Odmevi

Filozofski zombiji

Temo filozofskih zombijev bom predstavila v navezavi na fizikalizem, oz. kot možen argument zoper fizikalizem. V tem oziru moram na kratko povedati še nekaj o zavesti na splošno, kot uvod v zombije, in o kvalijah.

Ko govorimo o zavesti, se v to všteje 1. fenomenalno zavest (ob gledanju, dotikanju, poslušanju, vonjanju), 2. zavest kot dostop: ko lahko o psihičnem stanju razmišljamo, sporočamo njegovo vsebino, uporabljamo kot vodnika za dejanje. Zavest kot dostop je pojem, uporabljan za stanja, v katerih smo ravnokar, in za spomine. 3.Samozavedanje, sledenje: razmišljanje o lastnih dejanjih in posledicah, nadzorovanje zaznavnih informacij.

Chalmers imenuje probleme, povezane z zavestjo kot dostopom in sledenjem, lahke problemi zavesti. Slednjih se loteva sodobna kognitivna psihologija in nevroznanost. Med težke probleme zavesti pa spada fenomenalna zavest, kako fizični proces v možganih privede do subjektivnih doživetij. Kar je za fizikalistično razlago-poleg vprašanj samozavedanja in jaza-največji problem.

Qualia, takšnosti, so fenomenalni vidiki našega psihičnega življenja, so zavestni doživljaji ali občutki, ki so subjektivni in so nam introspekcijsko dostopni. So psihična stanja z določeno kvaliteto, po katerih se lahko vprašamo, kako je biti v takem stanju. Po Nagelu (Kako je biti netopir?) doživlja vsako zavestno bitje, kako je biti in je to razlika od predmetov, ki nimajo zavesti. Takšnosti pritičejo poleg zaznavnim doživljajem tudi telesnim občutkom, občutenju čustev, občutenju razpoloženja. Nekatera zavestna stanja pa nimajo takšnosti-kot npr spoznavni procesi.

Med objektivno dostopnim, tj z gledišča tretje osebe-znanstveno preučljivim-in subjektivno dostopnim je zatorej razlagalna vrzel.

Takšnosti spodbijajo fizikalizem (starejši izraz je materializem; toda pojem fizikalno vključuje poleg materije še različne vrste energij), a vendarle ne pomeni, da se lahko s tem fizikalizem dokončno odslovi. S stališča fizikalizma se to imenuje problem takšnosti. Za to je nekaj znanih argumentov, na kratko predstavim enega:

argument iz odsotnosti kvalij oz argument o možnosti zombijev predstavlja pereč problem fizikalizmu v oziru do zavestnih doživljajev. Filozofski zombi je funkcionalna-lahko tudi fizikalna kopija normalnega človeškega bitja, le da nima fenomenalne zavesti. Če drži, da z menoj fizikalno identična oseba, ki se nahaja v identičnem okolju (preteklem ali prihodnjem), nima nobenih fenomenalnih doživetij, dejstva o zavestnih doživljajih niso nujno določena z objektivnimi fizikalnimi dejstvi. Kar pomeni, da je fizikalizem napačen.

Fizikalisti imajo sicer na zombije različne odgovore, tj da sprejemajo konceptualno možnost zombijev, a ta za dokončno zavrnitev fizikalizma ni dovolj, spet drugi pa niti koncepta možnosti obstoja zombijev ne sprejemajo, saj naj bi že ta pripeljala do protislovij.

