog ustvaril: Da stopimo iz sebe, da objamemo življenje z obema rokama, da zadihamo s polnimi pljuči. Bolj ko se odrekamo nadzoru in manj ko se oklepamo stvari in udobja tega sveta, bolj živi postajamo. Seveda je tovrstna pot tvegana, zbuja strahove v negotovosti in nam povzroča skrbi. Vendar se lahko upravičeno vprašamo, kje bi danes kot civilizacija bili, če si nekateri ne bi upali tvegati, da so po mnogih padcih, zmotah in slepih ulicah človeštvu končno prinesli napredek na marsikaterem področju življenja. Napredek je - tudi v duhovnem življenju - tesno povezan s pustolovščino. Spomnimo se fantazijskih likov kot sta Frodo iz Gospodarja prstanov in Luke Skywalker iz Vojne zvezd. Če bi obsedéla v udobju dóma, ne bi bilo njune zmagovite zgodbe. Enako Abraham; če ne bi tvegal, sprejel možnost nevarnosti, če bi zavrnil Božji klic, se zaprl vase in ne zapustil domače dežele, se danes ne bi mogel pohvaliti z nazivom "oče vere".

Pomislimo na svoja lastna življenja. Živimo v kulturi, ki je obsedena z varnostjo. Vsi želimo biti udobno varni, brez tveganj, brez večjih izzivov in to je do neke mere razumljivo. Toda če celotna naša naravnanost temelji izključno na tem, da smo "na varnem", ne bomo nikoli zares živeli. Nikoli ne bomo postali ljudje, kakršne si je Bog zamislil. Kot Abraham prepustiti se Božjemu klicu. Namesto, da se krčevito oklepamo vajeti svojega življenja, zaupajmo Tistemu, ki nas vodi. Skozi našo osebno zgodovino - naj bo to menjava šole v otroštvu, začetek novega obdobja, selitev v drugo mesto ali sprejem nove poklicanosti - vedno pride do trenutka dezorientacije, do preizkušnje ob zapuščanju znanega. A to je tista pot svetosti, kjer življenje pomeni nenehno premikanje iz varnih prostorov v pustolovščino resničnosti, da bi končno zasijali kakor naš Gospod v evangeljskem odlomku. Jezus vzame s seboj Petra, Jakoba in Janeza ter jih odpelje na visoko goro. In tam se pred njimi spremeni. Za kratek trenutek Kristusova božanskost, ki je bila prej skrita, zasije v vsem svojem sijaju. Zasliši se glas Boga Očeta: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!" (Mt 17,5). Sveti Tomaž Akvinski je pojasnil, da je bil namen tega spremenjenja dati apostolom, ki so se kmalu morali soočiti s križem, trpljenjem in suhoparnostjo življenja, predokus prihodnje slave. Jezus jim pokaže popolnejši svet, v katerega smo vsi poklicani, da bi jih opogumil stopiti preko sebe. Gotovo je prav, da imamo radi ta svet, radi svoje družine, svojo skupnost, znane kraje, svoje navade. Toda skozi vse življenje nas Bog kliče "onkraj". Pravi nam: "Izpusti to! Ne oklepaj se tega, kajti obstaja mnogo več! Za več si bi ustvarjen."

Naša celotna zemeljska pustolovščina je torej v svojem bistvu zaporedje vaj zoper navezanost nase. Je pot rastí, napredovanja in doseganja višje kakovosti tega življenju, obenem pa priprava na osebni Božji klic, ko bomo pozvani, da vse izpustimo iz svojih rok, se povzpnemo na goro Tabor in doživimo trenutek spremenjenja z vstopom v večnost pri Bogu. Amen.

22. 2. 2026
(1 Mz 2,7-9, 3,1-7; Ps 51; Rim 5,12-19; Mt 4,1-11)

Šola svobode

V pridigi prejšnje nedelje smo rekli, da je naše zemeljsko življenje kot nekakšen poligon, na katerem izvajamo treninge v šoli evangeljske ljubezni. In kdo bi bil lahko boljši trener kot pa Jezus sam, ki je teorijo ljubezni uresničil v najbolj popolni obliki - z darovanjem samega sebe. V vsakem trenutku, v vsaki situaciji je odgovoril na najboljši možni način in bil zares vedno in povsod zmagovalec. Če v ta kontekst postavimo postni čas, ga lahko razumemo kot čas priprave na novo tekmovalno sezono, kjer se igralci po počitnicah pod budnim očesom trenerja in njegovih pomočnikov vračajo k ponavljanju osnov. Igralci se zavedajo, da so ti treningi izrednega pomena in da morajo dobro prisluhniti trenerju. Počitnic in poležavanja je konec. Uspešen začetek nove sezone je odvisen od resnosti, s katero bodo igralci pristopili k treningu. Tako nas tudi današnja Božja beseda vrača k duhovnim osnovam in nas spodbuja k zavzetemu "treningu" na poligonu postnega časa, ki ga je kot naš trener načrtoval Jezus sam.

Prvo berilo iz Prve Mojzesove knjige nas pripelje nazaj na sam začetek. Slišimo temeljno resnico o izvoru človeškega bitja, ki je seveda ne smemo razumeti dobesedno, ampak v metaforičnem smislu: "Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosníce je dahnil življenjski dih. In tako je človek postal živa duša" (1 Mz 2,7). Kot človeška bitja smo "hibridi". Smo telesni in duhovni - zgrajeni smo iz ilovice zemlje, čutimo lakoto, žejo in utrujenost, a hkrati nosimo v sebi iskro Božjega življenja. Naš intelekt, volja, svoboda, ustvarjalnost so odsev Božjega diha. Zato ukvarjanje z duhovnim življenjem ne pomeni bega duha iz telesa oziroma izogibanje izzivom vsakdanjosti, temveč njuno medsebojno povezovanje za obvladovanje življenja, v katerega smo postavljeni. In prav zato nas postni čas vabi tako k duhovnim vajam, kot je molitev, kot tudi k fizičnim dejanjem, kot je telesni post. Duša in telo v tem najdeta svoj preplet in sodelovanje.

Kaj pa pravi greh na to temo? Greh se izkazuje kot nasprotnik "prijateljstva" med dušo in telesom. Prinaša razdor med duha in materijo, med dušo in telo. To občutimo kot spor s samim seboj, ko počnemo stvari, ki jih v bistvu sploh nočemo, pa nas pretenta njihova mamljiva in varljiva zunanjost, notranjost pa je eno samo trpljenje in bridkost. Se nam zdi to znano? Seveda. Satan v podobi kače prepriča Evo in Adama, da naredita korak v nasprotovanju Bogu in si prilastita na pogled slasten sad drevesa spoznanja dobrega in hudega. Knez laži ju prepriča, da je Bog njun tekmec, zlobnež, ki ju zavaja z lažnimi grožnjami, da bi ju prikrajšal za določene dobrine, ki jima pripadajo. Ne samo, da so posledice njunega padca katastrofalne, to preprosto ni res! Bog je za človeka ustvaril rajski vrt Éden in mu dal vse na razpolago. Bog Svetega pisma želi, da smo polno živi. Zato pravi: "Poglejte vse te čudovite stvari, ki sem jih ustvaril za vas. Užijte jih!" Gre za darove, ki nam prinašajo tako telesno kot duševno veselje. Ob stalnem poudarjanju izvirnega greha pogosto spregledamo ta izvirni blagoslov. Ob njem propade pregovorna starozavezna podoba Boga kot strogega Očeta, ki samo prepoveduje in neposlušnost kaznuje.

Seveda pa obenem velja osnovno pravilo, da v tem zemeljskem življenju ne moremo imeti in doseči vsega. Smo nepopolni in omejeni, pa če nam je to všeč ali ne. Obstajajo določene dobrine, ki nam v tem trenutku niso dosegljive. Ta svet je le njihov predokus, polno pa jih bomo doživeli z Bogom v večnosti. Zato že v raju obstaja tudi prepoved. Nedosegljivost sadu drevesa spoznanja dobrega in hudega je postavljena z razlogom. Ne pomeni, da je Bog proti človekovemu napredku in novi spoznanjem. Pomeni pa prepoved specifične škodljive želje, da bi človek sam postal merilo dobrega in hudega. Kaj namreč najbolj vpliva na človekovo odločanje? Iskreno rečeno navadno izberemo tisto, kar je v danem trenutku najbolj ugodno za naš ego. In ko se človek na temelju takšnega merila odloča, ko misli, da ima mandat odločati se, kaj je dobro in kaj slabo, so posledice katastrofalne. Dobesedno se odloča o življenju in smrti. Kje mislite, da so skovani slogani tipa "Moje telo, moja odločitev!", ko govorimo o pravici do splava, in "Moje življenje, moja smrt, moja izbira!", ko govorimo o pravici do evtanazije? Ti slogani so rojeni v peklu. Hudič nas prepričuje, da je Bog fevdalni gospod, ki nas izkorišča in tlači, in od katerega se moramo osvoboditi, sami odločati o stvareh. Mi moramo povedati, kaj je prav in kaj ne, ker vemo bolje kot On, ki je idejni Oče in Stvarnik vsega. V resnici pa je Satan sam prevara nad prevaro. V lep darilni papir zavije prazne obljube, ki končno prinesejo osamljenost, žalost, razočaranje, smrt. Njemu pa se pa smeji, ker je osla človeka spet speljal na led.

To nas naposled pripelje do današnjega evangelija po Mateju. Pred nami je ista zanka, ki jo nastavlja hudič že od Adama in Eve naprej. Tokrat, da bi vanjo ujel Jezusa. Kakšen napuh! Kakšen bedak! Satan je menil, da bo mogel samega Boga ujeti na limanice ob njegovih puhlih ponudbah. Trikrat nastopi in trikrat ga Jezus z lahkoto odbije. Zakaj? Ker je svojo svobodo izročil Očetu. Kar izniči in odpravi Adamov greh neposlušnosti, je Jezusova poslušnost. Jezus ni nasedel skušnjavi sladkega strupa, ampak je hudiča odslovil z osredotočenostjo na Tistega, ki je vir vsega življenja. Na tak način bomo, dragi bratje in sestre, lahko v tem postnem času in še dlje zmagovali tudi sami; če bomo od Boga podarjeno svobodo znali podariti nazaj Očetu. V tem naj bo naš "postni trening". Opustimo egoistično držo samozadostnosti in se prepustimo orodjem za duhovno rast - to so molitev, post in pokora zaradi ljubezni do Boga in sočloveka -, ki jih je v puščavi preizkusil sam Božji Sin. Zaupajmo trenerju, da želi svojo ekipo pripraviti za zmago, ne za poraz. Amen.

18. 2. 2026
(Jl 2,12-18; Ps 51; 2 Kor 5,20-21; 6,1-2; Mt 6,1-6.16-18)

Pepelnica

Dobrodošli v postnem času. To je obdobje, ki ga ljudje doživljamo zelo različno. Nekaterim ustreza, do te mere, da bi potočili kakšno solzo ali dve, če ga ne bi bilo, drugim predstavlja velik napor in morda jim je v določenem trenutku celo vir strahu, tretjim je popolnoma odveč in jim gre skrajno na živce, četrtim je zanj mar kot za predlanski sneg, peti nanj nevede pozabijo..., a neizpodbitno dejstvo je, da ga vsi potrebujemo.

Začetek tega svetega časa me spominja na določene ceste, na katere naletimo v mestu, še bolj pogosto pa v provinci Buenos Aires. Naj gre za hribovite hitrostne ovire, jarke za odtekanje vode ali pa preprosto za globoke jame kot rezultat nevzdrževanosti cest, v vseh primerih bi bila velika hitrost, s katero bi zapeljali čeznje lahko razlog za dve stvari. Prvič, preostanek poti bi morali prepotovati peš, in drugič, naše vozilo, oziroma kar bi od njega ostalo, bi odpeljala vlečna služba. Za pepelnično sredo lahko rečemo, da predstavlja eno takih cestnih »budnic«, na katero naletimo v začetku posta.

Danes nas Cerkev zaznamuje s pepelom in nam pove resnico, ki se večino leta izgublja nekje v ozadju: Prah si in v prah se povrneš. Ne zato, da bi nas osramotila, ne da bi nas prestrašila, ampak da bi nas zbudila. Kajti ko se spomnimo, da nismo večni, si začnemo zastavljati vprašanja o tem, kaj je dejansko pomembno. Življenje teče hitro. Svet je glasen. Treba je odgovoriti na sporočila, se udeležiti sestankov, kupiti stvari, popraviti reči, skrbeti za prihodnost. Sredi vsega tega je zelo enostavno začeti živeti na avtopilotu. Post pa pravi ravno nasprotno: pritisni na zavoro, upočasni, bodi pozoren.

Jezus gre v današnjem evangeliju še globlje. Ne reče le, molite več. Ne reče le, postite se. Ne reče le, dajajte miloščino. Pravi: ne delajte tega, da bi bili videni. Trikrat to ponovi: vaš Oče, ki vidi na skrivnem. In to ponavljanje je pomembno. Zakaj? Ker se poraja vprašanje: za koga živimo? Če živimo za pozornost, je pozornost naša nagrada. Če živimo za aplavz, je aplavz to, kar prejmemo. Pri postu ne gre za to, da postanemo nekaj posebnega, ampak da postanemo iskreni. Gre za to, da znova stopimo pred Tistega, ki nas je oblikoval in ustvaril. Molitev, post in dajanje miloščine niso tehnike duhovnega samoizpopolnjevanja. So načini, kako zrahljamo našo predanost udobju, nadzoru in grajenju javne podobe (življenjskega "pročelja"). Ustvarjajo prostor. Čistijo hrup. Vračajo nas na mesto, kjer ne stojimo kot nastopajoči, ampak kot sinovi in hčere pred Očetom, ki nas že vidi in pozna. In to spremeni vse. Molitev nas ponovno osredotoči na Boga. Post razkriva, česa se oklepamo. Dajanje miloščine v ljubezni razširi naša srca navzven, k sočloveku, naj bodo njegove potrebe, duhovne, duševne ali materialne - ob tem lahko mirno trdimo, da so tiste prve in druge bolj pomembne od zadnjih.

Tu smo, torej. Na začetku štiridesetdnevnega postnega časa. Pred nami je precejšnja hitrostna ovira in v zvezi z njo je povabilo preprosto: Pritisni na zavoro in dalje vozi počasneje in bolj pozorno.

Za začetek si ta teden izberimo en konkreten korak. En način za vsakodnevno molitev, četudi kratko. En post, ki bo osvobodil našo pozornost in nas usmeril k pomembnejšim stvarem. Eno dejanje velikodušnosti, ki naj se vsaj malo pozna in za katerega ni treba, da ve kdorkoli drug. Naj bo skrito. Naj bo tiho. Naj pripada Očetu, ki vidi na skrivnem. Kajti končno pri postu ne gre za to, kaj opazijo drugi, ampak za to, kar Bogu dopustimo, da naredi v globini naših src. Amen.

15. 2. 2026
(Sir 15,15-20; Ps 119; 1 Kor 2,6-10; Mt 5,17-37)

Izberi življenje

Nekaj dni nas še loči od vstopa v postni čas in Božja beseda nas nagovarja z izjemno pomembno temo, iz katere lahko izluščimo sporočilo, da so vsa prizadevanja za napredovanje v osebnem življenju povezane z zvestobo temeljni identiteti, ki nam je podarjena od Boga. Govori nam namreč o osrednjem mestu svobode in pomembnosti izbire dobrega v našem duhovnem življenju.

Razmišljanje bi pričeli z mislijo iz drame Roberta Bolta z naslovom Človek za vse čase. Zgodba se dogaja v 16. stoletju ravno, ko Cerkev v Angliji pod kraljem Henrikom VIII. zaradi njegovih osebnih interesov drvi v razkol z Rimom. Glavna oseba zgodbe je Tomaž More, v katoliški Cerkvi razglašen za mučenca in svetnika. V nekem prizoru, ko se pogovarja s svojo hčerko Margareto, pravi: "Bog je ustvaril rastline v njihovi preprostosti in živali v njihovi nedolžnosti, človeka pa je ustvaril, da bi mu služil z bistroumnostjo v zapletenosti svojega uma."

Kaj nam s tem želi povedati? Da vse stvarstvo slavi Boga na svoj način. Kamni, voda in druge elementarne stvari, rastline, živali, zvezde - vse to biva, preprosto je. Bog jih je ustvaril v njihovi preprostosti, da sledijo fizikalnim zakonom, živali tudi nagonom, in s tem, ko opravljajo svojo funkcijo, slavijo Stvarnika. A človeka si je Bog zamislil drugače. Ni želel, da bi bili lutke. Ni želel robotov, ki bi delali dobro le zato, ker so tako programirani. Ni si želel sužnjev, ampak bitja, ki bi mu lahko vračala ljubezen. In tu pridemo do bistva: Kar je nesvobodno ne more ljubiti. Za skalo, rastlino, žival... ne moremo reči, da ljubi Stvarnika. Ga slavi s svojim obstojem, vendar ga ne ljubi. Samo bitje, ki sta mu ob stvarjenju podarjena razum in svobodna volja, je zmožno ljubiti. V kolikor bi nas Bog prisilil, da ravnamo prav in dobro, če bi nam odvzel možnost izbire, potem naša dejanja ne bi mogla odsevati odnosa ljubezni, ampak bi bila zgolj izvrševanje vnaprej zapisanih ukazov.

