Preklet naj bo moj sprevržen smisel za odločitve! Ne vem zakaj sem si vbil v glavo, da bo moj prvi tekaški dan prav ta torek, ampak slabše si ne bi mogel izbrati. Sploh ne v letošnji zimi! Dež, ohladitve in luže na tleh.
Predpriprave so bile namreč zame že malo nenavadno temeljite:
- nakup nove trenirke na razprodaji in to take ki prepušča veter v eno smer, vlago pa v drugo ali kaj že, no vsekakor nisem pretiraval: hlače, majica in jakna za 40 evrov.
- Superge sem imel že doma, menda bodo dobre, vsaj za toliko časa, da vidim, če sploh zmorem eno minuto teka
- menjava baterije v merilcu srčnega utripa kupljenega leto, dve nazaj
- menjava baterije v uri, ki ima edina enostavni odštevalni timer
- pregled tekaške poti, če je dovolj neobljudena, da se ne bodo norčevali iz mojega pivskega trebuščka v novi trenirki. (In poznavalsko kimali: tale ne bo zdržal niti en teden)
- generalka za prvo vadbo, da vidim če sploh lahko tečem skupaj celo minuto. (Prva vaja zahteva izmenično minuta teka in dve minuti hoje, dvanajstkrat).
Po generalki sem bil kar zadovoljen, malce visok utrip sicer (tudi do 200) ampak očitno je pač treba iti počasneje, pa bo. Počutje v redu, musklfibra nobenga in sploh - napeto in veselo pričakovanje uradne otvoritve moje tekaške kariere.
Potem pa ta prekleti dež. Kako zaboga se v najtoplejši in najbolj sušni zimi odločim za najbolj neprimerni dan in najmanj primerno uro?? Lije kot iz škafa, grmi in bliska se, večer je neprijazen, vzdih in prve misli da bi zadevo prestavili...
Ta misel, namreč da bi vse skupaj prestavil je bila enako ali pa še bolj nadležna, zato sem si nadel še anorak in brrr... gremo.
Cela katastrofa, jasno. Malo sem pozabil, da je dež mrzel, še bolj pa pozabil, da so ob dežju po tleh luže. Po drugi ponovitvi sem v supergah že začutil vlago, po četrti je bilo že mokro. Malo sem se poskušal ogibati lužam, tako ali tako pa jih nisem videl, ker je bila na POTi tema. Najbrž je čudna drža stopal tudi botrovala bolečinam v piščali (al kaj je že ta kost za katero se vedno grabijo fuzbalisti po favlu in se valjajo po tleh, dokler jih ne pošpricajo), moram vprašat na forumu. No med tekom ni bolelo, med hojo pa, zato je šla vadba po načrtu do konca in med ohlajanjem je celo nehalo deževati.
Doma so me pred spanjem še bolele noge, potem pa kmalu ne več.
Kumi čakam četrtka!!
No, pri meni je tako, da ko se kaj dogaja se mi dogaja ful, kot se danes reče. Neprestano premišljujem o tej zadevi, kot bi bil na sveže zaljubljen in je sedaj treba do naslednjega poljuba čakati tooliko časa... Patudi trema je podobna. Če smo včasih na prvem randiju premišljevali kam gre nos in kako je treba delati z jezikom, kam dati roke in take reči, smo potem pred drugim bili še malo bolj v skrbeh. Je bilo prvič dovolj v redu, da bo šlo drugič? Bom lahko ponovil dober vtis? Bo morda polomija? Bova morda prenehala???
Najprej je treba vedeti, da sem po naravi paranoik in to čisto ta pravi. Iz muhe naredim slona, iz slona mamuta in iz mamuta jedrsko podmornico nasedlo v piranskem zalivu.
Boleli sta me namreč golenici. (Evo paranoika: celo na internet sem se šel prepričat katera je ta kost). Najprej sem seveda prebral vseh 2332 prispevkov v 242 temah foruma "težave in poškodbe". Nekaj me je motilo: za vnetje je bilo na nek način prezgodaj, ne more se ti vneti vse skupaj po nekaj minutnih intervalih teka. Pa tudi, pravzaprav me je že med spanjem nehalo boleti in tudi naslednji dan najprej ni bilo čutiti bolečine. Potem pa - ah če stopim takole, se mi zdi, da malo čutim, če pa nogo nategnem takole, potem pa sploh.
In tako danes celo dopoldne - ah, kaj randi, nervozen sem bil kot bi zagovarjal diplomsko nalogo, ki jo jo spisal prijatelj. In to prijatelj od prijateljevega soseda. Potem pa še čeking vseh tem v splošni debati in malo skok na vroce_svedinje.com, kjer mi kapne: jasno! superge! Če je kaj velo iz 5169 prispevkov v 492 temah foruma "Oprema", potem je bilo to: superge morajo biti ta nar tabuljš. Jaz ti pa grem laufat v nekajlet starih supergah (ali če rečemo: bilo je pred petnajstimi kilami...), ki so povrh še čisto obične, nič namenske. Če k temu prištejemo še platfus (oh, kaj bi dal da bi v otroštvu lahko strokovno ugovarjal, da imam samo pronacijo ali celo da sem - ha! - pronator ajl bi bek, ne pa, da imam platfus!) ni čudno da me je bolelo. Še premalo me je!! Hočem reči: pol računalniškega življenja že po računalniških forumih razlagam, da je pri nakupu računalnika še najbolj pomemben dober monitor (vsaj v časih CRT, katodnikov, je bilo to še bolj pomembno!) ne pa hitrost CD roma (saj vemo, da oči se ne da kupiti, monitor pa!) tule pa sem izpadel čisti bebec: kot bi šel dolbsti postojnsko jamo z jušno žlico.
Odločitev je padla, tistih 5, 10 jurčkov bom pa menda že dal. Ne? Pa hop na Čopovo, tam so menda strokovnjaki, mi bodo že znali svetovati. Takole si ogledujem tekaške copate (madonca včas so bile ene adidaske universale s tremi črnimi črtami pa morbit še kakšno Borovo čudo, sedaj pa ena stena dvoranskih, ena stena za košarko, ena stena za treking in tako dalje...) in no, pod deset jurčkov jih ni, Aja zdaj govorimo v evrih.... in pod 45 evrov jih ni. Hja, bomo že, ane, za dobre superge menda ne bo škoda pritakniti tistih nekaj kovancev. Nakar glas za hrbtom:...khm, lahko kaj pomagam? Čez nekaj trenutkov me blagohotno primejo za komolecin me nežno usmerijo v drugi konec stene s copati, kjer so primerne zame. Aha. Takele so torej realne cene... Takole potem to šviga po možganih: a ko ti je pa trdi disk crknil nisi pa niti trenil z očesom, ko si odtipkaval pin kodo? Pa za pitcherja - ne enega, tri ti ni nikoli škoda denarja, da ne govorimo o tistem: a lohk račun... al pa kar še enga prneste. Sedaj pa kislo gledaš ali je to airzoom pronatično čudo res vredno toliko kot znaša mesečni proračun za mobitele (in treba je vedeti, da sta doma dve najstnici). Ampak sem pa kar malo ponosen, ko grem z vrečko v roki domov. Končno enkrat.
Kot sem že rekel, trema kot pred drugim randijem. Ampak res! Utrip je bil še doma več kot 100. OK, res je, da se trbušček malo zadiha ko natikam štumfe,ampak 100, 110, ta je pa nora! Copatki so kulski. Ampak nikakor jih ne morem prav naštimat, kot kmečka nevesta rahljam in spet zategujem vezalke, enkrat se sezuva, drugič tišči. Malo je res tudi to, da je moje stopalo res zoprno, ne samo platfus... pronacija ampak tudi visoka nart, pa malce širši so, tako da sva kar dolgo iskala, pa še najdeno je bilo bolj kompromis kot po meri izdelana zadeva. Malo računam, da se superg počasi oblikuje po nogi. Upam.
No sedaj pa pojdimo, čas je.
Da ne kompliciram in zategujem več: golenice ne bolijo. Ne vem ali zaradi superg (in čisto zares se zdi kot da sem prej tekel z bulerji) ali zaradi malce počasnejšega tempa (pa tudi vaja je za 3 cikle krajša, kot prva) ali pa me je prvič bolelo kdove zakaj. Vsekakor ja, vem, da pol denarja pri supergah plačaš za znamko, ampak vsak cent ostale polovice in še druge povrh se povrne. Menda sem prvič v življenju sploh pravilno hodil saj me je oblika silila v tak položaj. Kaj šele tekel. Za primer: ko sem tekel loveč zeleno luč čez dunajsko na Čopovov navadnih čevljih me je kar mrzlo oblilo, saj sem bil prepričan, da zvečer vadbe ne bom zmogel. Ob koncu vadbe pa mi je bilo kar malo glupo, da je že konec ampak če sem si pa kaj obljubil je pa to to, da ne bom prehiteval niti za centimeter in ne za sekundo. In sedajle se počutim prav dobro in...
Kumi čakam sobote...
Še vedno veliko premišljujem o teku. Pa tudi o teku, namreč ko takole berem po razpredelnici kaj in koliko jem, se mi zdi, da me ima nekdo tam zgoraj zelo rad, ko pa še nimam 200 kg. Sami redilni priboljški, razni sendvički, pečenke inpodobno.
Ampak - zaenkrat tole še pustimo na kraj. Prehrani se bom posvetil, ko bo stvar dozorela, zaenkrat še nimam moči.
Malce sem razočaran: spet so me bolele goleni in to kar fino, pa imam na nogah tehnološko čudo, ki bi moralo samo teči, ne pa da moram sam premikat noge. Mogoče se premalo ogrejem, mogoče pa tudi narobe mečem noge. Je pa res, da so me v drugi polovici vadbe že nehale boleti, sedaj doma pa sploh ne čutim nič. Najbrž se res premalo ogrevam, ampak imam dober izgovor: ni se mi dalo. Cel ljubi dan sem štemal zidovje, da sem speljal kable po stanovanju in zvečer bi se moral zlekniti pred TV in opraviti redni trening palca na daljincu (najprej ogrevanje po najljubših kanalih, nato en krog čez vseh miljon programov, nato ohlajanje na tistem, ki najmanj obremenjuje možganske celice, ponavadi kar domače nebuloze), pa tudi - včeraj je prišel na obisk en kolega in ker imajo v leklerki ravno akcijo piva sem si pripravil zalogo za hude dni, ki pa se potem daleč po polnoči ni izkazala za kdove kako preveliko. Vsekakor bi si zaslužil, da en dan prešpricam vadbo, ne?
Po pravici povedano mi niti ni bilo tako težko odriniti ven, ampak tisto ogrevanje... Sploh pa mi ni jasno kako naj bi se ogreval leže na tleh, kot kažejo nekatere slike v knjigi. Kakorkoli, zdi se mi da je del razloga tu, drugi pa v napačnem koraku. Ne vem zakaj na začetku tečem tako krčevito, noge mi topotajo, kot bi zaviral med tekom po klancu navzdol, ne pa lahkotno poskakovalpo ravnem. Moram še malo preštudirat forum na to temo.
Sledita dva dneva počitka in mojega prvega tekaškega tedna bo konec. Naslednjiteden se dolžina teka podvoji, tretja vaja zahteva že tri minute teka naenkrat.Tri minute!!!
Ah, me že grabi panika. Treba je vedeti da sem čustveno labilna oseba. Ko sem nekoč po nekih psiholoških testih, ki jih je na meni vadila bodoča psihologinja takrat pa moja punca dobil namig, da znam biti nekoliko manično depresiven sem bil čisto na tleh in brez volje še 25 let. Po 25 letih jo srečamin mi pravi, da je imela takrat napačne rezultate in da nikakor nisem manično temveč obsesivno depresiven. Kako mi je odleglo!! Po glavi se mi motata ti nesrečni golenski kosti, pa še kup neumnosti kot so vezalke superg (preveč ali premalo???), vreme, izbira nogavic, pravi tempo in ena luštna, ki tudi teče obtej uri.
Se slišmo v torek...
