Opis

»Ali veste zakaj potrebujemo glasbeno hišo? Zato, da lahko tudi toni nekje stanujejo in da jih lahko hitro najdemo, kadar jih potrebujemo za pesmice. Seveda pa jih moramo najprej spoznati.

A ni bilo vedno tako... Včasih toni niso imeli hiš. Prosto so tekali po prostoru in nikoli nisi vedel, kam se je kateri skril. Takrat so jih skladatelji morali loviti, kakor so vedeli in znali. Najprej so jih lovili kar po zraku in jih kazali z rokami, ampak nikoli nisi točno vedel, katerega so imeli v mislih. Tako ni šlo, pa so si rekli: "Najbolje, da jih zapišemo!" Izmislili so si neume, nekakšne vejice, ki so jih razmetano pisali na papir, a tudi to ni bilo dovolj dobro.

Dandanes toni »stanujejo« v glasbeni hiši in jih lahko kadarkoli najdemo in zapišemo v notno črtovje.

Kako pa naredimo glasbeno hišo?

Postavimo roko in iz vsakega prstka potegnemo črto – tako dobimo pet nadstropij in štiri hodnike. Tukaj živijo toni in danes jih bomo spoznali in ugotovili, kako pomembno jih je poznati!

Sicer lahko ostanemo brez svojih pesmic!«

Idejo o didaktiki opismenjevanja s pomočjo karakterizacije in personifikacije not je Aleksandra Naumovski Potisk razvila že skozi svojo diplomsko nalogo na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 1997. Note – osebe so povezane s toni vizualno – z umeščenostjo v nadstropja hiše, kakor tudi preko asociacij, ki izhajajo iz njihovih osebnih lastnosti in okoliščin. Otroci tako ne spoznavajo relativno suhoparnega in teoretsko zapletenega abstraktnega sistema not neposredno, temveč s pomočjo (začasnih) metafor, ki jim pomagajo k hitrejšemu in v domišljijsko bolj vzpodbudnem pomnjenju, ki pa vključuje tudi že osnovne odnose med toni ali pa vsaj možnost umestitve odnosov izražajoč posamezne relacije, ki dejansko nastopajo v glasbi. Poglejmo nekaj primerov, kjer je to najbolj očitno. Izhajajoč iz C– dura, ki ga personificirani nastopajoči toni sestavljajo, so toni nosilci harmonskih funkcijskih stopenj, ki se v pričujoči predstavi izražajo skozi njihov značaj. Tako ton C (Teta Cvetka) izraža modrost, stabilnost in filozofijo obstoječega sveta (kot tonika v durovi lestvici) in izziva ostale tone z uganko, katere razrešitev vodi nazaj v ton C in njegovo / njeno modrost. Teta Cvetka je stara, hodi s palico in pogosto posedi pred hišo (s palico vodoravno položeno v naročju) – tako tudi vizualno opominja na položaj tona C v notnem črtovju. Franci s fajfo je kadilec, zavržen s strani življenja in skupnosti, v kateri živi. Kaditi mora na hodniku, saj ga njegova razočarana in nerazumevajoča žena zaradi kajenja vedno redno meče iz stanovanja. Njegov dim pa seveda moti ostale prebivalce, najbolj družino Ha (s trojčki), ki živi v tretjem nadstropju. V glasbi interval F – H predstavlja zvečano kvarto, ki so jo zaradi »harmonske kontroverznosti« pogosto imenovali tudi diabolus in musica (hudič v glasbi). Ton F je nosilec subdominante v C – durovi lestvici in je torej »pod dominanten«, še posebej v svoji molovski različici, kar je povsem skladno z zgodbo, ki jo v pričujoči operi spoznamo v bluesovski preobleki oz. zapisano v slovenski različici kot bluz. Bluz torej hkrati asociira na življenjsko (in zdravstveno) dezorientacijo naslovnega lika, kot tudi na njegovo subdominantno pozicijo v družbi tonov. Povsem druga zgodba je seveda s tonom G (Gorazd Gozdar), ki je popolnoma samozadosten, samozavesten in do konca zaveden karakter – skladno s svojo dominantno pozicijo v lestvici. Gozdar je, ker je obkrožen s smrekami, podobno kot njegova tipka na klaviaturi s črnimi tipkami (priročna orientacija za otroke). Ton A (Lepotica Andreja) je samovšečen; pa saj tudi sme biti, saj je ton A komorni ton, torej ton po katerem se ozirajo vsi v glasbenem svetu in se nanj uglašujejo. Ton H je predstavljen v obliki petčlanske družine (skozi otroke trojčke se v didaktiki kasneje razvije pojem triole). Družina je sicer zdrava in uspešna, vendar pa družinsko življenje – kot vemo praktično vsi starši – ne zagotavlja vedno miru in stabilnosti, temveč prej vrvež in nenehno lovljenje ravnotežja – kakor tudi vodilni ton v durovi lestvici, ki teži v razvez k toničnemu tonu, za katerega pa smo že omenili, da predstavlja mir, modrost in stabilnost. S personifikacijo tonov spodbudimo zanimanje otrok za teoretično snov, hkrati pa pridobimo tudi možnost oblikovanja značajev in posebnosti vsake izmed oseb - tonov. Na ta način pridemo do vzpostavitve otroku razumljivih odnosov med toni, kar poleg samega spoznavanja umeščenosti tonov v notno črtovje vodi tudi v razlago za glasbo precej bolj bistvenih elementov, kot so melodija, harmonija, sozvočje, interval ... Vse pesmi (songi, arije) so namerno glasbeno različni in ustrezajo karakterju personificiranih tonov, ki nosijo imena po začetni črki glasbenega poimenovanja tonov. Celotna zbirka pesmi tako predstavlja tudi izhodišče za spoznavanje različnih glasbenih oblik, ritmičnih vzorcev, izraznih sredstev itd., čeprav zaradi preobilice materiala, neposredno v predstavi niso podčrtane, bodo pa zato toliko bolj prav prišle pri premisleku o predstavi.