Pa je minilo teh trinajst tednov. Res sem vesel, da mi je uspelo. Blogerski kolega Vreme je bil prijazen in dal na svoj blog tudi posnetke Blaguškega teka: hecno, kako zgleda da tečem malodane malomarno, nezainteresirano, v resnici pa niti lubčka nisem mogel dati oboževalkam na cilju, ker sem rabil sapo. Po pravici povedano, mi ta kratka sapa ni jasna, malo sem že sumil da sem morda kaj alergičen na trave, saj vedno tečem ponoči ali po dežju, po takem soncu kot zadnjič pa še ne. Ampak, ja, saj vem, iščem izgovore, kjer jih ni. Nikol nisem bil resno alergičen na trave (vsaj da bi vedel ne, sem pa na dosti drugih reči, recimo na goro nepomite posode), tako da bo pravi vzrok vendarle za iskat v lenobnem treningu zadnjih tednov.
V torek pa torej Dan 0, drugič. Že kar nekaj časa je tega, kar sem se verjetno odločil da bom ponovil zadnje tedne programa iz the Knjige. O tem sva že govorila z Vremenom, sem pa še vedno nekaj mutil pa iskal pa glumil, čeprav sem najbrž ves čas že vedel.
Nekoč, ko sem še pisal pesmice sem spisal tudi eno z naslovom “Nov začetek”. Bila je prva in naslovna za pesniško zbirko, ki jo je poosebljal scufan zvezek A4 formata (mali karo). Ko sem ga zadnjič našel sem ugotovil, da je dodanih smo še pet morda šest pesmic. Potem pač ni bilo več časa… pa tudi osnovne šole je bilo konec.
Moj torkratni nov začetek pa je seveda spet tek. Grem po programu od 10. tedna dalje, prav lepo se bo iztekel do radencev.
Pomlad je prišla definitivno preoblečena v poletje. Le včerajšni dan (torek, 24. april) je bil malček, malček aprilski; saj se je nekaj kremžilo, pasti pa ni hotelo pošteno. Ker pa je vendarle pomlad me kar požene med te naše klance, celo tako požene, da pozabim doma vse kar tako ponosno opisujem v prvih postih: megapolprepustno trenirko in air-kaj-vem-kaj pronatične superge. Ha! Kaj pa zdaj? Dobra stara majica, dobra stara trenirka in… blajk, slabe stare superge. Zadnjič sem v njih kosil naš klanec. Z nitko. Če pojasnim, da sem jih praktično potegnil iz smetnjaka (in tvegal vzdiiiih in še en vzdiiih žene, ko se poskuša naskrivaj znebiti vse tiste krame, ki jo je škoda vreč stran... Včasih ni bilo tako hudo: najprej je šlo na dno omare, potem na balkon, potem v klet in že čez par let med kosovne odpadke. Sedaj se je ciklus podaljšal še za skladiščenje v Borštu in potem vožnjo nazaj v Ljublajno na kosovnega), si lahko mislite, kako čudovite superge so to.
Tek je bil kar ta dolg, 30-1-30 in najprej sem se namenil da bom namesto minute hoje raje tekel počasneje, pa potem ni bilo treba čakat na minuto: upočasnil sem že na tretjem klancu. Sem pa vmes tudi zelo pospešil. Pa ne, da sem začel trenirat intervalne teke, ampak se je vmes nekje iz gozda zaslišal čuden zvok, kot bi ogromen pes hotel zalajat, pa pa bi se mu sredi HOVa zataknilo in bi iz sebe spravil en srhlijivi HAAAA. Še sreča, da črevesce temeljito izpraznim zjutraj pred tehtanjem. No, kasneje sem izvedel, da je bilo to najbrž oglašanje jelena. Ampak kaj pa oni vejo, saj niso bili tam.
Nasploh so moji občutki v obdobju po Blaguškem teku prav fenomenalni. Blazno se mi je dvignila samozavest in samopodoba je veliko bolj pozitivna. Že to, da nadaljujem s tekom kljub temu, da je trinajstedenski program mimo me nekje v podzavesti vsake toliko prijetno požgečka.
Enkrat, ko si bom vzel čas moram resnično napisati eno tako obnovo misli, občutkov, predsodkov in teh reči, vse od prvega do zadnjega tedna. Od skrbi, kako zgledam v trenirki (pivski trebušček) prek izogibanja raztegovanju pred občinstvom in tako dalje. Vse dokler ne pridemo do spoznanja, da je tudi skoraj zadnje mesto na tekmi dosežek.
Po drugi strani sem pa že malo objesten, če že ne zgolj strašansko otročji. Fora je v tem, da mi grejo taki ljudje na živce, potem pa odkrijem, da sem jaz isti. Popivali smo namreč pri kolegu v zidanici na sosednjem hribu, kakih 4 km od doma in iz nekih posebnih razlogov nas je moral taisti potem na hitro peljati domov. Ker smo prišli peš in s psom sem se odločil da grem jaz pač nazaj s psom peš, z avtom pa ženski del. Seveda sem tekel vso pot in prav otročje zadoščenje mi je bilo, ko jim kar nekaj časa ni šlo v lajšto, kako zaboga sem uspel priti tako hitro - le kratek čas za avtom. Vem da je bilo to bedasto, počutil sem se pa dobro. Nečimrnost se torej prebuja v meni in kmalu bom samo še lep in pameten pa nič več skromen…
Tako, sedaj pa so prazniki mimo. S kolesom sem šel premerit progo, potem pa šel še okoli in okoli in ugotovil da je cel krog dolg malo več kot 10 km, kar bo super lepa tura za tedenske teke ko se končajo še Radenci in seveda Izziv na reki Muri.
Je pa res, da sem bil danes, ko sem podatke vnesel tekaško razpredelnico, kar malo razočaran nad včerajšnjim tekom, prepričan sem bil da sem tekel dobro. Občutki pa varajo in roštiljade in piva so naredili svoje. Pa kot je rekel Vreme - ura teka za šalo, tudi to ni slabo. Moram pa se pripraviti na večje napore - včerajšnja razdalja je bila primerljiva s tisto na Blaguškem jezeru, pa sem porabil še 5 minut več kot na tekmi. Podzavestno ali ne sem namreč prešaltal, da je zame napor med 150 in 160 utripi, kar seveda ni res - napor se začne nad 170. Po turi s kolesom sem odkril, da imam v nogah neke nove mišice, za katere prej nisem vedel da obstajajo… :))
Je pa tek hecna in zanimiva reč. Sedaj sem že v fazi, ko bi mi prav nekaj manjkalo, če bi prenehal. Ravno v pravem času: družina, prijatelji in znanci so že vsi seznanjeni s to mojo novo razvado in pozornost so že davno preusmerili drugam. Saj ne, da bi to bila glavna motivacija, je pa prav prišla nekajkrat, ko mi je padla morala in sem se bežno spogledoval z mislijo, da bi počel kaj drugega, recimo igral šah (od tega me je odvrnilo dejstvo, da so za šah potrebni napor, koncentracija, samodisciplina in podobne, meni ne preveč dišeče stvari). Vrhunec je bil seveda uspeh na tekmovanju teka okoli Blaguškega jezera: uspelo mi je preteči celega in nisem odstopil. Čestitke, pohvale, celo ponosni so bili name – huh, kdove od kdaj zadnjič!
Me je bilo potem kar malo strah – sem namreč tak, da me nekatere reči naenkrat ne zanimajo več, če le dosežem neko povprečje. Še najdlje me drži zanimanje za računalništvo, včas sem bil na tekočem, sedaj me pa počasi povoz- eh, saj ne morem napisati povozava čas? No, hočem reči, da ne dohitevam več stvari. Celo odpovedal sem naročnino treh računalniških revij in sedaj sem nekje v povprečju.
Pa še nekaj je: napredek je sedaj samo še mic po mic in nič več skok po skok, kot doslej. Prej vsak teden novo presenečenje, enkrat prvi dve minuti skupaj, pa samo še minuta hoje in spet pet minut skupaj, deset… Takole do cele ure pretečenih borških klancev. Potem pa nobenega pametnega napredka več. Vsaj instant hitrega ne.
Vse to je, na srečo nadomestilo mnogo drugih dobrih stvari, ki mi dajejo prijeten občutek. Najprej – mnogo boljša, pozitivnejša samopodoba in samozavest, če najprej pokažem tiste v glavi. Nekje sem nekoč prebral, pa če ni bil ravno Gradišnik, da daje človeku tek motivacijo za doseganje ciljev v popolnoma drug(ačn)ih stvareh, češ kdor je zmožen preteči maraton, se ne bo ustavil niti pred drugimi izzivi. Ok, nisem še pretekel niti četrt maratona ampak resnično imam o sebi boljše mnenje kot kdajkoli prej, predvsem pa se me to mnenje drži, ni več nekaj trenutnega, občasnega. Dodatno se vse skupaj dopolnjuje z boljšo fizično kondicijo. Zadnjič sem sedel recimo na kolo, da izmerim progo po Borštu. Prej bi najbrž kolo raje porival kot gonil v klanec, sedaj pa je kar šlo, celo podaljšal sem turo na cel krog čez Ajdovec. Psihično in fizično se počutim toliko bolje, da se upam spoprijeti celo z bicikliranjem v klanec, kar se prej nisem upal. Ali pa, recimo – za moje klance tod okoli sem si nabavil rabljeno štirko (APN 6 če še kdo ve kaj je to), da se bom lahko do prijatelja v zidanco vozil. Zadnjič sem pa razdaljo pretekel skoraj hitreje kot so za mano z avtom prišli! Kakšen obliž na mojo samozavest ob njihovih pogledih! Pa takih stvari nisem nikoli počel. Se važil ali silil v ospredje. Celo kadar bi to lahko počel upravičeno ne. Veste, v šoli so me pri telovadbi postavili pač v gol, ker nekje sem pa moral biti.
In ko ne tečem tako kot bi rad se ne sekiram pretirano: pred mano je namreč še ves preostanek tekaškega življenja.
Piskec in Vreme me prehitevata po levi in desni, kar je pravzaprav v redu: resnično me prehiteva po levi in desni še ta mal miljon ljudi, pa ni nič hudega. Vsakič, ko začnem premišljevati v stilu, da napredujeta neprimerno hitreje kot jaz, ustavim miselni tok in od nekod privre na dan tista moja notranja lenoba - bo treba malo korenine preverit če ni kakšen prapraprapradedek kod iz Črne gore. Čisto resno: ko začnem seštevati bonuse, ki sem jih uspel nabrati v zadnjih treh mesecih (in pol) se počutim tako dobro kot še nikoli.
Najprej: počutje. To je res neprimerno boljše. Drugo kar sem opazil je precej manjši obseg pasu: moj legendarni pivski trebušček, ki mi je delal tako zadrego prve tedne je kar precej uplahnil. To mi je danes priznalo celo eno od moje preljube dece in sem se potem - ko so že vsi spali nekaj minut samokritično vrtel pred tavelkim ogledalom v predsobi, “do pojasa goli”, in ugotavljal če bi že lahko posnel kakšno prej in potem reklamo. Ok, validacijskih 10 kg še nisem izgubil, sem pa tam nekje. V resnici se mi je padanje teže nekoliko ustavilo in delta m na delta t je nekoliko manjši, kot je bil na začetku oziroma kar limitira proti nič. Bo treba seveda Hirkani prosit, da malce podrobneje razloži princip svoje dijete. Če je je seveda še kaj ostalo - s tempom kot je začela bo lepega dne - pffft - samo izginila. Hirkani namreč, ne dieta. Ampak kot rečeno - nič ne de. Tudi v hujšanju me prehiteva po levi in desni še ta mal miljon. In zakaj ne bi privoščil vsakemu? Je pa zanimivo, kako tole opazijo drugi. Oziroma, še bolj zanimivo je kako tega ne opazijo drugi. Pa se ne delijo na prijatelje in ne prijatelje - preprosto imajo slepo pego. To vem - sam sem jo imel 40 let.
Moj domet ta tenutek ne seže pod 6′26”na km. To pomeni da 10 km ne pretečem pod eno uro, pa da je nevem kaj, ampak spet: tudi prav. The Knjiga, ki je sicer zadnje tedne malo v ozadju me je pripravila na to - tekači s(m)o različni, eni so že rojeni tekači, drugi gredo počasi naprej, tretji sploh nikoli ne postanejo pravi športni tekači. Ampak vse to ni važno. Telo se nadiha, mišice raztegnejo, maščobe pokurijo, če omenim samo dobrote treninga, potem pa še spoznaš nove ljudi, znance in ne nazadnje tudi prste na svojih nogah, ki jih je prej ob pogledu navzdol zakrival trebušček. Oh in tudi tisti “dober majstr ma orodje pod streho” se zdi naenkrat bolj slaba tolažba. Sploh pa - če ne pretečem v življenju niti metra več, je bilo vredno - ko bi videli tiste face, ko sva z Royem pretekla od zidance do zidance z nadsvetlobno hitrostjo, tako da ni noben verjel, da sva šla v resnici po cesti, ne pa kar počez - bi vedeli kaj imam v mislih.
Včeraj je bil spet en čisto lep dan. Zjutraj sem šel najprej na krvodajalsko. Da razčistimo kar takoj: krvodajalec nisem zaradi nekih ne vem kakšnih romantičnih, humanitarnih ali tudi-meni-se-lahko-zgodi vzgibov, ampak razlogi so bolj prozaični. V vojski, recimo, sem šel, da sem dobil dva dni skračenja in ker sem šel dvakrat je naneslo štiri dni. To je v tistih časih štelo več kot mesec dni dopusta na samotnem otočku. Potem smo imeli v službi nekakšen dan solidarnosti in sem tudi šel, saj je bilo luštno: druženje, avtobus, prost dan, take stvari. Potem priznam - sem malce zanemaril tovrstno dejavnost, vedno je bilo tisto, jutri, jutri, jutri, kar pa se seveda ni pa ni hotelo zgoditi. Vmes sem šel še na vpis v bazo za možnega darovalca kostnega mozga, občutek je fini, tveganje da pa ravno tvoj kostni mozeg ustreza komu na tem svetu pa je minimalno. Pa še potem lahko darovanje odkloniš, je pa res, da si ne predstavljam kako bi to lahko naredil z mirno vestjo (še posebej, ker je sam odvzem krvotvornih celic najbolj podobno malo daljšem darovanju krvi, oz. morda dializi). Me je pa prav zato potem stisnilo, ko so me enkrat poklicali zjutraj po telefonu s transfuzijskega oddelka - tam imajo namreč bazo donatorjev - pa je na srečo šlo le za prošnjo, če lahko pridem stočit pol litra krvi, ker jim primanjkuje moje skupine.
Vidite, tu je pa moja prednost: ker ne grem zaradi človekoljubnih vzgibov, grem rad. Malo zmedeno se sliši ampak tako je. Kot sem rekel, ne grem zaradi humanitarnih vzrokov, ker ne vidim v tem nič takega, krvi bi bilo pač tudi brez mene dosti, bolj humanitarno pa bi najbrž bilo, če bi pomagal otrokom na počitnice ali kaj podobnega. Tudi iz romantičnih vzrokov ne grem: sem čisti realist, me prav nič ne tolaži neka vizija, kako bo moja kri pomagala med operacijo in kako sem s tem nekomu rešil življenje ali pa recimo, kako je kri nekaj največ kar lahko daruješ, daruješ delček sebe, edinstvenost, oh in sploh pa take. Tistega pol litrčka še za 5 minut operacije ni zadosti. Še najmanj grem zaradi tudi-meni-se-lahko-zgodi razloga, kot že rečeno, mojih pol litra ne bo ravno obogatelo banko krvi, če pa se zgodi meni, da bom potreboval transfuzijo me pa menda ne bodo pustili vnemar rekoč - ne, tale pa ni nikoli daroval krvi, zato je tudi ne dobi!!