Aha, nedelja, ko je po knjigi pravi dan za lažjo rekreacijo je pač pravi dan zakakšno Šmarno goro. Najprej naj povem, da moram nekako najti način, da tele zapiske naredim online, kajti občutki se za 180 - ma kaj 180, 360˚razlikujejo na začetku in na koncu neke rekreacije. Vsaj pri meni.
No, na pot sem se spravil zmerno optimističen, sicer kakšno uro in pol kasneje kot sem se namenil dan prej ampak - šel sem pa le. To, da greš od doma je že pol opravljenega.
Ob vznožju Šmarne gore me je pa zagrabilo: mislm, tisti klanec je gotovo v rangu triglavske severne stene. Po prvih stotih metrih sem preklinjal, da se nisem raje odločil za obisk Rožnika, po drugih 100 metrih sem klel, da se nisem raje sprehodil okrog Mosteca prek Šišenskega hriba in v Tivoli, po tretjih 100 metrih pa sem bil popolnoma prepričan, da bi za prvič takole zadostoval tisti hribček pred vrtcem, kamor se otroci hodijo sankat. Čakalo pa me je še 1550 metrov vzpona (sicer pa je višinska razlika 360m).
Potem pa - kot da ni bilo dovolj: nasproti pridejo veseli, nasmejani, spočiti, zadovoljni znanci in se delajo brihtne, o živjo, kako, mal rekreacije pa to? In jaz: ja, dih, dih, dih, smreku, dih dih, da, dih dih, maljepa, dih-puh, treba, dih dihdih, ajd, dih dih, sevidmo, in se moram pol še nekaj minut delat kako hiter tempo mam v klanc, če bi se slučajno kdo ozrl za mano in videl kako sopem od polžje hitrosti. Pot po koreninah ima pa vendarle eno dobro lastnost: proti koncu je vsebolj položna in z nižjim naklonom se viša motivacija. Je bila pa danes precej ledena in drseča in nazaj grede sem kar trikrat cepnil. Ampak, sedajle se še vzpenjam. Končno Romarska pot, pa Grmada in kmalu nato zvonček - pa smo na vrhu: pri cerkvi pregledam timing: 46 minut, 17 sekund in 87 stotink. Stotinke nucam zato, da bom lahko naslednjič, ko bo čas 46:17.86, razlagal vsem, da mi gre ful na bolje.
Občutki so sedaj obrnjeni za 440˚ drugače kot prej, vreme je lepo, razgled je krasen edino malo mi je žal da nisem star 70 let, ker bi dobil čaj zastonj. Še malo pretegovanja in poleg čaja po priporočilu prej omenjenih znancev še enegata zelenga in to je to. Dolgrede dobim klic znanca, ki me zvečer vabi na pivo...
Evo, kako lep je lahko dan.
Tole pa je šele bilo obdobje pričakovanja – cela dva dni, pa še en dan do večera me je grizlo, kako se bo obnesla podvojitev neprekinjenega teka. Iz ene minute na dve!! Dve!!! Resda samo 11 ponovitev, ne pa 12 ampak vseeno. (Evo ene moje tipično paranoične misli, ki jo je treba prebrati trikrat preden ti je jasno da je tako butasta, da tudi obsesivna depresija ne more biti opravičilo in sicer me je prešnilo: če v knjigi piše: 2 minuti teka, 2 minuti hoje, 12 ponovitev: ali je to 13x po 2 minuti teka – enkrat prvič in dvanajst ponovitev ali 12x vse skupaj???)
Od doma sem šel kar malo prej kot ponavadi, tudi ogrevalna hoja je bila že na meji teka, tako da sem bil na izhodišču že kmalu po 20. uri
No v prvo se vedno preveč zaženem, pa vseeno: je kar šlo. Naslednje ponovitve so bile vse lažje, tako da nekje do polovice (ko sledi obrat in hajde nazaj) je šlo krasno. Treba je povedati,da zraven diham kot parna lokomotiva in sem daleč od tega, da bi se lahko poleg sproščeno pogovarjal oziroma recitiral Krst pri savici. Ampak če spustim tempo na pogovorno hitrost bo to bolj hoja kot tek, pa tudi – počasneje sploh ne znam teči, enostavno skočim in potem bremzam, kot bi tekel po klancu navzdol in bi se želel ustaviti. Upam, da bo težko dihanje samo po sebi prenehalo, kot so prenehale vse bolečine v nogah. Aja! Saj res: noge ne bolijo prav nič. Ne goleni, ne stopalo.
Po polovici teka/hoje nazaj rede pa se mi je začela od zadaj približevati skupinica mladih, prešerno razpoloženih mladeničev, ki je – očitno kar med tekom – veselo razpravljala o zadnjih dogodovščinah, ki so se prejkone dogajale ali okrog pijače ali pa deklet. Ok, sem si rekel, ko so bili že mimo mene, očitno je to pravi tempo teka, oni bodo že vedeli – če pa lahko poleg čvekajo kot za šankom. No, oni so se še vedno oddaljevali, jaz pa sem najbrž takrat pridelal puls 177, pa tudi sapa je postala tako globoka, da so pljuča postala premajhna. Torej – nauk 2/1A: odslej tečem natančno tako hitro, da se bom počutil dobro. Pogovarjati se sicer še nekaj časa ne bom mogel ampak jebat ga. Itak nisem bogve kako dober interpretator Krsta pri savici.
Zadnja ponovitev mi je že kar malo presedala in tisti v knjigi so to očitno vedeli zato je bilo danes predpisano manj ponovitev kot čisto ta prvi dan prvega tedna - no, ena ponovitev manj. Spet dobra volja, da mi je uspelo (za nekoga, ki je običajno počakal, da je nekdo drug vstal med reklamami in ga nato znerviral – pa še men nared en sok/sendvič/prnes_piškote je to res uspeh. Pa ne, da preteče 22 minut ampak, da se sploh spravi od doma)
Sedaj je pa že jasno…
Kumi čakam srede četrtka!
No, danes je šlo bolj za "rutinsko" opravilo, saj je bila zahtevnost manjša od prve vaje prvega tedna. Prvič sem preizkusil tek z mp3-jem, pa mi je vmes crknil. Pri tem je bil moj problem pravzaprav takšen: kako bom slišal nežni "pi-pi-pi" na uri, ko se izteče predpisan čas? Obsesivno depresivno obnašanje ob vsaki stvari, ki se je lotim mi pač ne dopušča, da bi tekel mimo programa. Tako lahko vsaj vso odgovornost prevalim na avtorja knjige, ki mi an vsaki drugi strani zatrjuje, da bo vse ok, samo če se držim programa, ne pretiravam, ne prehitevam, ne popuščam in ... eh, če se v redu ogrevam. Tole slednje me kar malo daje. Mlček se raztegnem, mlček potečem na mestu in par vaj levo desno in evo mene pripravljenega za maraton. Potem pa bolijo goleni, kaj nebi! Ampak danes, kot rečeno, je bil problem drugje: v ušesih bodo slušalke, bobnela bo neka usodna muzika, ki natančno opisuje pomembnost mojega delovanja in "pi-pi-pi" se bo izgubil nekje v ropotu činel. Rešitev je bila mojega genija vredna (saj veste, lep, pameten in skromen): v roke mobi, mobi na vibro in gremo.
Rešitev je v resnici delovala, mobi je prijetno ležal v roki (popolnoma nemoteče) in z enim prstom sem zlahka reštartal števec. Še bolj pa bi rešitev prišla do izraza, če bi deloval tudi mp3. Ne vem kaj sem sicer pričakoval od naprave, ki sem jo našel zaprašeno v predalu potem, ko so se je naveličale najstniške roke (in ušesa) ampak zdržala ni niti pol teka. Potem sem se v glavnem ukvarjal z resetiranjem napravice namesto s poslušanjem glasbe in sem vse skupaj opustil in do konca vadbe raje poslušal bzzz-bzzz-bzzz v roki.
Kljub ne preveč zahtevni vaji mi je zadnja ponovitev teka že kar presedala. Kaj bo šele naslednji teden, ko podaljšam tek na 3 minute!! Tudi časovno bo to najdaljša vaj doslej... Tek je sicer čisto v redu šport samo časa je preveč za premišljevanje. Prepričan sem, da še vedno rinem prehitro, saj sem na koncu zadnje vaje vedno preveč upehan, da bi lahko rekel "žijo" kaj šele "Živjo!" Tisti "v" bi me najbrž zadušil. Torej tolažba za torek: bolj počasi, pa bo šlo. Potem pa imaš pa tako ali tako za nagrado spet dve vadbi z 2 mintnimi ponovitvami. Tisto bom pretekel tako rekoč miže. So pregnani, kaj, v tejle knjigi: palica-korenček sistem je vedno učinkovit.
Sicer pa je okolica, kolikor mi jo uspe videti oziroma kolikor mi uspe dojeti kaj vidim, ker ponavadi tuhtam o vsem mogočem, krasna. Večeri so jasni in hladni in POT je osvetljena z mesečino polne lune. Kar nekaj jih še teče tako pozno zvečer, tudi deklet in prav vesel sem, da smo še toliko srečna država, da je to mogoče. Marsikje si ob mraku ne upajo niti iz stanovanja, kaj šele na temno napol gozdno, napol podeželsko stezo. Premišljujem o POTi in njeni edinstvenosti, premišljujem kako lepo bi bilo, če bi jo uredili prav po vsejnjeni dolžini tako, da je nebi sekale prometne ceste, kjer pa bi jo bi imela POTprednost, misli me zanesejo naprej, ko bom enkrat pretekel cel krog, okrog inokrog Ljubljane 36 kilometrov in bom - bzzz-bzzz-bzzz, ah, polovica vadbe jekonec in obrnem se nazaj. Čeprav mi je zadnja vaja naporna grem doma še postopnicah v 8 nadstropje, kjer sem doma. Od energije me kar razganja in mladina se kar ne skida spat, da bi delček energije v miru podelil z ženo.
Hudič je edino to, da mi v nedeljo nikakor ne uspe dovolj zgodaj vstati. Na Šmarno je treba v nedeljo iti vsaj do 8h, ker je potem taka gužva, da se samo nasloniš na vzpenjajočo se množico, pa te samo nese gor. No, če mi je pestrost populacije doslej nabijala slabo vest pred svojo lastno zaštopanostjo (če se samo spomnim mojih zadihanih 46 minut prejšnega tedna) mi sedaj daje vzpodbudo: če lahko kdorkoli, lahko tudi jaz.
Prejšnič sem opazil da jih veliko uporablja palice, pa sem jih tokrat vzel seboj tudi sam: moram reči, da je res v redu: del teže se gor grede prenese tudi na roke, dol grede pa je korak sigurnejši, tako da je za začetnika dobrodošel pripomoček. Opažam pa, da jih uporabljajo tudi športniki, ki navzdol tečejo (hja, ti so gor tekli še dovolj zgodaj).
Kljub drenu je izlet prijeten in palice mi pomagajo brez posebnega napora izboljšati čas skoraj za 8 minut, do cerkve sem prisopihal v dobrih 38 minutah. To me je precej razveselilo, no malo manj pa dejstvo, da sem brez cvenka in tako čaj in ta zelen odpadeta. Misel, da imam v avtu še en četvorček piva me ne zvabi kar tako dol: vreme je prelepo in nekaj minut se še pomartinčkam potem pa kar soliden tempo v dolino: palice so v veliko pomoč, če se nebi dvakrat - enkrat ena, potem pa še druga zložili, da bi kmalu odletel. Nasvet 2P/a: teleskopske pohodne palice vedno dobro privijte!!
Jutri torej počivam, v torek pa že začetek tretjega tedna.
Kumi čakam!
Aha!! Sedaj smo pa tam: tri minutke v kup. Kako je že ponavadi ob koncu dveh minut: po glavi ti čedalje bolj roji misel, da se je odštevalnik zaradi nekega čudnega razloga ustavil in ko panično vseeno pogledaš na zaslonček, je ravno še deset sekund do konca. IN vsakič pogledaš na zaslonček! Kako bo pa sedaj?? Najprej tole: odštevalnik se še nikoli ni pokvaril in ni mogoče da bi ga spregledal. Sistem z mobitelom je prav res učinkovit in mi ustreza: telefonček je varno zavit v pest, vibrator pa nezgrešljivo opozori na iztek časa. Pravilno nastavljene bližnjice mi omogočijo da z trebi pritiski na gumb sprožim nov krog, tudi če je treba menjavati iz treh na dve minuti in obratno.
