Navodila za uporabo Človeka se nadaljujejo z navodili za uporabo boga. Kratko, zgoščeno, izvirno - na 92 straneh, z modrimi citati in oči odpirajoče.
Uvod
Bog, daj mi moč, da se soočim z resničnostjo, tudi če me pogubi.
-- Thomas Huxley
Ne bom presenečen, če bo bralec te knjige najprej hotel vedeti, ali zagovarjam obstoj ali neobstoj boga, religijo ali ateizem, ezoteriko ali znanost. Eni bodo po naslovu, kakršen krasi platnico, pričakovali resno argumentacijo na podlagi verskih avtoritet ali dialektične filozofije, drugi angele in mojstre, tretji ekstazo in ljubezen, četrti posmeh in cinizem. Konec koncev je božje še danes področje skrajnosti – osupljive dobrodelnosti in strašljivega morjenja, mistične odprtosti in morbidnega fanatizma, ledene resnosti in zafrkljivega posmeha.
Oh! Se vam zdi, da sem pomešal pojme? Da pripisujem bogu in božjemu, kar gre pripisovati le človeku? Prosim, ne oklepajte se nobene besede, nobene trditve, dokler ne preberete vsaj še naslednji odstavek, naslednjo stran, naslednje poglavje! Zavedam se, da je misel, s katero sem začel, silno globoka in obširna, tako polemična, zapletena in skrivnostna, da terja debelo nit argumentacije, da bi ji prišel do dna. Zato vas moram zaprositi za potrpljenje. Nazadnje se bo pred vami izrisala jasna slika o vas in bogu, o svetosti in iluziji, ter seveda, o tistem skrivnostnem risalnem žebljičku, ki ste ga morda opazili v podnaslovu.
Toda vrnimo se k vprašanju o mojem prepričanju glede obstoja boga. Odgovoriti ne morem drugače, kot z analogijo:
Predstavljajte si da hodite po ostrem grebenu zelo dolgega, visokega in ozkega gorovja, ki se vije od vzhoda proti zahodu. Z vrha se razprostira odličen razgled na obe strani. Na sončni strani vidite, kako ljudje vzklikajo, da gorovje obstaja. Nekateri preprosto stojijo ob vznožju in se ne premikajo, nekateri plezajo proti vrhu, nekateri se spuščajo, nekateri so veseli, nekateri žalostni.
Na senčni strani gorovja stojijo enaki ljudje, le da ti vzklikajo, da gorovje ne obstaja, kajti prebivajo v njegovi temni senci, v kateri se skoraj nič ne vidi. V soju lučk se izrisuje podobna slika kot na sončni strani hriba: nekateri preprosto stojijo ob vznožju in se ne premikajo, nekateri plezajo proti vrhu, nekateri se spuščajo; nekateri so veseli, nekateri žalostni.
Takó življenje teče z gorovjem ali brez gorovja. Teče pa vedno v gorovju, na gorovju in z gorovjem. Kajti gorovje je bog, ki nosi telesa in duše ljudi, vanj so usmerjene njihove misli, vanj vrtajo njihovi pripomočki in aparati – podaljški njihove radovednosti – naj stojijo na sončni ali na senčni strani.
Pristopite k branju te knjige, kot da ste na sproščenem sprehodu po ostrem grebenu – sproščenem, a tudi težavnem, kajti na ozkem robu morate venomer biti budni in pozorni, da ne zgrmite v prepad, posebej kadar boste zrli v globino daleč spodaj. Včasih boste pogledali na desno, svetlo stran, včasih na levo, temno stran. S tem, ko boste opazovali ljudi, boste opazovali sebe. Brez sodb ali pridig boste spremljali, kakšen je odnos obojih ljudi do gorovja in kaj se lahko od njih naučite.
Če boste znali gledati brez predsodkov in sprejemati nauke z obeh strani vse do konca grebena, se boste nazadnje morda naučili uporabljati boga, kakor bi on najverjetneje hotel. On, ne pa vi ali vaša verska avtoriteta! Najverjetneje – saj to niso navodila od boga, ampak od človeka. Ni kanalov, ni virov, ni mistike – le tisti bog, ki ga boste morda začutili nekje »v zraku«, med sabo in to knjigo, med sabo in svetom, v katerem čudežno prebivamo. Boga ni v stvareh in idejih, je nekje vmes.
Točneje je reči, da je Resnica Bog, kot pa reči, da je Bog Resnica.
-- Mahatma Gandhi
Tudi v besedah ga ni! Morda boste v tej knjigi našli kak utrinek, ki mu boste vzhičeno rekli božja beseda, a ne oklepajte se je! Kaj kmalu utegnete najti tudi besedo hudiča. Hodili boste po visoki ostrini in boga spoznavali z zornega kota, ki ga najverjetneje niste vajeni.