V tem kontekstu se zdaj spomnimo današnjega prvega berila iz Sirahove knjige: "Predte je polóžil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano" (Sir 15,16-17). Vsak trenutek našega življenja stojimo pred to izbiro, o kateri navdihnjeno piše modri Sirah. To je temeljna drama človekovega bivanja. Bog nam pravi: "Ustvaril sem te svobodnega in nimam namena posredovati kot "helikopterski" starš, ki nad otrokom lebdi, nadzoruje vsak njegov gib in prepreči vsako negativno izkušnjo. Dal sem ti svobodo. Pred teboj sta ogenj in voda. Izberi, kar te je volja, vendar ne reci, da te nisem opozoril kakšne bodo posledice ene ali druge izbire."

S tem pa pridemo do pojma zla. Vsak človek se vsaj enkrat v življenju zaradi frustracij, ki mu jih povzroča iz zla izvirajoče trpljenje, vpraša, zakaj zlo in odkod pride. Ne v vseh primerih, a v večini njih se zlo rodi iz zlorabe svobode. Sedaj pa pomislimo na več milijard ljudi, ki poseljujemo naš planet. Vsem nam je v temelju od Boga podarjena svoboda - pustimo ob strani primere, ko človek človeku omejuje od Boga dano svobodo -, hkrati pa velja, da smo nepopolna bitja, da smo šibki in delamo napake; nič razen Bog namreč ne more biti popolno. Ali je torej logično pričakovati, da bodo med nami vzniknili konflikti in posledično trpljenje? Seveda je. In višje mesto, ki ga zaseda človek na družbeni lestvici, več ko ima moči in oblasti, večji konflikt in več trpljenja lahko naredi z zlorabo svobode. In potem se logično vprašamo: "Zakaj Bog tega preprosto ne odpravi?" Res je, preprosto bi lahko rešil ves problem s tem, da bi na odvzel svobodo. A, povejte mi, dragi bratje in sestre, koliko bi se nas javilo za to, da nam Bog odvzame svobodno voljo? Koliko bi nas bilo pripravljenih reči: "Ja, Gospod, kar vzemi mi svobodo. Želim biti le lutka v tvojih rokah. Želim biti le del ekosistema, ki ga vodijo nagoni in nič več". Ne gre tako. Bog noče avtomatov. Želi si bitij, ki bodo lahko z Njim v odnosu, ki ga bodo lahko ljubili ali, kakor pravi Tomaž More, mu "služili z bistroumnostjo v zapletenosti svojega uma" in ga ljubili z resničnimi dejanji volje.

Sveti papež Janez Pavel II. je to misel še nadgradil. Rekel je, da v vsakem dejanju volje naredimo dve stvari. Prvič, izberemo neko dejanje (naredimo to ali ono), in drugič, in to je ključno, z vsako izbiro vplivamo na to, v kakšno osebo se oblikujemo. Ko se odločim za poštenost namesto laži, ne opravim le dobrega dejanja, ampak postajam tudi bolj pošten človek. Ko se odločim za ljubezen namesto zamere, oblikujem svoj značaj v smeri Božjega. Naše zemeljsko življenje je kot nekakšen poligon, čas treninga v šoli ljubezni. Tako se pripravljamo na nebesa, ki so kraj popolne ljubezni. Če bi prišli v nebesa zgolj s poudarjanjem vere ali upanja, a nevešči ljubezni, bi se tam počutili kot tujci. Kot je rekel veliki Clive Staples Lewis: če nismo usklajeni z Božjo ljubeznijo, če v sebi nismo razvili sposobnosti ljubiti na poti tuzemskega življenja, nam bo Božja ljubezen v nebesih kot žgoč ogenj, kot neprijetnost. Zato je to življenje priložnost za trening, da bi naša srca postala sposobna velike ljubezni.

In prav zato je Jezus v današnjem evangeliju tako zahteven. Pravi: "Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel" (Mt 5,17). Jezus stvari ne olajša, ampak jih poglobi. Na primer pravi: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: 'Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.' Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče" (Mt 5,21-22). Kaj Jezus počne? Prestavlja bojišče iz zunanjih dejanj v naše srce. Ni dovolj samo, da fizično nekoga ne ubijemo. Če želimo biti pripravljeni na nebesa, moramo iz svojega srca izkoreniniti tudi zamero, jezo, obrekovanje in tiho sovraštvo. Ni dovolj le, da fizično ne prešuštvujemo, obenem pa v svojih mislih dopuščamo nečiste misli in druge obravnavamo kot kose mesa. Morda boste rekli: "Ampak težko je nadzorovati vse svoje čute, čustva in misli!" To vsekakor drži. Toda dana nam je svobodna volja. Lahko izberemo, kaj bomo dopustili, da se mota po naših mislih, pride iz naših ust ali se zgodi po naših rokah. Jezus noče, da smo "pobeljeni grobovi" - lepi na zunaj, znotraj pa polni trohnobe. Želi, da naša izbira za dobro seže globoko, do korenin našega bitja.

Dragi bratje in sestre, pred nami so ogenj in voda, življenje in smrt. Bog si ne želi robotov, ki izvajajo ukaze, ampak svobodne sinove in hčere, ki z Njim živijo v ljubezni. Zato, ko se odločamo o stvareh, pomnimo: ne izbiramo le trenutnih misli, besed ali dejanj, ampak izbiramo, kakšni ljudje postajamo. Amen.

8. 2. 2026
(Iz 58,7-10; Ps 112; 1 Kor 2,1-5; Mt 5,13-16)

Osolimo svet

Večkrat smo že izpostavili v naših razmišljanjih, da je človek v življenju nenehno usmerjen v iskanje osebne sreče. Zato ni čudno, da ta pojem redno spremlja našo vsakdanjost. Posebej lahko na primer omenimo oglasna sporočila, kjer ne sme manjkati beseda sreča ali nasmeh do ušes. Vse to nam na nezaveden način daje občutek stalnega pritiska, zaradi česar postanejo pogosta vprašanja kot so: "Zakaj nisem srečen? Kaj mi manjka? Kako lahko dosežem zadovoljstvo?" Profesor psihologije dr. Richard Issel je takole ubesedil eno svojih ključnih načel: "Če želiš biti srečen, prenehaj skrbeti za to, da bi bil srečen, in začni delati na tem, da postaneš izpolnjen." Že slavni antični filozof Aristotel je davno pred pojavom psihologije kot samostojne vede sklenil, da je sreča le stranski produkt izpolnitve. Najslabša stvar, ki jo torej lahko naredimo, je, da se obrnemo vase in se konstantno "vrtimo okoli lastnega popka" zaposleni s razpravljanjem, kako bomo dosegli lastno srečno. Klinični psiholog Jordan Peterson je nekoč zapisal podobno misel: "Pretirano zavedanje samega sebe je enako bedi." S tem cilja ravno na to nenehno samoanalizo, to zaskrbljenost nad samim seboj, nad napakami iz preteklosti in strahovi glede nezmožnosti poznavanja prihodnosti. Torej, če želimo biti duševno zdravi in duhovno močni, je pravilo igre precej preprosto: pozabimo nase. Nehajmo se ukvarjati sami s seboj in začnimo iskati pot do izpolnitve. Sreča ima namreč kvaliteto "ekstravertiranosti", kar pomeni, da je usmerjena navzven.

In prav na to nas danes v evangeliju spominja Jezus s svojim Govorom na gori. Prejšnjo nedeljo smo prisluhnili pouku osmerih blagrov, ki predstavljajo pot do sreče - rekli smo, da latinska beseda "beatitudo" pomeni notranje pomirjen, srečen -, danes pa k temu dodaja tole: "Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta" (Mt 5,13.14).

Poglejmo najprej prvo podobo: sol. V Jezusovem času, preden so izumili to nadvse koristno napravo, ki se ji reče hladilnik, je bila sol ključni konzervans pri ohranjanju mesa, da se to ni pokvarilo. Obenem dodana jedem daje okus. Toda, ko povabite nekoga na večerjo, mu nikoli ne bi postregli zgolj krožnika soli. Zakaj? Ker sol sama zase ni primerna za uživanje. Sol obstaja zaradi drugega. Sol obstaja zato, da ostala hrana dobi okus. Kaj je torej vloga kristjana v svetu? Ne to, da se obseden ukvarja s svojo lastno svetostjo v izolaciji od vsega sveta ali z mrzličnim odkrivanjem poti do lastne sreče. Vloga kristjana je, da postane nekaj za druge. Da kakor sol "začini" svet. Da ohrani tisto, kar je v družbi nujno ali vredno ohraniti. Zato konkretno življenje iz vere mora vstopiti v vse pore sekularne kulture - v zabavo, šport, posel, finance - in tam delovati kakor sol na jed, tj. v majhni količini, da da ravno pravi okus po Kristusu. Vsako jutro bi se morali vprašati: Ne, "Kako bom jaz danes bolj srečen?", ampak "Kako lahko danes naredim svet bolj Kristusov?".

Dalje, druga podoba: luč. Jezus pravi: "Vi ste luč sveta" (Mt 5,14). Luči same po sebi nikoli ne gledamo. Pravzaprav se jo na tak način uporablja celo za mučilno orodje. Luč je tisto, s pomočjo česar vidimo druge stvari. Ko vstopimo v temno sobo, se ne moremo pravilno orientirati, dokler ne najdemo stikala in ne prižgemo luči. In ko je ta prižgana, ne strmimo vanjo kot vešča v žarnico v večernem mraku. Podobno je s svetniki. Zakaj imajo na slikah svetniški sij (avreolo)? Ker so luč za druge. Ko smo v življenju izgubljeni, ko tavamo v temi in ne vemo, kam bi šli, pogledamo svetnika - morda nas nagovori zgled Matere Terezije, morda Maksimilijana Kolbeja ali Carla Acutisa - in nenadoma se življenje pokaže v drugi perspektivi, osvetljeno z drugega zornega kota. Vidimo pot. To je naloga nas kristjanov. Da s svojim načinom življenja postanemo luč, ob kateri bodo drugi videli lepoto Boga. Ne gre za to, da bi ljudje občudovali nas, ampak da bi zaradi nas našli pravo pot.

In še tretja podoba: Mesto na gori. V starem svetu, brez GPS-a, so bila mesta na vzpetinah navigacijske točke. Mesto na gori daje orientacijo vsem naokrog. Ali je naše življenje takšno, da se lahko drugi po njem orientirajo k Bogu? Včasih se kot katoličani ujamemo v eno od dveh skrajnosti. Ali se zapremo v svoj "geto", da bi ohranili svojo posebnost in se ločili od sveta, ali pa se tako prilagodimo svetu, da izgubimo okus po Kristusu, postanemo "neslani". Jezus pa želi oboje: da ohranimo našo "drugačnost", svojo identiteto, da smo "slani" in "sveti", a mora obenem ta drugačnost biti v službi sveta.

Morda se sprašujete: "Prav, ampak kaj točno to pomeni v praksi? Kako naj bom sol in luč? Kaj pomeni, da sem orientacijska točka kot mesto na gori?" Odgovor nam ponuja današnje prvo berilo iz preroka Izaije: "Daj lačnemu svoj kruh in pripelji uboge brezdomce v svojo hišo. Kadar vidiš nagega, ga obleci, in ne potuhni se pred svojim rojakom. Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč" (Iz 57, 7-8), in dalje: "Če odpraviš zatiranje iz svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje … bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan" (9-10). Tukaj je konkretna naloga za današnji čas. Izaija omenja kazanje s prstom in varljivo govorjenje, torej laž in škodoželjno obtoževanje. Danes samo odprite socialna omrežja ali preberite komentarje na spletu. Koliko je strupa, zlobe, težkih besed in obtoževanja, kaj je kdo storil. Želimo biti luč? Odstranimo takšno delovanje iz našega življenja, iz naših odnosov, iz naših pogovorov, pa naj bodo realni ali digitalni. Bodimo tisti, ki prinašamo toplo besedo spodbude, tolažbe, molitve, namesto obtoževanja in brezplodnih komentarjev.

Torej, spodbuda današnje Božje besede je nadvse preprosta, a globoka: pozabimo na svojo srečo, pozabimo na svoje rane. Namesto da se vrtimo okoli sebe, naj bo naše življenje dar za drugega. Bodimo sol. Bodimo luč. Bodimo mesto na gori. In takrat se bo pokazalo, da je v tem naša nenačrtovana sreča. Amen.

2. 2. 2026
(Mal 3,1-4; Ps 24; Heb 2,14-18; Lk 2,22-40)

Luč sveta

Če sonce posije na vosek, ga zmehča in preoblikuje, če posije na blato, se to strdi. Nobene razlike ni v soncu ali žarkih, ampak le v predmetih, na katere sije. Jezus kot Luč sveta je vedno isti, ista je njegova moč in milost, isti je njegov nauk, a ima zelo različen učinek na nas ljudi. Nekaterim predstavlja veselje in moč za spreobrnjenje, za druge pa je še vedno kamen spotike. Ob njem otrpnejo in srce postane kakor ognjišče, ki že dolgo ni videlo topline ognja.

Prav današnji praznik nam Gospoda, ki je bil ob svojem rojstvu v Betlehemu brezdomec, ob obrezi pričakovani Mesija, predstavlja kot znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. Simeon v tem Otroku spozna Njega, ki bo potegnil ostro ločnico med dobrim in zlom ter odstranil maske laži. Videl je temeljni kamen, na katerem bo stala Cerkev, in moč, ki bo razodevala misli in stanje naših src. Videl je, da ljudje, ki bodo slišali za njegovo Ime in spoznali njegov nauk, nikoli več ne bodo isti. Eni ga bodo sprejeli, drugi zavrgli. Človek izbira med vstajenjem in smrtjo, med lučjo in temo. Ob njem se pokaže, ali je naše srce rodovitna zemlja ali le puščava.

Poglejmo samo nekaj primerov: ob srečanju z Jezusom je Herod postal zasmehovalec, Juda preračunljivec. Na drugi strani imamo Nikodema, ki je ponoči postal iskalec luči. Cestninarji so postali pošteni, prostitutke čiste, a bogati mladenič se ni mogel odpovedati imetju ter sprejeti uboštva. Izgubljeni sin se je vrnil domov, Peter se je pokesal, Juda pa obesil. Mati Terezija ga je ljubila v najbolj ubogih, mnogi jih niti ne opazijo. Mučenci zanj še vedno darujejo življenje, medtem ko je mnogim kristjanom tudi obisk svete maše odveč. Isti Bog in človek in tako različen odziv. Vse od darovanja v templju naprej je Jezus znamenje, ki se mu nasprotuje, zato ni čudno, da se je njegovo življenje končalo na križu, kjer en tram nasprotuje drugemu.

Bratje in sestre, dovolimo, da se nas Gospod dotakne in omehča naše srce. Dovolimo, da ga preoblikuje in vanj vlije svojo ljubezen. Po njej hrepenimo vsi, iščemo jo, ob tem pa spregledamo, da pravzaprav Ljubezen sama išče nas. Bog želi vstopiti tudi v tempelj našega srca, da nam kakor Simeonu prinese izpolnitev naših hrepenenj, tolažbo in radost. Odprimo svoja srca, da blagoslov ne bo počival le na svečah, ampak bo gorel v naših očeh in po nas prišel v vsak dom, segel v vsako srce. Amen.

1. 2. 2026
(Sof 2,3.12-13; Ps 146; 1 Kor 1,26-31; Mt 5,1-12)

Na poti blagrov

Dragi bratje in sestre, v prihodnjih tednih, vse do začetka postnega časa, bomo v evangelijskih odlomkih prebirali Govor na gori. Tako imamo lepo priložnost, da se poglobimo v besedilo, ki velja za neke vrste manifest Božjega kraljestva ali "ustavo" nove zaveze, katero Bog po svojem Sinu sklepa z vsem človeštvom. Govor zajema peto, šesto in sedmo poglavje Matejevega evangelija. Sveti Avguštin se takole izrazi o vsebini: "Če bo kdo pobožno in trezno razmislil o pridigi, ki jo je naš Gospod Jezus Kristus govoril na gori, kot jo beremo v evangeliju po Mateju, mislim, da bo v njej našel, kar zadeva najvišjo moralo, popoln standard krščanskega življenja."

Blagri predstavljajo uvod v to sijajno blagoglasje. Evangelist zapiše: "Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sedel je in njegovi učenci so stopili k njemu. Odprl je usta in jih učil." Že takoj prva vrstica je izjemno pomenljiva: Jezus gre na goro. Zakaj na goro? Sveti Hilarij iz Poitiersa razlaga: "Povzpel se je na goro, ker nam z višine Očetovega veličastva daje zapovedi nebeškega življenja." Podobno kot je Mojzes na gori prejel postavo, Jezus, novi Mojzes, tu daje novo postavo. Sveti Avguštin k temu dodaja: "Niti ni presenetljivo, da so večje zapovedi dane za nebeško kraljestvo, manjše pa za zemeljsko kraljestvo, s strani istega Boga, ki je ustvaril nebesa in zemljo. [...] Edini Učitelj, ki je primeren za poučevanje tako pomembnih zadev, poučuje na gori. Nato poučuje sede, kot se spodobi za dostojanstvo učiteljske službe." Sveti Janez Zlatousti pa opaža še nekaj drugega: Jezus ne poučuje sredi mestnega vrveža v želji biti slaven in v soju žarometov, "temveč na gori in v divjini. S tem nas poučuje, naj ničesar ne delamo za razkazovanje in naj se ločimo od vrveža vsakdanjega življenja, še posebej takrat, ko moramo preučevati modrost." Dejstvo, da je Jezus poučeval sede, ni naključno. To je bila v antičnem svetu drža učitelja, kar kaže na njegovo dostojanstvo. Ko so učenci stopili k njemu, so s tem pokazali svojo željo po notranji rasti. Zlatousti pravi: "Kajti množica je le strmela v čudeže, ti pa so od tiste ure želeli slišati tudi nekaj velikega in vzvišenega. [...] Kajti ni zdravil le človeških teles, temveč je spreminjal tudi njihove duše."