Ampak - jasno, obsesivna paranoična šizofrenija ali kaj že imam me sili da pedantno poleg štejem še število vdihov in izdihov na minuto, dve in tri. V minuti 40 do 50, v dveh 100 in v treh - e to bomo pa videli danes. Prečkam Vodnikovo, strokovno premerim pot pred sabo in še enkrat prečekiram vse skupaj. Nič ne smem prepustiti slučaju. Ok, ogret sem, raztegnjen tudi, telefonček je v pesti, samodejno zaklepanje izklopljeno, zvok izklopljen (ker ima zaradi neke bolane fore odštevalnik na koncu en tak zvonec za signal, da bi lahko še koga kap), tri minutke naštimane pa hajd. Hop hop, dih dih, hop hop... bzzz, bzzz, bzzz. V bistvu - pih, tole je šlo pa na izi? Ampak nekaj je narobe: tako izi pač ne more iti, Seveda se izkaže da me je nekdo poklical po telefonu in bzz-bzz-bzz ni bil konec treh minut (še dveh ne!) ampak znanec, ki mu je šteknil PC in potrebuje nasvet.
Ok, še enkrat na začetek pa pejmo. Hop hop, dih dih, hop hop, diiih diiiih, uh, uh uh, tole bo pa hudo. Pa še 9x bo treba skozi? Izdihov je že 150 in - ma gotovo se je ta prekleti odštevalnik pokvaril? Nak - še 10 sekund. In končno, bzz-bzzz-bzz, tokrat ta pravi. Puls se umirja, sapa tudi, vsaj goleni ne bolijo. V bistvu še dobro, da so vmes ti dvominutni počitki da se malo umiriš nadihaš in ujameš sa- bzz, bzz, bzzz - kaj že??? Jebela saj se še nadihal nisem! In tako veselo do ceste na Brdo. Nazaj grede - druga polovica treninga gre najprej lažje, zadnji ponovitvi pa sta že malo odveč. Na srečo je to točno vedel tudi avtor programa vadbe in tako je število ponovitev ravno pravšnja da ne vržeš vsega skup v stran in greš raje na pir, ampak ponosno prikorakaš domov srečno utrujen, si odpreš pivo in si zraven mrmraš, da si si ga zaslužil in po nasvetu knjige poleg spiješ še kozarec vode.
Po temle tisti bedni četrtek ko je predvidena 2-2 vadba sploh ni več izziv. Pih, jaz bi počasi lahko kakšen teden kar preskočil, ne?
Rajko je poslal komentar v katerem mi piše:
Vesel sem, da si dodal tudi možnost komentiranj, tako sedaj pa imaš skoraj blog. A nisi razmišlaj,da bi tvojo tekaško poezijo raje pisal v blog obliki?? No vsekakor z veseljem čitam tvojo začetno tekaško matranje. Tako kot ti komaj čakš na naslednji tekaški dan (no zgleda, da je bolj noč), jaz komaj čakam, da napišeš kako si ga obdelal oz .pretekel. Vsekakor ti želim veliko uspeha.
No povedati moram,da tudi sam trpim s teboj, da ne boš mislil, da si edini. Med nama je samao ta razlika, da sem se že pred leti kar redno ukvarjal z rekreativnim takom ,pa sem se časamoma čistu zapustil. Kaj pa je lepšega kot lepo sedeti na kavču in gledati televizijo oz še lepše sedeti kar pred računalnikom. ja to je res pravi užitek..no ja dokler te nekja ne vdari. Mene je troštevilčna cifra na tehnici, takrat sem vedel,da moram temu narediti konec in samoumevno se je pojavil - spet tek...
Vsekakor ti želim veliko uspeha v naprej!!
lp Vreme
Rajko pozdravljen, v bistvu sem res mislil vse skupaj pisati zase, zato tudi bolj sproščen slog. Ampak a veš - nekako imamo celo življenje občutek, da smo edini na tem svetu, ki imamo probleme z rekreacijo. Ne vem a sem napisal v dnevniku ampak vedno sem bil nekje zadaj - pri telovadbi v osnovni šoli, pri "jutranjoj vežbi" v vojski, vedno so bili vsi tako veseli in srečni ker lahko migajo, jaz pa sem samo nabiral manjvrednostne komplekse. Potem pa itak: otroci, služba, te stvari, enostavno ni bilo prostora za tovrstna razmišljanja. Potem pa enkrat pri čisto navadnem vrtanju lukenj za police na steni me prešine - to je to. Namreč: Vse svoje življenje sem bil prpričan da sem pač navaden nesposobnež ki doma ne zna dobro namestiti niti ene navadne police za knjige. Nkar so se pojavili razni Baumaxobimaxi s svojimi štemarcami za deset jurjev in glej: ko sem se lotil nekega opravila povezanega z vrtanjem ogroooomno lukenj v nosilne železobetonske stene je šlo vse po maslu in sem prav z veseljem naredil vse skupaj - pa ne samo brez manjvrednostnega kompleksa ampak celo z občudovanjem tistih, katerih občudovanje mi je pravzaprav edino veliko pomenilo, se pravi domačih.
Potem pa se res zamisliš, če nisi tudi sam en ujetnik nekih predsodkov.
Najprej, čisto po pravici: tudi meni je masa ušla prek tromestne cifre. Ajd, 98 je bilo še za zdržat ampak 101 je bila pa tista kaplja čez rob. Vseeno pa moram poudariti da teža ni bila glavni kriterij: enostavno si enkrat čez 40, sapa je naenkrat krajša, kot je bila takrat ko si še kadil, časa je več, saj so otroci ven iz "tistih" časov, no, malo pa je tudi kriv ta pivski trebušček. Je bilo pa jasno rečeno v knjigi: tek ni a hujšanje vsaj v osnovi ne in res nisem začel teči zaradi tega.
Dovolj jamranja, Rajko, v bistvu je namreč tvoje trenutno stanje moja nočna mora: namreč, da me bo vse skupaj minilo. Tega res ne bi želel, tek je pač ena taka rekreacija, ki si jo zlahka privoščim kadarkoli, kjerkoli in verjemi mi da natančno to kar si ta trenutek želim in uh, reeees dobro vem, kaj pomeni udobje daljinca v roki namesto - pejmo mal ven. V dežju recimo.
Je pa res, malo, z enim učem je bil ta moj weblog - ki ga bom res moral najbrž preseliti na pravi blog- namenjen v prvi vrsti meni samemu in meni podobnim ki smo z tako nizko samopodobo sploh štartali. Ker iz nižje štartne pozicije kot jaz zdrav človek pač ne more začeti. Če bo uspelo meni bo vsem.
Takole Rajko, vidiš, tale odgovor pišem po redni tedenski "turneji" s prijateljem ki mu je slučajno tudi ime Rajko in sva spila dva sixpacka piva. Moja naslednja dilema pa ni več ali se bom moral odreči tudi takim izpadom, ki sigurno ne dopuščajo resnejšega ukvarjanja z - recimo! - tekom ampak, če mi bo v prihodnosti sploh še do tega. Če me bo minilo, kot so me minile 20 let spremljajoče cigaete, potem v redu. Če pa bom moral malo počakati pa nič hudega: prepričan sem, da ne bom čakal prav dolgo...
LP, Rado
Rajko je poslal odgovor v katerem mi piše:
Ja spremeniti slog življenja je očtni naše ključno vprašanje ko se pojavljajo leta čez 40, joj pa saj bom celo letos na polovici med 40 in 50. A to pomeni, da se ne damo in gremo naprej in prav je tako, pa čeprav je še vedno kako prijetno preživeti par uric pred računalnikom:)
No vsekakor je tvoj slog pisanja dnevnika primeren za blog. Saj ga ne rabiš imeti javno bojavljenega če si ne želiš,. Tudi sam imam (imamo) nekakšen takšen blog na naslovu http://marako.blog.siol.net/.
haha..v nekaterih stvareh pa kot, da bi čital samega sebe....samo z rezliko od tebe je moja troštevilčna cifra bila 102 :(
Vsekakor ti želim da bi ti uspelo..mogoče se celo srečamo na kakem rekreativnem teku v prihodnosti !!!!
lp
Danes je bilo prvič da nisem vedel kako bo šlo. Prvič tudi ko sem med samim tekom celo malo obupaval, čeprav res samo malo. MAter, tega me je tako strah: če nehaš kadit, recimo, se moraš za ponovni začetek vendarle malce potrudit, kupit cigarete recimo, poiskat vžigalnik, take reči, polno časa torej, da si premisliš. Če pa takole tečeš in pa ti ni potrebno drugega, kot da ne narediš nič - in že ne tečeš več. Kaj pa je lažjega kot enostavno obležati pred tv s kakšnim pametnim izgovorom na zalogi! Nekako takole pravi tudi Rajko v zgornjem komentarju...
In danes sem že malo tipal za izgovori. Se me morda loteva gripa? Angina? Pljučnica nemara? Mah, jasno, bilo ni čisto nič drugega kot pet pirov preveč po dveh, ki bi bila čisto dovolj. Vse skupaj na dve pivi podlage še iz popoldanskega agremonaenga grede iz službe. Ok, da smo si na jasnem: knjiga Tek za začetnike priporoča marsikaj, nikjer pa ne prepoveduje, da bi si kakšen dan privoščil pivski dan. Pijačo kot tako omenja le dvakrat; "Če po vadbi začutite potrebo po alkoholu, jo poskušajte premagati. Čeprav športniki po naporni vadbi pogosto spijejo pivo in zdraven nekaj mrmrajo, da so si ga zaslužili, alkohol deluje diuretično in iz že tako žejnega telesa odvaja vodo. (Če ne gre drugače, potem poleg alkohola spijte še nekaj kozarcev vode)..." drugič pa posredno: "...Telo potrebuje moč za okrevanje: dajte mu priložnost. Sem spadajo tudi dnevi, ko ste bolezen povzročili sami, tako da ste bili predolgo pokonci, preveč pojedli ali pa popili preveč alkohola. (Mnogi mislijo, da je najboljše zdravilo za mačka naporna telesna vadba, vendar je to najbrž bolj povezano z občutkom, da se morajo kaznovati, kot koristjo, ki jo prinese vadba. Težavi se raje ognite tako, da ne pretiravate.)..."
Danes sploh ni bil naporen dan, šlo je za rutinskih 9 ponovitev 2-2 vaje, predvčerajšnjim sem moral teči po tri minute skup 10x. Ampak ta preklet maček (ali pa je šlo za akutno pljučnico, kaj?)! Vsekakor sem v drugi polovici tempo zelo zmanjšal (povprečni utrip 156, maksimalni 174, hitrost pod 7) in vadbo pripeljal srečno do konca.
Kar se ostalega tiče: že drugič sem tekel z mp3 ključkom in moram reči da je lažje (še lažje pa bo, ko se bom lahko bolj osredotočil na glasbo, ne pa na lovljenje sape. Madonca, kaj si je mislil tekač, ki je dvakrat švignil mimo mene na PSTju, ko me je slišal? Da so se medvedi zaradi mile zime odločili za tek namesto spanja??) Je pa malo hecno poslušati Jarretov Equinoxe tako da se posamezni deli ne prelivajo en v drugega kot je mišljeno v originalu, temveč s presledki in to od zadnje skladbe proti prvi. Ključek je vse skupaj razporedil po neki svoji logiki in pretvorbe CDja v mp3 se bom moral lotiti ponovno.
Ok, saj ne, da ne čakam kumi sobote ampak - spet trominutne ponovitve... Mah, bomo že. Samo overloadu piva se bo treba nekako upreti...
Neferete, e-znanka mi je poslala komentar v katerem mi piše:
Zdravo,
danes sem se spravila brati tvoj dnevnik in razpredelnico.