Pavla Hvalič

Možgan v kadi

Prejšno uro smo med drugim govorili tudi o možganih v kadi. Možgan v kadi je v bistvu misleni preizkus. Če bi dali možgane nekega človeka v tekočino, ki bi jih ohranjala, živčne končice pa bi povezali s nekakšnim posebnim računalnikom, bi se v možganih ustvarila iluzija, da je vse v redu, da je vse tako kot prej (obstjajajo ljudje, čutim stvari, se jih dotikam itd.). Problem bi bil samo v tem, da se ne bi zavedali, da so od nas ostali samo možgani oz. da smo možgan v kadi. Izkustveni svet človeka, ki je mvk ne bi bil drugačen od človeka, ki ni mvk. Človek kot mvk občuti predmete, ki se jih dotika, čuti svoje telo, spremembe, ima spomin itd. Vendar pa je vse to le iluzija, le misli in občutja, ki jih računalnik pošilja v možgane. Mvk ne živi v dejanskem realnem svetu, ampak v nekakšnem iluziranem svetu, v takem kot se ga spominja še preden je postal mvk. Sprašujem se, če to pomeni, da si lahko mvk oblikuje svet po svoji podobi, čeprav se sam tega sploh ne zaveda. Npr. zbriše svoje strahove, ni vojn itd. Česar ljudje, ki niso mvk, ne morejo narediti, ker živijo v intereakciji z drugimi ljudmi, vsi pa imajo svoje mnenje in želje. To mislim zato, ker mvk živi v bistvu v svojem sumuliranem/iluziranem svetu, ki mu ga posredujejo njegovi možgani. Res je, da se tudi v takem svetu nahajajajo ljudje s katerimi mvk prihaja v stik, vendar pa še vseeno ta svet ustvarjajo njegovi možgani, torej si ga lahko ustvarjajo tako kot možgani to "želijo".

Pojavi se torej vprašanje kako vemo, da nismo vsi le možgan v kadi. Ker ne vemo kakšna je razlika med biti mvk ali ne biti mvk, čuti nam v obeh primerih kažejo isto.

Pa tudi, če smo mvk, kako lahko vemo ali so to kar mislimo res naše misli ali nam jih ni kdo podtaknil oz. vgradil v program računalnika.

Lahko pa da bomo to že kmalu izvedeli. Čisto možno je, da bodo v prihodnosti izumili tak računalnik.

Krašnja, 2010 Avtor: Valerija Grilj

Uvod

V svoji seminarski nalogi bom govorila o možganih v kadi. Ko sem prvič slišala za to teorijo, sem se zelo navdušila. Sama sem velikokrat razmišljala o podobnih stvareh. Večina ljudi pa o tem nikoli ne razmišlja in se jim zdi, da je vse samoumevno, da je to življenje edino možno ter resnično. Vendar pri možganih v kadi ne gre toliko za to, da bi dvomili o resničnosti življenja in se na vsakem koraku spraševali ali je to kar vidimo resnica ali iluzija. Gre bolj za to, da se samo vprašamo ali je takšna situacija možna, da nam ne postane vse samoumevno. Velikokrat imam občutek, da so stvari v resnici drugačne, kot pa jih vidimo ljudje. Včasih si o kaki stvari prehitro ustvarimo mnenje, ne da bi si sploh vzeli čas in o zadevi premislili. Zdi se kot, da nekateri nimajo časa, da bi bolje opazovali svet okoli sebe, drugih to sploh ne zanima. Obstaja tudi tretja možnost, da prave resnice sploh ne moremo spoznati. Če si možgan v kadi, se tega stanja ne zavedaš in misliš, da živiš normalno življenje, v bistvu pa so od tebe ostali le možgani, ki so povezani z računalnikom, ta pa ustvarja iluzijo, da je vse tako kot je bilo prej, preden si postal možgan v kadi. Še vedno bi lahko živel naprej polno in bogato življenje. Vprašanje, ki se pojavi je, zakaj se tega ne morem zavedati, zakaj ne morem vedeti ali sem možgan v kadi ali ne. Z nobenim dobrim dokazom ne morem izključiti možnosti, da ta trenutek nisem možgan v kadi. Ne morem izključiti možnosti, da je vse kar imam za resnično, da je vse v kar verjamem, samo iluzija, samo simulacija, ki jo projecira računalnik.

Podobna vprašanja si je zastavljajo veliko ljudi, med njimi tudi Descartes in Neo v filmu Matrica.

V seminarski nalogi bom predstavila teorijo o možganih v kadi, njeno starejšo različico, ki jo je oblikoval Descartes ter modernejšo različico, ki jo lahko vidimo v filmu Matrica.