Naj vas to ne prestraši. Ta knjiga ni ne pridigarski priročnik, ki bi vas vabil k določeni veri, ne znanstveni traktat, ki bi naznanjal nove teorije, ampak preprosto vabilo k sobivanju z živim bogom – religija gor ali dol. In kako naj veste, ali živite z bogom? Od vseh meril, ki sem jih imel priložnost spoznati, je najbolj splošno tole: človeku, ki biva z bogom, je tudi v najbolj resnih okoliščinah težko zbrisati nasmeh iz oči. Da bi nasmeh obstal tudi na vašem obrazu, vam bodo pomagale prebrisane in globoke misli v oblačkih na skoraj vsaki strani. To so misli modrih z vseh koncev sveta, s katerimi boste laže prebavljali navidezna nasprotja, nelogičnosti in nejasnosti.
Če nič drugega, vas vabim, da se ob branju zabavate in si krajšate čas. Bog ne daj, da bi se dolgočasili! Dolgčas je pekel in – kakor koli si že razlagate boga – v dolgčasu ga zagovoto ni.
Raje se smejem z grešniki kot jočem s svetniki.
-- Billy Joel
ODLOMKI
Kako naj uporabljamo boga?! Je res tako čudno govoriti o uporabljanju boga? Kot da tega ne počnemo že od nekdaj! Da, uporabljamo Boga! Boga kot koncept in idejo, kot opravičilo in izgovor, kot nagrado in kazen, kot korenček in kot palico. Verjetno smo ga večkrat zlorabljali kot uporabljali, samo zato, ker smo ujeti na list in ne poznamo realnosti. Kadar ne smemo poznati stvarnega sveta, vse nepojasnljivo postane »božje«, razmaže se po transcendenci, tudi če bi bilo z odprtim pogledom povsem samoumevno. Dejanski bog nikoli ni odsoten, ni tam zunaj, ni nedosegljiv in nedoumljiv. Povsod okoli nas je, med nami in popolnoma vsako malenkostjo. Pa tudi med vsemi temi malenkostmi.
Kje pa je Bog, kakršnega poznamo od verouka in pridig? Ga lahko vidimo kje drugje kot v prestrašenih očeh negotovih vernikov? In v togi drži verskih avtoritet? Za kaj vse je bil ta Bog uporabljan skozi stoletja?
Za kaj vse uporabljamo svetovna gorovja? Redko kdo ob omembi hribov ne pomisli na njihovo uporabno vrednost, četudi le v smislu estetskega ugodja. Hribi so rudnine, kamnine, voda, les, sprehodi, alpinizem, turna smuka, vojaške postojanke, templji, koče, zelišča, razgled, svež zrak ...
Gorovje nam vzbuja občudovanje in strahospoštovanje, zaradi njega se kregamo in po njegovih pobočjih tekmujemo, vrtamo v njegove globine za surovinami za svoje prevzetnosti, vihtimo se na vrh, da bi dokazali svojo moč. Gorovje je lahko ovira med tistim na levi strani in tistimi na desni, lahko pa je tudi vez, če se ga odločimo tako uporabiti.
Nič drugače ni z bogom. Ko ga omenimo, se v mislih pojavijo podobe templjev, cerkva, molitev, pridig, spovedi, donacij, filantropije, verskih ločin, verske nestrpnosti, verskih vojn. Je tu res bog? Ali pa le Bog, ki ga uporabljamo za raznolike osebne namene – za oblast, za dobiček, za samovšečnost, za združevanje pod različnimi zastavami in nato spore med njimi. Kateri Bog je vzrok spora med islamom in judovstvom, islamom in hinduizmom, med katoličanstvom in protestantizmom? Kdo je določil, da je treba Boga tako uporabljati? Bog?!
Kakšno opravičilo lahko najdemo v njem za vse norosti, s katerimi pritiskamo drug na drugega in na naravo? Ni ga. Ne more ga biti. Norosti botruje kanonizacija svetništva. Edina rešitev problema je popularizacija nereligioznega svetništva, ki ga lahko dosežemo le z izobraževanjem, ki temelji na izkušnji odnosov med človekom in vesoljem kot celoto. Sedanje izobraževanje temelji na pomnjenju interpretacij o delcih in predalčkih vesolja, odnosov pa v učnih načrtih praktično ni. Zato je tudi duhovščina zelo daleč od svetništva. To je jasno vidno po načinu, kako vsi po vrsti uporabljamo Boga in kako hitro z njegovim imenom na ustnicah zavijamo nepravičnost in okrutnost v »višje« namene za »višje« dobro, kakor smo bili zdresirani po merilih družbenih avtoritet.