Ves kaj sem razmisljala med tem, ko sem brala dnevnik in oz. razpredelnico: ce zelis tudi kaksno kilo spraviti pod trimestno st. bi mogoce moral malo zmanjsati st. obrokov in gledati na kombiniranje hrane. Glede na to, da pojes zajtrk jes potem se malico, ki je pravo kosilo pa se kosilo, ki tudi ni naivno. Poskusi zmanjsati kolicino samega obroka in ne mesaj beljakovin in OH pa bo mogoce slo.
To je moj prijateljski nasvet, jaz sem si lepo kupila anticelulitno kremo, nadaljujeva z vsakodnevno hojo, se malo pa bo kolo na vrsti menda ze danes in odpovedala sem se sladkarijam, kruhu (samo en koscek polnozrnatega domacega dnevno) in Pepsi ne pijem vec samo vcasih si privoscim. Mislim, da kot sem prebrala komentar ajka, madona res, ko prestopis prag 40-tega je vse nekako drugace. Ne obremenjujes se z leti ampak kile, pa rekreacija, kondicija. No, pa saj potem vse spravis na stare tire.
Lep vikend ti zelim.
Hja, pa še kakooooo res je. Štos je v tem, da moja motivacija za tek sploh niso bile v prvi vrsti kile, bile so le delček v mozaiku, pa še to ne velik. v razpredelnico sem prehrano vpisal bolj zato, ker se menda spodobi, ne pa s kakšnim namenom.
Pa sem bil kar šokiran: ne samo, koliko pojem, tudi nobenega reda nimam, spuščajo se enkrat zajtrk, drugič večerja, spet en dan dva kosila (se strinjam, malica je pogosto celo kosilo), drug dan pijanski večer z veliko piva in prigrizki... Skratka: če je kdo kdaj prepričan, da se redi z lufta, naj se samo spravi zapisovati zaužito hrano, pa bo videl.
Zaenkrat je tek v prvi vrsti in ne zmorem se spraviti še na regulacijo prehrane. Slabih prehranjevalnih navad se ne da obrniti na glavo čez noč, bodo pa prišle na vrsto tudi one. Zaenkrat me rešuje kislo zelje, ki sva ga letos z ženo naribala za več kot 40 kil (same glave so bile kupljene na bližnji kmetiji) in je tako dober, da bi ga jedel noč in dan. Dejansko kislo zelje včasih vzamem za malico celo v službi, pa čeprav še pol tako dober ni kot naš.
Pri meni gre vse postopoma - tako je dolgo predolgo trajala tudi odločitev o opustitvi kajenja. Še sedaj po nekaj letih mi je žal za vsako pokajeno, verjetno bo to tudi ena redkih izjem, ki jih bom brezkompromisno obsojal tudi pri otrocih. Dolgo je trajala tudi odločitvi o začetku teka, še vedno pa sem nekako prestrašen, da me ne bo vse minilo. Enostavno še nisem v tisti fazi, ko dokončno naredi klik v glavi in zadeve postanejo samoumevne. Kako naj to razložim... za kajenje je v resnici naredilo klik in enostavno nisem več niti premišljeval o tem da ne kadim več. Ničkolikokrat prej sem prenehal kaditi, potem pa premišljeval samo še o tem, v gostilni se komaj zadrževal, da nisem segel po sosedovi škatlici, doma tuhtal, kako bi sedajle pasala ena, pa ob kavi, pa za šankom, pa zjutraj v službi v kadilnici na čveku, pa za računalnikom pa pred spanjem.... potem pa en tak klik (no tudi o tem kliku bi se dalo govoriti, pa za sedaj le toliko) in kar naenkrat sem prenehal tuhtati. Prvič sem se zdrznil potem po nekaj dneh, ko sem se zavedel, da sedim med tremi kadilci, ki puhajo svoj dim vame, pa me to 1.) sploh ne moti, 2.) ne preusmerja misli, 3.) ne navaja na greh. Tudi nisem premišljeval kam naj dam roke, kako fensi je Zippo... Skratka, cigareta je izginila iz mojega življenja, kot da je nikdar ni bilo. Še točnega datuma si nisem zapomnil in sem si ga potem približno izmislil, da sem lahko preračunal, koliko sem prišparal, ko smo nekoč debatirali o tem.
Vidiš, kar se teka tiče, klik še ni narejen: še vedno tuhtam o njem: kakšno vreme bo zvečer, bom zmogel danes trominutne intervale? Me bo premamilo lagodje doma? Naj (že) vzamem seboj psa ali naj štartam bližje doma ali raje dlje... Same take neumnosti, nepomembne stvari ki me obremenjujeo prav brez vsake veze.
Pozdravček zaenkrat, kar se teka tiče postavljam prostor za Blog, kjer bodo odtlej zapisi iz dnevnika in jih bo lažje komentirati. Da me vsake toliko kdo brcne v rit, da se zmigam. Sam nisem pristaš diet, še posebej ne takih ki prepovedujejo CH, še vedno imam občutek da telo samo ve kaj potrebuje. Paziti je treba le da prisluhnemo telesu in znamo ločiti od vsiljenih želja (včasih smo temu rekli "velike oči") od potreb telesa. vsekakor pa je črtanje sladkarij prava odločitev, paziti je potrebno le, da potrebne ogljikovodike nadomestimo z zdravimi. Polnozrnat kruh je gotovo prava odločitev in vprašanje je če se ni zanj odločilo prav tvoje telo...
Eh, sedaj pa že filozofiram.
Mej se,
Rado
Naj najprej razčistimo eno reč: zadnjič in predzadnjič je deževalo, pa nisem tega niti omenil. No, a sem slučajno kaj jamral kar se tiče vremena? A sem??? Ne nisem, čisto pošteno sem recimo priznal mačkavost in s tem čisto svojo krivdo. Ni bila kriva pojemajoča polna luna, ne copati, ne luže, ne sprehajalci in ne njihovi psi, ni bil kriv obremenjujoč vpliv vremena in ne mars ki prehaja v kontraplanarno ozvezdje in ne Dannyev namig zgodaj zjutraj na radiu. Res je, da sem mogoče malo namigoval da se me kaj loteva, anginca al pa prehladek, ampak na koncu sem pošteno priznal da sem ga prejšni večer malce na zob dajal. Nisem torej človek, ki bi se zgovarjal, ane da ne? Hja, morali bi me videti danes. Bolj ko se je bližal čas, ko si običajno vzamem čas za tek, bolj sem mencal, pa ne da bi se ravno slabo počutil, samo dalo semi ni. Na virsti je bila spet 3-2 varjanta in bolj ko sem premišljeval in tuhtal, bolj se mi je zdelo, da treh minut skupaj pa že ne bom zmogel. Tri minute: to je več kot 130 zasoplih vdihov in izdihov! Tri minute nisem sposoben niti zbrano poslušati prijatelja za šankom, ki mi ravno razlaga žalostno zgodbo svojega življenja v zadnjem tednu. Naj kdo poskusi recimo tri minute ostati pod vodo. No??? Potem pa tisti bedni dve minutki kao za počitek. Pa jade!
Včasih, kakšnih 25 kil bo tega, sem šel sem pa tja malo na bazen v Tivoli. Čist tko, rekreativno, nič čofotanja. Kravl in žabca gor pa dol, na izi sicer ampak migal smo pa le. No, najhuje pri vsem mi je vedno bilo iti v vodo. Zaradi gužve skok ni prišel v upoštev, no cincal sem tam ob bazenu levo desno in študiral kako mrzla je voda in kako mi danes pravzaprav sploh ni do plavanja. Potem ko sem bil enkrat not je tista ura pa pol kolikor sem običajno migal šla mimo čisto prehitro. Potem mi je bilo spet bilo odveč iti ven. Očitno sem človek, ki ne mara sprememb. Ampak kaj sem hotel s tem povedat: ma ne vem. V glavnem popolnoma nemotiviran, nerazpoložen in še tečen po vrhu (ma jebenti mp3 ključek, od kod jemlje vrstni red predvajanja skladb??? A mi ne more Oxigena in Equinoxeja predvajat tako kot je na originalnih cedejih ampak vse pomeša!! Tko kot me ta player zajebava, me ni še nikoli noben. Sploh naum šou laufat!!) sem se spravil ven in premaknil start tja čez podutiško za tistim zoprnim semaforjem smotanim, ki mi vedno z rdečo prekine ritem in...
Ok, sedaj bi pa najbrž moralo slediti kako sem super potem laufal, brez vseh problemov, kako mega vadba je bila in kako sem ponosno prišel domov poln adrenalina, blažen, z nasmehom na licu in z obljubo v srcu, da nikoli več ne bom dvomil v večno srečo in veselje, ki jo prinaša tek.
V bistvu, hja, prva vaja in ponovitev sta šli res mimo tako, da sem samo buljil. Res, da sem tempo znižal na minimum, ampak še vedno na nekje 160 utripa in v bistvu sem bil po dveh ponovitvah blažen, z nasmehom na licu in z obljubo v srcu, da nikoli več ne bom dvomil v večno srečo in veselje, ki jo prinaša tek. med četrto ponovitvijo sem preklel in Mestno občino Ljubljana in Italjane, ki so speljali tod bodečo žico, da je sedaj narejena ta blesava spominska POT, in vse ostalo, kar mi je še prišlo na misel, dokler me ni odrešil Bzz-bzzz-bzzz v roki. Potem je nekako šlo, tempo sem držal dokaj nizko, le čisto ta zadnjo minuto je švignil en mimo mene, kot bi bil na kolesu pa sem poskusil, kako je s takim tempom - bolje če nebi.
Domov sem šel potem počasi, tako da sem porabil skoraj pol ure, čeprav običajno potrebujem le 20 minut. Tako mi je hecno vse skup, po eni strani sem vsakič vesel, ko je zadeva za mano, pa ajd, naj priznam, celo ponosen malo. Po drugi strani pa mi je vse skup kar malo odveč, kaj pa bom imel od tega? Kaj pa imam od tega???
Mah, res ne vem. Po eni strani tule jamram kot ciganček za cesto, po drugi strani pa sem z mislimi že na jutrišnji Šmarni gori, ki me čaka, z ženo pa se že menim, da bi šla popoldne še, tako kot prejšni teden, pogledat na Rožnik.
Blog in server, ki ga postavljam pa bo že počakal, grem raje spat, da bom jutri spočit. Za pokušino: "Lep, pameten in skromen" ni pa še vse pošlihtano, tako da se oproščam.
Se beremO!!
Uspeh, in to zame res velik uspeh je bil že to, da sem se sploh spravil iz postelje pred osmo zjutraj. Pa še to za to, ker me je zbudil kolega, ki že dve leti redno vsako nedeljo zjutraj hodi "gor", ampak sicer me to ne gane: se pač obrnem in posmrčim še za 5 minut. Ampak prejšnič ob 10h je bila prevelika gužva in več ko je ljudi več jih z odprtimi usti buljijo vame, moj pivski trebušček in iščejo odkod zaboga prihaja to strahotno sopenje. Ob 8h tisti tavelki fanatiki že opravijo svoje, lenob pa še ni, zato se zdi to pravi trenutek.
Torej 20 čez osmo sem že na parkirišču in nekaj trenutkov kasneje že grizem v korenine. Danes gre počasneje, ker je pot blatna (uaaa, moje super air kajvemkajže najkice za 100 evrov so vse svinjske!!) ampak gre pa. Nisem mrtev po prvi, ne po drugi etapi. Je pa res, da sem nekje zadaj trdil da je Šmarna zato fina ker je potem na koncu ni več tako strmo. Sedaj vem, zakaj me na koncu zmanjka: od sedla (prej sem govoril Grmade, pa ni čisto res) gor je pot res široka kot za avto ampak strma pa še vedno!! Jaz pa pospešim kot - kao, sedaj sem pa itak že gor, jasno da me zmanjka. Naslednjič bom tempo malo prilagodil.
Čas je pač kakršn je: samo nekaj sekund hitreje kot prejšnič, res pa je tudi da me to ne gane preveč, glede Šmarne gore pač ne mislim konkurirati izkušenejšim. Rekord je nekje pod 12 minut in seveda nedosegljiv. Bi pa rad počasi prišel nekje na pol ure, se mi zdi da bi to moral zmoči.