Možgan v kadi

Možgan v kadi je neke vrste miselni poizkus. Pri tem si lahko zamislimo pozitiven in negativen scenarij. V pozitivnem scenariju, bi npr. imela hudo prometno nesrečo in vse kar bi ostalo od mene bi bili možgani. Te bi dober prijatelj, ki je po poklicu nevro-fiziolog, dal v posebno tekočino, ki bi jih ohranjala. Živčne končice bi povezal z nekakšnim posebnim računalnikom, možgani pa bi normalno dobivali takšne živčne impulze kot so jih doslej. Računalnik bi tako ustvaril simulirano resničnost, jaz pa bi živela naprej normalno življenje, ne da bi se sploh zavedala, da so od mene ostali samo možgani oz. da sem možgan v kadi. V negativnem scenariju bi namesto dobrega prijatelja nastopal nori znanstvenik, ki bi mi kirurško odstranil možgane in potem opazoval svojo stvaritev. Ne glede na scenarij pa je bistvo v tem, da se ne bi zavedala, da sem možgan v kadi. Vsi občutki bi bili isti kot prej. Še vedno bi lahko občutila predmete okoli sebe, čutila temperaturo okolja, položaj telesa itd.

Ta najpreprostejša razlaga možganov v kadi, služi kot argument v filozofskem skepticizmu in solipsizmu. Ker možgani v kadi dobivajo in oddajajo enake impulze, kot bi jih, če bi se nahajali v telesu in ker so naš edini kontakt z okoljem, ne moremo zagotovo potrditi, da ta trenutek nismo možgan v kadi. Tega na noben način ne moremo ugotoviti ali zanikati. Zato se pojavlja vprašanje ali je sploh kaj resnično od tega v kar verjamemo.

Zakaj ne moremo prepoznati razlike med biti možgan v kadi in ne biti možgan v kadi oz. najti dokaza, ki bi potrdil eno od možnosti?

Problem je v tem, da ne moremo dokazati, da ta trenutek nismo mvk, torej ne moremo vedeti, kakšna naj bi ta razlika sploh bila. Iz tega lahko tudi sklepamo, da je izkustveni svet mvk enak izkustvenemu svetu nekoga, ki to ni. Mvk prav tako kot vsak normalen človek, torej nekdo, ki ni mvk, občuti predmete okoli sebe, se spominja preteklih dogodkov, se čustveno odziva itd. Edina razlika je v tem, da mvk ne živi v resničnem svetu, ampak v simulirani resničnosti, ki jo ustvarja računalnik, na katerega je priklopljen. Nekdo, ki postane mvk, ne opazi trenutka, ko to postane, ampak živi naprej svoje življenje. Vendar pa je od trenutka, ko postane mvk, to življenje le simulacija resničnosti. To postane njegov svet, je točno tak kot se ga spominja in v njem se nahajajo vsi ljudje, ki jih pozna. Vprašanje, ki se pojavlja je, ali lahko mvk v tem svetu spoznava nove ljudi, kraje, stvari, ki jih ne pozna, ali se lahko nauči česa novega. Na kaj takega težko odgovorimo, saj bi za tak odgovor potrebovali izkušnjo biti možgan v kadi, za to izkušnjo pa ne morem vedeti ali jo imam ali je nimam.

Descartes

Možgan v kadi je sodobna različica argumenta, ki ga je podal Descartes v svojih Meditacijah. V njih pravi, da je vse za kar verjame, da je resnično, dobil prek svojih čutov. Vendar pa je zanje spoznal, da so lahko včasih tudi varljivi, da ne kažejo vedno prave resničnosti. Zato mu preudarnost veleva, da naj ne zaupa docela tistemu, ki ga je kdaj ogoljufal.

Ko razmišlja naprej ugotovi, da čeprav ga čuti kdaj pa kdaj prevarajo, ne more dvomiti o tem, da npr. prav zdaj sedi ob kaminu, ogrnjen v plašč, da drži v rokah liste, da te roke niso njegove itd. Če bi dvomil o tem, bi bil nor. Ampak obstaja tudi možnost, da prav to podobo, ko sedi ob kaminu, sanja. Ko sanjamo, se tega ne zavedamo in imamo sanje za resničnost. Descartes pravi, da budnosti ni mogoče po zanesljivih znamenjih razločevati od spanja. Na noben način ne moremo dokazati, da prav zdaj ne sanjamo.