Ko ljudje rečejo, da je bog ljubezen, tudi nevede sporočajo, da bog ni ne na tej ne na oni strani odnosa, ampak predvsem vmes. Ni pomembno, ali je predmet ljubezni reč ali ideja. Če je vmes ljubezen, je vmes bog. Kateri bog? Krščanski? Ali poganski? Tisti, ki je tako svet, da zmore povezovati nepovezljivo, tudi krščanstvo in poganstvo, islam in budizem, znanost in poezijo, cinizem in nesmisel.
Kadar so sveti možje razlagali svoje svete izkušnje, tega niso počeli zato, da jih nam ne bi bilo treba osebno doživeti, ampak zato, da bi pri lastnih izkušnjah laže ločili avtentične od nepristnih. Toda postopoma se je »to je prava smer«, »tako je dobro« spremenilo v »to je edina prava smer«, »samo tako sme biti!« Duhovni vodiči so postali duhovni zakoniki. Kjer je zakon, so kazni, kjer so kazni, je krivda, kjer je krivda, je strah, kjer je strah, ni svobode, kjer ni svobode, ni miru, kjer ni miru, ni svetih izkušenj, kjer ni svetih izkušenj, postane religija politična ustanova. Kot taka začne uveljavljati moč s političnimi sredstvi, živega, svetega boga pa izrine na svoje obrobje ali celo povsem izobči. Interpretacija duhovne izkušnje ostane živa, če jo uporabljamo kot vodilo, ne pa kot zakon. Poleg tega lahko o njej razpravljamo samo, če imamo tudi sami tovrstno izkušnjo.
Ko je mitologijo z mnogimi bogovi zamenjala bojda naprednejša mitologija z enim bogom, ki zagovarja enost življenja pod okriljem edinega duhovnega središča, se enotnost v praksi ni najbolje prijela. Mnogoboštvo se je nadaljevalo, le da zelo zlovešče. Edinega Boga so si po vrsti prilaščale posamezne skupine, najprej ena, nato druga, potem tretja ... pri vseh je bil Bog menda isti, ampak po simboliki se je vse bolj razlikoval. Če je klasično mnogoboštvo politeizem, je sedanje »enoboštvo« parsteizem, saj je edini Bog (kot simbol) razdrobljen na množico podob (malikov). Na tisoče ločin »monoteističnih« religij ne časti več celega Boga, temveč njegove delce, njegove dvodimenzionalne podobe. Zakaj bi sicer potrebovali toliko religij, ki naj bi vse častile istega Boga? Še huje – toliko ločin ene in iste religije? In zakaj se v religijah dogaja toliko tega, proti čemur naj bi stale (malikovanje, elitizem, politiziranje, pridobitništvo, duševna, duhovna, spolna zloraba …)?
Iz nezaznamovane izkušnje vznika modrost, iz osredotočenosti na cilj pa učenost. Moder človek živi v miru s svetom, bogom in seboj, učen človek se bori za prevlado nad svetom, Bogom in seboj. Modrost na podlagi izkušnje poenostavlja življenje, učenost ga na podlagi interpretacij zapleta.
Bog ni ustvaril raja, zemlje in kozmosa. Ko se je rodila Zemlja, ko so cvetlice zacvetele na travnikih, ko so metulji frfotali naokrog in ptice pele, takrat je bog po svoji odločitvi prišel, da bi tam prebival.
-- Masanobu Fukuoka
Če želite občevati z bogom, če hočete živeti po njegovi volji v njegovem domu, ga povabite v svoj živi dom. Ne hodite ga klicat tja, kjer ga ni. Ne pričakujte, da bo prišel od tod, kjer ga ni. Čaščenje oltarjev in kipov je slab nadomestek čaščenju življenja.
Ob ogledu kratkega filma o gozdnem vrtu v Vietnamu sem se čudil, kako bogato živi na slabem hektarju površine že osemindvajset generacij velike družine. Že več kot tri stoletja se veča izobilje, pestrost in povezanost ljudi z modrostjo njihovega bližnjega naravnega okolja. Ti svobodni ljudje niso kristjani po veroizpovedi, toda v duhu so eno z idealom iz Svetega pisma: »Bog namreč ljubi samo tistega, ki prebiva z modrostjo.« Pazite, z modrostjo, ne z Ikeo.
Ko čepim na svojem gozdnem stranišču, sem vesel, ker je moja s(ak)ralna kultura preprosta in sproščena, brez strehe in oltarja, brez stokanja in sramu. In ko potresam mikroorganizme na svežo pogačico, vidim v njej nasmejano božje obličje, ki mi govori: »Da, tukaj sem, sin moj! Hvala ti, ker si me našel tam, kjer resnično prebivam!« Ko dvignem pogled, božje obličje ne izgine. V vsaki krošnji je, v vsakem grmu, v vsaki skali, ki so jo izoblikovali sonce, dež in veter, v petju sinic in pristanku metulja na srobotovem cvetu.