In o čem govori? Govori o tistem kratkem "blagor" na začetku vsake vrstice. V latinščini bomo našli s širino pomenov bogato besedo "beatus" ali v grščini "makarios". Lahko bi ju prevedli kot srečen, notranje izpolnjen, v stanju notranjega miru, blažen … Ne glede na izhodišče slehernega človeka, je želja po biti "beatus" univerzalna. Smo bitja, ki iščemo resnico in srečo. A pozor, Jezusova definicija sreče je drugačna od naše. Od tem se zelo posrečeno izrazi sveti Ambrož Milanski, ki pravi: "V očeh nebes se blaženost začne tam, kjer se po človeški presoji začne beda."

K razlagi osmih blagrov lahko pristopimo na različne načine. Danes bomo začeli s sledečim: "Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali" (Mt 5,8). "Cor" je latinska beseda za srce, ki v prenesem pomenu predstavlja središče ali jedro človeškega bitja, obenem pa ima v izgovorjavi veliko podobnost z angleško besedo "core", kar pomeni jedro. Vprašajmo se torej pri tem blagru, kaj je v jedru našega življenja? Avguštin pravi, da so učenci stopili k Jezusu, da bi bili bližje s telesom, da bi slišali, in bližje z duhom, da bi izpolnili, kar slišijo. H komu ali čemu pa teži naše srce? Težava človeka je namreč v tem, da ima razdeljeno srce. Najgloblji del naše duše je razklan med bogastvom, močjo, užitkom … iščemo na vseh možnih krajih, pa noben izmed njih ne odgovori dokončno na hrepenenje naše duše. A Jezus pravi: Bodite čistega srca, bodite "enega srca". Filozof Søren Kierkegaard je dejal, da je svetnik tisti, čigar življenje govori o eni sami stvari. Sveti Avguštin pa zapiše znani stavek: *"Ljubi Boga in delaj, kar hočeš." Ključ do izpolnjenosti je ljubiti Boga, nato pa ljubiti vse ostalo zaradi Boga. Če je naše srce simfonija, simbol urejenosti in načrtne usmerjenosti zvokov in ne njih zmešnjava, če je podoba čistosti in ne smetišča, se človek more nagniti k sreči.

Kaj sledi iz tega? Jezus pravi: "Blagor lačnim in žejnim pravičnosti" (Mt 5,6). Prispodoba lakote in žeje govori o hlepenju naše duše. Kot rečeno pogosto hrepenimo po stvareh, ki ne nasitijo. Jezus pa pravi, da bomo srečni, če bomo lačni in žejni pravičnosti - to je Božje volje. Če bomo iskali to "večjo pravičnost", o kateri govori Avguštin*, se bo vse ostalo v našem življenju uglasilo v simfonijo. In kaj sledi iz čistosti srca ter lakote po pravičnosti? "Blagor usmiljenim" (Mt 5,7). Usmiljenje najprej pomeni ljubezen, kakršna se kaže v padlem, trpečem svetu. Ljubiti pomeni želeti dobro drugemu. Ko to počnemo v padlem svetu, kjer je človek v stanju trpljenja, se bo ljubezen pokazala kot usmiljenje. Zakaj so svetniki tako dobri prevodniki usmiljenja? Ker so enovitega srca. Niso razklani, ne tekajo od ene do druge točke, nikoli potešeni v zmešnjavi želja in hrepenenj. Osredotočajo se na Boga in postajajo prosojni za njegovo milost, ki se tako lahko razliva na ljudi okoli njih. In zato se ob njih človek počuti dobro. Zato blagor usmiljenim.

A poglejmo končno še tisti "težji" blagor, kjer se besede svetega Ambroža nedvomno izkažejo za resnične - da se blaženost začne tam, kjer svet vidi bedo. Jezus pravi: "Blagor tistim, ki so preganjani zaradi pravičnosti" (Mt 5,10). V svetu, ki je zašel s poti, bodo tisti, ki hodijo po poti pravičnosti, nujno preganjani. Zakaj? Ker so znamenje nasprotovanja neredu, ki ga nekateri z veseljem in načrtno ustvarjajo. Nekdo, ki je izurjen za kaos tega sveta, nekdo, ki osebni dobiček vidi v razkroju naravnega zakona in Božjih resnic, celo v trpljenju drugih, se bo ob našem trudu, da bi bili "beati" (blaženi, blagrovani, srečni, v Bogu izpolnjeni …) počutil ogroženega.

Sklenimo naše premišljevanje s tole mislijo: Če hodimo skozi svoje krščansko življenje brez nastavljenih ovir in preprek, torej brez kakršnega koli nasprotovanja okolice, se moramo vprašati, če se nismo vendarle preveč prilagodili svetu. Spomnimo se Jezusovih besed: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili" (Mt 5,11). Slednje pomeni, da smo na pravi poti: na poti nedeljenega, v Bogu in njegovi Resnici zasidranega srca. "Za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč" (1 Kor 1,18). Amen.

25. 1. 2026
(Iz 8,23-9,3; Ps 27; 1 Kor 1,10-13.17; Mt 4,12-23)

Mar je Kristus razdeljen?

Danes se ustavimo ob Božji besedi, ki se nam lahko na prvi pogled zdi nekoliko tuja. Govorim o vrsticah vzetih iz knjige preroka Izaija, ki jim sledi odlomek iz Matejevega evangelija. Prisluhnimo še enkrat tem besedam: "V preteklih časih je Gospod ponižal Zábulonovo deželo in Neftálijevo deželo, v prihodnjih časih pa bo povzdignil pot ob morju, Transjordanijo, pogansko Galilejo. Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč" (Iz 9,1). V kolikor vas čas branja beril ni takoj odnesel v druge miselne tokove in ste pozorno prisluhnili Božji besedi, ste gotovo ujeli imena kot sta Zábulon in Neftáli. Vendar, kaj ti dve imeni sploh pomenita in kakšno povezavo imata z našim vsakdanjim življenjem? Zakaj je ljudstvo hodilo v temi in katera luč jih je razsvetlila? Da bi razumeli moč te obljube, moramo najprej razumeti, o katerih krajih govori prerok in zakaj se tako imenujejo.

Zgodovina izvoljenega ljudstva pripoveduje o Abrahamovem vnuku Jakobu, ki je imel dvanajst sinov. Ti so postali očetje dvanajsterim izraelskim rodovom. Ko so Izraelci prišli v Obljubljeno deželo, so se razporedili po ozemlju. Vsak je dobil svoj kos. Zábulon in Neftáli sta dva izmed manj znanih sinov in njuno ozemlje je bilo daleč na severozahodu, okoli Galilejskega jezera. Izrael je v nadaljevanju svoje zgodovine doživel dve veliki tragediji. Najprej so prišli Asirci in napadli severna plemena, vključno z Zábulonom in Neftálijem. Mnoge so odpeljali v izgnanstvo, tisti, ki so ostali, pa so se pomešali s pogani. To je postalo območje mešane krvi, mešane vere, območje kompromisov. Nekaj stoletij kasneje so Babilonci v izgnanstvo odpeljali še južna plemena. Ti dogodki so globoko ranili zavest svetopisemskega človeka. Zakaj? Ker je bil Izrael poklican, da bi bil enoten. Združenih dvanajst plemen naj bi skupaj častilo pravega Boga in tako postalo znamenje, luč za vse narode sveta. Ko bi narodi videli to enotnost in lepoto češčenja, bi jih to pritegnilo k Bogu. Toda kaj se je zgodilo? Namesto zglednega sožitja so imeli državljanske vojne, delitve na sever in jug, nato pa še tujo okupacijo in izgnanstvo. Združeni Izrael je postal globoko razdeljeni Izrael. In ker je bil razdeljen, ni mogel izpolniti svojega poslanstva. Zábulon in Neftáli, severni pokrajini ob meji s pogani, sta tako postala simbol teme.

A ravno za ti dve deželi prerok Izaija pogumno prerokuje njun preporod po Božjem posredovanju. Tu bo v temi izgubljeno ljudstvo zagledalo veliko luč, ki jim bo prinesla tolažbo in pomiritev. V tistih, ki so prebirali te prerokbe in jih dobro poznali, se je najbrž oglašal prenekateri dvom, kaj bi moglo dobrega priti iz teh dveh dežel. Evangelist Matej pa nam poroča, da se je starodavna prerokba uresničila. Jezus je po prijetju Janeza Krstnika "zapustil Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrajini" (Mt 4,13). Pozoren bralec bi moral v tem trenutku vzklikniti: "Aha! To je to! Točno o tem je govoril Izaija!" Jezus ne gre v Jeruzalem, kjer se bahavo razkazuje religiozna brezmadežnost. Odpotuje v 'problematične' kraje, v deželo sence, delitev in mešanja s pogani. Zakaj? Da bi se izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku. Luč sveta, Jezus Kristus, vstopi prav v tisto temo, ki je nastala zaradi človeške razdeljenosti in greha. In kaj tam počne? Kaj je njegovo prvo oznanilo? "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo" (Mt 4,17). Ko danes slišimo besede 'nebeško kraljestvo', pogosto najprej pomislimo na nekaj zelo duhovnega, največkrat na posmrtno življenje v nebesih. Poslušalci tistega časa pa so slišali nekaj drugega. Slišali so obljubo o obnovitvi. Kraljestvo pomeni prihod Boga, ki bo zbral svoja razkropljena plemena. Dolgo pričakovana obnova Davidovega kraljestva se začenja. Sicer na drugačen način, ko si je ljudstvo predstavljalo, pa vendar Jezus začne zbirati apostole. Najprej so tu Peter, Andrej, Janez in Jakob. Sledilo jih bo še osem. Dvanajst apostolov za dvanajst Izraelovih plemen. Iz dežele Zábulonove in Neftálijeve, iz dežel teme in delitve, prihaja Luč, katere delo je 'zbiranje'. To je Cerkev. Cerkev je novi Izrael, poklican, da združuje. Vizija Cerkve kot Božjega kraljestva pomeni premagovanje delitev. In na tem mestu pridemo do drugega berila, do apostola Pavla, ki nas danes nagovarja zelo neposredno in zelo aktualno.

Pavel z žalostjo v srcu piše kristjanom v Korintu: "Hloini domači so mi namreč sporočili o vas, bratje moji, da se prepirate" (1 Kor 1,11). Ista bolezen delitve, ki je uničila stari Izrael, ki je povzročila temo v Zábulonu in Neftáliju, zdaj napada novo Božje ljudstvo, Cerkev. Lahko si predstavljamo Pavla, kako si puli lase in v obupu vzklika: "Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime?" (1 Kor 1,13). Z drugimi besedami: "Prenehajte s tem! Presezite te neumnosti! Celoten smisel Cerkve je v tem, da z enotnostjo pričuje svetu. Če se borite med seboj, uničujete samo bistvo svojega poslanstva."

Se tudi v današnjem času najdemo v tej situaciji? Ali za Božjo besedo lahko rečemo, da je tudi za nas aktualna? Poglejmo okoli sebe oziroma bolje rečeno, poglejmo na družbena omrežja. Zaporedje takšnih ali drugačnih objav na katoliških in malo manj katoliških internetnih straneh ter komentarji, ki jim sledijo, razkrivajo ravno takšno 'močvaro' delitev kot jo opisuje Pavel. "Jaz sem liberalen katoličan." "Jaz sem konservativec." "Zame je edino zveličavna tradicionalna sveta maša." "Jaz sem proti njej." "Jaz sem za tega papeža." "Jaz sem za onega škofa." In kaj v vsem tem počnemo? Demoniziramo drug drugega. Obrekujemo. Se žalimo. In predstavljajmo si nekoga, ki išče Boga. Nekoga, ki je v temi in išče Luč. Obišče naša spletna mesta, prebere naše komentarje pod članki, posluša naše pogovore pri nedeljski kavi ... In kaj vidi? Kaj sliši? Vidi in sliši isto temo, kot je bila v deželi Zábulonovi. Ali smo torej sposobni v današnjem času prisluhniti apostolu Pavlu, ko vpije: "Mar je Kristus razdeljen?" Smo bili krščeni v imenu liberalizma ali konservativizma? V ime te ali one cerkvene struje? Ne. Krščeni smo bili v Kristusa. Vsi pripadamo samo Njemu. 

Delitve nas vračajo v temo. Vračajo nas v stanje pred odrešenjem. Enotnost pa je znamenje Luči. Jezus ni prišel, da bi ustanovil debatni krožek, kjer se bomo prepirali, kdo ima bolj prav, ampak je na Petru - Skali - sezidal svojo Cerkev in jo še vedno ohranja na skali njegovih naslednikov. Prišel je v Kafarnaum, v deželo vsakovrstnih idej in zmede, da bi prinesel Luč, ki združuje. Bodimo torej ribiči ljudi, po katerih bo svet spoznal, da je Božje kraljestvo resnično tu, med nami. Amen.

18. 1. 2026
(Iz 49,3.5-6; Ps 40; 1 Kor 1,1-3; Jn 1,29-34)

Glejte, Jagnje Božje

Po koncu adventnega in božičnega časa smo vstopili v liturgično obdobje, ki ga imenujemo čas med letom. Drugo nedeljo v tej dobi obhajamo danes in mati Cerkev nam v svoji modrosti ne dovoli, da bi prehitro pozabili na pomen Jezusovega krsta. Če smo prejšnji teden poslušali Matejevo poročilo, nas danes liturgija vabi, da o istem dogodku razmišljamo skozi oči evangelista Janeza. To je ključnega pomena, saj Jezusove pojavnosti v zgodovini odrešenja ne moremo zares razumeti, če nanj ne pogledamo skozi 'očala' Janeza Krstnika.

Evangelij nam poroča, kako je zadnji prerok stare zaveze stoječ ob bregovih reke Jordan zagledal Jezusa, prihajajočega k njemu, in izrekel besede, ki so postale nepogrešljiv element našega bogoslužja. Vsak dan lahko pri sveti maši slišimo besede: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29).

Ta poved je odločilnega pomena. Da bi dojeli njeno težo, pomislimo na druge velike verske ustanovitelje. Če bi se približal Buda, bi rekli: "Glejte, razsvetljeni," ta, ki nam prinaša sadove svojega razsvetljenja. Če bi prišel Konfucij, bi ga pozdravili kot velikega moralnega učitelja. Če bi prišel Mojzes, bi rekli: "Glejte, zakonodajalec." Če bi prišel Mohamed, bi rekli: "Glejte, angel mu je spregovoril." Toda ko pride Jezus, Janez ne reče "glejte, učitelj", čeprav je Jezus največji izmed učiteljev, ne reče "glejte, zakonodajalec", čeprav je imenitnejši kot Mojzes in je prišel dopolnit postavo, niti ne reče "glejte, čudodelnik", čeprav je delal nepredstavljive čudeže. Preprosto reče: "Glejte, Jagnje Božje." To je tisto, kar je pri Jezusu edinstveno in neprimerljivo z vsemi drugimi.

Da bi razumeli ta naziv v pravi luči, se moramo potopiti v bogoslužni in duhovni svet tistega časa. Janez Krstnik je tako po materi - bila je iz Aronovega rodu - kot po očetu duhovniku izhajal iz duhovniške družine. Znano mu je bilo obredje tempeljskega žrtvovanja. Jeruzalemski tempelj je bil središče judovskega življenja, njegova osrednja dejavnost pa darovanje živali, zlasti jagnjet, kot spravna daritev za grehe. Ko je človek v tempelj prinesel nedolžno žival in je bil njen vrat prerezan, ko je kri odtekla in se njeno življenje izteklo, je to dejanje pomenilo zadostitev za greh. Žival je vstopila kot namestnik, da bi s svojim nedolžnim življenjem grešniku odgnala smrt. Tako je grešen človek svojo krivdo simbolično preložil na žival; kar bi se po pravici moralo zgoditi njemu zaradi greha, se je zgodilo žrtvi, in njegov goltanec je bil obvarovan smrtonosnega reza.

Zdaj mogoče lažje razumemo, da Janez Krstnik s svojo izjavo pove nekaj radikalnega, skoraj bogokletnega, saj se na nek način zoperstavi tempeljski tradiciji, ki jo zapoveduje postava: žrtvovana življenja vseh tisočev jagnjet in drugih v templju darovanih živali niso zares dosegla svojega cilja. Njih življenja so bila vzeta brez pomena, brez moči. Niso mogla dokončno izbrisati greha. A, glejte, Jagnje Božje, ki bo vsemu temu krvavemu početju enkrat za vselej naredilo konec. Darovanje Njegovega življenja nima konkurence, nima nadomestka in je žrtev za vse čase.