V Meditacijah poda tudi hipotezo o hudobnem duhu. Descartes se sprašuje, kako je lahko prepričan, da ga v vsem namenoma ne zavaja hudobni duh. Ugotovi, da kljub temu, da njegov obstoj ni preveč verjeten, ne more zanikati njegovega obstoja. Duh lahko naredi, da je vse skupaj le iluzija, da obstajajo drevesa, nebo, telesa, duša itd., čeprav nič od tega dejansko ne obstaja. Vendar pa Descartes kmalu pride do spoznanja. Vpraša se, če torej ni dreves, teles...ali to pomeni, da tudi mene ni? Vendar zadnje ovrže, spozna, da hudobni duh nikoli ne bo mogel doseči, da bi bil nič, dokler bo mislil, da je. Stavek, "mislim, torej sem", je postal zanj absolutno gotov temelj vednosti.

V obeh primerih, v sanjah ali če nas zavaja hudobni duh, smo v nekakšnem svetu, ki ni resničen, ampak je vseeno tak, kot je resničen svet, ki ga poznamo. V noben primeru pa ne moremo najti dokaza, ki bi potrdil, ali je svet resničen ali zgolj iluzija. Podobno kot za mvk, se lahko tudi tu vprašamo, kako lahko vemo, da ta trenutek ne sanjamo ali da nas ne zavaja hudobni duh. Oboje bi bilo lahko možno.

Matrica

Film Matrica opisuje prihodnost, v kateri je resničnost, kot jo zaznavajo ljudje, pravzaprav Matrica, simulirana resničnost, ki so jo ustvarili misleči stroji, da bi si podjarmili človeško prebivalstvo. Njihovo telesno toploto in električno aktivnost pa v kombinaciji z jedrsko fuzijo uporabljajo kot vir energije. Vendar pa redkim uspe spoznati resnico, med njimi je tudi Neo, ki se po tem odkritju pridruži boju proti strojem. Film vsebuje številne sklice na kiberpunkovsko in hekersko subkulturo, filozofske in religiozne predstave, črpa pa tudi iz Aličinih dogodivščin v čudežni deželi.

Neova situacija v filmu je podobna situaciji možgana v kadi. Neo misli, da živi v mestu, ima lase, da je leto 1999. Vendar se zelo moti, v resnici leži v kalupu, priključen na stroje, brez las, leto je 2199, v svetu pa vlada vojna.

Neo je v bistvu možgan v kadi, le da ima telo, ki ga možgan v kadi nima. Tudi tu se lahko ponovno vprašamo, kako vemo, da nismo v matrici in da nas nimajo v oblasti nekakšni misleči stroji. Razlika med Matrico in mvk, je v tem, da se lahko v matrici osvobodiš in spoznaš pravo resnico. V Matrici se lahko osvobojenci ponovno priključijo na simulacijo in lahko z vedenjem o resničnem svetu priključenim ljudem pomagajo do resnice. Pri mvk ne more priti do take osvoboditve. Neo je imel na izbiro tudi, potem, ko mu je Morfej razkril resnico, ali vzame modro tabletko, ki izbriše spomin na srečanje z osvobojenci, ali rdečo tabletko, ki bi sprožila sledilni program, ki bi osvoboditeljem pomagal najti Neovo telo v neskončni elektrarni ljudi, potem ko bi mu pomagali pri izključitvi iz simulacije. Neo izbere rdečo tabletko, odloči se za resnico. Neo je imel tako možnost izbire, ki pa je možgan v kadi ne more imeti.