Kontroliram se pa z merilcem utripa: ne spustim ga čez 170, v bistvu ga držim nekje na 160, ker se mi ne zdi zabavno, da bi se izlet spremenil v matrungo. Dan je namenjen lažji rekreaciji, Knjiga ga pravzaprav nikjer ne omenja, zdi se pa mi, da en dan v tednu paše malo lažji sprehod, kar Šmarna vsekakor je. Gor hodijo babice in dedki, majhna deca, našminkane hihitajoče deklice, mamice, ki so si vzele pet minut zase, očki, ki so si nadeli otroka kar v nahrbtnik, debeluščki ki upajo, da bodo pokurili vsaj gram sala, ženske, ki so zgrešeno prepričane, da imajo preveliko, eee, boke, tekači, ki so ujetniki sekund in upokojenci, ki se jim zdi miren počasen izlet, morda z mašo ob 11h zanimiv način preživljanja nedeljskih dopoldnevov.
Na vrhu pa znanci in dva ta zelena, ki se me kar primeta, saj sem na tešč. Žganja nisem vajen, v glavnem sem pri pivu, zato se bom poskusil tej navadi ogniti - čeprav bo to težko, v tej družbi je to cel obred.
Začenja se torej nov teden, gre za lahek teden ki nastopi vsakič po treh "normalnih" tednih. Prva vaja bo 8 ponovitev 3-2, potem pa res počitek, namreč 7 ponovitev 2-2 pa celo 7 ponovitev 2-3, da bom najbrž malce dremal vmes ( a, a sem že mal frajer, kaj?). Je pa res da potem že sledi oh, skrajšanje hoje na eno minuto (3-1 10x, 2-1 10x, 3-1 9x). Ampak kje je še to... Za paniko je še čas.
Rajko se je ponovno oglasil:
Danes sem si malo bolj podrobno pogledal tvoj plan treningov. Moram reči, da je izredno zanimiv tudi zame. Iz katere knjige pa si ga sploh vzel,oz. katera knjiga ti je tako strašno spremenila življenje??
Kar prava beseda, strašno spremenila življenje. V bistvu verjetno pač ena izmed podobnih knjig, ne verjamem, da je katerikoli drug načrt vadbe bistveno slabši. Meni je ustrezala zato, ker ne pametuje, modruje in filozofira - vzdušje v njej je bolj podobno forumu tekaški forum kot neki vzvišeni instituciji. Tudi poceni ni bila, 23 €, ampak meni jo je prinesel Dedek Mraz. Zaenkrat, po treh tednih pa se mi zdi, kot da bi mi brali misli, ravno, ko mi je RES vse odveč vtaknejo vmes "lažji teden" to bo tale naslednji. Tudi svetujejo kaj storiti, ko zgubiš motivacijo, kaj jesti, kako teči po nosečnosti (ok, midva nisva ravno noseča, trebušček pa imava, ne?).
Če jo boš nabavil: Ian MacNeill: Tek za začetnike z dodatkom Stane Drolc: Ljubljanski maratin, Založba Tuma. Če si kje iz Ljubljane, ti jo lahko posodim, sicer pa sem jo videl v knjigarni vale Novak v BTC Cityu.
Res pa polagam na srce: treba jo je prebrati, natančno, morda dvakrat, ker je človek res presenečen, kako te pogruntajo - tudi če misliš da že vse veš.
Rajko je poslal odgovor v katerem mi piše:
A dedek mraz ti jo je prinesel in ti kar povedel ceno :)? Kolikor je vidno, je bila to najboljša naložba, ki jo je prinesel deda mraz. Še več takšnih... No glede na to, da nisem iz Ljubljane( če pogledaš na moj avatar na tekaškem forumu boš videl, da sem iz Sladkega Vrha) si bom to knjigo kar sposodil v knjižnici! Majo na zalogi, preverjeno!! Sicer pa bom sam jutri pričel kar pri petem tednu programa (danes je bila na vrsti obvezna nedeljska odbojka). In celo se mi program praktično ravno izteče okrog maratona v Radencih konc maja !! Če se pripravljaš za maraton in si že malo tekača je notri tudi dodatek za pripravo na maraton. Cena knjige pa je kar odtisnjena na zadnji platnici, je Dedek Mraz ni mogel zbrisat :))
Velik veselja!!
Hja, tole je teden »počitka«, tako da naj bi bilo vse lažje. Prva vaja četrtega tedna je sicer še relativno naporna (3-2, ampak le osemkrat) naslednji dve pa bosta »za spat«, zadnja celo 2-3, kar pomeni več hoje kot teka. Potem pa… potem pa že naslednji teden skrajšanje hoje na minuto in še teden kasneje podaljšanje teka na pet minut. No tisto me pa že malo skrbi, ampak, dotlej je še nekaj vadbe. Skrbi me pa zato, ker se mi v tem trenutku zdi, da bi lažje pretekel več ponovitev kot minuto daljši tek.
Med tekom namreč skoraj vsakič prečekiram če timer dela pravilno (kako da še ni bzzz-znil?) natančno 10 sekund pred iztekom. Malo je temu krivo tudi moje obsedeno nagnjenje k preštevanju (Rainman?) in tako skoraj ne morem oddteči ponovitve, brez da bi si štel izdihe. Ob vsaki ponovitvi seveda diham malo hitreje in ko bi po številu izdihov moralo biti že konec, manjka še tistih 10 sekund. Tako sem se tokrat odločil, da zaprmej štel pa ne bom več. Ne korakov, ne dihanja, ne tekačic, ne česrkoli drugega. Tek mora menda biti uživanje v naravi, ne pa štetje.
Kar pa je težje izvedljivo. Stara navada je železna srajca, pri meni bržčas železobetonska. Sploh če gre za neumno navado, takrat gre za srajco iz odebeljenega armiranega betonona z neprebojno izolacijo. Ok, torej pripraviti si je treba teme za premišljevanje. Aha. Miselni zaznamki:
- pripravi odgovor za hirkanino malo šolo HTML,
- miselni esej o staranju. Po radikalnem striženju včeraj se jasno vidi obris bodoče pleše.
- Teža. Enkrat je potrebno razmisliti in razjasniti kaj je s to težo. Vsak, ki izve da sem začel laufat me najprej skrbno premeri od nog do glave in nazaj do trebuha (ala: pozna se ti pa še nič) in ugotovi – aha, bi rad mal shjujšal. V bistvu ja, ampak teči nisem začel zaradi tega. Ampak o tem ob drugi priložnosti
- Vpliv ultravioličnih žarkov na ploditvene sposobnosti polžev.
Izvedba pa -, no, kot je to v navadi z mano, ko se kaj odločim. Miselni tok je šel potem približno takole: lahko bi odgovoril hirkani, (tri, štiri, pet), ne, brez štetja(šest) smo rekli!(sedem), torej na temo,(osem), oznak HTMLja v, (devet, deset, enajst), ej, jebenti(dvanajst) spet šteješ. In potem stara finta: trinajst, štirinajst, Triintrideset! Petnajst, 1000!!!, 34!!!, tralala, 77!!!, 22!!!, 98!!, kolk je že bilo, petnajst? 55! Miljon! Pšestnajst… in končno zgubim sled. Potem lahko v miru odtečem tek do konca in premišljujem čisto o nekih tretjih stvareh…
Ne vem, če sem že omenil, morda čisto mimogrede, da si pri teku pomagam z Knjigo. Knjiga ni zatežene in v glavnem ne moralizira, njen moto pa je precej podoben tistemu iz še bolj znane knjige: “Brez panike!”
Zares zoprna je zgolj pri dveh rečeh, uredu, treh samo tretja ni tako pomembna. Naj jo vseeno omenim: tipično ameriško cmokanje o tem kako nam bo uspelo, če se bomo držali edinstvenega trinajsttedenskega superduper programa teka in hoje. In to nabijajo prav po ameriško, kako so res frajerji da so iznašli tak program in sploh so tek najbrž iznašli kar Američani, da ti res preseda. Je pa to res edina negativna točka ki jo morem podeliti, pa še to omilijo dodatki na koncu knjige o Lj. maratonu.
Ampak vse ostalo je res v redu. In ostali dve reči pri katerih so še posebej nepopustljivi je ogrevanje pred tekom in svarilo pred kakršnim koli preskakovanju treninga in pretiravanju, kar strnejo v Zmernost, Vztrajnost in Počitek.
Danes je torej druga vaja od treh v tednu “za počitek” in preteči je bilo treba le sedem ponovitev z po dvema minutama teka in dvema hoje. Druga najkrajša vadba doslej torej in kot taka neproblematična. Pri vseh. Program je bil “dodelan glede na odzive več kot 35.000 posameznikov…” in od takrat je “…že na desettisoče ljudi po vsem svetu doseglo svoje tekaške cilje s pomočjo Teka za začetnike…” Pri vseh torej, razen pri meni. Ne, jaz sem seveda - ne samo lep in skromen temveč jasno tudi pameten.
Za takole revšče od vadbe, kot prvo ni potrebno neko ekstra okgrevanje. Pa naj bodo odzivi 35.000 ljudi še tako takšni in drugačni, meni ne bo nihče govoril, da rabiš za tako bogo vadbo res pošteno ogrevanje. In pa, da bomo temeljiti, tudi tisto o Zmernosti in Počitku tudi najbrž ni mišljeno čisto dobesedno, kao da je ta počitek namenjen regeneraciji in pripravi na naslednji teden in kajvemkaj so še nakladali. Jaz ga bom izkoristil za izboljšanje hitrosti teka, tko en tak rekordek bi lahko padel, ne? Hočem reči - tapravi tekači tečejo tam nekje okol 10 na uro če ne več, oziroma kot opažam se trudijo preteči kilometer v manj kot 5 minutah (5 min/km). Kje sem pa jaz? Nekje okol 7-8 km/h, prava beda torej. Torej danes gremo malo bolj na oštrp. Vdih, in začnemo.
Naslednji kader, 28 minut kasneje: jaz, slabe volje, zmatran, spet čutim goleni, max utrip mi je ušel čez 170 in ha, o kakšnem hitrostnem rekordu ni duha ne sluha. In če naj bomo korektni do vseh čutil: ni ga tudi ne videti ne čutiti sploh pa ne okusiti.
Ok, malo tudi pretiravam, počutil sem se kmalu kar v redu in v soboto se bom spet držal zlatih pravil, ki so sicer očitno Ameriško nakladanje ampak jebi ga. Ogrevanje, zmernost in počitek. Vsaj Vztrajnosti mi ta trenutek ne manjka.
Hja, to je šele bil hec. Namreč kaj vse mi je rojilo po glavi. Vikendi so zame namreč hudo sveta zadeva in odkar me čaka zidanca na dolenjskem bi se skoraj stepli doma zaradi navzkrižnih interesov. Meni pač pomeni ogrooomno in mi polni baterije in ajd, roko na srce tudi želodček. Deca pa imajo seveda popolnoma drugačne načrte za čez vikend. Ko se pa tooooliko dogaja! No zadnje čase smo spet kar sklepčni, skoraj tako kot smo bili na začetku, “dol” je tak mir, da se splača.
Čisti slučaj od slučajevskega slučaja pa je bil, da sem zadnje tri sobote preživel v Ljubljani. Enkrat smo predčasno prileteli domov, enkrat so bili informativni dnevi in enkrat sem imel nekaj v službi. Ja, nisem še povedal v čem je problem. Daleč okrog naše hišce ni niti 100 metrov ravnega terena. Sami gor-dol makadamčki in zvite ceste, da je še peš groza. Kje torej teči?
Kaj storiti? Varjant je polno: prestavit tek iz “torek - četrtek - sobota” na “ponedeljek - sreda - petek”? In v petek laufat zjutraj. Ali pa, če se odpeljem tja dol do Krke. Ob reki bo menda že kakšen kilometer ravnega terena? Ali pa…
Ah, nič. Tamle se mi zdi, da je še kar ravno in bo menda že šlo.
No, najprej naj se pohvalim: v petek šeting s Royem , pot okoli vasi ima 4 kilometre. V soboto spet, samo tokrat poleg psa še žena in njena tašča. (Deca so si izgovorila pustovalni vikend v Ljubljani.) Po ultramaratonskem sprehodu pa torej še tek.