Zakaj torej? Zaradi sebe, jasno, čisto sebično delujem. Ko sem lani potem spet šel na službeno krvodajalsko, tokrat zgolj zaradi prostega dneva in druženja se je zgodilo, kar je bilo meni kratkomalo nepojmljivo: sredi točenja me je zgrabila nerazložljiva tesnoba, začel sem globoko dihati in se potiti, ena taka čudna panika me je zajela in kakor sem se razumsko čudil kaj mi je, tako je telo delalo po svoje. Prekinili so točenje in me dali ležat, meni pa ni bilo nič jasno. Ponovno se mi je nekaj mesecev kasneje zgodilo med puljenjem zoba. Globoko sem dihal že v čakalnici, ko pa je zobar čakal, da prime inekcija me je pa kar oblivalo. Razložil sem mu, da naj se ne ozira na to in res je potem speljal zadevo do konca, skrbelo ga je pa bolj kot mene!! In to se zgodi meni, ki so mu v vojski pulili (skoraj zdrav!!!) zob več kot tričetrt ure košček po košček, korenino po korenino, da nakoncu tisti revež niti kulija ni mogel v roke vzet in sem poštedo vpisal v knjižico sam po njegovem nareku. Nikoli, res nikoli se nisem bal zobarja ali inekcije. Še živo se spomnim, kako sem kot otrok z zanimanjem gledal sestro, kako bo vzela kri samo z iglo, brez inekcije - kot je bila dotlej navada. Ogromna igla se mi je zdela ampak me to sploh ni skrbelo. Zaradi firbca takorekoč. Tudi kasneje nisem imel navade gledat stran, ali da bi se mi žile skrivale, kot pravijo nekateri, da sem jim zgodi. Tudi škrt menda nisem tako, da me kar oblije, ko mi hočejo kaj odvzeti - kri ali zob.
Ko so me torej tistega jutra poklicali po telefonu me je oblilo dvakrat. Najprej ker sem mislil, da kličejo zaradi mozga, potem pa še enkrat, ko sem ugotovil česa me prosijo: imam čas morda in voljo, da bi prišel darovat mojo deficitarno A minus? Naj povem, da nimam navade lagati kar tako. Sicer glede resnicoljubnosti nisem ravno Branko Gradišnik, ampak lažem pa tudi ne kar tako. Kaj naj torej rečem? Da imam čas in voljo ampak, da me skrbi, da ne bo spet šlo vse v franže? No, prišel sem do dveh tretjin: da imam čas in voljo, glede skrbi pa sem pozabil omeniti. Pa sem šel. Najprej sem se najedel, še malo odpočil in sploh pripravil: prepričal sem se namreč bil, da je za minule slabosti bila kriva utrujenost in tešč želodec. Pa je v bistvu tudi res pomagalo: malce me je sicer na sredini začelo oblivat pa sem prosil deklico, da naj kar malo počaka, da bo minilo in da me itak vedno obliva. Je pa teklo počasi, malo nerodno so mi vtaknili iglo in smo končali predno je steklo vseh pol litra. No, naslednjič pa zmaga! Niti oblivalo me ni več, špricalo je kot iz tavelke brizgalne in niti zamotiti se mi ni bilo treba več, tako hitro je minilo. Občutek je krasen: pa mi je ratalo, pa sem uspel! Naštimal sem si še opomnik za čez tri mesece, pomalical (mmm, majo dobre sendviče. Kranjskih ni več, pa konjaka tudi ne, sendviči, krofi, slane palčeke in podobno pa so super) in se zadovoljen odpravil domov. Za nagrado sem si privoščil nakup knjige zgoraj omenjenega resnicoljubca in zaenkrat čakam primeren mir, da jo v miru predelam.
Zato torej pravim da gre za sebično dejanje: ni mi treba skrbet, če niso slučajno resnične neke (neumne!!!) govorice, da naši pa potem kri prodajajo v Avstrijo, da krpajo luknje v zdravstveni blagajni. Ni mi treba skrbeti tudi ob teh neosnovanih govoricah, da so enkrat pa nevem kolk krvi stran zlili, ker se je pokvarila. Briga me!! Jaz sem premagal svoj strah in to je bistvo. Saj kaj pa je bilo prenehanje kajenja, kot zmaga nad sabo in razvado? In kaj je bilo konec koncev tole s tekom??
Aja tek? No, nsem ravno pretiraval, v bistvu sem šel na izi in res teklel počasi. Utrip je bil nekam sumljivo visok, pa sem premišljeval če je to kaj povezano z manj krvi v ožilju, nakar mi je kapnilo, da krvi ni nič manj, ker je telo že ukrepalo. kakorkoli, tempo, ki sem ga usekal je bil na koncu v povprečju 7′19”, kar je sicer moj tempo za po klancih.
Na koncu pa še par besed o teži. Danes sem izgubo natančno desetih kg tudi validiral: to pomeni, da je morala tehtnica pokazati pravo težo tri dni zapored, potem šele velja. Pivskega trebuščka pa sem izgubil kar 6 cm (Vichy krema se skrije!!). No a ni vse skup lepo???
No, začenja se 17. teden, pa mi še vedno ni nič jasno. Še več: popolnoma sem zmeden. Če sem bil pred 17. tedni pač prepričan, da je lepo biti zavaljen knedelček z daljincem v roki je bilo to vsaj nekaj oprejemljivega. Tisti zadihani in rdečelični puh-puf-panti, ki sem jih občasno videval skozi okno avtomobila so se mi zdeli nekaj z drugega sveta. Saj ne rečem, vsakih 13 let in 7 mesecev me je prijelo in sem jih šel pogledat malo od bližje, pa še fino se mi je zdelo, v stilu Uaaau, danes smo pa migali, smo šli peš na Rožnik.
Sedaj pa: vem da sem pretekel 9 km v manj kot uri, vem, da mi ni problem teč uro skupaj, celo klanci mi ne predstavljajo bistvene prepreke, morda pač malo globje diham. Ampak: a sem to sploh jaz? Če sem se na začetku hecal z - kako sem že rekel - obsesivno manično šizopresijo imam dandanes občutek, da sem cepljena osebnost in to perverzno: vse osebnosti vedo ena za drugo.
Enka teče z lahkoto: ne ravno hitro, pa tudi mar mu ni za to. Tek je zgolj sprostitev in čez 150 utripov srca na minuto se mu zdi že matranje.
Dvojka bi že malo tekmoval. Sicer pa je pameten izključno v obdobjih, ko sedi nekje varno v službi ali sredi noči v postelji - tekel bi kar na Šmarno goro, dvakrat trikrat zapored, to bi bil podvig! In okrog Ljubljane, recimo. Pa če smo že pri tem - kar iz Ljubljane na Dolenjsko? Vse se da, madona, če se hoče, saj veš, vse je v glavi!!! Med tekom prve osebnosti na kratko vskakuje, pospešuje in provocira. Žal (ali pa dobro, da) so druge osebnosti močnejše in ga varno potunkajo nazaj.
Trojka je lenoba lena, en tak krofek, buhtelček, čisto v redu tip sicer ampak ni mu pa jasno, kaj je tega teka treba. Na plano udari najraje takrat, ko sta na vrsti dva dneva počitka. Čedalje glasnejši postaja z namigovanjem, da so v resnici vse osebnosti od Enke do Desetke v bistvu bleferji: nihče od njih ne zmore vkup preteči niti piškave minute. V dokaz recimo malo zalavfa (kot bi se recimo pognal za avtobusom) in teatrtalno preneha s tekom, češ, saj ne zmorem takole teči. Niti 100 metrov! Ko se bliža ura teka postaja vse bolj nervozen in svojo nervozo širi na vse ostale, najbolj pa na
Štirico, ki je brat dvojček in to enojajčni, Trojke. Štirica sicer teče ampak je ravno tako kot Tretji prepričan, da sploh ne zmore. Všeč mu je sicer, da se počuti čedalje bolje, skrivaj se pogleda v ogledalo, ko gre nag izpod tuša, če se že kej pozna na trebuščku, rad gre na ekstra sprehod - še posebej če mu družbo dela
Petka, osebnost, ki je prepričana, da je potrebno samo malček več discipline, nič matranja, samo redni sprehodi na Šmarno, redni izleti na daljše kolesarske ture, mogoče fitnes enkrat tedensko (“zastojn ga imamo na razpolago”, dostikrat predava ostalim, “samo telefon je treba zavrteti!”). V dokaz spije pivo na vrhu Šmarne potem ko je izboljšal čas za kakšno stotinko ali dve. Tu Četrti odide, ker ne mara preveč
Šestice, ki prisede takoj, ko je na mizi pivo. Bomo še enega? začne takoj. Roko na srce, škrtari pa res ne. Ampak, ko ne zna nehat. Tako sili, da so prej ali slej vsi od Prvega do Šestega prisiljeni popiti po vsaj enega. Eni ga prenesejo bolje, drugi slabše in počasi pozaspijo v enega samega, ki je zmeden.
Začenja se namreč 17. teden, pa mu še vedno ni nič jasno…
No, ne še čisto, formalno sta tu še dva dneva in torkov začetek 18. tedna bo tudi zadnji dan - ampak, že tako si pol ure razbijam glavo, kaj naj danes lepega napišem - ha!, čista ustvarjalna blokada. Saj vem, saj vem: o Radencih naj bi kakšno rekli, ampak, saj ni nič reči. Smo odtekli, big deal, prvega ne pozabiš nikoli, tole pa je bila že rutina. Blaguško je bilo res nekaj posebnega, čeprav so Radenci, uhaha!, veliko večja prireditev in temu primerno bolj organizirana. Bolj sem rekel, ne bolje, da ne bo slučajno kakšnih zamer. Ne res: občutki so malo mešani. Po eni strani en tak zmagoslaven cmok v trebuhu, ko ti uspe preteči 10 km (Blaguško je bilo za poldrugi kilometer krajše), po drugi strani pa tuhtanje - a bi se dalo še bolje, bi smel ali moral več tvegati? Bi šlo stlačit čas pod okroglo uro, je blo treba 4 minute čez?
Joooj, saj sam sebi že dajem dve vzgojni okoli všes, ko take razmišljam. Nikoli zadovoljen, kaj??? Po štirih meseccih bi kar nevem kaj ustvarjal, pa še matrat se ti ni bilo dalo, malo poglej zadnjih pet treningov, koliko truda je bilo vloženega?? Brez panike: pišem samo, kaj se mi občasno mota po zmedenem podstrešju, v resnici pa še vedno hodim okoli z dvignjenim nosom.
Seveda sem ponosen na dosežek, čeprav sem spet tam nekje pri dnu seznama uvrstitev.
Veseli me, da se je moja kolegica s faksa odločila, da obnovi ukvarjanje s tekom, potem ko je prebrala tale blog. Nekoč se je že ukvarjala, potem pa - ja, saj vemo, otroci, dom, družina. Časa zmanjka, prvzaprav, časa je dosti, samo vsega pokurimo za druge: družina, služba, povsod smo popolni. Leta pa minevajo in minejo; kar naenkrat se znajdemo pred TV, recimo tako kot jaz: iz napol odprtih ust kaplja slina, daljinec pa počasi spolzi iz roke in me zbudi, ko pade na tla in se baterije odkotalijo pod posteljo: spet nimam pojma, kaj sem gledal preden sem zadremal. Sam seveda nisem verjel, da me lahko urica teka bolj odpočije kot ura in pol uh, Big brotherja na primer.
Hja takole: od 23.1.2007, ko sem se odpravil teč sem:
- pretekel (in hodil): 321,53 km
- pretekel: 32 ur prehodil pa še 6
- shujšal za 11,5 kg
- zmanjšal tempo iz 9 min/km na skoraj 6
- osupnil kar nekaj znancev
in
- spil ogromno piva.
Kot je rekel nek intelektualec: ova noč nije bila naš dan. Pa res ni bila, ne samo noč. Cel teden ni bil. Najprej je začel avto: ena, dve, tri, cak, naenkrat gre klima. Potem bojler v Borštu - lahko si mislite kako je bilo po vseh tistih klancih nase spustiti mrzlo vodo. Potem - ah, v Ljubljani je kar naenkrat crknil pomivalc. Mogoće šekaj?
Vse skupaj je doseglo višek včeraj. Kot se bo izkazalo, bi bilo bolje, če bi ostal v postelji. Najprej me je čakal zjutraj mrzel tuš (tokrat v figurativnem smislu) na tehtnici: v enem samem večeru žretja in pitja sem nabil nazaj celo kilo, vse kar mi je izpuhtelo v borškem krogu, kjer sem (18. teden, 1. vaja) krvavi pot potil po desetih kilometrih klancev. Potem pa ta prekleta crknjena klima: cel dan sem se kuhal v avtu (šipe imam zaprte zanalašč, da vsi mislijo, da mi klima dela), zvečer pa ko sem začel cepetati in se odpravljati na 18. teden, 2. vaja mi je naenkrat vžgalo: celotno tekaško opremo, ampak res vse, razen dveh majčk, sem pozabil v vrečki in vrečko v avtu, da se je s prešvicanimi rečmi pajsala cel dan… Kako mi je to uspelo? Itak, da bom - takoj ko pridem domov - vse skupaj dal splahnit. Itak, da je vseeno če dam vse skup, ker bom dal vse skup splahnit. Itak, da je do četrtka še ful časa… Itak.
Da bo smola še večja, nimam več nobene normalne trenirke, ali so debele kot za na rusko fronto, ali pa - e, čakajo tisto običajno proceduro “za malat pa za na vrt so še dobre” preden gredo v smeti.
Kaj hočemo, nataknil sem si tiste ta najbolj široke kavbojke in obul nove nogavice in se odpravil. Sem morda omenil nove nogavice? Evo, edina svetla točka večera. Tekel sem 8 km po ravnem in zaključil vse skupaj naravnost fantastično. Še malo, pa bom čez 7 min/km! Čakaj, čakaj... Aja, v bistvu bi moral iti s tempom DOL, kajne? Ja, slabšega tempa že dolgo ne, pri vsem tem pa sem se celo matral!! Kakorkoli sem obračal telefonček s katerim merim čas nič ni pomagalo: 6′45” in to je to. Še na 10 v radencih sem bil hitrejši. Pa to še ni bilo vse…
Sedaj sledi namreč pika na i. A čem sploh napisat?? Sem že razlagal, kako mi po PSTju ni problem tečt po temi, celo miže? No miže mogoče, ampak med buljenjem v mobi ne znam niti hoditi. Kar naenkrat sem se znašel pred enim od oseminosemdesetih dreves za tovariša Tita in treščil vanj. Res! Celo na čelu imam odrgnino.
To je bila, upam, tudi najnižja točka tega tedna in se bo krivulja sedaj spet obrnila navzgor. Morda že jutri, ko grem navijat za piskca in Vreme…
Večkrat slišim, kako mobiteli in internet čedalje bolj odtujujejo ljudi in tako odnosi postajajo vse bolj hladni, virtualni, brezosebni. Sam sem mnenja, da to velja le za TV, kjer se na žalost res dogaja, kot poje Adi Smolar, da družina čemi pred TV, med sabo pa se sploh ne meni.