Predpodobe Jezusa kot darovanega Jagnjeta prežemajo celotno Sveto pismo. Spomnimo se Abelove daritve v kateri daruje Bogu všečno žrtveno jagnje. Spomnimo se pashalnega jagnjeta, katerega kri je obvarovala življenja Izraelcev v Egiptu. Spomnimo se pretresljivega prizora na gori Morija, ko Izak vpraša Abrahama: "Glej, ogenj in drva, a kje je jagnje za žgalno daritev?" Oče mu strtega srca odgovori s preroškimi besedami: "Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin" (1 Mz 22,7-8). Neverjetno kako lepo se s tem trenutkom povežejo besede Janeza Krstnika, ko pokaže na Jezusa in pravi: "Glejte, to je Jagnje, ki ga je Bog priskrbel."

Jezus na križu tako ni le žrtev rimske nepravičnosti ali tragična figura. Z očmi vere vidimo, da On kot Jagnje Božje nase prevzema tisto, kar bi morali nositi mi. Greh namreč ni nekaj, kar bi lahko preprosto pozabili, odrinili od sebe ali odpustili z razdalje. Človeška neumnost in teža zla skozi zgodovino vse do današnjih dni sta preveliki. Dolg mora biti poravnan. Cena mora biti plačana. Zmaga nad grehom zahteva bližino ljubezni. Zato Jezus stoji na bregovih Jordana 'z ramo ob rami' z grešniki, ki čakajo krst pomiritve. Jezus prostovoljno stopi na to mesto, da nas odkupi iz suženjstva grehu.

To skrivnost nam dokončno razkrije zadnja knjiga Svetega pisma, Razodetje. Ko se postavi vprašanje, kdo je vreden odpreti sedmero pečatov knjige zgodovine in razločiti pomen vsega kar obstaja, je odgovor nadvse razumljiv. Kdo drug kot "Jagnje, ki je stalo kakor zaklano" (Raz 5,6). Jezus, žrtvovano in hkrati zmagoslavno Jagnje. Ljubezen, ki gre do roba in čez, je ključ do razumevanja celotne zgodovine, Svetega pisma in našega življenja. Nadenimo si torej 'očala' Janeza Krstnika in videli bomo, da so bile preroške besede o Jagnjetu že na bregovih Jordana besede v katerih odzvanja zmagoslavje. Amen.

11. 1. 2026
(Iz 42,1-4.6-7; Ps 29; Apd 10,34-38; Mt 3,13-17)

Abba

V današnjem razmišljanju se bomo osredotočili na besede, ki zaključujejo evangeljski odlomek: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje" (Mt 3,17); pozorni bomo torej na odnos oče-sin. 

Tisti, ki pišejo življenjepise velikih umetnikov in pesnikov, vedno skušajo odkriti osebo (običajno žensko), ki je bila za umetnika vir navdiha, pogosto je to prikrita muza. Tudi v Jezusovem življenju najdemo skrito ljubezen, ki je bila navdih za vse tisto, kar je storil: to je njegova ljubezen do nebeškega Očeta. On ni klical Oče, ampak Abba, kar pomeni očka, moj oče, dragi oče. To je za Jude popolnoma nov svet, nenavaden način naslavljanja Boga: bolj poln pristnega odnosa in hkrati zelo spoštljiv, zaupen. Ob krstu v Jordanu odkrijemo, da je ta ljubezen vzajemna. Oče razglasi Jezusa za svojega ljubljenega Sina in izrazi vse svoje veselje, ko pošilja nadenj Svetega Duha, ki je njegova poosebljena ljubezen.

Ob pogledu v človekovo srce, odkrijemo, da za veliko večino odraslih in zrelih ljudi uspešen, globok in umirjen odnos z otroki ni nič manj pomemben kot odnos mož-žena. Po drugi strani pa vemo, kako zelo je ta odnos pomemben tudi za sina in hčer in kakšno strašno praznino pušča v njih, če tega ni. Kakor rak običajno napade tako pri moškem kot pri ženski najbolj občutljive organe, tako rušilna moč greha in zla napada najbolj vitalna vozlišča človekovega bivanja. Ni stvari, ki bi bila bolj podvržena zlorabi, izkoriščanju in nasilju, kakor odnos med moškim in žensko; in ni stvari, ki bi bila tako izpostavljena maličenju, kakor odnos med očetom in otrokom. Psihoanaliza si je domišljala, da je v podzavesti slehernega otroka t. i. Ojdipov kompleks, skrivna želja, da bi ubil očeta. Ne da bi se mešali v Freudovo psihoanalizo, si je črna kronika vzela za nalogo, da nam neprenehoma postavlja pred oči strašna dejanja s tega področja. To je tipično satansko delo. Že ime ‘satan’, če ga vzamemo dobesedno, pomeni njega, ki deli, ločuje, razdvaja. On se ne zadovolji s tem, da bi naščuval en socialni razred proti drugemu, niti ne s tem, da bi naščuval en spol proti drugemu, moške proti ženskam in ženske proti moškim. Udariti hoče še globlje: skuša naščuvati očete proti otrokom in otroke proti očetom in pogosto mu to tudi uspe. Tako je onesnažen eden od najčistejših izvirov veselja v človeškem življenju in eden od najpomembnejših dejavnikov uravnovešenosti in zorenja osebnosti. Trpljenje je obojestransko. So očetje, katerih najbolj bridko trpljenje v njihovem življenju predstavlja zavrženost ali celo zaničevanje s strani lastnih otrok, za katere so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. In so otroci, katerih najgloblje in nikoli izrečeno trpljenje je, da so čutili, kako jih očetje ne sprejemajo ali celo zavračajo.

Kaj lahko naredi vera, da bi uničila to satansko delo? Vodi nas k Svetemu Duhu. V naročju Svete Trojice je On ljubezen med Očetom in Sinom. To je njegova osebna značilnost, ki jo prinaša, kamor koli prihaja. Kadar torej med zemeljskega očeta in otroka pride Sveti Duh, se ta odnos lahko prenovi, rodi se nova zavest očetovstva in nova sinovska oz. hčerinska zavest. On nas namreč uči klicati: Abba, očka, moj dragi oče. On lahko spravi in ozdravi vse, ki se jih dotakne. On je Božji balzam, ki ozdravlja globoke dušne rane, prodre tja, kamor nobena psihoanaliza ne more priti. K njemu Cerkev moli: "Ozdravi, kar je ranjeno". Srca številnih očetov in otrok krvavijo in hrepenijo po ozdravljenju.

In kaj je v naši moči? Predvsem moramo verovati. Ponovno odkriti zaupanje v očetovstvo, ki ni samo biološko dejstvo, ampak skrivnost in soudeležba pri samem Božjem očetovstvu. Boga je treba prositi za dar očetovstva, da bi znali biti očetje, tako biološki kot duhovni. Prositi ga za dar Svetega Duha. Potrebno pa se je tudi truditi, da bi posnemali nebeškega Očeta. Sveti Pavel potem, ko je orisal odnos med ženo in možem, takole začrta odnos med očeti in otroki: "Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje" (Kol 3,20-21). Otrokom priporoča pokorščino, in sicer sinovsko, ne pa suženjsko ali vojaško pokorščino. Toda pustimo ob strani dolžnosti otrok. (Imeli bomo druge priložnosti, da bomo spregovorili o njih; sicer pa so današnji očetje včerajšnji otroci in današnji sinovi so jutrišnji očetje, zato to razmišljanje zadeva vse.) Kaj se zahteva od očetov? Da "ne grenijo" otrok; če pogledamo s pozitivnega zornega kota to pomeni, da so z njimi potrpežljivi, razumevajoči, da vsega ne zahtevajo takoj, da znajo počakati, da otroci dozorijo, da znajo opravičevati napake. Da jim ne vzamejo poguma z nenehnim grajanjem ali negativnimi opazkami, ampak raje podpirajo vsak najmanjši napor. Posredovati jim morajo smisel za svobodo, zaščito, zaupanje vase, varnost. Prav tako, kakor dela Bog, ki nam je "zatočišče in moč", on nam je "pomoč v stiskah, vedno navzoča" (Ps 46). Ne bojte se kdaj pa kdaj dobesedno posnemati Boga Očeta in reči svojemu sinu ali hčeri, če to okoliščine nakazujejo, njim osebno ali pred drugimi: Ti si moj ljubljeni sin! Ti si moja ljubljena hči! Nad teboj imam veselje! To pomeni: Ponosen sem nate! Če vse to prihaja v pravem trenutku iz srca, bo ta beseda naredila čudež; na eni in na drugi strani. 

Predvsem pa lahko posnemamo nebeškega Očeta v temle: on "pošilja dež pravičnim in krivičnim". Bog bi nas rad boljše kakor smo, vendar nas sprejema in nas ljubi takšne kakršni smo, ljubi nas v upanju, da smo lahko boljši. Tudi mi ne smemo ljubiti le idealnega otroka, tistega, o katerem sanjamo: ki je odličen v šoli, olikan, ki uspeva v vsem… Ljubiti moramo realnega otroka, spoštovati ga moramo zaradi tega, kar je in kar lahko stori. Koliko frustracij lahko rešimo, če mirno sprejemamo Božjo voljo glede otrok, čeprav se seveda trudimo za njihovo čim boljšo vzgojo. Če sklenem, vam želim, dragi očetje, naj bodo vaši otroci danes vaše veselje, jutri vaša opora in v nebesih vaša krona. Amen.

4. 1. 2026
(Sir 24,1-4.8-12; Ps 147; Ef 1,3-6.15-18; Jn 1,1-18)

Nisi naključje
(Pridiga za otroke - Kolonija Córdoba 2026)

Uvod
Dragi otroci, kdo izmed vas rad ustvarja? Kdo od vas rad riše ali pa sestavlja kocke? … In, kaj je potrebno, preden začnete risati sliko ali graditi grad iz kock, kje se ta slika najprej nahaja? Ali samo primemo svinčnik v roke in slepo rišemo po papirju, pa nastane lepa risba? Ali kar brez reda sestavimo kocke in se pred nami pojavi lep izdelek? Ne. Najprej je v tvoji glavi, v tvojih mislih, kajne? Najprej, se v tvojih mislih izoblikuje načrt. Točno veš, kaj želiš narediti, še preden to dejansko obstaja.

​1. "V začetku…" (Evangelij po Janezu)
Pa poglejmo, kaj nam danes pravi Božja beseda. V evangeliju nam evangelist Janez pripoveduje: "V začetku je bila Beseda." (Jn 1,1) Sliši se malo zapleteno, kajne. Vprašamo se: Na katerem začetku? Katera beseda? Čeprav se zdi nejasno in zapleteno, je v bistvu precej preprosto. Pomeni, da preden je nastal svet - preden so bile zvezde, morje, živali, ljudje… - je Bog že imel 'načrt'. Na začetku ni bila tema ali zmeda ali kaos. Na začetku je bila Ljubezen. Oče, Sin in Sveti Duh so skupaj ustvarjali svet, kot Sveta Trojica, kot en sam Bog. Vse, kar je lepo na tem svetu, prihaja iz te Božje ljubezni. Lahko bi rekli, da Bog prelepih zamisli ni hotel prihraniti le zase, ampak jih je želel uresničiti v lepoti stvarstva in v ta raj postaviti človeka.

​2. Ti nisi naključje (Pismo Efežanom)
Še več pa nam razkrije apostol Pavel. Pove nam nekaj, kar vam bo morda zvenelo neverjetno. Ste vedeli, da si je Bog zamislil tebe in tebe in tebe, skratka vsakega izmed nas, še preden je ustvaril svet? Tako kot imaš ti v glavi sliko, preden jo narišeš, je imel Bog v svojih mislih tebe. Ni se zgodilo po nesreči, da si se rodil. Nisi zgolj naključje. Bog si je rekel: "Želim, da obstaja (ime otroka), in želim, da je moj otrok." Kakšno ljubezen nam je izkazal Bog! Kakšno darilo je namenil vsakemu izmed nas! Da nismo le masa ljudi, da nismo le brezimno eden izmed mnogih, ki hodimo po zemlji. Smo Božji otroci. Bog nas je 'posvojil'. Vsakega izmed nas in brez izjeme. To pomeni, da je Kralj vsega vesolja rekel: "Ti si del moje družine. Jaz bom tvoj Oče in skrbel bom zate." Če to povemo malo bolj pravljično, lahko rečemo, da smo kot pravi princi in princese v Božjem kraljestvu.

​3. Sončnica in Sonce
Na žalost pa nekateri ljudje, kljub tako lepemu sporočilu, ki nam ga po Svetem pismu pošilja Bog, še vedno mislijo, da biti Božji otrok, da verovati v Boga, pomeni odpovedati se svoji svobodi ali zapraviti svoje življenje za neumne pravljice o Bogu v nebesih. A v resnici je ravno obratno. Predstavljajmo si sončnico. Kaj ta roža potrebuje, da zraste velika, lepa in močna? … Potrebuje sonce! Če bi sončnici rekli: "Ah, ne glej v sonce, obrni se proč, ker te to omejuje," nikoli ne bi mogla zrasti. Še več, to bi bila velika neumnost. Sončnica je vendar ustvarjena ravno zato, da se obrača k soncu. In ko se obrne k soncu, postane ena najlepših rož, kar jih je.

​Mi, Božji otroci, smo kot sončnice. Bog je naše Sonce. Ko se obračamo k Njemu - ko redno molimo, se srečujemo z Njim pri sveti maši, se trudimo za dobra dela - takrat rastemo. Takrat postajamo boljši, bolj veselega obraza, bolj prijaznih besed, bolj pozornega srca. Čim bolj smo Božji, tem bolj smo njegovi pravi otroci.

​Zaključek
Torej, vsako jutro, ko se zbudiš, se poglej v ogledalo in si reci: "Bog me je želel imeti na svetu. Nisem naključje, nisem napaka. Sem Božji otrok." Ob tem pa ne pozabi, da to niso le lepe besede, ampak pomenijo tudi odgovornost do Boga, drugih ljudi in stvarstva, ki se odraža v konkretnih dejanjih v vsakdanjem življenju. Amen.

28. 12. 2025
(Sir 3,2-6.12-14; Ps 128; Kol 3,12-21; Mt 2,13-15.19-23)

Družina - učiteljica življenja

Družina: človeška, naravna, tako močna in krhka obenem. Prostor, ki ga je Sin posvetil in povzdignil do višin, ko se je spustil vanj in hotel biti otrok očetu in materi, piti mleko na materinih prsih, in želel, da ga oče uspava. Želel je izkusiti ljubezen in skrb, strahove in skrbi, preganjanje in blagoslov, vse, kar je poznano vsaki tudi najskrivnejši družini tega sveta. Hotel je biti majhen in pokoren svojim staršem. Upal si je rasti in ju presegati, ob tem pa doživeti občutke, ki jih sleherni otrok doživi takrat, ko gre naprej in starši ne razumejo vsega. Zato bo človeška družina, četudi nepopolna, morda razbita, ranjena, udarjena, vedno prostor blagoslova in preganjanj! Vedno. Prostor, kjer se bo Božja milost izlivala v slapovih tistim, ki bodo zanjo odprti in jo bodo znali videti. Zato Bog pravi: "Ne boj se mala čreda," kajti Oče v svoji dobroti pripravlja prostor svoje Navzočnosti prav sredi preganjanj, skrbi in stisk, veselja in radosti sleherne družine. Ta "ne boj se" ima dodaten pomen: četudi bi se vsi valovi nasprotujočih želja in idej zaganjali vanjo, se ne bo podrla in bo obstala, saj je v njej pečat Stvarnikovega blagoslova.

Današnja Božja beseda se v obsežni meri dotika vsega, kar se tiče družinskega življenja, pa tudi življenja v občestvu in skupnostih:

1. Najprej besede modrega Siraha: Gospod je "očeta povzdignil nad otroke in utrdil materi pravico pri sinovih" (Sir 3,2). Starši so tisti, ki lahko s svojimi dejanji in besedami oblikujejo srce otroka, kakor ga ne more nihče drug. Samo oni lahko prodrejo globlje od vseh človeških besed in njihova ljubezen lahko prodre tam, kamor je imel doslej dostop samo Bog. Staršem je zaupana velika odgovornost in Gospod jih s tem postavlja v ekipo svojih najtesnejših in najpomembnejših sodelavcev. Obenem je vsak otrok je poklican, da ob svojem času odraste, prevzame odgovornost in sprejme svobodo, odgovorno svobodo. Vsak mora narediti ta korak, dejanje odraslosti, dejanje, ko v veliki hvaležnosti sprejmemo milosti, prejete od staršev in v veliki ponižnosti odpustimo mnogo napak. Na koncu smo vsi, ne glede na to, kakšne razmere so v domači hiši, poklicani v zdrav odnos do svojih staršev, odnos, v katerem vedno ostajamo odrasli otroci. Otrok se, če ima doma starše v pravem pomenu besede, vedno z veseljem vrača domov in poskrbi za očeta in mater, še posebej v njuni starosti. V teh trenutkih je blagoslov odsotnost krivde ali zagrenjenosti ter navzočnost hvaležnosti in odpuščanja. Šele v hvaležnosti in odpuščanju bomo zmogli naprej prenašati to, kar nas bogati in za seboj pustiti to, kar nas greni. V hvaležnosti bomo mogli videti dobro in upali iti dlje od naših staršev, zavedajoč se, da brez njih ne bi nikoli bili to, kar smo, in tam, kjer smo.