Ravnega tam, kjer se mi je zdelo da je, seveda ni bilo nič. Pa tudi nazaj se mi ni obračalo iz zelo konkretnega razloga: nisem želel tvegati raztrgana trenirke in mišice. Malce sem pozabil da je tole vas in da v vasi ni navada, da bedaki v temi tečejo mimo hiš po nerazsvetljenih stezah.
Psom se je seveda odtrgalo. Problem je v tem, da od sprehodov čez dan točno vem, kako ti psi zgledajo in takrat so privezani. Psi mi na splošno niso zoprni, doma imamo enega zlatkota. Tudi v ljubljani na PSTju jih med tekom vedno srečujem in celo tam mi ne gredo na živce, čeprav sem mnenja, da se nekateri vseeno preveč zanašajo na vzgojenost in ubogljivost živalce. Dokler se igrajo metanje palice ok, na sprehodu po POTi pa bi morali biti vsaj na flexiju, če že ne navadni vrvici.
Ampak tu je drug problem, jaz sicer vem, da mi psi načeloma ne bodo nič naredili, samo čuvajo (in to zelo nadzorno) svoj teren. Načeloma so tudi čisto srečni ko odpeketam dalje, samo da ne kršim njihove ozemeljske suverenosti. Kar me vendarle malo skrbi je, da nisem čisto prepričan, kje si ti psi predstavljajo, da je njihovo ozemlje… Kakorkoli, na tempo je vse skupaj vendarle pozitivno vplivalo.
Pa sem šel torej raje kar naprej in naprej so bili pa klanci.
Gospe in gospodje, ponosno vam predstavljam: moj prvi tek v klanec. Hitrost je bila seveda, kaj bi govoril kakšna ampak če kdaj, je bil prav danes pravi trenutek za takole reč, ko je bilo potem cele tri minute za napumpat pljuča. Ok, saj vem, kam so šle vse včerajšnje obljube o počitku in ne pretiravanju in vsem tem?? No, v zagovor: če ne bi šlo, če bi se matral potem bi nehal. In tudi: ni bilo samo gor ampak tudi dol, tako da se je poglihalo. Ampak - ma, jebi ga, bil sem pa kar malo ponosen. Me pa res zanima: naslednji teden me čaka v soboto 9x 3-1 vadba. Me prav zanima, če bo šlo in kako bo šlo. Aja. Pa na klobaso v žepu ne smem pozabit.
O šmarni nebi izgubljal besed.
Vsakič nekje v sredini tuhtam, kje zahudiča je v Knjigi kdo sploh omenjal kakšno Šmarno goro in kaj mi je tega treba.
Nekje na tričetrt sem razočaran nad svojo zmatranostjo.
Najhuje pa je ker moram tik pod vrhom kar malo postati, da lahko nadaljujem, ne da bi zgubil dušo. Takih reči, ko mi mimo flegma prošeta mladenka z mobijem nalimanim na uho in čveka kot bi gledala film v Koloseju - madona, a teb ni treba nič dihat??? - sem se že malo navadil. Tudi takih, ko v klanc mimo mene priteče druga mladenka in še predno naredim 10 višinskih metrov teče že nazaj - tudi takih reči sem se počasi navadil. Notranja tolažba je ponavadi taka: lahko teb, ko maš 50 kil, moje prelivanje kinetične in potencialne energije je pač malce težja zadeva, ne? Pa tam v formuli so eni kvadrati če se prav spomnim, ne vem če ne pri masi… no pa pri hitrosti, saj je vseeno!
Na vrhu je pa vsakič, no je bilo dosedaj že štirikrat, prav luštno. Eno tako zmagoslavje začutim, da se mi je uspelo še enkrat zmigat sem gor. In to danes, direkt z Dolenjske, ko bi komot lahko jamral, češ tema bo preden pridem dol, bom šel pa jutri po službi (malo morgen). Bom pa ta teden spustil.. Tako sem pa pustil vso družino odprtih ust na parkirišču - sam še na Šmarno skočim… in sem šel.
Pa še eno nalogo ima tale Šmarna: merilo mi je, čeprav verjetno ne pravilno, ampak tak pač sem, koliko sem napredoval ta teden. Ima ves ta tek sploh kaj haska? Rezultat bi moral biti vsakič malo boljši, ni res? Doslej je vedno bilo, pa čeprav tudi samo za nekaj sekund. Saj je vseeno, samo da imam nekaj otipljivega v roki, kar mi kaže, da se mi kondicija izboljšuje. Pa čeprav je to mobi, kjer na zaslončku piše 35:35.1
Tram pam tidldam, tram pam tiidl dam, traaaam pam tiiiiii- o!, lep pozdrav vsem skupaj. Lep večer ne? No a ni?
Če morda ni opaziti sem sila dobre volje. Nič cinizma, nič jamranja, nič teh stvari.
Pa ne, da sem zdaj pa kar naenkrat cel športnik, ki mu en bogi tek našopa adrenalina v kardio da se samo še bebasto heheče. O ne, spet sem postopal gor pa dol po stanovanju, kot včasih ob bazenu, če se kdo spomni, cincal mincal, a odpravit se kar nisem mogel. Pa da ne bo pomote: tokrat me je prav mikalo, da bi končno začel. Prvič: tisti dve minuti šetkanja se razpolovita in drugič, samega teka bo kar za 30 minut. A si sploh lahko kdo predstavllja: do prednedavnim je bila moj največji približek k teku misel, da bi poskusil ujeti avtobus. Sedaj pa pol ure, madonca! Ma dobro, ne še čisto naenkrat, vmes se vrine še po 10x minutka hoje, ampak - no, dajte že enkrat prikimat, ja Wega, faca si, glavni si, res si sila!, da se ne matram več tule s prikazom mojega podviga v čim bolj herkulski luči.
Sploh sem zadovoljen sam s sabo: ogreval sem se z rahlim tekcem, čisto toliko, da skoraj hodim, pretegoval sem se, pa naj si mislijo pasjeljubci (in njihovi psi) prav kar jim paše, tempo sem si prvič izbral tak, da sem komot dihal, še malo pa bom še govoril lahko poleg, štel sem si vdihe/izdihe samo malo, čist tko, sem pa tja, utrip mi skoraj ni ušel čez 160 (po teoriji je (220 - 40)*0,8 sicer 144, ampak prav v tem območju od 155 pa do 170, za krajši čas tudi 180 se počutim najbolje, zato se tega kar držim.) in sploh.
Uh, pa kako hitro je minilo! Najprej je bilo prav hecno, ker je tista minuta hoje minila prav podlo hitro, potem sem se navadil. Nekje v sredi se mi tudi 3 minute niso zdele več dolge, celo šteti sem čisto pozabil in prav luštno je bilo.
No. še zmeraj sem pač psiho in dokler ne gre vse v razpredelnico, tek ni opravljen. Razdalja sicer ni največja, predprejšnič so pač že bili 3-2 9x in 3-2 10x teki in zato malo daljši, no povprečna hitrost pa je le bila doslej najboljša. Kar je kar v redu
Tule moram povdariti: ne lovim rekordov, res ne. Rad pa imam stvari popredalčkane in pregledne, tako imam nekako občutek varnosti, potrdilo da nekam lezem, da mi gre. Zato morda tudi tečem za nekatere nepojmljivo - vsak dan po isti poti, (klikni sem nato izberi pogled “Hybrid”) a tako se mi zdi da vendarle napredujem. Tudi Šmarna je iz tega ranga, jasno je, da prav močno časa ne bom več izboljšal ampak ker ne bom lezel nazaj, bom vedel, da vadim prav.
Toliko za danes. Oziroma, aja, saj res! (Kao sem se zdele spomnil, seveeeeda.) Danes je mimo prva tretjina programa teka za začetnike, v petek pa bo okoli že en mesec. Komaj?
O današnji vaji ni kaj napisat. Zdi se, da so druge vaje v tednu vse po vrsti na videz lahke, takorekoč za z levo nogo opravit, pa se izkaže, da so že vedeli zakaj je druga vaja lahka. Če grem gledat nazaj, sem imel vedno neke izgovore - enkrat mačka, drugič sem kao mal pretiraval in tako nazaj.
Še nekaj je: je ena vrsta ne da se mi it in druga vrsta ne da se mi it cepetanj pred odpravo. Ena vrsta ne da se mi it, je v bistvu malo tko, taka je bila predvčerajšnim, bolj nemirno pričakovanje, morda malo treme, v bistvu pa želja. Druga vrsta je pa bolj tista, ki me je prijela danes: v bistvu - se mi ne da it. Kaj mi je bilo pravzaprav treba? Se kaj bolje počutim? Imam sploh kaj od tega? Sploh kam napredujem ali pa je vse skupaj le burek? Potem pa še, ko se vendarle odpravim (je pač treba it. Služba pač…) premišljujem, da se danes itak ne bo videlo, če sem kaj napredoval, ko pa je vaja krajša in lažja kot prejšna… in se zaženem, češ, vsaj hitrost bi pa moral mlček popravit.
Aja, pa še cel kup: tik pred odhodom neprijeten klic iz službe, cmok v želodcu, na prostorčku za raztegovanje kup mularije in res mi ni tam za raztegovat in potem po prvi ponovitvi ves zadihan zmanjšam tempo, ker pač prehitro ne gre, čez 160 - 170 pa ne mislim dvigivat utripa.
Jasno, na koncu je spet malo več dobre volje: spet nisem podlegel skušnjavi, še ena vadba je pod streho in malo se mi že šajna, da je druga vaja v tednu namenoma krajša in lažja.
Potem malce slabe volje ker se spomnim da sem pozabil na rezime 1. meseca, doma pa spet malo več dobre volje, ker je hitrost vendarle bila čisto spodobna, pa tudi na rezime 1. meseca nisem pozabil, saj smo dnes šele 22.!
tako tule končujem današnji zapis, modra misel še morda: kdor za mašo nima, ta zamišljen kima.
A da nima nobenega smisla? Vem.
Ponovno docent
Kot je na razpredelnici videti, lahko danes razglasim, da sem ponovno docent. Potem, ko sem lezel in lezel navzgor in postal čezcent sem se nekje pri 103 kilah odločil, da je pravi čas za začetek teka. Jasno ves čas poudarjam: nikakor ni bil glavni motiv za za tek hujšanje, saj tek kot tak sploh ni primeren za to. Malo pa sem že računal na to. V prvi fazi moram prilezti nekje do 92 kg, saj je bila to dolga leta moja redna teža, potem pa je spet začelo lezti navzgor. Šele pri 92 imam namen začeti še s spremembo prehranjevalnih navad, ki so sedaj, roko na srce, katastrofalne. Razlagal sem že, da v tej fazi enostavno še nimam moči za to. Ko bo tek rutina ne pa dogodek pa se lotim tudi tega.
Zaenkrat jem (in pijem) kot sem prej. Moja računica je ta: če sem se prej redil, ko nisem nič migal, mora zdaj iti v sežig vsaj ta višek hrane če že ne tudi del že skladiščenih zalog. Kasneje (s tem mislim jeseni) se bo teku pridružilo plavanje, (ki tudi ni najboljši način hujšanja ampak saj manekenka tudi ne želim biti!). Žal ste dekleta dandanes obremenjena z jasno komercialno sliko, kakšna naj bi bila idealna teža, v resnici pa je le ta tista, pri kateri se dobro počutimo. Moja idelana teža po izračunih je prosim lepo 68 kg, kar je kar se mene tiče brezveze. Če mi bo uspelo priti in držati vse skupaj med 80 in 90 bom čisto zadovoljen. Sploh pa želim ostati vsaj do-cent.
Hja, spet sem se malo zaletel na začetku, Včasih kar malo pozabim, da gre za tek za začetnike in najprej štartam kot za šprint na 100 m, potem se pa zadnje tri teke vlečem kot polžek. No - vsaj nekaj dobrega je v tem: doslej sem bil prepričan, da morebitni prehitri štart že ne more biti kaj slabega: če hitreje štartaš pa ti poidejo moči, greš pač potem malo počasneje, kaj pa potem? V povprečju tečeš enako hitro. Če pa ti moči ne poidejo, si hitrejši. To pa seveda ni res. Ko ti poidejo moči ti poidejo in - vsaj jaz potem tečem res počasi. Povprečna hitrost prehitre in počasne etape pa je seveda nižja, kot bi bila, če bi držal normalen tempo.