Ko so prišli mobiteli, se je tudi pojavil ta strah: sedaj bomo pa samo še prek telefončkov čvekali, srečevali pa se sploh ne bomo. Vsaj pri meni se je izkazalo drugače: s pomočjo mobija sem se lažje in večkrat domenil s prijatelji na pivo. Potem pa internet: ah, čvekalnice, vse bomo samo še virtualno počeli: tudi to se je izkazalo za napačno - še za časa interbloda smo si čvekalci dogovorili par takih fešt, ki jih sicer ne bi bilo.
Eno najlepših srečanj pa se je zgodilo včeraj - stava med Vremenom in piskcom je prinesla sedaj že legendarni Mura challenge 2007 , do katerega najbrž ne bi nikoli prišlo, če ne bi obstajali blogi in - ljudje.
V nekaj mesecih sem prek interneta spoznal nekaj čudovitih ljudi, Hirkani recimo, uspelo se mi je “pogovarjati” z ljubim pisateljem Gradišnikom, doživel pa sem tudi prelep dan z krasnimi ljudmi, ki jih sicer skoraj gotovo ne bi nikoli srečal.
Včerajšni dan se je začel s prihodom v Sladki vrh, kjer naju je z Darjo že čakal organizacijski odbor cela Vremenova družina. Kmalu sta se nam pridružila tudi piskec in Hana z otroci in kljub vročini je bilo treba kreniti proti startu. Vreme je poskrbel celo za štartne številke…
Potem se je začela skoraj pol ure dolga kalvarija, grizenje v soparen dan, borba proti utrujenosti, izčrpanosti, tekaškemu zidu, nepreglednih brezpotjih, divji džungl…dokler se ni nekje v daljini prikazal tako željeni cilj. Tri pike so se počasi izoblikovale v izmučene tekače, ki so srečni pritekli v cilj. Redko, redko kdaj srečaš nekoga, ki je vesel izgubljene stave in Vreme se je s svojo najdražjo ne samo iskreno veselil piskečeve zmage nad razbolelim gležnjem, soncem in samim sabo ampak je organiziral celo fešto! Spomnil se je celo na spominske nagrade: steklenico čiste, naravne reke Mure z nekaj kamečki z dna. Skratka, lepo, da že dolgo ne tako!!!
Hvala vsem !!!
Evo, 19. teden se je začel pa še kar ne vem, kaj bi sam s sabo. Po Radencih in Muri mi je jasno, da sem nekje tu, kjer sem in da zgolj s tekanjem ne bom prišel nikamor naprej. Treba bo začeti nek nov program - ali nekako tako kot se je tega lotil Vreme ali pač nekaj čisto trtetjega. Takole pač ne bo šlo in še strah me je, da bom vse skupaj počasi reduciral, namesto da bi napredoval. Ker nimam neke jasne vizije malo improviziram in ni vse skup nič. Tako kot včeraj: tak hud ne-da-se-mi kot me je prijel včeraj pa že dolgo ne. Še posebej, ker sem se namenil pretečt 12 km. Ker sem potem zaradi ne-da-se-mi slabe vesti zašponal prehitro sem se kmalu odločil, da bo spet samo deset, pa pač te hitreje. Na koncu je bilo res 10, ampak nič hitreje, morda kakšno sekundo bolje od Radencev. Enostavno nisem pri stvari, kot se reče. No potem pa človek prebere še nekaj takega iz Conconija:
Že pred začetkom testa je potrebno določiti začetno hitrost in pa povečevanje hitrosti vsakih 200m. Začetna hitrost mora biti izjemno počasna, npr. za tekača, ki predvideva, da ima anaerobni prag pri hitrosti 15 km/h (= tempo 4 min/km) je primerne začeten tempo najmanj 6 min/km ali pa še celo počasneje.
Ja krasno! Po štirih mesecih še vedno nisem prišel nad izjemno počasno. Ah! To ni fer.
Tale teden pa je bil en hec. Najprej me je v obup spravila revija “Dnevnik tekača I - IV”, sicer odlična in strokovna in to, samo, eee, takele tipe kot sem jaz in ki mislijo, da so po štirih mesecih in četrt že vse videli pa vendarle malo spravlja v eno tako stanje, ki ne vem kako se mu reče ampak je tam nekje med obupom, ravnodušnostjo, kljubovalnostjo, željo, željami, fantazijami, sanjarjenji, realnostjo in kar je še teh reči. Malo tipljem med različnimi programi, ne vem čisto točno kaj bi pravzaprav rad, napredka, vsaj takšnega kot je bil v prvih tednih ni več, samo sem pa tja me še ustavi kak osupli znanec, kok sem fejst shujšal, skratka, loooozer!
No, potem pa pride en tak zaključek tedna kot ta. Krog okoli Boršta se mi zdi čisto primerna proga za eno simulacijo intervalnega teka - ni sicer čisto by the book ampak, saj tudi jaz nisem. Klanci so čisto fina reč, da malo pospešiš utrip in simuliraš šprint. Če bi bil na POTi v Ljubljani bi najbrž poizkusil s tistimi 20 sekundnimi pospeški in različnimi tempi in tem, skratka, še dobro, da nisem bil, saj se mi sanja ne, za kaj in kako naj bi to šlo. Kar je bilo hecno, je bilo to, da sem imel občutek, kako strašansko šponam, po moje se je celo malo kadilo za mano. (Vmes sem že drugič (!) nekje proti sredini, tam kjer se začne gozd in me je nekoč splašilo jelenje rikanje, namesto medveda zagledal kako mi nasproti teče dekletce očitno olajšano, ker sopihajoča reč okoli vogala ni medved ampak tako strašansko zadihan dedek, da tudi če bi jo hotel uloviti, bi prej dušo spustil, kot pa premišljeval o pravljici o rdeči kapici in volku. Skratka, oba sva odsopihla v svojo smer.) Občutek da šponam me je seveda varal. Res je sicer, da nisem nič hitel navzdol, kolena so pač kolena in še vedno imam 900 N mase, po 450 torej na vsako koleno v mirovanju, kaj šele pri teku navzdol. Poizkusil sem pa pospešiti v klanec, saj to je menda tudi smisel tega. Zdelo se mi je, da mi gre dobro. Toliko daljši je bil moj ksiht, ko sem ustavil štoparico, in sem čas od zadnjič spremenil samo za bore tri minutke, če ne še manj.
Pa še se dogaja. Doslej v resnici od torka, 23. januarja 2007, nisem s tekom in vajami in programom in sploh spustil niti enega torka, četrtka ali sobote, še prestavil jih nisem nikdar. Jasno pa, da tokrat nisem ravno rinil na tek navsezgodaj zjutraj, ko je v glavi vendarle še malo šumelo. Zvečer pa se je začelo tako kisati z vzhoda, da sem rekel, da ni druge, kot pot pod noge, če hočemo kaj narediti. Sicer staroselci tod okoli stalno nekaj pametujejo, da če oblaki prihajajo od tistega hriba, potem ni dežja, če iznad onega pol sploh ni dežja, če pa se temni od oblakov tam čez potem pa je sploh še cel mesec suša. Ni zastonj Suha krajina. Ampak, klinc, saj veste, na vreme (z malo začetnico) se zadnja leta ni za zanašati. Še ko sem copitljal proti točki nič nisem bil čisto prepričan, kaj bom tekel tokrat - en čisto počasen okoli in okoli, morda ta mali krogec, ali pa tri tja in tri nazaj. Danes je bil na vrsti namreč regeneracijski tek, čeprav nisem čisto prepričan od česa naj bi se regeneriral. Je pa fino za takle sobotni popoldan.
Naj povem kar takoj: ta stari nimajo pojma. Prešerno sem jo mahal po moji poti, Metalica je nabijala svoje, moje misli so jo blodile po svoje, vreme pa seveda po svoje.
Kap, kap, kap.
Ah saj ne bo nič.
PLJUSK.
Na srečo so bile tam nekje v bližini novozgrajene mrliške vežice, pa sem se skril tja spodaj. Saj ne, da sem iz cukra ampak eno je poletna ploha, drugo pa nevihta. Pljusk je bil res pljusk in ker je trenutek za tem le še rosilo sem se odpravil naprej - no, v bistvu nazaj. Odločil sem se, da bo za danes teka dovolj - če me še en tak PLJUSK ulovi na sredi kroga pri petih kilometrih, me bo konec že samo od tuhtanja ali naj se vrnem nazaj ali pohitim naprej.
Prvič v vsej svoji dolgoletnimesečnitedenski tekaški karieri sem prekinil vajo in je nisem izpeljal. In to čisto brez kančka slabe vesti!!! Kakorkoli, po 13 minutah teka, po nepolnih dveh kilometrčkih pretečenih z polžjim tempom sem se obrnil nazaj in po nežnem, morda celo prijetnem poletnem dežku krenil nazaj.
Potem pa iz niča naenkra tresk, bruuuum, pljusk, fjuuuu, fjuuuu, še en pljusk in potem pljuuuusk in pljuuuuuusk. Saj pravim, nisem iz cukra, ampak bliskanje sredi planjave me pa nervira. Takole, drage moje, dragi moji, se je rodil moj prvi tempo pod 6. Kaj pod 6!! 1,7 km, kolikor je ostalo do doma sem po nalivu, med grmenjem in po (brez heca) deroči vodi, ki se je zlivala z ene strani ceste na drugo pretekel v dobrih osmih minutah, torej s tempom 5′00”. Aaa, motivacija, a ne? Vse je v glavi? Ma kaki v glavi. Vse je pravi spodbudi. Jaz bi takole malo po penzionistično tekal do konca življenja, ko pa mi podkurijo (ok, več je bilo vode, ogenj pa bolj v moji glavi) pod nogami pa gre, ane? Tako torej, saj vem, eno je s tem tempom tečt 10 minut, nekaj drugega pa petkrat toliko ampak vseeno! Borških 10 miljonov milimetrov je treba spravit pod eno uro, po ravnem pa pod 50. Toliko zaprmej da zmorem!!
V nedeljo pa še Šmarna. Po takem počivanju, kot sem si ga privoščil včeraj pač nisem mogel dopustiti ne sebi ne ostalim šestim osebnostim, ki se skrivajo v meni, da bi se šel na Šmarno sprehajat. Vseeno pa sem bil res vesel, ko sem gor prišel pod 26. minutami, pa še to ne pretirano zadihan. Še malo, pa bom začel prehitevat tiste deklice z mobiteli! Če morda pojasnim, da sem prvič potreboval več kot 46 minut, bo morda bolj jasno, zakaj sem vesel
In začenja se dvajseti teden...
Ko poskušam teči malenkost hitreje sopiham kot štiri lokomotive. Pri meni namreč sopihanje narašča s kvadratom, ne linearno. Ko poženem malček hitreje se slišita dve lokomotivi, kaj kmalu pa seveda štiri. Če k temu prištejemo še phijuuuuuuu, ko izdihnem po nekajsekundnem zadrževanju sape, ker je šla mimo kakšna mična gospodična, se vsi pomalem začno ozirati proti toplarni, če ni parni kotel razneslo.
Zaenkrat poskušam spravit 10 km pod eno uro. Vem, da je to nekaterim smešno, ampak meni še ni uspelo. Res je sicer, da ne pretiravam in se trudim ostati med meni še prijetnih 160 - 170 udarci srca na minuto. Res pa je tudi, da me ne daje toliko pomanjkanje sape ampak moči v nogah. Če je to res, potem nič hudega: bom že natreniral.
Evo, včeraj torej sem bil že za - vuaaaaauuu! minuto boljši - kar se teka po ravnem tiče. Vreme me tolaži, da je vsaka minuta v redu in nimam ne razloga in ne volje, da mu ne bi verjel. Do ure mi manjkata samo še minus dve minutki, potem pa štart na tempo 5′00. Upam, da mi bo do ljubljanskega uspelo.
Kile so se mi, izgleda, dokončno ustalile na 91 in ne gredo več dol. Zaenkrat mi kar ustreza, ravno sem si nakupil nove hlače in pas. Morda bo šlo z več teka še malo dol? Ali pa bo več teka šele ko bo šlo malo dol?
Pa še Šmarna: danes sem malo gledal, kakšni so časi vsakoletne tekme Šmarnogorski rekord, kjer poskušajo tekači priti na vrh iz Tacna čim hitreje. Glede na rezultate bi bil seveda spet zadnji, pa sem mislil kaj sem naredil, ko sem prilezel gor pod 26 minutami. No, letos je bil zadnji 71. letni veteran s časom 25:15… Najboljši se sučejo tam okoli 12 minut - ko jaz še na tretjini nisem. Bom pa poskusil prit nekje do 20, to bi se mi zdelo še dosegljivo.
Tole je pa že noro! Še pozimi – razen seveda prvi dan, 21. januarja, nisem imel tako kislega vremena! Danes sem se namenil malo podaljšat razdaljo, recimo za kakšna 2 kilometrčka. 12 je ena taka lepa številka, kajne, edina, ki ima celo svoj vzdevek: ducat. Vreme pa se je spet kisalo. Bolj ko sem tekel proti obračališču, bolj se je temnilo in seveda je že začelo naletavat, ko še na polovici nisem bil. Danes mi ni bilo do podiranja rekordov, ker sem tekel res na izi. Tempo 7′10” lepo prosim, sem nameril na koncu. Tako počasi je pravi užitek teč in zlahka bi se pogovarjal. Žal so se vsi moji poizkusi, da bi navezal stik z mimotekočimi izjalovil – ali so zavijale z očmi ali pa so tekle v nasprotno smer. Ali pa so se tisti hip odločile, da tečejo v nasprotno smer. Res smola!! Sploh pa se je večina delala, da me zaradi muzike v ušesih ne sliši, ne glede na to, da je bila moja obrazna mimika dovolj eksplicitna. Dodatno mi je komunikacijo oteževala tudi moja muzika v ušesih; glede na to, da sem tisti komad, ko enemu pade kamen na nogo in potem zavija skupaj z Enigmo – prepeval na glas, ne vem sicer kako naglas, ni čudno, da mi ni uspelo vzpostaviti kontakta.
Skratka, v smeri kamor sem tekel je bilo še bolj črno in čudno, pa še čez Tržaško se je ravno ugasnila zelena, tako da bi moral čakati celo morje časa. Tako ni uspelo 12 celih ampak dobrih 11 in pol. Ma dobro, saj nismo malenkostni! Tek sem končal spočit, najbrž bi zlahka odtekel še kakšen kilometer več: naslednjič bom poskusil trinajstko. Moram pa najti eno pametno traso, brez semaforjev na štiripasovnicah.
Še problem odrgnjenih prsnih bradavic: moja poškodba je začasno sanirana, tekaška karjera ni več v nevarnosti. Nasvet sem dobil od opcijskega zeta, zgleda pa hecno. Ni pa nič hecno, ko vlečem mikropor dol od tam, ampak saj bo kmalu zmanjkalo kocin.
Ko pridem pod uro na 10 km pa sem si obljubil darilo. Nič posebnega ampak malo za spodbudo. 50 evrčkov. No, v bistvu 49,99.