2. Dalje se nam odpira pojem poslušnosti in pokornosti. Vsi smo nekomu poslušni in samo tako lahko dobimo obliko, hrbtenico in smer. V tem nas nagovarja evangeljski opis Jožefove popolne poslušnosti Gospodu. "Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbeži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne povem. [...] Vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt" (Mt 2,13-14). Poslušal je in ni vsiljeval svojega. Vedel je, da potrebuje vodstvo in vedel je, da le Bog najbolje ve, kje je prostor za njegovo mlado družino. Jožef in Marija s svojo poslušnostjo kažeta pot, ki vodi v življenje in ki prinaša življenje tudi vsem ostalim. Sama dobesedno prinašata Kristusa, ki je življenje samo. Prav tako se tudi Jezus po dogodku v Jeruzalemu, kjer ga starša nemočno iščeta, odloči za pot pokorščine, dokler ne pride njegov čas. Prav zaradi tega časa skritosti in poslušnosti Mariji in Jožefu zna ostati pokoren tudi Bogu Očetu, iskati in poslušati njegov glas, ki ga edini lahko oblikuje v Odrešenika, kakršnega potrebuje Oče in ne kakršnega si želijo njegovi učenci nekoč in danes. Ne pusti se ujeti pričakovanjem ljudi, ampak ostaja poslušen Očetu. 

3. Na koncu apostol Pavel s svojimi globokimi in izvirnimi besedami, namenjenimi takratnim in današnjim ljudem, preplete pokorščino s svobodo. Njuna vez je ljubezen. Kjerkoli je ljubezen, tam je svoboda in tam je poslušnost drugemu. Bližnjega ne moremo ljubiti, če se ne odpovemo sebi in sprejmemo jezika ljubezni. Ljubezni ni v zahtevi, da vsi ustrezajo mojim načrtom, mojim idejam in mojim pogojem. Tisti, ki ve, da je Božji izvoljenec, se lahko skloni k drugemu. Tisti, ki ve, da mu je odpuščeno, ostaja svoboden tudi v odnosih do drugih, tisti, ki bolj kakor svoje lastne občutke posluša modrost in bogastvo Kristusove besede, ostaja hvaležen in to modrost veselja in hvaležnosti prinaša tudi drugim.

Takrat, ko ljubimo iz umiranja sebi, smo poslušni in v tem postajamo svobodni, se v naših srcih rodi Kristusov mir. Mir ponižnega in krotkega srca, ki vse, dobro in slabo, obrača v ljubečo daritev. Naj bo vsem nam v veliko spodbudo zgled velike ponižnosti svete Družine. Majhnost in veličina Otroka. Izjemna pokorščina Jožefa, pa tudi njegovo zaupanje vase; nikdar ni prejel popolnoma jasnih navodil, tudi on je moral zaupati in se odločiti. Vedel je, da mora v Egipt, ne pa točno kam v Egipt, vedel, da mora nazaj v Izraelovo deželo, ni pa vedel kam. Naj nas opogumlja velika prepuščenost in zaupanje Marije, saj tudi ona ob angelovem oznanjenju ni prejela podrobnih navodil, vendar je zaupala Bogu in njegovemu načrtu. Gospod kliče tudi nas, starše in otroke današnjega časa, da se obrnemo v Njegovo smer. Pušča nam svobodo in od nas želi samo eno, da z njim sodelujemo; z zaupanjem vase in v lastne sposobnosti, ki nam jih je po svoji milosti podaril, da bi Mu lahko služili. Amen.

25. 12. 2025
(Iz 52,7-10; Ps 98; Heb 1,1-6; Jn 1,1-18)

Bog je stopil v naše čevlje

Živel je mož, ki ni mogel verovati, da je Božji Sin postal človek, eden izmed nas. Ni se hotel pretvarjati, zato ni šel z ženo in otroki k polnočnici. Kmalu zatem, ko je njegova družina odšla v cerkev, je začelo snežiti. Šel je k oknu in si dejal: "Če je že Božič, naj bo vsaj bel." Ni trajalo dolgo, ko je zaslišal zamolkel ropot. Temu je sledil drugi in za njim še vrsta drugih. Slišalo se je, kot bi nekdo v okna metal snežene kepe. Odpravil se je ven, da bi videl, kaj se je zgodilo. Našel je jato ptic, ki so žalostno ležale na snegu. Ujela jih je snežna nevihta in ko so v obupu iskale zavetje, so zagledale svetlobo in se zaletavale v okno. "Ne morem pustiti, da bi te drobne ptice zmrznile," si je mislil. "A kako naj jim pomagam?" Spomnil se je na skedenj. "Tu bodo našle toplo zavetje," je pomislil. Ogrnil si je plašč in se skozi sneg odpravil do skednja. Tja je postavil svetilko, a se ptice niso približale. "Hrana jih bo privabila," si je dejal. Iz kruhovih drobtinic je izoblikoval nekakšno potko, ki naj bi ptice vodila do skednja, a te niso šle po njej. Zato jih je poskušal nežno z rokami poditi proti skednju, a se je jata razbežala na vse strani. Naposled je mož dejal: "Tujec sem za te ptice. Imajo me za grozeče bitje. O, ko bi le našel način, da bi se jim približal in bi mi zaupale." Prav v tistem trenutku so zazvonili zvonovi v župnijski cerkvi. Stal je v tišini, ko so zvonovi oznanjali veselo božično novico: "Beseda je meso postala in se naselila med nami" (Jn 1,14). Padel je na kolena v svež sneg in zaihtel: "O, Bog, sedaj razumem, zakaj si moral postati eden izmed nas."

Če želiš resnično razumeti in priti v stik z ljudmi, moraš iti tja, kjer so, izkusiti njihovo življenje. Bog se nam je približal tam, kjer smo. Privzel je našo človeško naravo. Indijanski pregovor pravi: "Ne govori mi, če prej nisi tri leta hodil v mojih mokasinih". Bog je nosil naše 'mokasine' triintrideset let. Zato nas popolnoma razume; bil nam je v vsem enak, razen v grehu. Apostol Janez v evangeliju zapiše: "Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, nam je razložil" (Jn 1,18). Kar vemo o Bogu, vemo zato, ker nam je to povedal učlovečeni Božji Sin. Izkazal se je kot gospodar življenja, kot modrost, usmiljenje in ljubezen sama. Čeprav neskončen, je hotel srečati najprej preprostega človeka, zato se ni rodil na kraljevem dvoru, ampak iz preprostega judovskega dekleta v neki zakotni vasi Betlehem v družbi koz in ovac. Njegova pozornost se je najprej ustavila pri pastirjih, katerih življenje je bilo vse prej kot lahko in brezskrbno, a so bili le oni dovolj odprtega in nenavezanega srca, da so mogli sprejeti njegov blagoslov. Tudi danes bo božična skrivnost človeka le s težavo nagovorila, če je ne bo sprejel kot 'praznik', torej kot dan, ko izpraznimo svoje srce, misli, dušo vsakdanjih zemeljskih skrbi in želja ter namenimo prostor le Bogu in bližnjim.

Dejstvo, da je Božji Sin privzel človeško telo, pa v sebi nosi še eno simbolično vrednost: da svetost ni povezana samo z duhom in nebesi, ampak tudi s telesom in zemljo. S tem nas opozarja na veliko vrednost človekovega truda, da bi se pošteno prebil skozi utečeno vsakdanje življenje (svetost se namreč meri v 'kaosu' realnega življenja). Včasih se mi zdi, da si življenje svetnika predstavljamo zgolj kot zaporedje čudežnih dogodkov in mističnih zamaknjen, pravzaprav pa je svetost skrita v zavzetem izpolnjevanju dolžnosti običajnega dneva, npr. ko mati z ljubeznijo pripravi kosilo za svojo družino, ko oče vestno opravlja svoj poklic, da vzdržuje domače ognjišče, ko otrok po svojih najboljših močeh izpolnjuje dolžnosti, ki mu jih nalaga šola, ko onemogla stara mama priklenjena na posteljo daruje svoje trpljenje in molitve za mlade, da bi zmogli ohraniti vero in prave vrednote … vse te in še mnoge druge, so poti svetosti, ki izpolnjujejo človekovo srce, kažejo njegovo zmožnost ljubiti in ga približujejo Bogu. 

Dragi bratje in sestre, želim vam, da bi v teh prazničnih dneh duhovno okrepili svoje duše, v prihajajočem letu pa še bolj zavestno stopili na pot vsakdanje svetosti pri čemer vas bo nedvomno spremljala bližina Boga, če mu boste le znali odstopiti delček svojega srca, kjer si bo pripravil borne jasli. Amen.

24. 12. 2025
(Iz 62,1-5; Ps 89; Apd 13,16-17.22-25; Mt 1,1-25)

Noč obdarovanja

Majhen deček po imenu Mihael je obiskal svojega starega očeta, ko je ta ravno rezljal figure za jaslice. Nekatere od njih so že stale dokončane na mizi. Deček se je usedel k dedku in ga tiho opazoval. Toda, ker je bil utrujen, je čez čas naslonjen na rob mize počasi zaspal. Sanjalo se mu je, kako so vse postave na mizi oživele. Zelo je bil začuden, ko je ugotovil, da se lahko z njimi celo pogovarja. Še več: pastirji, kralji, Marija in Jožef, niso bili več majhni in on sam nič več velik, temveč je hodil sredi med njimi, kakor eden izmed njih. Tako je skupaj z njimi vstopil v betlehemski hlevček. Približal se je jaslim in se zazrl v Božje Dete, Dete pa je pogledalo njega … Nenadoma je Mihaela prevzela čudna tesnoba in solze so mu stopile v oči.

"Zakaj jokaš?" ga je vprašalo Dete Jezus.
"Ker ti nisem ničesar prinesel."
"Jaz pa bi vseeno rad kaj imel od tebe," je nadaljeval pogovor otrok v jaslih.
Deček je zardel od veselja. "Vse, prav vse, kar imam, ti podarim," je jecljal …
"Tri stvari bi rad od tebe," reče Jezus.
"Moj novi plašč," mu skoči v besedo deček, "mojo malo lokomotivo, mojo knjigo - tisto z mnogimi slikami?"
"Ne," odvrne Dete Jezus, "vsega tega ne potrebujem. Nisem prišel zato na svet. Od tebe želim nekaj drugega."
"Kaj torej?" ga vpraša deček radovedno.
"Podari mi tvojo zadnjo šolsko nalogo," odgovori Jezus tiho, da ga nihče drug ne bi slišal.
Tedaj se Mihael prestraši. "Jezus," je zastokal ves v zadregi … Čisto k jaslim se je sklonil in zašepetal: "Tam je vendar učitelj napisal nezadostno oceno."
"Saj, ravno zato hočem imeti to nalogo."
"Toda zakaj?"
"Mihael, vedno mi prinesi vse tisto, kjer spodaj piše: nezadostno. Mi lahko to obljubiš?"
"Zelo rad," mu odvrne deček.
"Toda od tebe hočem še drugo darilo."
Deček ga je ves nemočen gledal, Otrok pa je nadaljeval: "Tvoj lonček za mleko."
"Toda tega sem vendar danes razbil!"
"Vedno mi prinesi vse to, kar si v življenju razbil in polomil, da bom lahko spet zacelil. Mi lahko daš tudi to?"
"To je težko … Mi boš pomagal pri tem?"
Jezus mu prikima in se mu nasmehne: "Še tretja želja, Mihael! Sedaj mi prinesi še odgovor, ki si ga dal mami, ko te je vprašala, kako se je lonček za mleko razbil."
Zdaj je deček nasloni čelo na rob jasli in bridko zajokal: "Rekel sem …," je hlipajoč izdavil, "… mami sem rekel, da se je lonček prevrnil, toda …, toda v resnici … sem ga v jezi nalašč zabrisal po tleh."
"Mihael, vedno mi prinesi tudi vse tvoje laži, tvoje kljubovanje, vse hudo, ki si ga storil … Če mi boš vse to dal, ti bom pomagal. Sprejel te bom v tvoji slabosti, ti vedno znova odpustil in ti pokazal pravo pot. Dovoliš, da ti to podarim?"
In deček je poslušal, gledal in strmel …

Tudi mi strmimo nad božično skrivnostjo, nad nedoumljivostjo rojstva Boga v telesu človeka. Odrešenik je rojen. Njegovo rojstvo zbuja veselje in upanje. Vsak Božič nas vključuje v brazdo odrešenja, pošilja in vabi na pot luči, dobrote in poštenja, daje novih moči za duhovne vzpone in za vztrajno kljubovanje silam teme v nas samih in okrog nas.
Luč svete noči hoče razsvetliti mojo, tvojo in našo noč, hoče prebuditi zaupanje in hvaležnost. Naša osebna stiska se sicer na zunaj ne bo spremenila, toda eno je gotovo: zavest, da v stiski nisi sam, da imaš nekoga, ki mu lahko zaupaš, je velikanska opora, da ne obupaš. In božična noč nam prinaša enkratnega prijatelja, življenjskega spremljevalca in dobrotnika. Zato se ne bojmo in ne klonimo v še tolikšni preizkušnji!

"Danes se vam je rodil Odrešenik" (Lk 2,11). To veselo in odrešujoče oznanilo naj nam vliva poguma in moči ter nas spodbuja k zvesti hoji v Božji svetlobi. Božična noč je prečudovit Božji dar. Naš pisatelj Ivan Pregelj jo je takole opisal: "To je noč neizmerne lepote. Kolikor je src po slovenski domovini, toliko pesmi se ti je pelo; kolikor je rosnega biserja na pomladni trati, toliko solza nebeškega veselja je prejokalo to noč ljudstvo pod Triglavom. V teh dremotnih večernih urah so pozabljene skrbi in bridkosti. En večer odtehta breme leta in let, kapljica nebeške usmiljenosti pogasi strahove jeze in madeže preteklosti. Vsa zemlja je Betlehem, vsi ljudje smo otroci. O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega Božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Novorojenega, Večnoživega - kaj bi počeli brez Boga." Res, le kaj bi brez Boga, brez njegove vsepresegajoče dobrote in ljubezni, ki se nocoj očetovsko sklanja k nam in nas kliče, da se podamo na pot življenja opremljeni s to veselo novico. Amen.

21. 12. 2025
(Iz 7,10-14; Ps 24; Rim 1,1-7; Mt 1,18-24)

Bog je 'mož beseda'

Osrednja misel današnjih odlomkov iz Svetega pisma je zvestoba Boga prerokbam, ki jih je dal tekom zgodovine Izraelskega ljudstva. V drugem berilu apostol Pavel to misel povzame s trditvijo, da je Jezusov prihod “Bog napovedal po svojih prerokih v svetih spisih” (Rim 1,2). Bog se tako kaže kot ‘mož beseda’, saj je izpolnil tisto, kar je obljubil. 

V prvem berilu srečamo brezbožnega in vase zagledanega kralja Aháza, ki je zavrnil Božjo pomoč, misleč da zmore vse sam. Vendar pa Bog ni hotel prikrajšati vdanega mu izraelskega ljudstva za svojo milost zaradi sebičnega neumneža kot je bil vladar Aház. Zato mu je po preroku Izaiju obljubil Davidovega potomca, ki bo vreden svojega imena: “Glej, devica bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel” (Iz 7,14). Da se je ta prerokba uresničila, je moralo človeštvo počakati nekako sedemsto let. Nato pa sta na prizorišče zgodovine stopila Marija in Jožef, mlada zaročenca iz mesta Nazaret. Njun odnos je bil že v začetku postavljen na preizkušnjo.

Evangelist Matej namreč poroča, da je Marija po delovanju Svetega Duha spočela še preden sta z Jožefom zaživela skupno življenje. Če ob tem podatku odstranimo vso sladkost in čarobnost ‘božične pravljice’ ter nanj pogledamo z bolj vsakdanjimi očmi, nam hitro postane jasno, da je Jožefu ob tem, ko mu je Marija predstavila svoje stanje, verjetno močno narasel krvni tlak. Predstavljajte si, da vam dekle tik pred poroko zaupa, da je kar na lepem noseča in povrhu vsega še od Svetega Duha … najbrž ne bi ravno skakali od veselja, ampak prej vihali rokave, da obračunate s skrivnostnim ‘obiskovalcem’ vaše izvoljenke. Jožef se je tako ob misli, da ga je Marija prevarala, znašel v veliki stiski. Dilema namreč ni bila samo v tem, ali bo njuna zveza obstala ali ne, pod vprašajem je bilo Marijino življenje. Po postavi je bila zaroka pravno dejanje, nekakšna predporočna pogodba. Izvršili so jo tako, da je ženin zaročenkinemu očetu izplačal odkupnino za bodočo nevesto. S tem je bila zaročenka pravno zavezana ženinu, in če mu je bila v tem času nezvesta, jo je po Mojzesovi postavi zadela smrtna kazen.

Vendar pa Jožef ni spadal v vrste pismoukov ali farizejev, da bi se oklepal določil postave kakor ‘pijanec plota’. Bil je moder mož, ki je ljubezen in zdravo pamet postavljal pred postavo. Imel je srce na pravem mestu ter posluh za Božjo voljo. Čeprav je bil nedvomno v dilemi, ni prezrl angelove potrditve, da v Marijinem telesu res bije srce Božjega Sina. S tem, da je Marijo vzel k sebi za svojo ženo, je bila izpolnjena prerokba, da bo Kristus rojen iz device, ter da bo Davidovega rodu. Rod se je namreč dedoval po očetu, Jožefov rodovnik pa je segal vse do kralja Davida. Čeprav ni bil Jezusov biološki oče, mu je dal kraljeve korenine izraelskega ljudstva. Kakor se Marija s svojim popolnim sprejemanjem Božje volje izkaže za Gospodovo služabnico, tako je pravični Jožef resnični Gospodov služabnik, ker poslanstvo, ki mu je bilo zaupano, sprejme za svoje. Nikoli nista bila dva človeka tako složna pred Jezusom, nikoli nista imela dva človeka tako velike odgovornosti in nikoli je nista dva človeka živela v tako popolnem združenju z Bogom. 