V Matrici lahko opazimo modernejšo teorijo možganov v kadi. Mogoče nam je ta različica bližja oz. bolj predstavljiva in zato tudi bolj grozna. Zavemo se, da je lahko čisto možno, da živimo v Matrici in da bomo tako živeli do konca svojih dni, ne da bi se tega sploh zavedali. Lahko pa imamo srečo in nas kdo osvobodi te simulirane resničnosti. Vendar pa obstaja hkrati možnost, da nam pravi resnični svet ne bo všeč, da bo v njem, tako kot v Matrici, stanje vojne, da bo možnosti za preživetje zelo malo, ali pa karkoli podobnega kar nam ne bo všeč. Mogoče bi lahko v simulirani resničnosti živeli boljše življenje kot v pravi resničnosti. Lahko se vprašamo kaj bi izbrali, če bi imeli možnost izbire. Ali bi bilo to lagodno življenje, ki bi bilo le iluzija, vendar bi bilo lepo, sproščeno, srečno..., ali pa bi se odločili za resnico in raje živeli v krutem, neusmiljenjem svetu, ker bi radi živeli pravo življenje. Sicer pa, lahko bi bilo tudi obratno, da bi bilo življenje v simulirani resničnosti težje kot v resničnem svetu. Na to vprašanje ne moremo odgovoriti, saj ne moremo zagotovo potrditi ali živimo v iluziji ali resničnosti.

Sklep

V vseh treh primerih se sprašujemo podobno, kako vemo da živimo v pravi resničnosti. Mogoče je vse skupaj le prevara. Ljudje že od začetka človeštva stremijo za resnico in jo iščejo v vseh možnih stvareh. Zastavljajo si podobno vprašanje, vendar pa odgovora nanj še vedno ni. Vprašanje se mogoče zdi nekoliko absurdno, zakaj se sploh obremenjujemo z njim. Skoraj verjetno je, da živimo pravo resnično življenje, brez čudnih strojev na katere bi bili priklopljeni. Pa vendar obstaja drobcena možnost, da le ni tako. V času Descartesa znanost še ni bila tako napredna, da bi lahko izumila tak stroj ali računalnik, ampak vseeno se lahko tudi danes vprašamo, kako vemo, da ta trenutek ne sanjamo ali da kdo ne manipulira z nami. V današnjem času pa sta znanost in tehnologija zelo napredovali. Možno je, da so že izumili nekakšen superračunalnik, na katerega lahko priklopijo naše možgane in ustvarijo simulacijo resničnosti. Lahko, da je že kdo med nami možgan v kadi.

V današnjem svetu pa se včasih vsi lahko počutimo kot možgan v kadi. Politiki in drugi vplivni ljudje sprejemajo pomembne odločitve o svetu in nas, za katere pa sami sploh ne vemo. Za večino dogodkov za katere mislimo, da so splet naravnih in naključnih okoliščin, je lahko odgovoren nekdo, ki ima vpliv in oblast. Iz tega lahko sklepam, da smo lahko možgan v kadi, ne da bi bili sploh priključeni na računalnik.

Literatura

D. Palmer, Ali središče drži?: uvod v zahodno fiozofijo, DZS 2004, str. 58-89.

M. Potrč, Bogati svet tubiti v kadi.

http://en.wikipedia.org/wiki/Brain_in_a_vat.

http://en.wikipedia.org/wiki/The_Matrix.

Možgan v kadi (izroček)

Možgan v kadi je misleni poizkus. Če bi dali možgane nekega človeka v tekočino, ki bi jih ohranjala, živčne končice pa bi povezali s nekakšnim posebnim računalnikom, bi se v možganih ustvarila iluzija, da je vse v redu, da je vse tako kot prej (še vedno bi obstajali ljudje, lahko bi čutili predmete, se spominjali preteklih dni...). Problem bi bil samo v tem, da se ne bi zavedali, da so od nas ostali samo možgani oz. da smo možgan v kadi. Ker možgani v kadi dobivajo in oddajajo enake impulze, kot bi jih, če bi se nahajali v telesu in ker so naš edini kontakt z okoljem, ne moremo zagotovo potrditi, da ta trenutek nismo možgan v kadi. Izkustveni svet možgana v kadi se ne razlikuje od izkustvenega sveta nekoga, ki to ni. Mvk lahko kot vsak normalen človek (nekdo, ki ni mvk) čuti stvari okoli sebe, doživlja dobre in slabe trenutke, ima spomin na pretekle dogodke itd. Zato nikakor ne moremo zatrditi, da zagotovo nismo mvk. Edina razlika je v tem, da mvk ne živi v resničnem svetu, ampak v simulirani resničnosti, ki jo ustvarja računalnik, na katerega je priklopljen. Nekdo, ki postane mvk, ne opazi trenutka, ko to postane, ampak živi naprej svoje življenje. Vendar pa je od trenutka, ko postane mvk, to življenje le simulacija resničnosti. To postane njegov svet, je točno tak kot se ga spominja in v njem se nahajajo vsi ljudje, ki jih pozna.