Hja, šestdeset se jih je nabralo v teh štirih mesecih in pol. Natančno dvajset torkov, dvajset četrtkov in dvajset sobot. Vmes imam vedno občutek, da nikamor ne lezem, potem pa se spet premakne in me požene naprej. Malo me je presenetil konec treninga, konec trinajsttedenskega programa, po katerem sem se prebijal brez da bi me skrbelo, kaj me čaka. Za nekaj trenutkov sem bil kot riba na suhem in nisem točno vedel kaj bi. Predvsem pa nisem vedel če še bom. Saj veste, če dolgo hodiš z birglo, potem daš pa gips dol, ti ni in ni, da bi spet stopil na nogo. Jaz nisem tak zelo načelen človek, kot jih srečujete sicer v življenju, pa tudi tod na blogu jih mrgoli. Saj veste: odločni, samozavestni, resnicoljubni, premočrtni, neomahljivi, trdni in to. Vsi nekako vedno izpolnijo obljubljeno, vsi naravnost povedo kaj mislijo, vsi vedo kaj bi radi in se tega tudi držijo, vsi imajo bleščeč nasmeh, plosk trebuh in depilirane noge. No, ne čisto vsi: evo mene. Neodločen, kadar se je potrebno na hitro odločiti, nesamozavesten tako, da bi lahko bilo že bolezensko, daleč daleč od premočrtnosti - najmanjša motnja me navijuga s poti. Resnicoljuben? Ma kaki. Ne ljubim resnice, le kaj mi bo. Ne samo, da si dostikrat kaj izmislim, celo od drugih ne pričakujem vedno zgolj resnice. Omahujem kot pač omahujejo neodločni, nesamozavestni in podobni, trden nisem, mnenje spremenim kot za šalo. Oh, kolikokrat kaj obljubim pa mi je potem kar malo žal. Saj, ko sebi obljubim še ni hudo, prelomljena obljuba prizadene le mene. Ko obljubim drugim je večja jeba: stvar je potrebno potem speljati do konca, ali pa nekako previjugati čez čeri tako, da se nič ne opazi. Sploh pa, nikoli nekomu ne bom povedal naravnost kaj si mislim, če ga bo bolelo. Prav tako si dostikrat nisem čisto na jasnem, kaj bi pravzaprav rad - tako se mi je tega tudi težko držati. Za bleščeč nasmeh sem vlak že zamudil s štiridesetimi leti zanemarjanja, za depilirane noge mi ni - kaj pa plosk trebuh?
Hja, kaj mi pa bo? Res, zadnje čase, ko me vsake toliko kdo ustavi in sprašuje, kako to, da sem tooook shujšal se vprašam, če mi je pravzaprav res kaj do hujšanja ob teku, naj se torej resno lotim stvari, saj samo od sebe seveda ne bo šlo (več) dol . Hec je pravzaprav ta, da sploh nisem tooook shujšal, pravzaprav sem še vedno debel, če smo čisto pošteni. Ne zmerno debel ali močnejše postave ampak res debel: po nekaterih izračunih dvajset kil preveč, po drugih spet malo manj ampak preveč pa vsekakor. Ajd, sedaj po štirih mesecih sicer dobrih deset kil manj preveč ampak vendarle. Je še treba it dol? Potem pa premišljujem, če sem bil prej, ko sem imel še šestinšestdeset kil pri tej višini kaj bolj srečen. Pa potem dolgo dvainsedemdeset. En tak šlang dedec, suhec takorekoč. Sem bil kaj bolj srečen?
Mmmm, naj premislim... Ne. Kakorkoli mi seže spomin nazaj, kar imam to višino, meter dvainsedemdeset namreč, sem v teh letih sedajle ravno toliko srečen kot kdajkoli prej - če ne celo v nekem bolj srečnem obdobju. Pa magari debel. Saj so problemi, ne rečem da ne ampak prav nobenega rešitev ni odvisna od mojih kil. To, da sem prenehal s kajenjem in pričel s tekom ni imelo nobene veze s tem.
Kaj bi torej pravzaprav rad? Nikoli ne bom dosegel kakšnih vrhunskih rezultatov v teku, pošteno povedano, za to je potrebno trdo delati in meni se to ne da. Nikoli ne bom imel spet dvainsedemdeset ali šestinšesdeset ki in tudi prav nič mi ni do tega. Nikoli ne bom zaradi teka bolj cenjen, bolj pameten in lepši, nikoli ne bom imel zaradi teka zagorele polti in bleščečega nasmeha na jadrnici v družbi lepotic. V službi ne bom nič bolj uspešen, v šoli prav tako ne.
Rad imam pač dobro hrano in družbo v kateri kdaj tudi kaj spijemo in to ne gre vštric z resnejšim zdravim načinom življenja. Rad imam mirno popoldne z knjigo v roki ali pa kar brez - samo borške klance gledam. Res, kam torej naprej po šestdesetem teku? To se pravzaprav sedaj sprašujem že sedmi teden odkar se je končal veliki trinajsttedenski program iz The Knjige. Seveda poskušam še pohitriti tek pod 5′00 na ravnem in 6′00″ po klancih, poskušam podaljševati tek dokler bo šlo in bom užival, poskušam Šmarno spravit pod 20. Ampak to delam samo še iz užitka, nobene hude ambicije ni v meni, mlačen sem glede tega, če bo kdo hitel z mano vštric mu bom rekel živjo, ne pa pohitel pred njega.
Sicer pa, vikend je bil krasen, spet pa mi je uspelo izboljšati borških 10.000 in če bo šlo tako naprej bom res kmalu pod uro. Tokrat sem jih pretekel v eni uri in šest minut (kar je kar pet minut hitreje od prejšne sobote) pa še zmatran nisem bil teko kot sicer.
in če je verjeti Googlu je kar za dobrih 300 m višinskih razlik čez celo progo. Po pravici povedano jih v resnici ni toliko ampak dobro dene če si rečeš da si skoraj celo Šmarno pretekel. Aja, Šmarna: danes je žal zaradi dežja odpadla. Škoda. Morda jutri?? V torek pa spet na izboljšavo tempa: po nasvetu poznavalca Vremena na krajšo progo, pa raje malo hitreje. Bomo videli.
24:56
Konec februarja, po mesecu dni teka sem ponosno razglasil svoje ponovno docentstvo, namreč prišel sem pod cent, 100 kg. Res je, da je čezcentstva bilo le 2 - 3 kile ampak vendarle.
No potem je seveda šlo počasneje in dobre štiri mesece kasneje, po tednu dni onegavljenja - kilca gor pa kilca dol (po validacijskem načelu pač veljajo tri zaporedna tehtanja) pa sem končno postal do- eh nonaginta?
14.
Štirinajst.
Štirinajst!
ŠTIRINAJST!
ŠTIIIIRIIIIINAJST!!!!
ŠTIRINAJST
Š T I R I N A J S T ! ! !
Ok, res da temp ni bil ravno za vikat, če bi nadaljeval s takim, v radencih v svoji kategoriji ne bi prehitel niti zadnjega. (Sicer pa nekateri trdijo, da se zadnjega itak sploh ne da prehiteti).
Ampak - 14.
Skratka: mi je kar malo fino. Sem pa pogruntal, da je za take dalj trajajoče stvari idealen 3. program radia slovenija. Resno.
24:50
Malo sem zamešal stvari – danes bi pravzaprav moral delat na hitrosti ne pa na razdalji. Da je torek, ne pa četrtek mi je vžgalo nekje na sredini teka, ko sem imel čas za premišljevanje. Ker pa vemo, da je vse v glavi je seveda jasno, da pomota ni bila naključna: očitno sem si bolj želel razdalje kot hitrosti. Sicer pa sem si danes zadal preteči 15 km. Treme nimam več, tudi tisto postopanje po stanovanju preden se zares odpravim me ne skrbi več, nasprotno. Bolj ko se mi ne da it, boljši je ponavadi tek. Tudi tokrat je bilo tako. Brez strašanskega truda mi je bilo že na sredini jasno, da bo danes rezultat krasen. Pri desetih km mi je ura kazala eno uro in 3 minute, torej kar blizu cilju »pod eno uro«. To mi je dalo seveda dovolj motivacije, da sem brez posebnega truda pretekel še ostanek – celo hitreje kot prvih 10 km. Na cilju je bil čas zame res nekaj prijetnega: 1:33:50, 94 minut torej. Pri tem naj povem, da sem bil vseskozi v območju aerobnega treninga, največji povprečni utrip na kilometer je bil (med sedmim kilometrom) 157 utripov na minuto, sicer pa okoli 150. Celo povprečje maksimalnih utripov je kar nizko, 170, pri čemer so vmes razni skoki, recimo na 218, ki najbrž niso realni. No, nekaj je jasno: tempo je dober samo zame, na lanskem Ljubljanskem maratonu - polmaratonu bi komaj zadostoval za uvrstitev okoli 2000. mesta – od 2061 uvrščenih. Po drugi strani si pa leto dni nazaj ne bi upal razmišljati niti o teku na 21 metrov, ne pa o 21 kilometrih
Vedno sem imel občutek, da morajo biti dolgi teki zelo dolgočasni in ena ura in pol teka je zame že dolg tek. Seveda sem takrat tekel še zvečer po temi, kar je bila napaka: tema je v resnici dolgočasna, po drugi strani sicer daje obilo možnosti za razmišljanje ampak jaz nisem nek mislec. Tek po svetlobi pa ti razkrije čisto nove perspektive: toliko oprijetih pajkic na dekliških eee, bokih, ti pač ne dopušča dolgočasja. Hvalabogu, da so ženske bolj pridne, kar se rekreacije tiče. Vmes pa je mnogo takih, ki še sopihajo, očitno je tek vse bolj moderen čeprav menda ni ravno idealen način za izgubo teže – ampak prav ta dekleta še najbolj občudujem. Če bi se spodobilo bi se ustavil in jim rekel kakšno v vzpodbudo. Upam, da bodo vztrajale, upam da ne bodo pretiravale, upam, da jim bo uspelo. Potem so tu tiste srnice, ki ti nabijejo manjvrednostni kompleks s svojim poskakovanjem – predvsem pa me moti, da prehitro izginejo v daljavi in poskusi, da bi jih ujel so najbrž krivi tistih dvestoosemnajstk na monitorju srčnega utripa.
Prva reč, še pred morjem je bila blejska Nočna 10-ka. Prijavil sem se, ker se mi je zdela fina ideja. Dobra ideja se je tudi v praksi izkazala za dobro. Organizatorje je najbrž kar malo presenetil odziv, vseeno so se pa dobro odrezali. Težav ni bilo niti s parkiranjem, niti z gnečo na zožanih delih proge. Na srečo nihče ni vzel teka strogo tekmovalno, saj je šlo bolj za rekreativno prireditev kot za tekmo. Bilo je sicer vroče in soparno ampak vseeno je kar šlo. Malo mi je žal, da nisem vsaj na koncu bolj potegnil, ker sem imel malo rezerve, pa mi zato ni uspelo preteči desetke pod eno uro. Pa drugič…
Po tekmi smo na cilju vsi dobili okoli vratu kolajno, izkazalo se je, da gre za vilico s katero smo se spravili nad brezplačne kremšnite. Skratka - prijetno doživetje, tako da ni dvoma, da se spet vidimo prihodnje leto…
Končno mi je uspelo spraviti pod streho veliko tekmo pri nas doma: Borških 10000.
Takole pa sem premišljeval po Borških 10000: tak psiho si, shizopresivni, manično opsesivni, depresivno shizofreni manijak, ki enega samega dne noče spustit, ki si ga je za tek namenil (torek, četrtek, sobota), sicer bo vesolje eksplodiralo, no, najbrž inplodiralo, ali kaj - ampak svoje evidence pa vodiš ko zadnji hlapec na kmetiji, bolj na svetnike in godove v stoletni pratiki, če ne še bolj malomarno. V današnjem svetu preglednic, prezentacij, analitičnih orodij in kar je tega je razpredelnica rezultatov prava katastrofa.
23.7. je v senčki pred šotorom na morju šlo recimo mimo tudi prvih pol leta, kar tako, še spomnil se nisem. Za prvi mesec pa cela ohcet!! Pa analize, pa grafi, strokovne razčlenitve, Danyeve zvezde in vse te reči. Po pol leta pa pirček pred šotorom…
Kje smo torej s kilometri pol leta kasneje po velikem dvigu s kavča. Rojstni dan, obletnica poroke in mature, vse to skrbno obeležujem, tisti mrzlo-deževni zimski konec januarja, ko sem imel še 130N gravitacije več in musklfiber edinole v palcu roke, kjer sem običajno držal TV daljinec - pa kar takole spuščam. Pa sem si snel z google vesolja svojo razpredelnico v zemeljske vode in jo ofline začel urejati. O groza: podvojeni in izpuščeni vnosi, napake, malomarnost, saj bi vendar še na leskovi veji s vrezanimi črticami bolje beležil kaj in kako! Z navzkrižnimi zasliševanji in preizkusi sem torej vse skupaj prevetril in presvežil in nastala je nova razpredelnica, ki bo - svečano obljubljam - lepše obdelana. Še pogooglal sem jo nazaj v vesolje in to je to.
Ampak.
Ampak nekaj me je pa vseeno gricklao: če sem vse skup prav sešteval sem pa že nekje pri 580 km. Tako se je do nabralo natančno 581. V čem je problem? Pravzaprav sem še vedno na dopustu in za razliko od nekaterih dopusta ne izkoriščam za beljenje hiše, izdelavo garderobne omare ali križarjenje po Sloveniji. Kakorkoli, trava je pokošena, drva pospravljena, nujne stvari opravljene, vse ostalo bo pa že počakalo. Nisem neki hiperaktivni tip človeka, ki zariba, če dan dva ni v pogonu. Spanec mi ne pomeni čiste izgube časa, tudi zanj si je treba vzeti čas. In časa ima sedaj dovolj: 10 ur na dan več kot sicer.
- Kaj če bi…
- Ah, brez veze.
- Ne ampak samo če bi probal…
- Ne, res brez veze.
- Ampak, glej, saj ne ne vem kaj, samo če bi poskusil preteči tudi po klancih malo dlje. Takole je: čas imaš, hiteti ti ni treba. 15 kilometerčkov recimo. Pa jih imaš 595 in v soboto slavnostnih 600. 15 praviš?
- hmm. 15? Saj to sem po ravnem enkrat že opravil, najbrž bi šlo tudi gori doli naokoli.
Pa sem se odpravil. Nakar sem v skladu s svojo psiho zadevo zakompliciral. Kako naj sedaj to izpeljem? Krog in pol in peš naprej? Krog in pol in peš nazaj? Krog in četrt in četrt teka nazaj? Tričetrt kroga v eno smer in tričetrt nazaj? Kako speljati zadevo, da bodo tudi klanci uravnoteženi.
Če smo čisto pošteni bi v bistvu najbolj - eeee - najbolj karkoli že, če bi šel kar dva kroga. Treba je vedeti da sem se vse bolj bližal cilju, čas je bil reeees rekreativen, nič takega, kar bi s ponosom vpisal v razpredelnico, zmatran nisem bil čisto nič, skratka idealno za podaljšat borških 10 tisoč. Morda celooooo… hja, zakaj pa ne, borških 20000? In dva kroga bi bila ravno 20,9 km, kar pomeni še krasno zaokrožitev tistih 581,1 na lepih okroglih 602.
Stvar je zorela še nekaj časa po tem, ko sem že spil (njah, toplo) pijačo, ki sem si jo pripravil na na koncu prvega kroga. Ni druge: (in v tistem trenutku je bilo to kristalno jasno, sedaj pa mi ni več čisto logično) tek do še enega konca še enega kroga. Borških 21000.