Dragi bratje in sestre, sveti Jožef nam danes daje zgled preudarnega srca in pravičnega odgovora na preizkušnjo Božje volje. S tem nas postavlja pred izziv, da bi bili tudi sami pripravljeni sprejeti pot hoje za Kristusom. Ta nikakor ni in ne bo vedno lahka, predvsem pa ne v skladu z našimi trenutnimi željami in predstavami o življenju. A ko dopustimo, da Bog postane vodilni člen pri našem življenjskem poslanstvu, takrat tudi sami izkusimo, kaj resnično pomeni njegovo ime ‘Emanuel’, da je Bog z nami, da je Bog pozornosti in zvestega spremstva. Amen.

14. 12. 2025
(Iz 35,1-6a.10; Ps 146; Jak 5,7-10; Mt 11,2-11)

»Ali si [res] ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?«

Janez Krstnik, največji izmed prerokov, ki je bil poslan, da pripravi Gospodu pot, da oznani krst pokore, da pričuje zanj, kateremu, kot sam pravi, ni vreden nositi niti sandale (Mt 3,11), ta Janez Krstnik, ki so ga z navdušenjem ali jezo v srcu poslušale množice Judov, se sedaj znajde v temni samoti ječe, kjer je moč občutiti le hlad kamnitih sten celice in srečati katero izmed zablodelih podgan. Janez Krstnik se je znašel v temi vere. Prej prepričan v nezmotljivost svojega oznanila, v izgrajene predstave o revoluciji, ki jo bo prinesel bodoči Mesija, se sedaj znajde v dvomu, v katerem Jezusa sprašuje: »Ali si [res] ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3).

Dragi bratje in sestre, se tudi vi kdaj znajdete v ječi dvoma? Se tudi vam kdaj zamaje vera, da je mož, ki je pred dva tisoč leti pustil neizbrisen pečat, res Božji Sin in Mesija? Ali res živi med nami, nas spremlja na poti življenja, nam pomaga in skrivnostno svetuje; ali je res On naš Odrešenik, ali pa je Božič le lepa pravljica za lahko noč in bi morali čakati drugega? … To niso filozofsko-imaginarna vprašanja, ampak moja, mogoče tudi tvoja občasna noč vere. Kot duhovnik se včasih sprašujem: kje si Gospod, ko v tvojem imenu sedim v spovednici in ne vem, kaj naj rečem v spodbudo in Tvoji Cerkvi v bran? Kje si Gospod z razsvetljenjem Svetega Duha, ko premišljujem Božjo besedo in ure ždim pred zaslonom računalnika brez navdiha za nedeljsko pridigo? Kje si Gospod, ko se mi zdi, da je moje naprezanje v veroučni učilnici samo sebi namen? Kje si Gospod, ko imam občutek, da nas je vedno manj, ki sploh verjamemo, da si? … To so moji dvomi ječe Janeza Krstnika in verjamem, da ima tudi vsak izmed vas svoje dvome.

Da smo kdaj pa kdaj v dvomu, je normalno. Ne bi bilo pa normalno, če ne bi želeli dvomov razrešiti. Dvom je namreč že po svoji naravi nagnjen k temu, da zahteva odgovor. Če me vprašate, kje iščem in tudi najdem odgovor, vam preprosto povem: pri tistem, v katerega dvomim. Končno namreč človek spozna, da ni problem v Jezus, ki sem ga postavil pod vprašaj, ampak v meni in v načinu, kako sem ga iskal. Težko je sprejeti, da Bog vidi dlje in dela drugače kot si zamislim. Da vedno ne morem dobiti tistega, kar si želim, ker Bog ve, da ni dobro zame, da imam. Vedno se ne more življenje odviti tako, kot si ga sam zamišljam, ker Bog ve, da je druga pot v celoti življenja zame boljša. Kako to vem? Ko se ozrem v preteklost in premislim zaporedje dogodkov, ima vsaka odločitev in vsak dogodek znamenje Božje previdnosti, pa čeprav mi je bilo lahko v tistem trenutku skrajno neprijetno. Ko si vzamem čas zanj, pa čeprav v zaspani jutranji molitvi brevirja ali v prebiranju jagod rožnega venca med divjo vožnjo proti Ljubljani, je On z menoj. Ko med mašo povzdigujem posvečeno Hostijo in kelih z Rešnjo Krvjo, globoko v sebi vem, da je tam. Pa ne le zato, ker je v tem utemeljena naša vera in bi bilo moje duhovništvo v nasprotnem primeru ena velika neumnost, enostavno vem, da je.

Dvom torej ni problem Jezusa, ampak moje spraševanje vesti, če sem v vsakdanjem »direndaju« pripravljen na trenutek tišine. Najlažje je kričati: »Kje si, Gospod?«, težje pa je prisluhniti življenju. Vem, da je tempo neusmiljen, ampak tudi naša duša je lačna in sprašujem se, če ji namenimo vsaj tiste trenutke sprostitve, ki so nam ponujeni. Na primer, ta sveta maša …; ali sem prisluhnil Božji besedi? Ali sem v njej odkril spodbudo preroka Izaija, ali sem opazil, da nam prerok ponuja odgovor na tisti dvom, ki smo si ga skupaj z Janezom Krstnikom v začetku zastavili? Pravi: »Okrepite onemogle roke, utrdite klecava kolena! Recite njim, ki so obupanega srca: ›Močni bodite. Nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! […] On sam pride in vas reši.‹ Tedaj spregledajo slepim oči in gluhim se odpró ušesa. Tedaj bo hromec skakal kakor jelen in jezik nemega bo vriskal« (Iz 35,3-6). Jezus pa odgovarja: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se blagovest oznanja (Mt 11,4-6). Odgovor je torej na dlani; prerokba preroka Izaija je izpolnjena. Jaz pa sem tisti, ki se moram odločiti o tem, kar sem slišal. Jezus mi vere ne vsiljuje, ampak jo postavlja v položaj, ko se je treba odločiti. Za Janeza Krstnika, ki ga mučijo dvomi, je Jezusova beseda povabilo, naj mu zaupa, naj premaga krizo, naj veruje. Vendar je dejanje vere, ki je tudi Božji dar, vedno tudi odločitev človeka, ki je pred Bogom popolnoma svoboden. Amen.

7. 12. 2025
(Iz 11,1-10; Ps 72; Rim 15,4-9; Mt 3,1-12)

Srce - zibelka miru

Prisluhnimo še enkrat besedam, ki so vse, razen enega dela, ki nas poveže s prejšnjo nedeljo, vzete iz beril današnje nedelje: »Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levček se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in komaj odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. Ne bodo delali škode, ničesar ne bodo uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja. […] Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 11,6-9; 2,4). »V njegovih dneh bo obilje miru« (Ps 72,7). Prerok Izaija v tem zapisu v prispodobi povzame hrepenenje človeškega bitja v vsakem času, hrepenenje po svetu mirnega sobivanja.

Če te besede povežemo s podobami vojne, ki smo jih vajeni imeti pred očmi iz dnevnih poročil, nam zvenijo kot neke vrste grenka ironija, kot nek neuresničljiv pravljični svet. Kakšen mir vendar? Mesija je prišel, toda kje je »obilje« miru? Saj svet še kar naprej s presunljivo doslednostjo preplavljajo vojne vseh vrst. Charles Peguy nam v eni svojih pesmi predstavi Ivano Orleansko, ki je v času stoletne vojne med Francijo in Anglijo, potem ko je zmolila Očenaš, takole grenko komentirala: »Oče naš, ki si v nebesih, kako daleč od prihoda je tvoje kraljestvo! Kako daleč od uresničitve je tvoja volja! Kako daleč smo od tega, da bi imeli naš vsakdanji kruh!«; in mi bomo dodali: »Kako daleč je obilje tvojega miru!«. Mesija je prišel, a meči niso bili prekovani v lemeže, ne sulice v srpe. Še več: meči so bili spremenjeni v mitraljeze, ne pa v lemeže; sulice so bile spremenjene v rakete, ne pa v srpe. To je eden od razlogov, zakaj judovsko ljudstvo ne veruje, da bi bil Jezus Mesija: ker ne vidi uresničenja mesijanskih prerokb, ki si jih oni razlagajo dobesedno, še posebej prerokbo o miru.

Pa prerokbe resnično niso dosegle uresničitve? Izhajajmo iz evangelija. Ko se Jezus rodi, angeli pojejo: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji«. V teh besedah ni izražena želja po miru, ampak dejstvo, da je mir že prišel na zemljo. Jezus sam pravi: »Svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Torej obstaja nek drugačen mir, kot si ga človek v prvi vrsti predstavlja. Mir, ki se ne izčrpa v preprosti odsotnosti vojne ali v ravnotežju nasprotnih si strani. Mir je predvsem harmonija, polnost, gotovost življenja, urejenost odnosov med nami in Bogom, med nami in bližnjim, med enim in drugim družbenim razredom, med razumom in nagoni, ki zaznamujejo človeka. Mir je »sad Duha«. Mir je Kristus sam (prim. Ef 2,14). Mir je vsota vseh dobrin, po katerih vsak človek, pa naj bo veren ali neveren, hrepeni. Če bi vprašali ljudi, kaj v življenju predvsem iščejo, sem prepričan, da bi mnogi odgovorili: »Mir!« (oz. odsotnost vsega, kar nam mir skali).

Le-tega nam Jezus sam že ponuja, vendar ne kakor ga daje ta svet, kjer je mir le stranski produkt zaključka vojne in nasilja, ki ne glede na množico izgubljenih nedolžnih življenj služita egoističnim namenom političnih in gospodarskih elit. Jezus nam je priskrbel drugačen mir, drugačno zmago. »Na križu je v svojem telesu ubil sovraštvo« (prim. Ef 2,16). Ubil je sovraštvo, ne sovražnika, ubil ga je v sebi, ne v drugih, na svoj račun, ne na račun drugih. Jezus je na križu »zmagovalec, ker je žrtev« (victor quia victima). Zahvaljujoč njemu, je zares »obilje« miru, in mnogi so izkusili in še vedno izkušajo »Božji mir, ki presega vsak um« (Flp 4,7). Izaijeva prerokba se je torej uresničila, toda na višji, duhovni in univerzalni ravni. Ne le v prid enemu samemu narodu, ampak vsem narodom. Jezusov mir je mir, ki ga svet ne more dati in ga zato tudi ne more vzeti.

Toda čemu služi tak mir, če na svetu ne ukine vojne? Kako je vendar Bog dober, ko pa dopušča táko trpljenje nedolžnih ljudi? Rekli boste: Mir je ali »politika« ali pa ga ni. Vendar pa vera odpira tretjo možnost: notranji mir srca. Ta je edini, ki lahko pospešuje tudi zunanji mir. Je celo njegov pogoj in njegova korenina. »Od kod med vami boji in od kod prepiri?«, sprašuje sveti Jakob. »Ali ne od tod: iz naslad, ki se vojskujejo v delih vašega telesa?« (Jak 4,1). Če dobro pomislimo, se vse vojne rodijo v človekovem srcu, pogosto v srcih povsem določenih ljudi. Tu so resnična »žarišča vojn«. Milijarde umazanih kapljic vode ne bodo nikoli ustvarile čistega oceana; tako milijarde ljudi, ki nimajo miru v srcu, ne bodo nikoli ustvarili človeštva, ki bi živelo v miru. O usodi miru se odloča v človekovem srcu, torej mnogo pred politiko. 

Kljub vsemu pa si ne delamo utvar. Popoln tako notranji kot zunanji mir je končni cilj: nastopil bo šele, ko bodo nastopila »nova nebesa in nova zemlja, v katerih biva pravičnost« (2 Pt 3,13). Medtem pa je resnični recept za mir vsebovan v besedah, ki jih beremo najprej v današnjem berilu in dalje v evangeliju: »Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli. […] Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas.« (Rim 15,5.7)  »Spreobrnite se. […] Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.« (Mt 3,2.8) Mir dosežemo z »vedno novimi zmagami«, kot je rekel rimski cesar Avgust, toda zmagami nad samim seboj, ne nad drugimi. Mir nima iste logike kot vojna. Ustvarja se po majhnih korakih. Jaz sam ne morem prinesti miru v tisti del sveta, kjer je trenutno vojna, lahko pa ga ustvarjam v mojem domu, med menoj in mojim bratom duhovnikom, skupaj ga lahko ustvarjamo med nami v naši skupnosti, ti ga lahko ustvarjaš med seboj in tvojo ženo oz. možem, med seboj in tvojimi otroki, med seboj in tvojimi sodelavci, … Kakšno pravico imam, da se jezim, ko vidim, kaj se dogaja v nekaterih deželah, ki so v vojni, ko pa se v moji hiši obnašam kakor oni. Kaj so prepiri drugega, če ne male domače »državljanske vojne«?

Jezus je rekel: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi«. Zakaj ne bi začeli mi spreminjati meče v lemeže in sulice v srpe? To pomeni spreminjati trde in ostre besede v besede razumevanja in odpuščanja; grozeče stisnjene pesti v roke, ki segajo v pozdrav ali v objem sprave? Od mene, od vsakega od nas je odvisno, če se bo že ta dan vsaj malo začela uresničevati tista prerokba, ki smo jo slišali: »V njegovih dneh bo obilje miru« (Ps 72,7). Sklenimo razmišljanje z molitvijo svetega Frančiška: »Gospod, naredi iz mene orodje svojega miru, da bom tja, kjer je sovraštvo, prinašal ljubezen, kjer vlada krivica, duha odpuščanja, kjer vlada nesloga, edinost«. Amen.

30. 11. 2025
(Iz 2,1-5; Ps 122; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44)

Advent ali kako narediti korak bliže k Jezusu

Zadnja leta se ob obiskovanju raznih nakupovalnih centrov ne morem načuditi vztrajnemu naraščanju “pobožnosti” trgovcev. Namreč vsako leto prej okrasijo svoje trgovine z jelkami, lučkami in kičastimi okraski. Nagrobnike, prvonovembrske ikebane in “Halloween” dekoracije brez predaha nemudoma zamenjajo čokoladni Miklavži, parkeljni, jelenčki in ostala božična navlaka. Ne rečem, da ne razumem njihovega hrepenenja po še večjem zaslužku; ne rečem, da ne razumem tega psihološkega koncepta zlorabe človekove duše, ko s prazničnim okraševanjem trgovin povzročajo oglašanje izmišljene notranje potrebe po mrzličnem nakupovanju daril. Vse to je v ekonomskem smislu še kako logično, v smislu celostnega napredovanja človeškega bitja pa je popolnoma zgrešeno. 

Sodobni človek je že pred časom postal prava nakupovalna molzna krava in oglaševalska ovca. Pristal je na laž, da mu more materialni svet zagotoviti srečo, zarisati trajen nasmeh na obraz in zapolniti duševno in duhovno praznino. Sprejel je, da je dovolj razmišljati samo, kaj bo danes, jutri in pojutrišnjem pa niti nista pomembna. Da ne govorimo o misli na večnost, na Boga, na presežno, ki sploh ne pridejo na vrsto. Tako je človek odrinil na obrobje zavednega čar adventnega pričakovanja, čar svetosti tišine in poglabljanja vase. Raje se je odločil za “veseli december”, ki pa ne seže dlje od osladnih zimzelenih božičnih popevk, kuhanega vina in “leskovačkih” čevapčičev. Pod lažno propagando družinske sreče in nasmejanih obrazov oglasi človeka prepričujejo, da pravo božično vzdušje pričara samo košata jelka z dvema kilometroma okrasnih lučk ter vprega jelenov s skozi dimnik plezajočim starim dedcem z ogromno zadnjico in rdečo pižamo, ki mu pravimo Božiček… A to ni pričakovanje Odrešenika, ampak uspavanost ob mantri sodobnega potrošništva, da je ob minimalnem naporu za vse poskrbljeno v najbližjem nakupovalnem centru. Vse kar moramo storiti je le to, da k POS terminalu prislonimo svojo bančno kartico.

Advent pa z vsemi spremljajočimi simboli in globoko duhovno vsebino prinaša ravno nasprotno: aktivno pričakovanje z mislijo, ki seže v daljavo, tja proti večnosti. O tem pričuje že samo bogoslužje. Prvo, kar opazi človekovo oko je, da zeleno liturgično barvo zamenja vijolična. Ta je znamenje umiritve, tišine, odmika, premišljevanja in ocenjevanja stanja lastnega življenja v oziru na dolgoročni cilj, ki bi ga radi dosegli. V tem oziru je tudi Božja beseda zelo pomenljiva. Tako prerok Izaija kot apostol Pavel v Pismu Rimljanom uporabljata enak simbol. Govorita o dnevu, svetlobi, luči, ki nas prebudi iz zaspanosti vsakodnevne rutine življenja, iz objema lažnih potreb, iz nezdravih navad. O Luči - Svetem Duhu - ki nam pomaga razločevati, katere stvari v življenju so res pomembne in se je zanje vredno boriti. Medtem ko se bliža praznik Jezusovega rojstva, se sprašujemo: Kaj lahko še naredim za svoje življenje? Kaj lahko spremenim? Kako lahko k temu svetu doprinesem malenkost dobrega? V čem se lahko poboljšam? Vsa ta vprašanja pomenijo, kakor pravi sveti Pavel, obleči se v Gospoda Jezusa Kristusa, to pomeni slediti njegovemu načinu razmišljanja.