Valerija Grilj

Kratek pripis Prof. Potrca:

Nasploh je predstavitev v redu. Glavni problem na katerem sloni mvk je nemoznost dokoncne zavrnite skepticizma, kar dobro predstavite. Jaz bi sam dal malo vecji poudarek enakosti mojega izkustvenega sveta izkustvenemu svetu mvk, mojega dvojnika. Ce zadeve tako omejimo, potem morda ne bi bilo vec potrebno uvajati razlike med resnicnostjo in prividom.

Pozdravljeni,

prosil bi vas, da odgovorite na nekaj vprašanj, ki jih imam glede predmeta Analitična Filozofija.

1) Eksternalizem

Ugovor povnanjenim pristopom z argumentom možgana v kadi, ki zatrjuje ekvivalenco izkušenj mene in mojega dvojnika zatre vse pristope, ki iščejo referente/ vzročne sile v zunanjem svetu. Zanima me, kako tovrstno razmišljanje preživi očitke logičnega pozitivizma, ki vso prevpraševanje obstoja zunanjega sveta, dilem glede tega ali je samo vsebina naše zavesti ipd., zatrejo z analizo, ki jih razkrije kot sekvenčne stavke brez pomena? Mislim, da sem bral Carnapov članek o tem.

Odgovor: Kot razumem, argument mozganov v kadi zlasti usmeri naso pozornost na kvaliteto, na zavest. Gre za izkustveni svet in ne za zunanji svet. En nacin argumenta bi prav lahko dopustil obstoj zunanjega sveta, vendar bi trdil, da je za izkustveni svet pomembno zgolj ozko dojemanje, torej taksno, ki postavi zunanji svet in njeogovo vzrocno moc v oklepaj. Logicni pozitivizem Carnapovega tipa je zanimiv primer. Na eni strani zahteva referencnost terminov. Na primer, beseda bit naj ne bi imela referenta, ki bi ga lahko nasli v izkustvenem realnem svetu, in zato kot razumem za Carnapa ni sprejemljiva. Na drugi strani pa logicni empirizem poudarja pomen izkustva, in zato tudi pomen, kot sam razumem, zavestnega izkustva prve osebe. To se mi je zdelo osebno zelo zanimivo pri Carnapu, ljudje pa tega obicajno ne opazijo. Logicni pozitivizem je na ta nacin spoznavno, na zevesti utemeljeno pocetje. Ce bi zadevo skusali zaspiciti, bi to pomenilo, da je morda tudi sam Carnap zdruzljiv z argumentom mozganov v kadi!

2) Intencionalnost fenomenologije in fenomenologija intencionalnosti

Je obravnava mišljena izključno kot del utemeljitve semantičnega holizma ali ima je del določenega modela duha? Če njena vloga ni samo v tem, da preko verovanj prenese zaključek k semantičnem holizmu, kako osnovno tezo razviti do širše, bolj konkretne razlage duševnosti? Kako nadaljevati ta velik premik pri raziskavu umnega? Ali gre tu samo za posreden korak za odgovor na vprašanje pomena?