V ušesih neka burna klasika, kot nalašč za podlago kakšnega odlomka iz srhljivke, recimo morestega teka sneguljčice čez mračen gozd - in kot nalašč sem nadaljeval tek ravno čez mračen gozd. Vsaj motivacije ni manjkalo. In šesti in sedmi in osmi kilometer drugega kroga. Ok, sedaj gre bolj ali manj samo še dol. Očitno bo uspelo -
Ampak
Bolj kot sem se bližal cilju, bolj sem ze zavedal da je vse skupaj neumnost. Ja, 21 km borških bo narejenih, krasno se bo bralo na blogu in še bolj krasno se bo videlo v razpredelnici. Ampak v bistvu pa je vse skupaj popolnoma v nasprotji z načeli vseh dosedanjih šestih mesecev. Vztrajnost, postopnost, počitek. Zakaj že? Aha, da ne bo poškodb, da bo napredek optimalen in v skladu s trenutnimi zmožnostmi.
In po cilju, zmagoslavje? Prvič sploh so se oglasila kolena. To mi je že napovedal Gradišnik ampak jasno, kaj pa on ve: jaz vendar nikoli ne pretiravam. Pa še pogosto ravno s tekom utišani išijas se je oglasil po celi levi polovici glasneje kot zadnje čase. Kaj pa vem - celo zmagoslavje ni bilo čisto tisto, kar sem v glavi napletal ves ta čas da bo. Z doseženim časom se itak sploh ni pohvaliti, ampak to je bilo menda jasno že na polovici.
Jah nič. Do konca večera sem bil nenavadno prešeren, ob pivu sem se pretirano hahljal ob domislicah ameriških nadaljevank in sploh. Saj sem vendar ja car.
Obljuba dela dolg, čeprav včasih le dolg nos. Prav je da še sam povem kaj s tekme Borških 10000 in se srčno zahvalim:
- spremljevalni ekipi sestavljeno iz preljubih nam žena in dece, ki so tako zavzeto lovile ovinke pred nami, da so nas pričakale z osvežitvijo prav po profešionalno, leteče.
- krajanom Boršta, Vel. Lipovca, Brezove rebri in Doljnega Ajdovca, da so obdržali zaprta usta in oči v jamicah, predvsem pa da niso prav očitno zmajevali z glavami, ko so trije cepci po triintridesetih stopinjah tekli tam okoli
- piskcu in Vremenu z družinama, ker so bili tako nezahtevni gosti, sem se po Azurni obali in mondenih počitnicah v šotoru bal, da bodo vsi skup bolj fini in vihali nosove
- piskcu še ekstra za megakremšnite (blejske jim ne sežejo do kolen) in
- Vremenu za odlično regeneracijsko pecivo, brez tega po tekmi ne bi šlo
- preljubemu mi sosedu, ki je ponudil svoja parkirna mesta, uredil in pokosil ciljno strmino in nabavil domače pivo prek vez, sosed in pol, res.
- posebej moji tavečji tamali, ki je oblikovala celostno podobo prireditve in je maskota njeno avtorsko delo
Se vidimo naslednjič!
Zadnjič sem po televiziji v informativnio oddaji gledal zabaven prispevek o ženski, ki se ji je sredi slaščičarne popolnoma odtrgalo in si je začela basati slaščice v usta, v žepe, v torbico in za obleko, dokler ni za trenutek celo izgubila zavesti, potem pa, takoj ko je prišla k sebi in histerično nadaljevala in spet basala in tlačila vase, čisto poblaznela.
Da počiš od smeha.
Prispevek je bil celo najavljen kot vaba, da počakamo na nadaljevanje novic po reklamah. Pospremljen je bil s hudomušnim nasmeškom, češ, a ni smešno, naša TV vam pa res nudi same hece. In sam posnetek? Seveda čisto profesionalno. Večkratne ponovitve najzanimivejših trenutkov (npr tisti je bil špica, ko je zletela po tleh nezavestna), izjava lastnika slaščičarne, makro posnetek slaščice, ki je je pobasala največ, ocenjena vrednost razdejanja in tako naprej.
Ampak res. Kam smo prišli? Ne samo, da je šlo še za eno ameriško degradacijo človeka, z nasmeškom nam jo servirajo kot poslastico po oglasih, kot vabo, ki nas bo zadržala, da bomo odstranili še ene trdovratne madeže na posodi, moževi najljubši srajci, ženskih spodnjih hlačkah, omari, tleh, v stranišču, ki nam bo pomagala, da bomo še bolj mehki, svetleči, trdni, beli, srečni, samozavestni, uspešni, pomirjeni, odrešeni, zadovoljni, siti, potešeni in nasmejani, vse to lahko obstaja samo za nas in zaradi nas, za vse to se mora neka ženska z očitnimi zdravstvenimi težavami kot klovn basati s torticami pred radovednimi varnostnimi kamerami in potem - bonf, ha ha ha!, na rit, pa spet tortice v obraz, tako slastno, potem bo pač žvečila in popravljala pH v ustih in nič ni skrbela, saj bodo trdovratni madeži izginili in se bo basala še naprej dokler bo šlo, dokler bo zmogla, bo pač jutri jedla tak poseben jogurt z 0% maščobe, kaj potem če se malo baše, tako prija, tako je v redu, kamera pa nemo beleži, kasneje bodo opremili vse skupaj z domiselnimi zvočnimi učinki, da bo smešno, da se bomo še bolj smejali, da bomo še lažje zdržali do naslednjega oglasnega bloka, jutri je nov dan in jutri bo treba najti nekaj novega, da bomo lažje obsedeli pred ekrani.
Morda pa lahko pričakujemo posnetek, kako se je neka ženska pognala pod vlak, ker je bila osramočena pred celim svetom, ker je ta njena bolezen tako sramotna in se je v temi ponoči plazila do hladilnika in potem bruhala in bruhala, da je imela že vse grlo razžrto od žolča, sedaj pa je bila še osramočena pred vsemi, vse so izvedeli kako grda je, kako umazana je in kako nevredna je človeškega življenja.
***
Tek pa - kot tek. Po dolgih 20 in še malo prejšnega dne je sledil počasen tekec za odplaknjevanje kisline iz mišic. Pa so bile res malo trde noge ko sem začel, Namenil sem se zlagoma preteči desetko, potem pa - in povedati moram, da šele potem, ko so me noge že nehale boleti in torej ne kot izgovor - sem se odločil, da to nima smisla: saj nisem plačan po kilometru. Še bolj sem si upočasnil ritem saj se mi je nekje megleno zdelo, da je “počitek” nekje pri srčnem ritmu 120. Ustavil sem se pri petem kilometru in odpujsal domov. Res sem na koncu imel srčni ritem idealen: povprečnega (čisto po sreči) 121 maksimalnega pa 146. Ampak tempo, hej, ta pa je šele bil perla: nad 8′36 nisem tekel že od srede maja, ko sem počival pred Radenci. Spet mi je vodilo dobro počutje, čeprav se mi te misli motajo vedno po glavi bolj takrat, ko se bliža hitrostni dan, kot med počitkom. Ampak - kot sem že 100x rekel, časa imam še dovolj. Če sem čakal 40 let lahko pa še kakšno leto…
Kadar je na vrsti dan, ki sem si ga zamislil za povečevanje hitrosti je vedno zanimivo. Neverjetno, kaj vse se zgodi in vse nekako gravitira v smeri končnega vzdiha, da danes pa res ni dan za poviševanje hitrosti. In danes res ni bil tak dan. Ekola, najprej me je zmotil alarm na opomniku, dva pravzaprav. Prvi, da ima ta starejša danes eno leto kar hodi s fantom in opomnik sem vnesel samo zato, da sem lahko potem včeraj kar se da brezbrižno navrgel češ, a nimata vidva jutri eno leto? Kar naj tuhta, kako sem se spomnil, ko pa se še lastnega rojstnega dne ne - da ne govorimo o datumu poroke.
Vendar ta alarm žal ni bil tiste vrste, ki bi me odrešil intervalov med tekom. Aha, ta drugi pa že: danes je 3 mesece od zadnje krvodajalske, na zadnje sem si kar na stolu naštimal opomnik v telefon. Očitno je bila varuška tako fletna da sem pritisnil narobe in na okencu so mi pojasnili da je pravi dan v bistvu šele jutri… Ampak jasno, za en dan ne komplicirajo, saj vendar nima smisla - recimo če čakaš junija, julija in avgusta je to 92 dni, če pa februarja, marca in aprila pa 89.
Na odvzemu so bili vsi že pošteno zmatrani, menda je cel naval, danes celo največji, odkar kroži po spletu zgodba fanta z AB+. Ljudje smo res zanimivi, včasih znamo biti tako zlobni in brezbrižni, drugič pa spet recimo taki, kot možak, vidno nervozen, ki je prišel zgolj zato, ker ima redko AB+ skupino, pa je vendarle premagal tremo in odšel zadovoljen.
Ok, izgovorček že mamo. Sedaj pa še v Novo mesto po avto in morebiti še k prjatelju na cviček -
Zamislil sem si stvar tako, da, grem s kolesom od Boršta v Novo mesto do servisa, zbašem kolo zadaj in se odpeljem na cviček. Nekako sem imel zapečeno, da gre s kolesom od Borških klancov v dolino v Novo mesto itak samo dol. Pa ni čisto tako. Morda pol poti, pol je pa kar čiha puha. Ok, definitivno ni nobene potrebe po treningu za hitrost danes. No, potem pa seveda telefon, naj pridem v Ljubljano, da sta tamlada dva za svojo prvo obletnico naredila kar torto in to Sahar, menda super dobro, kar pa odtehta celo cviček. Na poti v Ljubljano lije kot odtrgano, kar me potolaži, da v takemle pa človek res ne more tečt. Saj sem danes že kolesaril, ne?
Saharca je res špica, tako dobre nisem jedel že dolgo. Ampak zunaj je pa suho, prijetno hladno in če smo čisto pošteni en lahki tekec bi čisto prijal. Vse alibije imam, da ni treba nikamor hiteti in čas okoli 7 bo čisto ok. Pa kolikor bo šlo. Če en kilometer pa eden. S celi kupom izgovorov se vendarle odpravim, najprej odtečem kilometerček čisto počasi, s pulzom nekje pri 120, za ogrevanje. Tega niti ne štejem v trening. Potem pa kilometer normalnega tempa (utrip nad 140), kilometer hitrejšega (utrip nad 170) in potem še tri normalno, en hiter in dva normalno. Pri 8 km se ustavim in neham Kaj je to lušno, ko si sam svoj trener, pa še to oborožen z potuho… Še kilometerček pod 120 in to je to. Nič mi ni bilo slabo, nič se mi ni vrtelo in počutil sem se dobro. To je bilo sploh danes tisto na kar sem bil najbolj pozoren. Bolj kot ura me je vodilo telo in take teke imam čedalje raje. Morda zato raje tečem dlje počasi kot malo hitro?
Ok, sedaj pa spet zabušancija do sobote in Borških klancev, potem pa se začne že nov teden. Juhej!
Ves dan sem po malem cepetal gor pa dol, tudi v šopingu se nisem in nisem mogel sprostiti: zvečer je spet ta dolgi tek. Ko se je ulilo, me je sploh potrlo. Po eni strani - fino, vsaj ni treba it, po drugi strani pa tuhtanje kje imamo že tisti anorak. Ampak deževati je nehalo in tudi dan ni bil več tako težek. Pa sem šel.
Kot sem zadnjič obljubil, sem se tokrat bolje pripravil za ta dolgega. Ena tablica v žepu pa pol litra izotonika, radio v ušesa in gremo. Ampak - ko ne gre ne gre. Na začetku že ni šlo, vsaka 2 km sta bila minuto daljša kot prejšnič in z PB očitno ne bo nič. Sem pa malo računal, da bom na koncu kakšno minuto not prinesel, ker sem prejšnič bolj kot ne španciral v dvajseti kilometer, ne pa tekel. Tokrat sem si jih sicer nastavil 21, ampak saj imam vendar energijo v žepih?!
Če ne gre, ne gre in nekje na polovici sem se nehal gnati in preklopil na zen(TM) tek, in tako na cilj prišel skoraj četrt ure kasneje kot prejšnič. No, kar je bilo poučnega je to, da sem dokončno opustil misel o ljubljanski enaindvajsetki in sedaj se lahko v miru pripravljam na desetko pod uro.
Dan se ni začel nič obetavno: končno sem moral priznati, da je taktika hirkani boljša: najprej dieta, sedaj pa še tek. Dieta ji gre strašljivo dobro od rok in danes si je kupila brazilke, karkoli že to je. Morda si jih bom tudi jaz, ko še malo shujšam. Meni se je vse skup ustavilo pri -13, nekako ne pridem kaj dosti nižje: evo prav danes je uradna tehtnica spet zlezla na skoraj 89, čeprav sem se spogledoval že s 86. Roko na srce: drugega po dveh pladnjih saharce, dveh odojek-partijih, dveh nalivaških večerih in dveh pizza izpadih tako ali tako nisem pričakoval. Da o da o filanih paprikah sploh ne govorimmmmmmmmmo.
Sem pa vseeno v precepu: glikogenski bum diet se mi zdi bolj larifari kot kaj resnega, spet so pač odkrili novo finto, da lahko napišejo novo serijo knjig, nove doktorate in zaračunajo nova predavanja na čudežnih GI seminarjih. Vsakih par let se najde nekaj “to je pa res tisto čisto zares pravo”. Najbolj se je znašel montignac, ki sedaj štepa že tretjo knjigo na isto vižo, no najde pa se jih na policah še ta mal miljon drugih. Kar jim je skupnega: vse po vrsti zatrjujejo, kako pa sedaj sploh ne gre za nobeno dijeto, mogoče, ajd, naj bo, mogoče malo spremenjen način prehranjevanja. Nič odrekanja, da ne bo nesporazumov. Na tej točki so se vsi po vrsti izenačili z čudežnimi pilulami iz celostranskih oglasov, ki naenkrat vzniknejo v vseh prilogah slovenskih časopisov in zatrjujejo točno to: nič odrekanja, nič kompliciranja. No, slednji vsaj še obljubijo povračilo denarja - svetovalci iz knjig pač ne.
Vsi po vrsti zelo natančno razložijo za kaj pri tem G indeksu gre in zdi se precej logično. Pri seznamih jedi razvrščenih po padajočih indeksih se že nekoliko razlikujejo in se pri tem sklicujejo na nova spoznanja in raziskave. Potem pa - ah, jedilniki. Pa smo spet pri koščku kruha za zajtrk (in ja, spet je zajtrk alfa in omega in sploh, izpustiti ga je ta naglavni greh), samo da navadni košček kruha sedaj zamenjali s polnozrnatim. Ja, vse je sedaj polnozrnato, da bi bilo še enostavneje so uvedli finto, da si lažje zapomniš, pravilo je: nič belega. Bel sladkor, bel riž, bela moka - jok brate, odpade.
Moj problem je torej ta, da me niso prepričali. Če bi me, bi najbrž delovalo, tako pa - ker ne verjamem, ker celo naravnost zavračam vse skupaj, mi ne bo pomagalo. Pa tudi: ne poznam nočnega basanja iz hladilnika (ok, razen tistega po piru, ampak vedeti je treba, da je pivo edino ki ima indeks višji kot je sploh indeks lahko (kar 1,1 od največ 1), torej nekako tako kot Miloševičeve volitve, tudi njega je volilo kar 110%). Ne poznam tudi bumerang hujšanja, vse življenje zagovarjam, da telo samo ve, kaj je zanj najbolje; otroci ki so jim v nekem poizkusu dali na voljo jesti kar želijo so sami po nekaj dneh nehali mlatiti tortice in so si začeli jemati osupljivo zdravo kombinacijo hrane.