Pa nič hudega. Povprečna hitrost je bila tokrat malo nižja, čeprav bi zaradi ene ponovitve manj pričakoval, da ne bo. V bistvu nebi smel pričakovati tega, meni se pogosto dogaja, da me zmanjka v sredini, proti koncu pa spet lahko tečem hitreje.
V glavnem - vaje petega tedna so za mano. Še 8 tednov je pred mano in zdi se mi, da je teh 5 minilo en-dva-šter. Jutri še Šmarna, če ne bo res preveč scalo, potem pa malo počitka, kajti v torek me čaka prvih 5 minut skupaj. Kakor se zdi ta the Knjiga s svojim programom usmiljena in počasna je tudi enako neizprosna. Vsak teden nepopustljivo krajša hojo in daljša tek. Ja držmo pesti, da mi bo uspelo…
Šmarna gora. Roko na srce, razpoloženje niha 100 na uro. V bistvu celostno in nazajgledano je res čedalje bolje - to je čutiti. Tisti nihljaj se mi pojavi, ne vem zakaj, nekje na sredini in takrat za hip pomislim da bi se kar obrnil in šel dol. Potem bijem nekaj časa tisti notranji boj - če si že do sem prišel…, potem bi pa raje kar doma ostal…, pa ne boš sedaj scagal… in take reči, vmes prehodim tisti kritični del pa je.
Ker sem pozabil doma uro za srčni utrip, sem se seveda prehitro zagnal. Na prvi postaji sem imel že skoraj minuto naskoka (in to je na oko 14%) zato sem upočasnil in pri turškem kopitu še vedno bil minuto spredaj (5%), potem mi je pa crknil mobitel, s štoparco vred. No v normalnih okoliščinah bi ga zabrisal v najbližje drevo (in falil, ker bi mi ga bilo nekje globoko v podzavesti škoda) in pizdil in skakal in te reči, ampak zadnje čase sem skuliran športnik in ker sem zadnji del spet prehodil hitreje kot običajno, sem mirne duše lahko tisto minuto prednosti vzel kot rezultat tega tedna.
Na vrhu pa čajček in ta zelen, razgled glih ni bil bogvekaj in hajdemo v dolino. Spodaj me je pričakala megla in prijeten občutek, da majhni koraki prav tako pripeljejo do cilja kot dolgi skoki, še več, bolj varno pač pravgotovo, saj pri dolgih skokih lahko cilj preskočiš in ga spregledaš. In ker sem danes že tako strašansko pameten naj dodam še eno modro misel. Prazen hladilnik lačnih ust ne nasiti. A spet, da nima nobene veze? Ja. In?
Tovarišice in tovariši, dame in gospodje, Bložanke in Bložani! Ponosno predstavljam svoj prvi tek s petminutnim neprestanim tekom in zgolj minutkico hoje in to 8x! Tule sem se moral malo poglobiti v izračun, saj me poznate, če imam že malce več kondicije še ne pomeni, da nisem več psiho. Pretekel in hodil sem kar 6,7 kilometra in ker sem bolj natančno spremljal točke menjave na poti in si jih tudi zapomnil sem na http://mapmyrun.com lahko izmeril, da sem pretekel 6 km, prehodil pa ~700 metrov. Haloo, pomladna, kakšnih 5 kilometrov neki, midva jih bova mimogrede nabrala 50!!
In res: prav lušno je bilo danes teči. Nič več ne občutim tiste prej tako izčrpljujoče treme, ki mi je jemala še tisto malo energije, pač pa eno tako prijetno pričakovanje, tisto obotavljanje pred odhodom pa je bolj obred kot resno zavlačevanje. Tudi med tekom skorajda ne mislim več na dihanje (štejem pa še vedno ampak čisto podzavestno) misli pa mi uhajajo malo sem malo tja (npr, kakšno poročilo nam bo pripravila hirkani s počitnic, kako tudi meni sameva satelitska, kot krtini in da spet nisem nič pokukal kaj je novega pri Vreme-nu na Marakoju
Pa zjutraj NI bilo vse tako veselo. Dan se je začel prav klavrno. Ponedeljkovo popivovanje je postalo že prav tradicionalno, začne se pa malodane že obredno: - maš zvečer kej cajta - ja, ok, ampak sam enga al pa dva, ker imam zjutraj službo - ja, saj vem, jaz tud. Ene dve rundi bo čist dost - in potem opolnoči odpiram “res tazadnjo” piksno z svečano obljuba, da prihodnji teden pa ne bova takole pretiravala…
Zjutraj potem malo mačka, tudi moralnega - danes zvečer imam ja tek, jaz pa takole… in v službi šok, teža je skočila na 99,5 torej kar za 2 kili! Še malo pa nebi bil več docent! jasno obpirovska lakota je prinesla svoje, pa tudi ledvice niso še uspele vsega predelati… kaj šele jetra…
Tek zato začnem z reees dobrim pretegovanjem in z rešpektom, počasi. Puls mi skoraj ne gre čez 150 in dihanje je normalno (zame namreč, to še vedno pomeni sopenje kot lokomotiva in je daleč od zmožnosti pogovarjanja ampak vseeno) in po drugi rundi me mine ves strah, očitno bo šlo. Ne zmenim se niti za nekaj tekačic ki stečejo mimo mene, kot bi jaz tekel v nasprotno smer. Ne, res! Niti pomislil nisem da bi še sam začel loviti tempo za njimi, čeprav je imela ena prav dobro … eee, naglavno lučko.
Toliko sem se sedaj že navadil: povprečna hitrost bo sedaj višja že zato, ker je razmerje med hojo in tekom sedaj močno na strani teka. Ni ravno “rezultat sezone” ampak skoraj - 8,4 km/h. Pa saj, kaj me sploh toliko daje ta kilometrina, važno je, da je luštno!
Kot sem že omenil, sem torej danes z lahkoto pretekel 6 km in še 700 m hoje za povrh. Prav ima me, da bi šel na tek “Povežimo soline” kjer imajo pripravljen prav takle 6 km tek za začetnike. Pa naj za sedaj še počaka, verjetno je takle jogging eno, tekma pa čisto nekaj drugega. Prihodnje leto pa res!
Tako. Kar malo kako nestrpno čakam sedmega tedna, saj me ta teden čaka le še počitek (vaji 2-1, 12x in 3-1 10x) potem pa - olala, 5x po 10 minut teka z minutnimi odmori hoje. Takrat bi moral preteči že kakih 8 km?? Ampak počakajmo do takrat. Ta teden pa samo še čisti užitek.
Tokrat prvič združujem dve vaji v enem pismu. Kakšen izgovor da imam tokrat? Hja, prvi je ta, da na Dolenjskem nimam interneta. Tistih nekaj minut, ko sem bil vmes doma sem izkoristil le za prispevek v snopič “Tape loading error”, saj imam tisto shranjeno še iz leta 2001…
Drugi razlog pa je ta, da sta bili ti vaji nekaj res posebnega in sta imeli nekaj skupnega: prvič sem tekel po dnevni svetlobi. To ni bila lahka odloćitev, od vsega začetka namreč zelo pazim, da se ne izpostavljam pogledom - še bolje, da ne izpostavljam drugih pogledu name. En tak vampirski tek torej. Kaj vem, kaj me je tako motilo podnevi, sem pač lep, pameten in skromen in slednje mi narekuje, da svoje lepote ne izpostavljam naokoli… Mogoče pa tudi predstava, da je tek vendarle le za postavne športnike - lep sem sicer jasno res, postaven pa ravno ne, še mama mi tega ni nikoli posebej omenila. Potem pa - saj veste: vsi se bodo muzali, ko bom sopihal mimo. Če sedaj takole premišljujem za nazaj mi pravzaprav ni čisto jasno, kdaj se je to začelo. Morda v osnovni šoli, ko sem pri telovadbi vedno ostal zadnji, ki ga je razredni frajer vzel v svojo ekipo - vzel, ne izbral, saj izbirati ni bilo več ničesar. Pač nisem bil športni tip, kaj pa je to takega. Pa vendar: nekako nikoli nisem bil med košarko ali nogometu ravno občudovan s strani sošolk, nasploh sem bil en tak štorast tip in to nekako ostane. Z leti je štoravost nadomestil pivski trebušček in občutek, da je kakršnokoli ukvarjanje s športom preprosto neetično za človeka moje pojave.
Plavanje je bilo recimo v redu, ker si do vratu v vodi, ampak enkrat je pač treba ven in tisto so bile precej travmatične izkušnje.
Potem pa: tek. Ok, priznam, tudi meni ni bilo nikoli jasno, kam zaboga tako hitijo in se jim je tako hudo ustaviti recimo pred semaforjem. In tudi malce smešno se mi je zdelo tisto - kot je izgledalo - velepomembno ogrevanje in razttegovanje ali karkoli je že bilo početje na koncu trimsteze. Vsekakor to ni bilo nikdar nekaj primernega zame. Razlogov proti je bilo ogromno: prvič, za tek moraš biti športnik po srcu. Drugič, za tek moraš biti športnik tudi tako, ne samo po srcu. Tretjič, s tekom se ne začneš ukvarjati ampak se ukvarjaš od vekomaj. Četrtič: vsakršno ukvarjanje starejših (nad 13 let) , ki so športno in tudi sicer štorasti in kasneje tudi tebušasti s tekom je že vnaprej obsojena na neuspeh. Petič: vsi bodo buljili. Ne vem zakaj, ampak buljili bodo. Saj niti ne znam povedat, kako bodo buljili, posmehljivo, pomilovalno, začudeno ali z odporom ampak - buljili bodo.
Potem pa - 6. teden, druga vaja, 2 minuti teka, 1 hoje kolikokrat že - ah, 12x? To je tista vaja, kjer ga vedno polomim, s podcenjevanjem namreč. To je namreč ona, ki sledi težji prvi vaji v tednu in vedno jo seveda podcenjujem. Ta teden sem pretekel že osemkratpetminutno vajo in tale malenkost od dveh minut mi že ne bo delala preglavic, ni res? Tule že lahko povem: tole s tem mojim podcenjevanjem je približno tako, kot s filmom, ki ga gledaš že tretjič, pa še vedno upaš, da bo glavni junak tokrat malo pametnejši. Da ne bo pred grozečim pobesnelim morilcem bežal v klet namesto na prosto, recimo, ali da ne bo Bedanc Briclu spet kočce zažgal. Film je pač film in zgodi se kar se more zgoditi: morilec pritisne v kot kleti svojo žrtev, Vitranc zagrozi Bedancu da bo moral Briclu novo kočco sezidat, jaz pa se prav nič ne šparam na dan teka (oja, tudi na pivo sem šel, kaj nebi?) in zaženem se kot za šprint na 100 metrov. Potem pa, ko začnem dihat na škrge, se vedno znova sprašujem kje sem ga polomil.
Ampak to je pač tako in proti temu pač se ne da storiti ničesar. Problem je drugačen: čaka me Dolenjska, nekaj peljem dol in zvečer najbrž ne bom pri volji za tek - tema, psi in eee, no kolega me je povabil na partijo šaha* (ponavadi pa se to zavleče pozno v noč) in po šahu sem nekako ves izmučen.(*opomba: ker tole lahko preberejo tudi moja deca se moram izogibati omenjanju alkohola, naj živijo v prepričanju da je moj prijatelj nenadoma postal zagrizen šahist in je prepričal še mene.) Torej bi bilo primerno odteči zadevo še po znani trasi po Kosezah in potem odriniti dalje. Ampak ta prekleta svetloba!! Nič, odpravit se bo treba.