Močan simbol je tudi adventni venček. S svojo okroglo obliko in zimzeleno barvo nas spominja, da smo ustvarjeni za večno življenje. Kakor krog nima ne začetka ne konca, tako je tudi Bog večen in naša duša z njim; kakor je venček odet v zelene vejice, ki so simbol svežine življenja, tako tudi mi pričakujemo večno bivanje v nebesih. In tega ne bomo dočakali kar tako s sedenjem v udobnem naslonjaču. Jezusove besede v evangeliju so zelo neposredne: “Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!” (Mt 24,40-42). Odločiti se biti buden, biti pripravljen. Kako si vojska lahko pomaga z zavaljenim in v kavč pogreznjenim rezervistom? Ne more si. Vojak, pa čeprav zgolj v rezervni sestavi vojske, mora biti ves čas telesno, duševno in duhovno pripravljen, da v kateremkoli trenutku, ko je pozvan na boj za zaščito domovine, to stori v polnosti. Tako tudi kristjan ne more biti pripravljen na Gospodov nenadni prihod, če se vda duhovni in intelektualni lenobi.

Končno se, dragi bratje in sestre, zavedam, da je adventne ideale osebne in družinske molitve ter poglobljenega razmisleka o lastnem življenju zavoljo krute rutine vsakdana težje uresničevati. Današnji ritem življenja pač zahteva svoj davek. Šolske in obšolske dejavnosti, službene obveznosti, družina, vzgoja, skrbi in strahovi, tisoč in ena stvar, ki nas neusmiljeno mlatijo iz dneva v dan. To je realnost. Vendar pa se je ob tem potrebno vprašati, koliko pa smo mi pripravljeni prav tako neusmiljeno vrniti udarec in v ta svet sivine vnesti barve življenja; živeti v smeri teh idealov, ki jih resda verjetno ne bomo dosegli v polnosti, pa vendar se nam bo vsak mali korak vztrajnega boja, v to sem prepričan, bogato obrestoval vsaj v nekem notranjem veselju in zadovoljstvu, prav gotovo pa bo odseval tudi v naših medosebnih odnosih. Ob tem ne pozabimo, da v boju nismo sami. Imamo drug drugega in imamo Boga, ki je zvest in nam daje svojo milost v Jezusu Kristusu. Amen.

23. 11. 2025
(2 Sam 5,1-3; Ps 122; Kol 1,12-20; Lk 23,35-43)

Kristus, kraljuj!

S praznikom Kristusa Kralja vesoljstva končujemo cerkveno ali bogoslužno leto. V vsakem cerkvenem letu se pred nami ponavzoči celotna zgodovina odrešenja od začetkov stvarjenja in pričakovanja Odrešenika prek njegovega rojstva, njegove smrti in vstajenja do dovršitve časov ob koncu sveta, ko se bo Kristus razodel kot Gospod vseh narodov in kralj vesoljstva. Današnji praznik nam kliče v zavest tolikokrat pozabljeno, a vendar temeljno resnico, da je pravi Gospodar vesoljstva Bog; on je stvarnik in vzdrževalec vsega, kar je in kar živi, torej tudi človeka. In človeka še prav posebej, saj mu je podaril iskro svojega nesmrtnega duha in mu ustvaril srce, ki hrepeni po njegovi ljubezni in se le v njem zares umiri.

Kristjani ne verujemo v neko nedostopno božanstvo, ki ga človek išče, a ga ne more najti. Verujemo v Boga, ki je zaradi nas postal človek, da bi našo človeško usodo nerazdružno povezal s seboj in nekoč vse pritegnil k sebi. Zaradi nas je trpel in umrl na križu, da bi nas tako popeljal v življenje in srečo. "Prvorojenec vsega stvarstva" se je iz ljubezni do nas ponižal, postal služabnik vseh, zavržen in zaničevan; samega sebe je izničil v popolni predanosti Očetu in skrajni službi ljudem. S tem pa nas je, po apostolovi besedi, "usposobil za delež svetih v svetlobi" (Kol 1,12-20). Najbolj tragično v današnjem evangeliju tako ni Kristusovo trpljenje - njegove muke, ko je bil pribit na križ in bil zaničevan s strani podivjane množice, ampak človekovo zavračanje njegove ljubezni. Množica enostavno ni mogla razumeti, da bi križ mogel biti prestol Boga, pot odrešenja in izkazovanja ljubezni do človeka. Kateri kralj pa se še poniža pred množico. Kateri kralj pa ne izkorišča svojih podložnikov. Kateri kralj pa ne živi ob polnih skrinjah zlata oblečen v svilo in brokat… Jezusov prestol pa je križ, njegova krona trnje in obleka od bičanja razorana koža. Kdor ima odprto srce, kakor desni razbojnik, ki je za vso to navidezno bedo spregledal Božje veličastvo, in kakor on poklekne pred tega kralja, bo deležen enakih besed: "Še danes boš z menoj v raju" (Lk 23,43).

Danes je pred našimi očmi predvsem njegov drugi prihod. Prvič je prišel v svoji človeški, nam enaki podobi, drugič se bo prikazal v vsem svojem veličastju in slavi, kot vesoljni kralj, kot gospodar brezmejnega in neminljivega Božjega kraljestva. Pokazal se bo torej v svoji pravi, resnični podobi. Pred nami bo razkril svoj obraz. Razodel se bo tak, kakršen dejansko je: neizprosna Resnica in nedoumljiva Ljubezen, ki dokončno odgovori na eno temeljnih dilem človeka, na vprašanje zadoščevanja za storjene krivice. V mnogih tisočletjih življenja na zemlji se je namreč človek uspel prilagoditi marsikaterim življenjskim izzivom. Na eno stvar pa se ni nikoli privadil: na krivico. Še naprej jo čuti kot nekaj neznosnega. Upiramo se misli, da bi tisti, ki širijo zlo, nasilje ostali nekaznovani in bili kot nekakšni zmagovalci. Prav na to žejo po pravičnosti bo odgovorila sodba. 

Brez vere v vesoljno sodbo bi bil ves svet in vsa zgodovina nerazumljiva, pohujšljiva. Obiskovalci, ki pridejo na Trg svetega Petra v Rimu in se zagledajo v Berninijeve kolonade, dobijo najprej vtis precejšnje zmede. Stebri, razvrščeni v štirih vrstah, ki obdajajo trg, se zdijo "razmetani". Vendar vemo, da je nekje na tlaku s krogom označena točka, na katero se je potrebno postaviti in slika se hipoma popolnoma spremeni. Prikaže se čudovita skladnost: štiri vrste stebrov so kakor ena sama vrsta. Čudež perspektive. To je podoba tistega, kar se dogaja na mnogo večjem trgu, ki je svet. V njem se nam zdi vse zmedeno, nesmiselno, prej posledica muhavosti naključja kot pa Božje previdnosti. Treba se je postaviti na pravo točko, da se ne bi izgubili in bi tako lahko za vsem videli določen red; ta prava točka je Božja sodba.

Kako se spreminja podoba dogodkov v človeškem življenju - tudi tistih, ki se odvijajo sredi današnjega sveta -, če gledamo nanje s tega zornega kota. Vsak dan lahko slišimo novice o grozodejstvih proti slabotnim in nebogljenim, ki ostanejo nekaznovane. Videli smo ljudi, ki jih obtožujejo strašnih grozodejstev, pa se branijo z nasmehom na ustnicah, držijo v šahu sodnike in sodišča, ki se delajo nemočne zaradi pomanjkanja dokazov. Kakor da bi bili z oprostitvijo pred človeškim sodnikom vsega rešeni. Rad bi jim rekel: ne varajte se; prav nič še niste opravili! Resnična sodba se mora šele začeti. Čeprav se bodo vaši dnevi iztekli na svobodi in se vas bodo nekateri še naprej bali, drugi pa vas bodo imeli v časti, morda vas bodo celo slovesno cerkveno pokopali ali z državniškimi častmi, niste še prav nič opravili. Resnični Sodnik vas čaka za vrati in pred njim se ne da pretvarjati. Bog se ne da podkupiti. Vsekakor je dober in usmiljen, nikoli pa ne more soglašati z grehom, ki ga je nujno obsoditi.

Ne smemo dopustiti, da bi šle v pozabo besede, ki so nam jih izročili pretekli rodovi: Dies irae, dies illa ... "Strašen dan bo dan plačila ... Kolik strah bo svet obdajal, ko bo vseh sodnik prihajal, k ostri sodbi človek vstajal." Kaj se je zgodilo s krščanskim ljudstvom? Nekoč so poslušali te besede z zdravim strahospoštovanjem. Danes gredo ljudje v opero, poslušajo Verdijev ali Mozartov Rekviem; gane jih glasba Dies irae, in ko zapuščajo dvorano si še popevajo melodijo. Toda zadnja stvar, na katero bi človek pomislil je, da se te besede tičejo njega osebno, da je v njih govor tudi o njem.

V nekem filmu srečamo naslednji prizor: Železniški most se je zrušil v globino reke; z ene in druge strani sta visela v prazno kosa tračnic. Paznik bližnjega železniškega prehoda, ki je to opazil, je tekel naproti vlaku, ki je na večer prihajal z vso hitrostjo, se postavil sredi tirov, mahal s svetilko in obupano kričal: "Stoj, stoj; nazaj, nazaj!" Tisti vlak je živa podoba nas samih. Je podoba družbe, ki lahkomiselno napreduje v ritmu rock 'n roll-a, omamljena od svojih dosežkov, ne da bi se zavedala žrela, ki se odpira pred njo. Cerkev se trudi, da bi klicala, kakor oni paznik, toda, kdo jo posluša? 

Marsikdo se lahko skuša tolažiti češ, da je konec koncev sodni dan daleč, morda na milijone let. Jezus sam pa nam odgovarja: "Neumnež, kdo ti zagotavlja, da to noč ne bodo terjali obračuna za tvoje življenje?" Dokler naše noge še stopajo po tem svetu, se nam Kristus da najti kot Dobri Pastir, nekega dne pa bo prisiljen biti naš Sodnik. Zdaj je čas usmiljenja, takrat pa bo čas pravičnosti. Mi moramo izbrati, dokler imamo čas, s kom se želimo srečati. Amen.

16. 11. 2025
(Mal 3,19-20; Ps 98; 2 Tes 3,7-12; Lk 21,5-19)

Apokalipsa

Na kateri dejavnik želimo biti najbolj pozorni, ko fotografiramo, še posebej, če smo na fotografiji tudi sami? Najbolj pomembno je vprašanje svetlobe. Zakaj? Ker želimo s fotografijo imeti nadzor nad tem, kako in kaj se vidi in kaj ne. Ker želimo, da so osvetljene naše kvalitete in v senci skrite naše pomanjkljivosti. Preprosto rečeno: ker želimo, da naša fotografija izpade kar se da “kul”. V prispodobi bi to pomenilo, da se pred svetom želimo pokazati v dobri luči. To ni vedno slabo znamenje, ker nakazuje na to, da si želimo živeti prav in dobro. Še posebej je takšno razmišljanje velika vrlina, ko se potrudimo videti svetle plati pri drugih ljudeh in v njih vedno najti kvalitete, ki so vredne pohvale. 

Vendar pa je takšo razmišljanje, ki bi izpostavljalo samo svetle plati - pa naj bo pri sebi ali drugih -, lahko tudi uničujoče. Zato je nad vse koristno, če si zastavimo tole vprašanje: kaj bi bili raje: občudovani ali ljubljeni? Pravzaprav nič od tega ne izgleda slabo. Ampak, česa si je resnično dobro želeti? Biti občudovan je gotovo bolj varno, saj pomeni, da ljudje vidijo le tisto, kar želimo, da vidijo. Govorimo seveda o nekem povprečnem populističnem občudovanju, ki je odraz tega, da se vedno pokažemo le v dobri luči oziroma, da poskrbimo, da so vidne le naše svetle plati. Medtem ko biti ljubljen pomeni tveganje, saj ljubezen ne tolerira laži, pretvarjanja, prikrivanja. Ljubezen živi za resnico, ki nas razgali. Nismo mi tisti, ki določamo kot svetlobe, pod katerim bomo osvetljeni in se bodo videle le naše svetle plati, ampak nas bo v ljubezni obsijala Luč, kjer bomo videni in spoznani takšni kot smo. In kristjani vemo, da smo ustvarjeni od Boga, ki je ljubezen, zato tudi vemo, kaj je pravi odgovor na uvodno vprašanje: človek ni ustvarjen v prvi vrsti, da bi bil občudovan, ampak da bi bil ljubljen. 

Zakaj je to tako pomembno? Ker Bog želi, da njegovi sinovi in hčere ne živijo kot “hipókritas”, kar v grščini dobesedno pomeni nekoga, ki se pretvarja. Ker Bog ne želi, da bi bili njegovi sinovi in hčere ujetniki lažnih predstav o sebi. Te nam namreč preprečujejo, da bi kot ljudje rasli, napredovali. Bog želi, da bi besede in dejanja njegovih sinov in hčera odsevala njihovo pravo notranjost in ne zgolj lepo predstavo za javnost.

Zbrani smo na 33. nedeljo med letom, kar pomeni, da se bližamo koncu cerkvenega leta. Nagovarjajo nas odlomki, ki so apokaliptične narave. Kaj pomeni beseda apokalipsa? Pod besedo apokalipsa si največkrat predstavljamo razdejanje ob koncu sveta (spomnimo se nekaterih hollywoodskih filmov s takšno vsebino), vendar pa ta beseda v grščini ne pomeni konec sveta, ampak dobesedno pomeni razkritje nečesa, kar je odeto v tančico. Pomeni razkritje nas samih pred Bogom.

(Opomba: tančica = gr. kalypsó, lat. vélum, šp. el velo ---> gr. apokálypsis, lat. revelátio, šp. la revelación = razodetje.)

Ob čem se razodene tisto, kar je zakrito? Prerok Malahija zapiše: “Glej, pride dan, razžarjen kakor peč” (Mal 3,19). To je prispodoba Božje Luči, Jezusa Kristusa, ki nas spremlja s pogledom ljubezni in nas ljubi takšne kot smo. Pa ne z namenom, da takšni tudi ostanemo, ampak da skupaj z Njim napredujemo. Da v razžarjeni peči Njegove ljubezni izžgemo vse tisto, na kar nismo ponosni, vse tisto, za kar bi bilo bolje, da ne pride na svetlobo, vse tisto, kar se zadržuje v senci greha. 

Zakaj je tako pomembno, da dopuščamo posege Božje ljubezni, ki so zakramenti - posebej spovedi in evharistije -, da se redno pojavljajo v našem življenju? Zakaj je tako pomembno, da se nam vedno znova dogaja apokalipsa? Odgovorimo s fantazijsko prispodobo, ki jo je zapisal pisatelj J. R. R. Tolkien, v katero je utkal katoliško tradicijo. Bolj ali manj vsi poznamo zgodbo Gospodar prstanov. V glavni vlogi je hobit Frodo, ki predstavlja figuro Kristusa in ki nosi prstan moči kot simbol greha ali grešne navade. Frodovo poslanstvo je uničiti prstan v Gori Pogube, uničiti moč greha. Imamo pa še en pomemben lik, ki se imenuje Golum. Gre za figuro zasužnjeno z močjo prstana oziroma greha. Golum se mu nikakor ne zmore odpovedati, zato končno občuti bridko usodo. Ker ni bil zmožen dopustiti uničenja prstana, je prstan uničil njega, tako da sta oba padla v osrčje gore in bila uničena v njenih plamenih. Ker se ni bil pripravljen odpovedati grehu, je bil greh njegova smrt, njegovo uničenje. 

Zato je pomembno, da se nam redno dogaja apokalipsa, v smislu notranjega pogleda  občutljivega za vse misli, besede, dejanja, po katerih naše srce postaja suženj teme. Zato je pomembno, da smo v moči luči radi razkriti pred našim Bogom, ker želimo stopati po poti luči rešeni greha in njegovih posledic. Ker želimo živeti iskreno in ne obremenjeno življenje, brez uprizarjanja lepe zunanjosti, ki ni v skladu z našim notranjim jazom. Ker smo ljudje integritete, kjer naša zunanjost odseva notranjo pripadnost Kristusu, Luči, Resnici in Življenju sveta.

Kaj bi si torej, dragi bratje in sestre, raje želeli: biti občudovani ali ljubljeni?

9. 11. 2025
(2 Mkb 7,1-2.9-14; Ps 17; 2 Tes 2,16-3,5; Lk 20,27-38)

Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil

Knjiga Makabejcev – napisana je kakih 200 let pred Kristusovim rojstvom –, med drugim poroča o makabejski materi in njenih sinovih. Šli so skozi preizkušnjo, da bi zatajili vero, se izneverili Bogu Jahveju, izdali osebno prepričanje ter darovali poganskim bogovom. Njihov odgovor je bil: »Pripravljeni smo raje umreti kakor prekršiti obljube in očetne postave« (prim. 2 Mkb 7,2). Mučiteljem so odgovorili: »Radi izgubljamo življenje, ko smemo imeti od Boga dano upanje, da bomo po njem zopet obujeni v življenje« (2 Mkb 7,14). 