Naj bo dosti o hrani, kar bom spremenil bo edinole to, da bom dokončno prepustil našemu Royu vse slastne ostanke hrane, ki sem jih doslej z veseljem pospravil sam: hrustljav tenstan krompirček na dnu lonca (ha, za psa bom moral odstraniti čebulo!), manj atraktivne kose mesa, ki se deci ne zdijo vredni obiranja, preveč nakuhane makarone, polento (oh, a polento z omako od golaža tudi???) ki je vedno nekaj viška, pa, tale bo pa najhujša: koščke pizze, ki ostanejo po naročilu na dom (kot pravkar zaradi beljenja naročena 3 + 1 gratis in tiste gratis je vedno polno razrezane v hladilniku). Ti koščki me matrajo dokler jih ne zmanjka, mikrovalovka pa je moja najboljša prijateljica.
Sicer pa današnji tek: nič načrta nič po planu, kar tekel sem in izenačil Blejski čas 62 minut za 10 km. Kar se mene tiče: super. Teh 12 sekund na kilometer bom pa menda že poštimal, ne?
Tole sem pa odlašal in odlašal. Ampak enkrat je treba napisat.
Tkole je: kaj dosti pomena tale blog v tej obliki najbrž nima več. Pri teku sem, kjer sem in če sem malo popustljiv do samega sebe, sem neverjetno daleč. Dlje pa si ne upam več in vse več je zapisov kot: …spet en počasen tekec, …tempo nič boljši, …čas za Borških 10000 je očitno zapečen…, …danes se mi ni dalo matrat… in tako dalje.
Za tiste, ki še sedite v fotelju in zbirate pogum je bilo vse povedano v prvih 13 tednih, sedaj je mimo 32 tednov in nimam nobene volje, da bi stopil stopničko višje. Moj tempo, ki ga dosegam ko imam dober dan, je okrog 6 in ne zmorem ga zmanjšat in - tudi ne trudim se kaj preveč. Boljši tempo mi pač ne pomeni dovolj, da bi se odrekel stvari, ki so mi ljube in v katerih uživam.
Recimo: vem, da me v ponedeljek čaka dolgi tek, vem, da je to naporna reč, pa vendarle se ne odrečem poležavanju pred hišico s steklenico piva v roki in dolenjsko pokrajino pred sabo, ki se počasi potaplja v mrak.
Hujšanje mi tudi ni nek motiv: tu sploh nisem ničesar pričakoval, no izkazalo se je da je okolica še najbolj odobravajoče in navdušeno sprejela dejstvo, da sem samo s tekom obl 15 kilc. Meni je to čisto dosti, celo več kot sem sploh mislil da bo, še hujši pa se ne bom počutil prav nič srečnejšega.
Zen tek, ki ga izvajam zadnje čase pa je seveda popolnoma nezanimiv za opisovanje v blogu. Tole pisanje mi vzame preveč časa, povrh vsega pa ne opisujem dogodkov, ki bi (mi) pomenili več: tamlada dva sta spekla slastno torto, imeli smo vrelo trgatev (rekordno zgodaj namreč, če je “ledena” trgatev hudo pozno je torej takale prek vseh meja zdrave pameti zgodnja trgatev očitno “vrela”) imeli smo 17. rojstni dan, kar se mene tiče so to najlepša leta življenja, imeli smo cel kup čudovitih netekaških dogodkov na Borštu, skratka življenje gre mimo, jaz pa blogam le o teku.
Včerajšni dan pa je bil tisti: ponedeljek, podaljšan tek, 15, 18 morda kar 21 km, kolikor pač gre. Kdo ve, morda polna luna, borških 7 pirov, vročina in sopara, sranje v službi, slaba volja - droben prepirček pred odhodom, dolge hlače, ker so kratke ostale na pranju, navadna štoparica (ker je “moja” ura ostala na borštu), fešta ki me je čakala doma na račun novopečene sedemnajstletnice, slaba vest, ker sem se odpravil tečt po vročini le zato, da bom lahko v miru jedel in pil, ne da bi me zvečer čakal še tek, neohlajen napitek in nobene energijske ploščice na zalogi, minus na TR, prazna baterija na mobilniku, prek katerega sicer poslušam radijo, vse to, morda pa še kaj drugega me je na koncu šestega kilometra upočasnilo v hojo in sem se kratko malo odpravil domov.
Malo sem se tolažil, da so tile ponedeljki tako ali tako bonus plus, torki, četrtki in sobote pa so v bistvu tisto pravo, ampak nekako me ni kaj dosti potolažilo. Doma potem nisem bil tako dobre volje, rojstni dan tavelke je nekako spolzel mimo mene, pa saj je vseeno, saj je bil njen, ne moj, jutri bo torek, kaj naj sedaj, Šmarna?, regeneracijski, ha ha, po čem neki, morda še en poizkus razdalje? Bomo videli. Vsekakor pa nisem več ZEN tekač temveč LEN…
Zunaj je prijetno hladno, po moje okrog 12 stopinj, fino, bo vsaj lažje teč. Vmes pridem na idejo, da bi se danes malo pomatral in poskusil tečt zravnan. Ne vem kako je prišlo do tega ampak bolj ko tečem po zen sistemu, bolj sem sključen, na pol v položaju fetusa gledam največ pol metra predse. Malo je to štorasto, ker se potem skoraj zaletim v kakšnega nasproti gredočega osebka ali psa, ali pa pozabim zaviti na stezico, kjer običajno tečem. Pa še pravilno ni tako, boli me vrat, energijo pa tudi izgubljam. Pa se skoncentriram in začnem zravnano in pokončno. Vmes se spomnim, kako nekateri tekači tečejo tako da skoraj poskakujejo. Poskusim še to in res gre hitreje ampak tudi zadihan sem prec. Pa vseeno - bomo videli po prvem kilometru: kar 16 sekund manj kot 6 minut. Ja krasno. Jasno je, da me bo pri takem tempu pobralo ampak jebi ga! V drugem kilometru naberem še 27 sekund naskoka. Diham pa že na škrge. Potem pa naenkrat spet eden tistih mojih neumnih prebliskov: ker sem tak cepec, da popivam sredi tedna je kar prav da naredim eno pokoro. Za kazen bom še naprej tekel kolikor zmorem, da me bo končno izučilo!! A da že tako ali tako na škrge diham? Aja? A včeraj sem pa tudi na škrge dihal ko sem imel stalno polna usta piva? Ajde, gremo! (Tole je seveda zgolj pisateljska svoboda, v resnici sem se bolj prepričeval, da imam zaradi mačka pravico do počitka) Še 29 sekund naskoka in sedaj imam že minuto in 12 sekund rezerve. Po petem kilometru je rezerve prijetnih 2 minuti 15, pri šestem pa se že obrne, treba je odšteti 12 sekund. Spet malo kalkuliram: še štiri kilometre in če bi recimo, samo recimo, mal špekuliram, čist tko, za foro, ne zares, ampak če bi recimo uspel pri vsakem kilometru dodati samo po 15 sekund bi uspel priti pod uro. Ker pa bom najbrž zadnja dva kilometra krepko čez sedem bom pa spet tam nekje pri Blejski desetki… ampak ok, ok, saj tudi to je čist kul. Pričakoval sem katastrofo, ne pa lovljenje PB. Dihal sem seveda kolikor so mi pljuča pustila. Nič 2-2 pa te fore, kar čiha puha puf pant, pa priznam, tudi poskakovati sem nehal, kar je praveč je pa preveč. Ampak, pazi to: spet pod 6 minut! In osmi kilometer tudi! Olala! Če pa sedaj ne pretečeš pod 60 minut te pa tud klinc gleda, skupaj s pirom vred. Pri devetem je še šlo, pri zadnjem pa, e, sem pa že malo pretiraval, hotel sem ujeti kar 5:20, to bi namreč pomenilo okrogle 3 minute naskoka. No, na koncu izračunam dve minuti in 40 sekund minusa, kar zaokroženo znese 57:30. Stari, to je tempo 5:45!! kakšen obliž na ego! Ma kaj obliž, kakšna pumpa za egobalonček!! Sem hotel kar enega mimoidočega za rokav pocukat in mu razgrniti moj vele uspeh. No na srečo je imel kratke rokave.
Pred nekaj sto leti so bili prepričani da je vesolje nekaj statičnega, mirnega, da se tam ne dogaja kar dosti. Še v moji mladosti niso kaj dosti govorili o črnih luknjah, kvazarjih, pulzarjih in takih stvareh. Potem pa tista fenomenalna dokumentarna serija “Vesolje”, (v slovenščini jo je prebiral, kakšno naklučje, Radovan Kozmos). Kako smo vse to požitali!! Danes takih oddaj ne delajo več.
No, če se vrnemo malo nazaj, v geocentričnem obdobju so bili prepričani, da so zvezde na nekakšnih opnah, da je vesolje nekaj statičnega in končnega. Kar jih je begalo je bilo dejstvo, da vesolje ne žari, kar bi ob vseh teh zvezdah vsekakor moralo. Kako, da je vesolje v bistvu hladno? Zakaj se ne segreje? Potem so jih seveda begali planeti, oziroma njihovo gibanje glede na zvezde. Nikakor se ni skladalo z vsemi mogočimi modeli osončja, celo elipsasto kroženje zemlje v sredi vesolja so si izmislili, pa se še vedno ni izšlo.
Večino ljudi pa pravzaprav vse to ni kaj dosti begalo in jim je bilo malo mar. Druge je begalo v tolikšni meri, da so tvegali življenje za svoj prav. Opazovati, dvomiti raziskovati. Ah ta pionirski duh!
Tako sem se tudi jaz odločil da raziskujem naprej. Nekaj se namreč ni skladalo: doslej z mačkom nisem mogel teči, zadnjič pa, pa še dobro mi je šlo. V čem je štos? Je ene vrste maček torej drugačen kot druge vrste? Morda pa maček kot tak sploh ne obstaja ampak so nam ga vcepila prepričanja naučena od starejših? Kaj pa, recimo, če se med mačkom duša in telo spojita bolj kot sicer in ker se ne marata je občutek neprijeten? Morda pa med mačkom pride do ukrivljenja prostora in časa in čas teče drugače, kot sicer? Saj vsaj nekateri poznate tisti čudni občutek, ko greste “na en pir” potem pa kar naenkrat mine nekaj ur, včasih celo tako hitro, da se jih zjutraj ne spomnimo? Morda nam mačka celo povzroča to potovanje skozi čas, oziroma sinhronizacija z realnostjo? Skratka toliko neraziskanega!
Tokratni borški tek je bil ravno pravšnji za nov eksperiment: zjutraj smo imeli trgatev pri prijatelju, kateri je sledilo še obilno kosilo. Namen eksprimenta je bil tale: kako teče čas če spiješ “določeno količino” cvička?
Izkazalo se je, da se čas čudno razvleče in nato na hitro skrči, tako da je zunanjemu opazovalcu očitno tekel hitreje kot meni. Oziroma - bodimo natančni - meni je tekel počasneje, kot realnosti. Kako si sicer razložiti dejstvo, da sem za borški krog porabil kar 82 minut? Žal sem sinhronizacijo z realnostjo, ko bi lahko imel fantastičen rezultat, saj mi je čas tekel hitreje, prespal.
Po moje počasi prehajam v fazo, ko mi postaja tek veselje samo po sebi. Ne vedno boljši rezultati, ne čedalje manjši obseg trebuha, ne prikrita fovšija nekaterih in ne - ne nazadnje - boljše počutje, niso več tisti, ki me spravijo ven, čeprav bi mi prav pasalo obležati doma. No, ne bom rekel, da se mi naravnost fučka kako mi gre ampak ni pa več to na prvem mestu. Sedaj vidim, da rezultati prihajajo sorazmerno vloženemu trudu, vložen trud pa je večji, če se sploh ne trudim. Ja tisti tek pod eno uro je bil simbolično prelomen: ničesar nisem pričakoval, ničesar nisem želel, pa je bil lahkotnejši in hitrejši kot kadarkoli prej. Jasno, da razlog ni bil maček, ta mi je morda le omilil pričakovanja. Preprosto so se začeli vračati rezultati vloženega truda. (Ja vem Vreme, da si mi to že zdavnaj rekel). Vse tiste čudne misli kako v bistvu nima smisla, kako nikamor več ne gre, kako noben trud ne pomaga, kako vsi drugi lahko jaz pa ne - vse te misli so nenadoma postale smešne. Ne, ne bo ti pomagala čudežna energijska tablica, ne izo napitek, ne bo ti pomagala satelitska navigacija ne kardionatančen merilni pas. Vse to so pripomočki za takrat ko ti gre, da ti gre kolikor ti gre, ne pa da te poženejo tja med 4:30 rekreativce. Ni bližnjic in ni goljufanja.
Kaj bo torej jutri na hitrostni? Bomo videli po prvi minuti.
Jah, seveda. Brihten za sedemsto, zen tekač, nič se sekirat, teč kolikor ti paše in take. Potem pa je, kar je: hitrostnih 10 km odtečem s počasnejšim tempom od torkovih 21.
In kaj sedaj? Jasno v lov na izgovore.
Sklop a: zmatran
- slabo sem spal
- ceeela jeba v službi, ful smo mel dela, kumi sem šu sploh na malco
- potem pa direkt iz službe ženo pobrat v službo, jo odložit v Logu in naravnost v Cerknico očetu na obisk v Dom
- pa spet pot nazaj, na cestah živa štala, vozil sem se v koloni vse zabito
- komaj sem se privlekel v Šiško, pa hop po meni preljuba mi deca, oči to, oči, ono, drugače jih tudi po 3 dni ne vidim, danes pa…
Sklop b: počutje
- nekaj šmrkam in kiham in kašljam.
- cel dan nisem pojedel ničesar poštenega, potem sem se pa tik pred tekom napokal, da se mi je spahovalo
- preveč sem se oblekel, sem mislil - in tudi bil je - da je ful mraz ampak ravno za dolge rokave in še vetrovko čez pa tudi ne.
- malce sem bil morda še pretreniran od 21ke…
Sklop c: a ma sploh smisel
- kaj bi se gnal, če nima pomena?
- saj je 7 min/km tudi čisto v redu
- boš pa naslednji teden spet bolj zagrabil
- v bistvu je ena uspešna 21 ka čisto zadovoljiv rezultat za ta teden
- če ne moreš ne moreš.
Je treba še kaj dodat?
Mi je pa veliko veselje naredila Corny, ki mi je pisala in povedala, da ji je tale blog vspodbuda. Saj niti ne vem zakaj ampak sem bil kar vesel. Sicer sem že enkrat prej na tekaškem forumu - verjetno ravno njej - odpisal, da pa naj se ne zgledujejo čisto do konca, ker po končanem programu nisem bil ravno priden. Sedaj dodajam še, da naj na takle dan kot je bil včeraj recimo kar malce zamižijo…
Vsak ponedeljek mi je kar malo nelagodno stopiti na tehtnico in ugotoviti, kako mi je ves tedenski izkupiček izgube sala zapravil borški zrak, ki te naredi tako lačnega… Ne vem, zakaj tam med borškimi klanci toliko rajši jem. No za ta teden vsekakor vem: najprej fešta pri sosedih, ki so za trgatev kar celega odojka naročili in saj veste, ne gre, da bi se pokvaril. Potem prešanje pri prijatelju, ki me vedno zveže in zamaši nos, tako da moram odpreti usta. Tako me prisili da popijem kozarček, dva, da sem potem, ko pridem domov takoooo lačen… Potem pa v nedeljo še trgatev pri svaku, kjer pa itak vedno več sedimo za obloženo mizo, kot pa trgamo. Še v petek sem se zaklinjal, da pojdem krog odteč takoj zjutraj, pa se, kot še vedno dotlej, ni izšlo. Tako sem se uspel izmuznit na tek nekje med zadnjim “dej še en košček” in “a si fejst žejen” ko sem se vrnil. Čas oziroma tempo je bil seveda temu primeren in ker se nisem niti na začetku zagnal sem imel eno tako premišljevalno seanso.
