Dodatni material

SPREHOD SKOZI GLASBENE OBLIKE IN KOMPOZICIJSKE TEHNIKE

1. Pesem Tete Cvetke je napisana v tradicionalni ariozni obliki in je najbolj »operna« med vsemi skladbami v Glasbeni hiši. Gre za epsko pripoved skozi dve prevladujoči melodiji v maniri italijanskega bel canta z vmesnim recitativom – torej za droben operni venček sestavljen iz gradnikov klasičnega opernega materiala.

2. Poskočnica Draga Drvarja je preprosta pesmica s klasičnim refrenom, ki bi se lahko (v resnici se ne!) navdihovala v ljudskem izročilu.

3. Elegija Učiteljice Eve - pravzaprav gre za dve pesmi, ki ju povezuje njuno nasprotje. Prvi song je sodobno komponiran in razstavlja besedilo v posamezne zloge, s čimer poudarja zvočnost posameznih vokalov in hkrati zmanjšuje možnost razumevanja teksta (kar je aluzija na siceršnji stereotip o »nerazumljivosti« matematike), ki sicer točno opisuje matematične discipline. Ritmična raznolikost in »divjaškost« pa pomagata pri ustvarjanju občutka prav tako stereotipne tesnobe, kot naj bi jo spet po izročilu občutili slušatelji predmeta.

Druga pesem je popolno nasprotje prve – napisna je starinski maniri zgodnje baročnih vokalnih skladb, v izrazito čustvenem baročnem afektu, s kontrapunkti in naslonom na zvočnost starih lestvic (dorska), kar ustvari največji možni kontrast s prvo pesmijo učiteljice Eve in jo prikaže v povsem drugačni zelo človeški luči, kot glasba, ki spremlja njen profesionalen imidž.

4. Bluz Francija s fajfo – Beseda »bluz« asociira na glasbeno zvrst in seveda tudi na življenjsko stanje Francija, ki je nekoliko »zabluzil«. Kljub izletu na področje, ki bi s stališča klasičnega razumevanja glasbene umetnosti ali pa še posebej operne umetnosti veljalo za mejno, je kompozicijska tehnika klasična in Francijevo pesem lahko razumemo kot povsem klasično.

5. Oda Gozdarja Gorazda - je nedvomno inspirirana z razvojem operne forme v drugi polovici 19. stoletja in pojavi želje po nacionalni in politični operi in hkratnim razkrojem klasične italijanske točkovne opere (sosledje arij, ansamblov in recitativov) v Wagnerijansko razumevanje celostne umetnine (Gesamtkunstwerk), ko arijo nadomesti t.i. večna melodija (Ewigemelodie). Pesem je napisana v vzneseni čustveno privzdignjeni maniri (tudi občudovanje mitološkega je značilno za ta zgodovinski trenutek) in se odreka simetričnim glasbenim vzorcem, tako da je, če že iščemo vzore v zgodovinski ponudbi, najbliže Wagnerjevim pevskim delom.

6. Lepotica Andreja – je neoklasicistični navedek instrumentalne glasbe (kot npr. kakšen stavek hitre Mozartove sonate s primesmi glasbenega humorja oz. kar cinizma, kar je pogosta in zelo značilna kompozicijska tehnika zlasti ruskih neoklasicistov iz prve polovice 20. stoletja. Gre za to, da poslušamo »pokvarjeno« glasbo, ki zelo spominja na klasicistične umetnine, vendar jo motijo »napačni toni«, nenavadne harmonije, prekinitve in podobno, izražajoč puhlost lepotice, ki skrbi zgolj za videz in fasado (ni vse zlato, kar se sveti), za to površinsko pa se skriva oseba skromnih človeških in intelektualnih kapacitet. S tega zornega kot bi lahko pesem Lepotice Andreje označili za programsko glasbo.

7. Tango Ha – tango je plesna oblika, ki izhaja iz argentinske upodobitve prepira, naslov družinska harmonija (gre za aliteracijsko naključje med imenom tona Ha in harmonijo), ki posredno vleče vzporednico med glasbenimi odnosi in družinsko dinamiko, ki naj bi se v obeh primerih kot brušenje skozi napetosti disonanc razvezovale v harmonično celoto, pa četudi je le-ta po demokratičnem razumevanju sveta lahko sama disonantna.

8. Finale – gre za himnično pesem, ki povzema spoznano in se s pozitivnim življenjskim sporočilom poslavlja od avditorija. Po svoji preprosti harmonski podlagi in skrbno izbranih melodičnih vzorcih je od vseh skladb v Glasbeni hiši najbližje popularni glasbi in bi z lahkoto prenesla tudi zborovsko adaptacijo ali pa kakšen rockovski aranžma.