V našem času, ko beseda pojé besedo, ko zvestoba izgublja vrednost, nas ti zgledi, ki jim v zgodovini človeštva in krščanstva sledijo številni pogumni možje in žene, svetniki in mučenci, spomnijo na svet vrednot in naše obljube. Vrednote so ne samo značilnost značajnih ljudi, ampak človeka utrjujejo v dobrem, v zvestobi veri in prepričanju. V današnjem času je človek pred izbiro za ali proti vrednotam, za ali proti življenju, za ali proti dobremu. Papeža sv. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta opozarjala, da živimo v času relativizma, celo v »diktaturi relativizma«, to je splošnega mnenja, da ne obstaja nek višji kriterij, kaj je resnica, da ni ločitvene meje med dobrim in slabim, da lahko o tem, kaj je dobro in slabo, odloči vsak sam glede na trenutna čustva, glede na to kaj mu v odločenem trenutku življenja bolj odgovarja. Morala in zakoni postanejo družbeni dogovor. Slednje se najbolj očitno kaže na področju človekovega življenja, ko zakonodaja zahodnih držav na eni strani kriči o svetosti in nedotakljivosti človekovega življenja, po drugi strani pa splav in evtanazijo razume kot človekovo pravico. Tako relativizem razteza svoje lovke na vsa področja življenja – osebnega in družbenega, vzgoje in razvoja, odnosov in dogovorov, gospodarstva in politike – ter seje zmedo na vsakem koraku. Vse se prične s skušnjavami, ki se jim človek vda misleč, da ne sme biti črna ovca, da je nemogoče vztrajati v dani obljubi in sprejetih odločitvah. Tedaj nismo nezvesti le zapisani besedi ali zakonu, marveč sebi, svojemu spoznanju, prepričanju in obljubi.

Apostol Pavel v Pismu Solunčanom kliče v spomin, da smo od Boga že sprejeli številne dobrine: ljubezen, tolažbo, upanje, spodbudo in utrditev v dobrem. Prav na slednje se moramo pogosteje spomniti. Vsak izmed nas je prejel nešteto dobrin, ki niso gmotnega in minljivega značaja, ampak nas in druge duhovno bogatijo. Pomislimo na spoznanja, ki smo jih morda pozneje pozabili ali zavrgli, na prijateljstva, ki so nas bogatila, pa smo nanje pozabili, na številne milosti in izkustva, ko se je Bog dotaknil našega srca in spoznanj. Milost je osebni dar Boga. Izkusimo jo kot Božje prijateljstvo in njegovo navzočnost. Ko se tega zavedamo, se v nas prebudi hvaležnost in pripravljenost za dobro. Toda ljudje smo omahljiva bitja. Včasih mislimo, da je dovolj, če smo enkrat naredili nekaj dobrega ali, če smo zgolj začeli nek odnos, vztrajen trud s stalnimi vzponi in padci pa kar nekako izostane. Takšno razmišljanje je podobno nesmiselno, kot bi ustanovili podjetje, ves denar vložili v izgradnjo tovarne, nato pa je ne bi redno vzdrževali in posodabljali, ampak bi zgolj opazovali, kako vztrajno propada. Resnična in odgovorna odločitev nas spodbuja k vztrajnosti. Jezus pravi: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan« (Mt 10,22).

S tem, ko vztrajamo v dobrem, si pridobivamo krepost vztrajnosti. Krepost so že rimski in grški filozofi imenovali tisto dobro in plemenito dejanje oz. navado, ki jo človek ponavlja in goji skozi vse življenje. In ne kar brez razloga. Takšno prizadevanje je znamenje vere v prihodnje življenje, pa tudi priprava na večnost, na končno srečanje z Bogom. Pred Boga namreč ne bi radi stopili kot neki mehkužci brez lastne hrbtenice, ali kot strešni petelini, ki se obračajo po vetru, ampak kot zmagovalci, ki so bili pripravljeni zaradi obrambe resnice lastnega prepričanja in vrednot prestati tudi kakšno zaušnico s strani tistih, ki v svojem napuhu ustvarjajo splošno družbeno mnenje, prilagojeno v korist majhne elite ljudi in njihovim izprijenim interesom. V slogu te krščanske bojevitosti za obrambo resnice, bomo lahko ob koncu življenja, kakor Pavel, rekli: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7). Amen.

1. 11. 2025
(Raz 7,2-4.9-14; Ps 24; 1 Jn 3,1-3; Mt 5,1-12)

Več kot zmagovalci smo

Nikoli ne bom pozabila fanta, neverujočega nogometaša, ki je sedel z nami in poslušal pogovor o naši veri in na koncu rekel: »Čeprav razumem, vi, kristjani, igrate samo prijateljske tekme. Ker imate: glavno tekmo že dobljeno!« Mislim, da v življenju še ni dobil toliko začudenih pogledov, ker je, ne da bi se zavedal, v nekaj besedah zaobjel bistvo naše vere in nam s tem postavil ogledalo. Njegov enako začudeni pogled je brez besed spraševal naprej: »Kaj je potem narobe z vami?! Zakaj ne živite kot zmagovalci? Zakaj ne igrate prijateljske tekme, ampak se bojujete, kakor da morate vse premagati?«

Danes je praznik vseh tistih, ki so hodili po zemlji, igrali tekme, se bojevali in kljub vsemu uspeli nositi skrivnosten pečat zmage, ljubljenosti in odrešenja. V njihovih življenjih se je čutilo veselje in gotovost v najtežjih življenjskih situacijah. Kakor da bi vedeli, da je vse njihovo življenje le prijateljska tekma, saj jih nobena stvar ni mogla ločiti od Kristusove ljubezni; po zaslugi odločilne tekme – Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Od takrat naprej imamo prost vstop v nebo, od takrat smo brez zaslug oblečeni v belo oblačilo. Poklicani smo, da smo priče Vstalega in ne mrtvega Boga. Od takrat smo poklicani, da igramo prijateljske tekme. Na to nas danes spominjajo vsi znani in manj znani svetniki, tisti, ki jih častimo na oltarjih in tisti naši dragi možje in žene, fantje in dekleta, ki jih častimo na osebnem oltarju srca. Oni so že na cilju in od tam navijajo za nas.

Če se nam pogosto zdi, da je tukajšnje življenje le kupček zamotanih nitk, ki nimajo nobenega pomena, so nebesa jasen pogled na drugo stran gobelina, kjer ni več nejasnosti, zamotanih nitk, ampak vse dobi svojo vrednost in pomen. Prav nitke vsakdanjih dogodkov, ki jih večkrat ne razumemo, tkejo čudovito umetnino. Bog nam po življenju svetnikov omogoča pogled na končno sliko, pokaže nam lepoto, ki se bo v polnosti zasvetila onkraj. Njihovo življenje nam pomaga videti, kako Bog iz najbolj zamotanih nitk zmore ustvariti čudovito in vedno originalno sliko.

V evangeliju beremo, kako Jezus na gori zbere učence in jih uči resnic o Kraljestvu. Govori jim o resnici, ki je sedaj še ne morejo videti, ampak kljub temu obstaja. Govori jim o ubogih, lačnih, žejnih, žalostnih, nenasičenih prav zato, ker so krotki, miroljubni, ker ne sprejemajo krivic, ker so čisti in ne sodelujejo pri umazanem. Govori o preganjanih, o tistih, ki so v očeh sveta poraženi ... In jih predstavi kot mogočne zmagovalce. Govori o neizpolnjenosti, ki bo dobila svoj odgovor. Jezus postavi blagor tam, kjer bi človek preklinjal. Jezus govori o veselju in radosti tam, kjer se zdi, da ni razloga zanj. Vabi nas, da prevzamemo Njegov pogled. Pogled Boga, ki vidi sliko in ne nitk. Ki vidi lepoto, četudi skrito pod oklepi obramb in nepopolnega sveta. Z dejanjem samim kaže na veliko povezanost med tem, kar živimo »tu«, in tem, kar se bo zasvetilo »tam«. Jezus na gori zbere svoje učence. To je prizor, ki je primerljiv podobi iz knjige Razodetja, kjer stojijo množice vseh rodov in jezikov v belih oblačilih okrog Jagnjeta. 

To je milost svetosti – v današnjem času bi temu rekli »sedenje na gori«, v katerem moremo v luči veselja videti nebeški Jeruzalem. V tem, kar se zdi bledo, nepomembno in banalno, videti sijaj belega oblačila. V drobnih nitkah življenja videti lepoto končne izpolnjenosti. V tem, kar se zdi le skupek dogodkov, videti čudovito zgodbo odrešenja. To je dar Božjih oči, dar tistih, ki so se pustili usesti na goro k Jezusovim nogam in poslušati.

Star pregovor pravi, da človek postaja podoben temu, kar gleda. Enako apostol Janez piše, da bomo podobni Njemu, ko se prikaže, ker ga bomo gledali, kakršen je. V tem je moč zaznamovanih: da se znajo ustaviti in se zazreti v Boga, Besedo, v Boga, ki čisti oči, vrača pogled, obrača pomen, bledo spreminja v sijoče, drobno in banalno v sveto. To je moč tistih, ki imajo pečat živega Boga. K temu smo poklicani vsak dan: da živimo z Njim, ga spuščamo v svojo igro, misli, vzgibe in namene srca. Da se pustimo blagrovati, obdati z veseljem upanja in se imenovati Božji otroci in pustiti, da nam Oče izkaže svojo ljubezen, ki bi jo spontano izkazovali naprej, da bi spustili v srce Kraljestvo in ga nato širili okrog. Vse bistvo je v »pustiti, dovoliti, dati prostor« in ne »izboriti, dokazati, vzeti«. V tem, kar je Gospod za nas že storil in ne obratno. V tem, da smo že odrešeni in ne, da se moramo dokazovati. V tem je bistvo naše svetosti. Ne, da si jo poskušamo izboriti, ampak da jo sprejmemo in zares zaigramo – kot prijatelji. Amen.

26. 10. 2025
(Sir 35,12-14.16-18; Ps 34; 2 Tim 4,6-8.16-18; Lk 18,9-14)

Bog, bodi milostljiv meni grešniku

Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko" (Lk 18,9). S temi besedami Jezus pričenja nedeljsko učno uro in nam predstavlja dve nasprotni figuri:
- Farizej: Poimenovanje družbenega razreda izhaja iz hebrejske besede 'perušim' pomeni 'ločeni'. Za farizeja velja, da je ločen od posvetnega življenja in usmerjen v zavzeto življenje po veri, dobro pozna Sveto pismo in se strogo drži Postave, lahko bi rekli pravil, ki so določena v Svetem pismu, pa tudi pravil, ki so nastala kot ustno izročilo. O vsem tem so poučevali ljudstvo.
- Cestninar: Med ljudmi so bili znani kot eni največjih grešnikov zaradi dveh stvari: pobirali so davke od svojega ljudstva in jih dajali Rimljanom, ki so v tistem času vladali Izraelu, ob tem pa so radi zaračunali malo več in ta denar vzeli zase.

Na prvi pogled izgleda, kot da se je Jezus zmotil. Moral bi grajati grešnega cestninarja in ne pobožnega farizeja. A ko pozorno preberemo besedilo, vidimo, da se Jezus ni zmotil, ampak nas želi naučiti zelo pomembno lekcijo. Katera je bila največja napaka farizeja? Ta, da se je naučil Sveto pismo in Postavo na pamet, v bistvu pa kljub vsemu znanju ni znal resnično pobožno živeti. Pobožno živeti namreč pomeni živeti 'po Bogu'. In, katera je zapoved, ki je prva med zapovedmi in nam pomaga živeti pobožno? Zapoved ljubezni: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe" (Lk 10,27). Ali je farizej v svoji molitvi pokazal ljubezen do Boga? Ne. Vsa molitev se je vrtela okrog njegovega ega. Čeprav sta prvi dve besedi obetavni, čeprav sta omenjena Bog in hvaležnost, pa je vse skupaj zgolj lepa fasada, v resnici pa farizej ne poveličuje Boga, ampak samega sebe. Ali je farizej pokazal ljubezen do bližnjega? Ne. Celo zaničuje cestninarja kot nič vrednega človeka brez kančka simpatije in zanimanja, zakaj je cestninar pristal takem položaju. Niti vprašal se ni, kaj bi lahko bila njegova zgodba življenja, kaj je vzrok za njegove padce, kaj so njegovi boji? Tako zaprt pred Bogom in sočlovekom zaradi samoobčudovanja je šel domov neopravičen. Ne, ker mu Bog ne bi želel odpustiti, ampak, ker mu farizej ni dal priložnosti za to.

Zato si želimo biti kot cestninar. Seveda ne v njegovih napakah, ampak v odnosu do zapovedi ljubezni. Pri farizeju je zapoved sama sebi namen. Je in se mora izpolnjevati, pa čeprav nihče ne ve, zakaj, in čeprav nima posluha za človeka. A na to ne moremo biti ponosni. Zapoved izpolnjujemo ker ima svoj smisel in namen utemeljen v ljubezni do Boga in sočloveka. Na to pa smo lahko ponosni, ker gre za pot, ki nas vodi k Bogu in odpira dlan za bližnjega. Kje lahko to vidimo pri cestninarju? V kratki molitvi je povedal vse: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" (Lk 18,13). Obrača se k Bogu po pomoč in mu tako daje prostor v svojem življenju; Bog lahko vstopi in ozdravi njegovo dušo. Obenem prizna svojo ranjenost in svojo majhnost. Kljub velikim Božjim darovom in talentom, ki so mu gotovo dani, se zaveda, da ni popoln, zato niti ne pričakuje in ne zahteva popolnosti od drugih. Želi si le, da bi bil slišan in sprejet v tem, kar je, z željo, da postane boljši za svet v katerega je poslan.

To, dragi bratje in sestre, je lepa spodbuda in zahtevna naloga, ki nam je Kristus po svoji besedi izroča današnjo nedeljo. Amen.

19. 10. 2025
(2 Mz 17,8-13; Ps 121; 2 Tim 3,14-4,2; Lk 18,1-8)

Ali je smiselno rojevati otroke v svet kaosa in relativizma?

Ob današnjem praznovanju materinskega dne, bi z vami rad kratko razmislil o vprašanju, ki sem ga kot dilemo slišal iz ust veliko mladih preden so si ustvarili lastno družino; dilema se glasi: "Ali je v ta svet, ki ga zaznamuje relativizem vrednot in kreposti, v svet, ki ga zaznamuje kaos, v svet, v katerem se zdi, da je vse dobro in vse prav, sploh smiselno rojevati otroke? Ali je smiselno sprejeti poklicanost materinstva in očetovstva?"

Takoj postane jasno, da ni dovolj enostavno reči, da je otroke pač potrebno imeti, če si poklican v poročeno življenje. Ne gre namreč zgolj za dedovanje navad prednikov niti ne gre zgolj za golo biologijo in ohranjanje vrste. V materinstvu in očetovstvu se skriva mnogo več kot pa zgolj širjenje potomstva. V tem oziru postane dilema zelo logična. Poglejmo, kako nam pri iskanju odgovora lahko pomagajo odlomki Božje besede.

Najprej drugo pismo apostola Pavla Timóteju: "Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem." Pavel s temi besedami stopi 'in medias res' - kot pravijo stari latinci - k samemu bistvu. Dve povedi izrazita bistvo. Kakor bi hotel reči: "Ne dvomi, drago dekle, ne pomišljaj, dragi fant, sprejmi svojo poklicanost k materinstvu, k očetovstvu. Naj te svet, v katerem živiš, ne prestraši, naj ti ne usadi dvomov, naj te ne prepriča, da se nič ne da spremeniti. Sprejmi otroke kot darove Najvišjega. Vzgajaj jih v duhu evangelija in po svojih najboljših močeh. Kdo bo, če ne ti? Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem."

Kdo od nas bi danes bil tu in živ, če bi se negativnemu razmišljanju udali naši prastarši, naši stari starši, naši starši. Eni zaznamovani z grozotami vojne, drugi z revščino, tretji s terorjem političnih ideologij, četrti z zlorabami. Vsak čas je prinesel svoje križe in težave, zato hvala pogumnim materam in očetom, ki so kljub občasno težkim okoliščinam dali prednost novemu življenju, in s tem dali možnost, da bi nove generacije živele drugače.

Verjamem, da je bila temeljni vir upanja vsem tem vera. Psalmist pravi: "Moja pomoč prihaja od Gospoda." Mojzes v prvem berilu dviguje roke k Bogu v molitvi za zmago Izraela, kakor mi dvigujemo svoje roke in molitve k Bogu v svojih duhovnih bojih. Jezus nas preko evangelija sprašuje: "Mar res mislite, da Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim?" Vsak trud, vsako prizadevanje za dobro, tudi pri rojstvu in vzgoji otrok, rodi dobre sadove, če polagamo svojo vero v Božje roke. V veri, kar pomeni v aktivni povezanosti z Bogom, se rodi upanje, in to upanje je razlog, da lahko v prihodnost, kljub temu, da je zavita v oblake negotovosti, gledamo z jasnim pogledom in v prepričanju, da Božja previdnost v veri zvestih nikoli ne pusti na cedilu.

Hvala torej vsem materam, ki ste s tako vero in požrtvovalnostjo sprejele novo življenje, v upanju, da bi mlade generacije vzgojene v evangeljskih vrednotah imele priložnost graditi drugačno prihodnost. Bog vas žívi, vam voščim ob materinskem dnevu. Amen.