Kako je recimo s to odvisnostjo? Ali sem morda odvisen od teka? Zasvojen? Hočem reči: tale obsedenost s torek - četrtek - sobota že triintrideseti teden brez enega samega zgrešenega strela najbrž ni čisto normalna? Kot bi potreboval vsakdanjo dozo? Gre za adrenalinček v krvi, kaj? Si malo evforičen takole, ko tečeš? Se počutiš malo opitega tam po petem kilometru?
Eee, opitega? Ali ne bi bilo res lažje spit raje še kakšnega ta kratkega, ne pa se z tekom zadevat? Opojnih substanc sem imel danes čisto dovolj in kaj mi bo še tisti adrenalinček ali anfetamin ali kaj se že sprošča med tekom. Torej to ne bo to. Očitno pa tudi ne gre za zasvojenost s tekom. Zakaj pa torej gre?
Kaj je torej tisto kar me žene že triintrideseto soboto na miganje in šviganje? Tako manično obnašanje mora imeti nek razlog, nekaj mora biti zadaj. Kaj pa če… Kaj pa če gre pravzaprav res za odvisnost. Za zasvojenost. Ampak tokrat obrnimo zadevo: kaj če gre za ozdravljeno zasvojenost. Kaj če sem (o)zdravljen odvisnež? Kaj je značilnost (o)zdravljenih recimo alkoholikov? Ali pa večine bivših kadilcev? Kaj je zlata zapoved ozdravljenih zasvojencev? Nikoli in v nobenem primeru in pod nobenim pogojem ne sme ponoviti razvade niti za pokušino. Alkoholik niti enega kozarčka, kadilec niti enega cigareta, zasvojenec niti ene igle več. Nikoli! En sam samcat kozarček je preveč, da alkoholika potegne nazaj.
Sem jaz torej ozdravljen foteljski buhtelj? Sem morda, tako kot sem nehal kadit, nehal sedet pred tevejem in se basati med reklamami? Sem bil odvisen od poležavanja? Gre za to? Gre za to, da bi ena zgrešena rekreacija pomenila “ah klinc, sej bom šel jutri” verigo? Bi kar naenkrat zgubil motivacijo, češ, poglej saj res; a takole luštno je bilo ob torkih zvečer buljit tele ameriške reči na pop teve, ko ti ni treba nič mislit, saj se še smejijo namesto tebe? In potem v četrtek, mmm, kdo bi rinil ven, ko pa kaže da bo dež, pa še v hladilniku je toliko dobrot. In potem v soboto, ej stari, jebeš tek, raje si reci dober tek in si odreži tri centrimetre čajne (kdo bi se ubadal z tankimi rezinami!!), da ne boš dvakrat hodil do hladilnika. In hopla: pa bi bil not. Spet stari dobri buhteljček, z razvitimi žvečilnimi mišicami. Morda bi sem ter tja malo vzdihnil, ko bi pogled spet kot po naključju ošinil The Knjigo, dokler je ne bi umaknil v zadnjo vrsto k ostalim, ki čakajo na škatlo in potovanje v klet.
Prejšni post sem tako lepo dramaturško zaključil da bi bilo škoda kvarit umetniški vtis še z ostalim, kar sem želel povedat. Tudi tokratni Borški tek sem dal skozi in ker se v prejšnem zapisu tega ne vidi naj povem da sem v bistvu čisto užival. Kar malo ne verjamem, da bom čas kaj bistveno izboljšal. No, od tokratnega že, saj sem tekel skoraj uro in dvajset. Ampak ne verjamem, da bom kaj kmalu borški krog pretekel v, recimo, eni uri. Gre za to, da mi ne gre tek navzdol, pa kakorkoli se to čudno sliši. Po moje grem dol celo počasneje kot navkreber. Enostavno se bojim za kolena, kar eno fiksno idejo sem dobil.
Drugo kar bi rad povedal - ha, po Cornyevem je prišlo še eno pisemce na moj mail. Tokrat je pisal en zelo doberman, ki mi pravi, da je tudi on skočil iz fotelja v superge in da ga med drugim motivira tudi moja vztrajnost. Takale pisemca so mi v resnično veselje in potem mi je kar nerodno, če moram opisat kakšen svoj polom ali pa, tako kot tokrat, ko sem šel teč celo malce pod gasom. Ok, saj vem, za sekirat bi se bilo če bi šel vozit pod gasom ne pa tečt ampak vseeno se mi zdi narobe.
Ampak kaj pa naj naredim recimo v tem primeru: svoj mošt sem pretakal na stari dobri način s cevko prek natege in ni hudič, da vsakič ko sem potegnil po cevki se mi je zaletelo, da sem moral pogoltnit polna usta mošta. Še dobro, da nisem pretakal recimo bencina! Potem sem moral degustirati še novi orehovček, ki ga je scumprala moja ženka. Naredila je tri varjante in sem moral oceniti, katera je boljša. In ker hudič na kup serje sem na sosedovi fešti bil že ravno pravšnji, da mi je zmanjkalo vse odločnosti pri branjenju pred “še enim koščkom” in “še enim pirčkom”. No?
Brez heca: res sem prehlajen. Če mi je šmrkanje in kihanje čez vikend prišlo prav, da se je hitro našlo kakšno zdravilo v bližini, pa je za tek na razdaljo to verjetno ni najboljša popotnica. Res sem si sicer nalil operila v nos, da ni bil zamašen, vseeno pa ni in ni bilo tiste prave moči. Ko sem osmi kilometer pretekel s tempom čez 7 sem se odločil da končam kar pri 12, no pri enajstem pa sem si rekel da eden ni nobeden in sem preostanek prehodil. Časa za rekorde bo še dovolj in če upoštevamo še dejstvo, da je danes prvi dan preostanka mojega življenja, potem bo najbolje da sedajle neham filozofirat, zaprem računalnik in se grem pogret pod kovter.
Hja, saj bi rad rekel, da ni šlo ker sem bil takoooo prehlajen, ampak v bistvu sem čisto zares podlegel lenobi. Upam, da še vedno lahko rečem - enkrat ni nobenkrat.
Pa vendarle nekaj ozadja, da ne boste rekli lejga Wega, po pol leta ga vsaka reč mine.
Veste, jaz sem včasih, mogoče sem to že kdaj omenil, včasih malo čuden tič. Recimo, ko si zabijem v glavo, da moram nekaj kupiti moram v štacuno, kupiti, zmontirat in preizkusit. Bog ne daj, da tisti moment nečesa ni na zalogi, raje grem k sosedu kupit, pa čeprav dražje, kot da bi čakal. V glavnem se ta reč nanaša na elektroniko oziroma še bolj na računalnik: nekega dne sem se recimo odločil da rabim nov procesor; šel sem direkt v štacuno, ga kupil, skuril (ker sem pozabil priklopit ventilator) šel kupit še enega in ga zmontiral, tokrat za kanček manj furjasto in srečno zrl v 0,33% hitrejši operacijski sistem. Še bolj se ta furjavost kaže ko se pokvari kakšna reč: ne, najprej jo bom probal sam popravit in dokler je ne uničim do konca nisem srečen. Ampak - s samopopravilom sem doslej privarčeval 102,45€, res pa je da sem jih uničil nekaj tisoč. Je pa res, da se je tisto s procesorjem zgodilo kakih 10 let nazaj in da sem zadnje čase veliko, ampak res veliiiko bolj skuliran. In kaj ima to z tekom?
No, včeraj sva se z našo odločila, da po neuspešnem vohlanju po vseh teh megarutarjih, brdolesninah, noblehervynormanu in še evroslovenijalesu povrh odpraviva še v Gradec. Tamkajšnja Ikea ima menda všečne in ne nujno drage reči. Pa sva šla…
Res sva našla sva kar sva hotela, kupila še tisto kar nisva vedela, da hočeva Imam pa še vedno hecen občutek it čez mejo s polno nabasanim prtlažnikom (s podrtimi zici!) zgolj z migljajem prsta zdolgočasenega policaja.
Kar se prehlada tiče, ja še vedno šmrkam in verjetno je čisto prav, da takle ne grem teč. Vendar je bil tokrat razlog drugje: ko so bile enkrat škatle doma, me je seveda zaščemelo v prstih. Škatle je treba odpret!!!
Hvala bogu dandanes navodila za sestavljanje niso več na enem bogem listku in niti furjavost ni mogla pripeljati do kakšne katastrofe. Miza je bila pokonci v slabe pol ure s pospravljenim kartonom in enim predalnikom vred. Resno: pri takem pohištvu (celo s pravilno navrtanimi luknjami!) je sestavljanje čisti užitek.
Potem pa se je začelo: ali teč ali sestavit še ostalo? Kar nekaj časa sem cepetal gor pa dol, si izmeril vročino (nič, jasno), spet cepetal gor in dol in se končno odločil, da morda kak dan počitka mojemu bogemu bolanemu organizmu ne bo škodil. Sicer sem pa itak tekel že včeraj, ane? ANE? ANE??!.
Regal torej mora stat! In tako bo čez nekaj let lahko debata tekla približno takole: a tale regal? Ja, ene pet let je star. Čakej, 2006…, ne 2007? Aha že vem! Kupili smo ga tisti torek, 11.9.2007, ko nisem šel tečt.
To je torej to. Tako kot z vsako stvarjo, za katero sem prepričan, da sem pameten; tako kot otroci, ki so kar naenkrat veliki, tako kot vse, kar nas nenadoma preseneti in povrh še začudi. Pri meni je, jasno, vse skupaj še bolj izrazito: mene čisto vedno recimo presenetijo letni časi. A je že poletje? A je že zima? Nikoli ne znam pravočasno zamenjati garderobe v omarah. Vedno debelo gledam znance, ki kar naenkrat začno razlagati, kje so si rezervirali novoletne praznike. Skratka: v moji glavi je časovna luknja. Ker se kombinirata časovna luknja in sveta brihtnost naivna, me dogodki vedno najdejo nepripravljenega. In tako je bilo tudi tokrat.
To je torej to. Naveličanost. A že? Po slabih osmih mesecih? A je že 8 mesecev? Lepo je pisalo v the Knjigi, da bo tako. Lepo so spraševali v forumu, ko se jim je zgodilo. Ampak a že? Meni? Tako hitro?
Ni bil kriv tisti torek, ko nisem šel teč. V bistvu bi komot šel, sestavljanje pohištva in prehlad je bil tako ali tako le izgovor. Kar me je pozneje prestrašilo je bilo to, da ni šlo za enake občutke kot doslej, ko sem tuhtal ali bi tek odpovedal. Doslej je šlo vedno za neko mešanico strahu, da mi morda sploh ne bo šlo in želje po udobnejšem preživetju večera, torej šlo je bolj za to, da se mi ni dalo, pa še strah pred neuspehom se je štulil poleg. Ampak vedno je potem pretehtala želja po dobrem počutju in morda je bila potrebna mjčkena brca v rit, ponavadi pa še ta ne. Brce v rit so se itak menjavale. Na začetku je bilo
Danes se mi pa ne da teč
Ah dej no a boš že sedaj obupal?
pa sem šel.
Potem:
Danes se mi pa ne da teč
Tvoja stvar, teč če češ, če ne pa ne.
pa sem šel.
In moja najljubša:
Neki se mi ne da tečt…
Ja boooogi Wega, ja reeevček, daj no, saj si car, glej koliko si že dosegel, pa ja ne boš sedaj odnehal, ej, drž se, ne obupaj, držimo pesti zate, cela Slovenija je s tabo…
pa sem šel.
Sedaj pa ta naveličanost. V torek je bilo že očitno. Že nekaj časa je bilo očitno. Povečevanje doze, recimo je najbrž že dober signal. Ampak v torek pa res: Ne, da se mi ni dalo, saj se mi ni dalo niti omare sestavljat, pa tudi dr.Hausa nisem gledal. Enostavno se mi je zdelo brezveze.
Tipična postreakcija: jooj, kumi čakam četrtka, upam da bom že zdrav (kot da bi bil bolan!) upam da bo v redu vreme (ja, kot da te je doslej kaj motilo!) upam da mi bo šlo…
Potem pa se je zgodilo nekaj kar se meni stalno dogaja in nekoč se moram resno poglobiti v zadevo. Skoraj vedno, ko se znajdem na nekem neznanem razpotju pred problemom; ko nekje obtičim ali ko zgrešim smer v tri krasne, se mi zgodi nekaj nenavadnega. Zgodijo se naključja, ki so tako neverjetna, da bi zlahka poganjala vesoljsko ladijo z motorjem na neverjetnostni pogon. Samo kot primer - recimo berem časopis in se zataknem ob eno besedo nekje na robu strani, v neopaznem članku, besedo, ni pomembno katero običajno ni ravno pogosto v javni rabi, recimo“otorinolaringologija”. V istem trenutku se taista beseda oglasi iz bližnjega radija, kjer je nek zdravnik gost svetovalne oddaje. Nič ne vem, kaj je govoril prej in kaj kasneje, le beseda obvisi v zraku. Potem pa, da bi bila mera polna recimo telefonira žena, da je tamalo naročila - ja, seveda, otorinolaringologu. Naj na tem mestu pojasnim, da ne vidim nič božjega ali usodnega v teh naključjih, bolj se nagibam mnenju, da morda že dlje časa premišljujem o, recimo otorinolaringologu in bi sicer obe besedi glatko preslišal in spregledal.
Ampak pojdimo sedaj k temu, kar se je zgodilo sedaj. Skratka, situacija je taka: mineva osmi mesec teka, 34. teden, vsak, čisto vsak teden najmanj trije teki, in pojavi se naveličanost, ki je seveda ne prepoznam. Krivo je vse drugo: prehlad, omarce, “saj sem že v čeraj tekel” izgovor in podobno. Verjetno sem PST pretekel vsaj 60x, najbrž pa še večkrat, po isti trasi, pa si še vedno govorim, da je to v redu. Vrh vsega tečem sam, sem pač tak. Tuhtam torej kaj mi je, s tesnobo pričakujem četrtek, skratka, sem na nekem neznanem razpotju pred problemom, nekje sem obtičal ali zgrešl smer v tri krasne. Potem se zgodi. Najprej med hirkaninimi komentarji neko dekle off topic sprašuje za svojega tipa, kako naj ga remotivira za tek, ker je postal naveličan (res sicer po treh letih ampak vseeno). Potem nekaj listam po the Knjigi glede prehrane (jp, kar se teže tiče sem obtiča, pa malo listam vsake toliko, več kot listam pa seveda ne). in se zataknem ob povzetek na neki strani, ki govori o naveličanosti in kaj storiti, na tekaškem forumu pa se isti trenutek na vrhu ponovno znajde tema o naveličanosti. Ok, mali slučajčki, nič takega, kar bi me spravilo iz razpotja in mi pokazalo smer. Ta glavno pride: kar naenkrat bobra prešine tiste vrste ideja, zaradi katere se jih ta mal miljon tleskne po čelu češ, kako da se jaz nisem tega spomnil??? Ne samo to: odloči se, da jo bo uresničil in ideja je preprosta: organizira redni skupinski trening/tek/zening okoli šišenskega hriba. Prvič že ta torek ob 18h. Trasa prijetna: Mostec, ZOO, Rožnik, Tivoli, Šišenski hrib, Mostec. Poimenuje jo Rolada (ter predlaga še druga imena), po zgledu tradicionalne forumovske Golade, ki je že dve leti trajajoč skupinski tek čez Golovec. Golada me je že nekajkrat mikala, pa se mi je vedno zdelo bolj komot odit teč po pred nosom položeni PST. Ampak sedaj pa, juh, skupinski tek tik še bližje. In kakšna trasa! Malo čez 9 kilometrčkov. Ravno prav!