Odgovor: Teza FI&IF enostavno trdi, da je vsako intencionalno stanje tudi zavestno, fenomenolosko. Ce sem dusevno naprejen na macko, je to intencionalno stanje, vendar pa sama naperjenost ni mozna, ce nisem tudi zavestno bitje. To se zdi intuitivno docela sprejemljivo. Zanimivo pa je, da je vecina ljudi zagovarjala stalisce locevanja med intencionalnimi in zavestnimi stanji: ce mislim na macko je to zgolj naperjenost, in tu zavest/fenomenologija nima kaksne posebne vloge; ce pa imam zavestno izkustvo, je to obicajno izkustvo brez predmeta kot je macka, in sicer tipicno npr. izkustvo bolecine ali ugodja. Teza IF se prav tako postavlja ptoti locevanju intencionalnost od fenomenologije/zevesti na drugi strani. Ce me boli zob, ta bolecina kot se zdi naj ne bi imela intencionalnega predmeta. Teza IF pa pravi, da je izkustvo bolecine dogodek v prostoru, v mojem telesu, in je zato intencionalen. Teza FI&IF je kot razumem dobrohotno razpolozena do semanticnega holizma, ali pa celo vodi k njemu. Ce so intencionalna stanja fenomenoloska/zavestna, lahko razumemo zavest kot nekaksno holisticno ozadje, na katerem se slednja pojavljajo. To pa je potem v nasprotju z obicajnim atomisticnim dojemanjem intencionalnih stanj, kar je znacilno za locitven (locevanje F od I) pristop. Sam menim, da teza FI&IF sele omogoci konkretno razlago dusevnosti, kot pravite. Fodor trdi, da so prakticno vsi semanticni pristopi na sceni holisticni. Vendar je potem se bolj cudno, da semanticni atomizem vztraja. Sam sem zacrtal projekt raziskave, ki vodi od epistemicnega holizma k semanticnem holizmu. Upam, da mi ga bo uspelo kdaj razdelati.

3) Supervenienca

Ne vidim kako (Vx) (FX->Gx) bolje obrazloži problem odnosa fizičnega do umnega kot fizično->mentalno emergentističnih teorij. Kje je razlaga, ki naj bi jo teorija supervenience imela? In kako lahko pojmi kot so načela, splošnost glede načel, itd. sploh pomembna pri modelu duha? Gre tu dejansko za moralno problematiko?

Odgovor: Supervenienca kot superdupervenienca je razlagalna supervenienca. Emergentisti/vznikovalci enostavno pravijo, da moramo s pobozno naklonjenosti sprejeti pojav vznika supervenientnih lastnosti (moralno dobro) na podlagi subvenientnih lastnosti (fizicna zgradba sveta). Supervenienca z univerzalno kvantifikacijo skusa razloziti vznik. Tudi vsakdanji zdravi razum je naklonjen taksni mocni razlagi supervenience, ki jaj bi veljala za vse ustrezne mozne svetove. Supervenienca ni pomembna zgolj za moraln filozofijo, ampak za vse primere, ko se na subvenientni (fizikalni) bazi pojavijo lastnosti visjega reda. Na podrocju filozofije duha se tako dusevna stanja pojavijo na subvenientni bazi fizikalnih stanj.

4) Teorije identitete

Je v slovenščini ustaljen prevod type-type in token-token?

Odgovor:Teorija identitete oziroma enakosti je lahko teorija tip-tip ali pa teorija primerek-primerek. Teorija tip-tip trdi, da je tip dusevnega stanja enak tipu fizikalnega stanja. To ima potem za posledico, da so dusevni tipi enaki fifikalnim tipom prav posebnih, cloveskih mozganskih stanj. Temu nasprotuje teorija enakosti primerek-primerek, ki teja le, da ce imamo primerek dusevnega stanja (npr. misli) je slednji enak primerku nekega fizikalnegs stanja. To sedaj dopusca funkcionalizem, kar pomeni, da so lahko dusevna stanja morebiti tudi primerki pojavov v marsovcevih ali racunalnikovih fizikalnih okoljih.

5) Whitehead

Izjemno me zanima mišljenje Alfreda Whiteheada, zaradi česar bi vas prosil za splošno usmeritev v branje in po možnosti za vaše mnenje o njegovi misli, predvsem menjavi velike znanstvene paradigme triade časa, prostora in snovi z njegovima alternativama. Sicer je pred menoj že nepregledna količina branja, a rad bi naredil vsaj uvod in podlago za kasnejše podrobnejše branje.

Odgovor: Whitehead mi je naceloma blizu, ker zagovarja kot razumem nekaksen holisticen metafizicen pristop. Kaksni sta njegovi alternativi, ki ju omenjate?