In sem se obul in šel preizkusit, da se malo razgledam. Sicer sem tam okoli Tivolija falil predvideno pot ampak vseeno. Kumi čakam torka.
Prav vesel sem bil da me je minila tista malodušna zamorjenost prejšnega tedna in da se vse vrača na stare tire.
V torek zjutraj me ni uspelo dotolči niti tehtanje, saj sem zadnje rojstne dneve pridelal nazaj skoraj dve kili, niti me ni motilo vreme, ki je bilo, no, nekoliko kislo. Mogoče bo pa nehalo do večera, mogoče se bo pa zjasnilo, mogoče pa ne bo skoz tako scalo. Saj bi uporabil kako lepšo besedo za dež ampak - ja, še dobro da se nismo spomnili teka po poteh bolnišnice Franje. Bilo je pa skoraj tako.
Sem pa lahko zato po svoji stari navadi, rutina pač, premleval vso pot do Mosteca, kako mogoče ne bo nikogar, kako bo mogoče vse skupaj odpadlo in sploh. Prosim stoletne poplave in potke spremenjene v hudournike in kdo bi pričakoval, da se nas bo zbralo kar 12?
Tekli smo mimo živalskega vrta in Čada na Rožnik in naprej v Tivoli in čez Belvi na Šišenski hrib in nazaj v Mostec. Menda nekaj čez 9 km. Lušna trasa. Človek res tuhta, kakšen elektrošok bi pomagal moji zabiti betici, da ne bi tako trmasto vztrajala pri nekaterih glupih tupih forah, kot je ena in ista pot po PSTju. Ok, res, danes je bilo res vse premočeno ampak sicer pa, hej!, krasen krog.
Še enkrat hvala ekipi tekaškega foruma za neverjetno energijo, ki jo sevajo. Me kar razganja: ta teden me čaka še ena s pozitivno energijo še bolj nabita dogodivščina, sobotni Krtinski izziv.
Joj, je življenje lepo.
Danes na 6,5 km kRožnika sem pretekel miljonti meter odkar sem nekega poznojanuarskega dne vstal iz fotelja in začel teč. Nobenih strašnih rezultatov še nisem dosegel, ne tečem kdove kako hitro in nisem neki strašen športnik po duši. Ampak danes sem se počutil kot zvezda.
Imel sem namen malo več pofilozofirat o teku in življenju in vesolju in vsem skupaj pa sem ugotovil da to itak počnem že ves čas in da kakšnih novih pogledov skoraj gotovo ne bom mogel odstreti.
kRožnik je že sam po sebi nekaj posebnega. Toliko pozitivne energije kakor je seva od sotekačev težko najdeš. Res je, da se včasih malo izgubijo v svoje sfere nekih zame abstraktnih časov, razdalj in dosežkov nasploh ampak – ko je potrebna spodbuda je vedno tu. Malo mi je bilo nerodno včeraj, ko sem obe zen dekleti zapustil, čeprav zgolj za nekaj metrov, ampak enostavno še nimam toliko izkušenj, da bi se znal ustaviti in teči po ritmu nekoga drugega – pa čeprav počasneje. Bobr s tem ni imel problemov, vsaka mu čast. Bobr je bil kot idejni oče kRožnika izbran za “krst”, ki so si ga na hitro izmislili vsi skupaj na simboličnem tisočem kilometru sredi Šišenskega hriba… Tudi šibanje je bilo simbolično, pa čeprav bi si včasih zaslužil kakšno krepkejšo po ta zadnji.
V tistem trenutku sem se res počutil tako dobro kot že dolgo ne. Kdor je bral moj blog še bolj na začetku se bo spomnil mojih strahov in dvomov o mojih zmožnostih, vstrajnosti, uspehih. Podcenjevalni, nesamozavestni odnos do sebe, negativna samopodoba ustvarjena kdove zakaj… Stari, še nič ti ni uspelo (kar je seveda laž in neumnost) tudi tek ti ne bo!
Potem pa, nekih bednih 1000 pretečenih kilometrov, in cel krog prekaljenih starih tekaških mačkov, ki te pričakajo na simbolični točki, pozdravijo, čestitajo, se smejijo in veselijo – kakšen trenutek! To je to. Uspelo ti je. Niso pomembni tempo, razdalje, sekunde, ni pomemben izpuščeni dan treninga ali morda kakšno pretiravanje, tu si, zmoreš, nehaj že jamrat jebenti.
Potem pa še kremšnite, nanini mafini in bobrovi čokoladni bomboni, kot bi se domenili, da bomo danes proslavljali. In analiza v Kresnički. Kot pravi moj moto bloga (in naj bi pisalo na mojem nagrobniku) o življenju in smislu in vsem skupaj:
V bistvu je bilo kar v redu.
Pa še slikca: nekje na sredi klanca bi skoraj izgubil dušo. Ko sem jo zagledal pred sabo kako mi gre nasproti sem se najprej ustrašil, potem pa le vprašal kam pa kam. Ko je začela mencati, da bi šla kar nazaj sem jo pa zagrabil in stlačil nazaj v telo. Izgledala pa je takole:
Zvečer pa še ena fešta. Treba je vedet, da je to ena taka tradicija, že prek dvaset let dolga in ko je fešta je vedno Fešta. Ponavadi po 15 minutah izročim ključe ženi in gremo gasa do konca. Ampak tokrat me je pa žulilo. Ljubljanski polmaraton je praktično pred vrati. In sem se odločil in pričel žulit vodo. Vodo zato, ker imam vedno problem, kaj piti, kadar ne pijem. Če pijem potem je to enostavno pir in ne kompliciram, želodec pa je tuidi čisto sklepčen (do neke mere seveda). Če ni alkoholno imam pa vedno probleme: mehurčki v gaziranih pijačah me vedno napihnejo, pa še zgaga me daje, sadni sokovi so definitivno presladki, kave in čaja pa tudi ne moreš piti do onemoglosti. Ponavadi kombiniram sok z vodo, ampak tule je šlo za cel večer in zato sem prešaltal na čisto vodo, iz pipe. Jebeš Costelo.
Pa ni bilo hudega: enemu je padla dol čeljust, drugi pa je tako ali tako imel že ves čas slabo srce in bi mu začelo prej ali slej flibrirati.
V bistvu je bilo kar v redu.
Pri meni se vse skup poha kar nekaj časa, preden je skorjica lepo zapečena in hrustljava, užitna torej. Saj jem tudi manj sočno, ampak se je takoj naveličam.
Včasih si veliko obljubim. Tisto ni želja, skrita, čista, neotipljiva, ki se mi skrivaj suka v mislih, da je niti ne opazim dobro. Tisto ni meglica, kot bi jo opazil z kotičkom očesa, ko pa pogledaš tja, ni ničesar. Tisto so želje, ponavadi projekcije zunanjega sveta skozi moje oči. Dojemljiv sem kot drugi. Potem si veliko obljubim, trdno naklepam in vse skupaj pade v vodo, še predno se sploh začne. Seveda potem sledijo očitki samemu sebi.
Prava reč se, kot rečeno rojeva počasi. Včasih zabrsti in pomrzne, pa čaka in spet zabrsti, morda spet pomrzne ali pa se razvija dalje, neopazno, raste in se razvija, morda se posuši in odmre, morda le čaka v polmraku, da pride svetloba. In morda začne spet poganjati.
Hudo je, kadar je ne opazim in jo poteptam. Nekako čutim, da sem nekaj izgubil a ne zmorem vedeti kaj. Zaslepljen od zunanjih praznih želja, strasti in lažnega občutka varnosti zaidem tja v polmrak, pijan od moči, slep in srečen, in poteptam vse skupaj, bolj ko čutim, da nekaj izgubljam, bolj teptam, da odženem ta neprijetni občutek.
In spet praznina.
***
Če že kaj, sem pa vedno sovražil tisto: Joooj, čisto nič ne znam, nič se nisem učil, a ti kej znaš?, joj sigurn bo cvek …. potem pa je padla taka petka, da je morda samo točka manjkala do vseh možnih - ali pa še ta ne. Kaj poskuša s tem dokazati tisti revež mi ni bilo nikoli jasno. Kaj, a da bomo verjeli, da je naravni genij? Pa tudi če je - in? Zadeva se je potem v različnih oblikah pojavljala sem ter tja tudi v kasnejšem življenju. Mater. Ves ta teater - zakaj?? Da ga bo kdo potrepljal po rami, pizda ti si pa res dober. Faca si. Špica!!!? Ali pač strah in trema pred neuspehom, neke vrste zavarovanje če ne rata. Česen in glogov količek za katastrofo?
Ok, saj sem sam najbrž isti ampak ves tale uvod pišem ravno zato, da pojasnim, da pri napovedih za ljubljanski maraton res nisem čisto nič pretiraval. Take so bile izmerjene moje zmožnosti, celo dodal sem kakšno sekundo k tempu, ker sem računal, da me bo množica malo potegnila. Da me bo potegnil Vreme in to toliko vendarle nisem računal.
Po drugi strani pa: mar ne bi bilo pošteno napovedati nekaj nemogočega, nečesa česar nisem še dosegel in bi se lahko potrudil za to posebno priložnost in napovedal, ne vem, 2-15, 2-10 recimo. In se potem matral to doseči! Ampak jaz pač nisem tak človek. Ne mudi se mi in iskreno sem se veselil svojega (resnici na ljubo bednega) časa in danes, ko sem dobil spominsko priznanje LM sem bil strašno ponosen.
Ja. Kaj sedaj motovilim in hodim kot mačka okrog vrele kaše? Seveda: kaj bo torej jutri, na Sladkih6?
Najprej: čisto iskreno, jooooj, nič nisem treniral, saj ne bom zmogel, a ste vi kaj trenirali?, sigurno ne bom mogel preteč niti enega kilometra. To moram povedat za vsak slučaj, če se mi kaj zalomi, da se zaščitim pred posledicami neuspeha, neke vrste zavarovanje če ne rata. Še vedno, ampak sedaj pa res čisto resno, še vedno vsakič posebej ko se odpravljam teč nisem prepričan, če bom zmogel 100 metrov.
Glede na nekatere podatke, ki jih nekateri širijo o meni, da sem dal skozi 13 tedenski program hoje in teka in po njem nadaljeval z vadbo vsaj trikrat na teden do danes, ko mineva 42. teden, glede na to, da sem bojda pretekel tek okoli Blaguškega jezera, Radence, Blejsko nočno desetko, Golado in kRožnike, Mura challange, Krtinski izziv in Borških 10000, Glede na to, da sem menda celo zmogel ljubljanskih 21 km si jutri na Sladkih6 želim:
- 21 km - itak
- 25 km - dobro
- 30 km - želja in uspeh
- 42 km - sanje
Morda bo spet kdo porekel da 42 zmorem pa jade, ane, kaj se finga delam, ampak resno: 42 ni štos. Če bi bil štos bi jih na LM teklo kaj več kot 700!
Za preizkus zvečer odtečem 6 km in čas je kar dober, 37 minut in pol. Prijetno utrujen, lepo.
Jebela! me spreleti. Jutri pa še 9,6 x toliko…
Ha! Kaj naj sedaj napišem? Po eni strani ne morem napisat kar bi si želel, ker tole tapkam po mobiju, po drugi strani me boste itak vsi krcali, ker sem se v prejšnem pismu tko bogega delal in boste z vso pravico vsako mnenje začeli z - no a sem ti rekel/rekla?, po tretji strani se pa itak ne da zapisati ker - tega se pač ne da zapisati.
Ampak res. Čisto zares se česa takega ne da predvideti vnaprej. Čisto lahko bi splahnel že pri desetem km, ni me samo enkrat na vadbah vse skup minilo že pri šestih. No še enkrat je na pomoč priskočil Vreme in me spravil do prvega cilja - 21 km. Namenoma počasneje, in to precej počasneje kot na Ljubljancu. Malo pavze in ker je osnovni cilj pod streho gremo pogunmneje naprej. Seveda je treba sprobat tudi nove superge - sedaj si že upam - če ne bo šlo se bom pač preobul nazaj. Na novo zmasirane mišice (predvsem pa končno olajšan mehur) me poženejo naprej proti 30. 30 se zdi sedaj cisto realen cilj. Uf! Kar me pravzaprav resnično skrbi je ta lahkotnost ZEN teka. Saj ne, da je šlo kar samo od sebe, daleč od tega! Ampak po petindvajsetem sem pa res računal, da bom bolj hodil, ne pa še kar naprej, kot je kasneje hudomušno opisal ZdravkoC, “mlel dalje”.
30! Kratka pavza, minutka za nazdravje s čajčkom in gremo dalje. Oh, kaj, sedaj je bilo do konca le še 11 krogov, 41 bi jih bilo ravno za dober maraton (42535 m). In potem kar gre. In še kar gre. 40 krog. 41. Ne, pravijo, 40. Ocitno sem se uštel pri štetju. Ni panike. Še vedno mi gre brez problema. Krogi se nabirajo, čas kopni. Po 43. krogu imam še cas za zadnji krogec. Konec! 44 krogov v 6. urah je za mano. Naj ponovim? 6 ur. 6. Šest! malo manj kot 46 km. Mater, mi je kar smešno napisat - 46. Ojoj…
Sedaj je pa że pozno. Ležim na kavču pred tv, prav kot sem še ne polnih 10 mesecev nazaj. Je pa res. Je razlika: danes sem prišel s teka. Ampak tudi takrat, tisti vecer pred 10 leti sem storil nekaj norega. Vstal sem in šel teč.
***
Vreme. Hvala ker si mi omogočil, da sem storil to. Psihota kot sem jaz je težko popeljati do sanj. Še posebej, ker se jih tako boji sanjat.
Spominčica. Hvala, ker si z mano tudi če si izmislim, da bi šel na 6 urni tek. Po vseh teh letih greš brez pomisleka zmrzovat 6 ur in me spodbujat. Pa ti me imaš čisto res rada.
Hvala ZdravkoC, Inot, Ero, Ečo joj in še cel kup drugih (pa sem spet pozabil vzdevke, ne zamerit, še imen si ne zapomnim), ki se vam je zdel moj tek ravno tako pomemben kot vaš in ste me ves čas spodbujali, da sem kar mravljince čutil.
Bložani in bložanke, ki se javljate tule, hvala, tudi vi ste krivi.
In seveda organizatorjem, Marjetki in Vremenu ter njihovim prijateljem in sorodnikom. Ampak oni so že z mislimi pri analizi današnjiih organizacijskih prijemov in si delajo zaznamke za prihodnje leto.