Šok! Kar me je šokiralo je bilo to, da je bila POT polna kot je nisem vajen. Če je zvečer nekaj pasjih sprehajalcev, nekaj zaljubljencev in nekaj tekačev, potem je popoldne veliko pasjih sprehajalcev, nič zaljubljencev in zares veliiiko tekačev. in kar je najbolj čudno: prav nihče ni buljil vame. No, to pravzaprav še ni bilo tisto najbolj čudno. Za to da niso buljili vame je bil dober razlog, ni jih osupnila moja lepota, za mojo pamet in skromnost pač niso vedeli in tako se nisem kaj dosti razlikoval od njih. Ja, to pa je bilo tisto čudno, to, da se namreč nisem prav nič razlikoval od ostalih. Bili so športniki, tisti “tapravi”, ampak tisti so itak švignili mimo. Bili pa so tudi veliki, majhni, suhi, debeli, zelo stari, poškodovani, debeeeli, prizadeti, otroci, stare mame z dedki, vse živo je teklo, hodilo, se sprehajalo, sopihalo, se smejalo, pogovarjalo, strmelo predse, tekalo, hodilo rikverc, teklo, prepevalo, žvižgalo in vse tako. In jaz tam vmes. Sopihal kot vedno, stiskal mobi (bzz, bzzz, bzzz) v roki, kot vedno, prešteval izdihe, kot vedno in pretiraval, kot vedno pri drugi vaji v tednu.
6. teden, tretja vaja, 3-1, 10x. Tokrat seveda ni bilo mogoče, da bi odtekel v Ljubljani. No čisto pošteno, šlo bi, če bi tekel zgodaj zjutraj in enkrat sem že razložil, kako je s tem. Celo tek med vaškimi psmi in po klancih je boljša alternativa. Tokrat pa je bilo še nekaj - spet tek podnevi in kar je še huje, čisto vsi bodo zunaj na trti, ki jo je potrebno obrezati, okopati, pognojiti, poravnati količke, nategniti oporne žice in kar je še teh opravil.
Pa da skrajšam - tokrat sem bil kar malo razočaran. Prav nobenemu ni bilo mar. En pač teče, kaj čmo. Niti kakšnih pomennljivih pogledov si niso izmenjali, nič, njente, nada. Celo, ko me je zdeloval zares dooolg klanec, ki se je vlekel čez čisto cele tri minute teka in sem res švical, se ni nihče ozrl, lej ga ker norc. Tako sem odtekel svoje, bil spet, kot vsakič - prav po otroško - ponosen nase in v mislih sem že pri sedmem tednu. Vadba se bo prevesila v drugo polovico, minute hoje bodo vse redkejše in prišel bo čas morda celo za udeležbo na kaki tekaški prireditvi. Vedno je fin občutek, ko ti nekaj gre…
PS: kar se lažje nedeljske rekreacije tiče, Šmarne gore namreč pa sem jo danes nadomestil z delom na vinogradu. Prepozno sem se vrnil v Ljubljano, da bi po svetlem uspel priti gor in dol. Morda jutri, če ne pa naslednji teden…
Zaenkrat še vse v redu. Malo premišljujem, če nimam morda vročine ali vsaj kakšnega nujnega neodložljivega opravila zvečer. Na stran me je pognalo doslej le trikrat, to je le malenkost več kot pred izpiti.
Haj, ker si do večera nikakor nisem uspel zlomiti noge, sem moral na tek. Naj povem, da nisem glih dobre volje.
Več.
Od jutra me je šraufalo, kako bo, a bom zmogel, pa sej ne bo šlo pa take. Hočem reči: 5x po 10 minut pa ni več štos, ane?
Potem sem tekel in tekel in je pač šlo. Evo, to je to. In kaj sem zdaj nekaj kujav pa nič juhuhu pa nič gremo na soline pa to? Ajd stari, v čem je problem?
Ne res, šlo je res fino. Začel sem s takim strahospoštovanjem, da sem po moje še v borški klanec zadnjič hitreje tekel, kot sedaj po ravnem. Nobene zadihanosti, utrip pod 150, prvih 10 minut pa mimo presenetljivo hitro. Zato naslednjo dozo malce hitreje, utrip ne gre čez 155, počutim se krasno in gremo v tretje. Tu se odločim, da ne grem več po isti poti nazaj. Klinc pa ta del POTi poznam že na pamet. Ke pa nazaj osemnajtkrat, tokrat torej devetnajstič. Odtečem naprej do veterinarske (al kaj je tista šola pod večno potjo?) gor do parkirišča Živalskega vrta in tudi tretjega dela je konec (in to ravno ko se je nehal klanec). Četrti del po kolesarski stezi je bil že popolnoma sproščen. Malo me je dajal klanec, ki se vleče do Tikveža, kjer sem pa dol spet hodil, in že je bil na vrsti 5. zadnji del. spet je šlo brez problemov. Malo me je zabolelo v stegnu pa v kolenu pa v peti pa pod levim ušesom… in bzzz, bzzz, bzzz je oznanil konec. Ampak občutek je bil pa krasen. Kako sem se to raztegoval, kot bi tri maratone pretekel ne enega! Morda zato, da bi me mimoidoča vprašala, ja gospod, a ste daleč tekli in na videz brezbrižno bi navrgel, phhhja, en tak tekec okrog bajerja eno urco, in se spet posvetil raztegovanju češ, pusti me, športnika, pri miru.
Pa nič. Počasi ponosno domov, kot pavijan za računalnik pa računat. In … ja saj ne vem kaj sem pa sedaj pričakoval? Po nekaj tednih teka bi kar rekorde sekal, po vsem tem času, ko se mi ni zdelo pomembno kako in kaj sem danes mislil, da bo kar mali maraton padel ali kaj? v bistvu sem pretekel slabih 7 in pol in to s hitrostjo nekaj čez 8. Saj najbrž ni tako slabo, v bistvu bi mesec in pol nazaj samo zavijal z očmi. V bistvu sem danes zjutraj samo zavijal z očmi (in hodil na stranišče).
Ok, sedajle ko tole pišem, me je itak že minila slaba volja. Saj ne more kondicija naraščat kar linearno! To sem tudi vseskozi vedel in ne vem kaj sedaj bluzim. Paste tole: ko sem gledal kaj me še čaka ta teden (bedne 3-1 10x in 5-1 8x, pih!) sem že kar imel idejo, da bi jaz tole malo pospešil.
Potem pa - kul dol, stari, časa je še dovolj. Prav na polovici prihodnje vaje bo tudi polovica celega treninga in če sem mu zaupal do sedaj mu bom še naprej. Jasno bom spet malo podcenjevalno pretiraval in poskušal postaviti rekord na 3 minute (o tem sem že govoril zadnjič) ampak to pač paše zraven.
10 km solin bo torej moralo malo počakati (aaaa, to je to, kar te muči!!!), mogoče na šest km, samo kdo me bo pa čakal eno uro. Pa (najbrž) drugič.
PS: The Knjigo se sedaj dobi na neke kupone od DM-a kar 30% ceneje, ampak še vedno je 16€ zato: če jo kdo rabi naj mi raje piše pa jo posodim za en čas…
No, za razliko od zadnjič sem pa danes zadovoljen. Ponosen celo malo. Saj že vemo: na vrsti je tista druga vaja, pri kateri moram pretiravati, saj sledi intezivnejši prvi pa se zdi premalo naporna.
No tokrat pa sem se z vrhunskim psihičnim naporom prisilil v počasen tempo že takoj nekje na polovici prvega teka. Ampak pazite, to ni vse. Zaradi določenih obveznosti pa tudi zaradi napovedane ga večernega obiska pitcher-partnerja sem se moral na tek spet odpraviti podnevi. Podnevi!!! Pa to ni vse: vreme je bilo kislo kot nezrela limona in nekaj je kapljalo, pa malo ne pa malo ful, bljak. Pa še to tudi ni vse! Na POTi tokrat druščina seveda ni bila tako raznolika kot zadnjič podnevi, saj je kislo naletavanje mokrote spravilo na rekreacijo samo taprave športnike in ta najbolj zagrizene in nekaj pasjih sprehajalcev, ki tako nimajo izbire - in mene. Lahko je uganiti, da sem bil daleč najpočasnejša in najglasnejša reč na POTi tja in nazaj. Prav vsi so me prehitevali, eden celo dvakrat (čeprav ne trdim, da je prišel že okoli, to pa spet ne ;)). Kar hočem povedati je to, da se nisem dal prav nič motiti! Tekel sem svoj tempo vzvišeno (in sopihajoče) in vseeno pristal pri solidni povprečni hitrosti zame (8,3). Če pri tem povem še, da nisem imel merilca srčnega utripa in sem se namenil poslušati zgolj občutek, bi pa kdo že moral zažvižgati od občudovanja. No, a sem ali nisem??
E, ta glavno pa pride: po peti ponovitvi, natanko ob 18 uri in 6 minut (po 2,85 km 19. vaje) sem prestopil polovico programa.
Danes sem se namenil mlček izboljšati hitrost. Vse mi gre gor, vse mi gre dol, samo hitrost je kar tko-tko. Merilec srčnega utripa sem tokrat nadel okrog prsi in se tokrat spomnil tudi, da moram dati na roko tudi uro, ki lovi signale s tega pasu (prejšnič sem to pozabil in se potem tule izgovarjal, da sem želel poslušati občutek! Ha, ha, ha!) se ogrel, raztegnil in začel. Do polovice je šlo z utripom pod 160, kljub - vsaj meni se je zdelo, hitrim tempom. (Edit: hitremu tempu, kje si se pa učil SLOVENŠČINE???) Na polovici me je malo zvilo, tako da sem upočasnil potem pa spet malo hitreje. Potem pa še raztegovanje na hitrco, ohlajanje na hitrco in hitro na mapmyrun pogledat kako mi gre. Ha! Rekord. Personal best, season best. za 100 m na uro ampak vseeno. Glede na to, da cel dan nisem nič jedel, pol ure pred tekom pa sem zbasal pico ni slabo.
Potem pa brž na spletno stran teka Povežimo soline pogledat, kakšni so kaj časi na 6 km - toliko sem sedaj sposoben brez da bi skup padel preteči v 45 minutah. Beeee, na 7400m so tekli od 27 do 40 minut. Torej nič. Ok, pa drugo leto.
Sedaj me čaka teden počitka, kar po tej knjigi pomeni ponovitev tega tedna, le da je vsakič ena ponovitev manj. Spet torej 10-1, ampak “samo” 4x, pa 3-1 8x in 5-1 bednih 7x. Seveda ni brezplačnega kosila, že v 9. tednu mi zapovedujejo neenakomeren tek-hojo: 10-1-20-1-15-1-10, torej samo 3 minute hoje v 58 minutah. Se vidi, da so brihtni, če bi na koncu dodali še 2 minuti hoje, bi bila okrogla ura treninga. Ampak ne: program je program in najbrž bi s tistimi dvemi mintami hoje tvegal hude poškodbe… ;)
Prejšni teden sem šprical Šmarno goro iz objektivnih razlogov, ta teden jih pa ni hotelo biti. Čakal sem tja do štirih popoldne, da bi se kaj našlo in res se je: obiski! Saj menda vljudnost zahteva, da ostaneš doma, ne? Pa me je potem kar zašpotalo, saj se je novica o moji nenadni odločitvi, da začnem z rekreacijo že močno razširil. A danes pa nič? Hja, na šmarno goro bi šer rad pa… Ti kar pojdi, saj mi bomo vsak čas šli… Pa sem šel. Pa se ne bom do konca sprenevedal: v bistvu mi je bilo veliko do tega da grem, še piva nisem spil z obiskom - kot bi vedel, da me bo zvabilo ven lepo sončno vreme.
Šmarna mi, kot sem že omenil, pomeni nek indikator napredka. The Knjiga je pravzaprav nikjer ne omenja in ne zapoveduje ampak zdela se mi je pravšnja “lažja rekreacija” za zaključek tedna vadbe. Kar malo nervozen sem bil, saj mi je predprejšnič crknil mobi z štartano štoparico, da sem čas ocenil bolj na pamet kot ne, prejšnič pa smo se do večera zadržali med trtami, po temi pa ni po koreninah za hoditi.
Polovica programa je za mano in prav zanima me kaj mi bo pokazala Šmarna. Vreme je lepo, malo vetrovno, a korenine niso razmočene. Merilnik srčnega utripa tokrat namenoma pustim doma: hoja navkreber je takšne vrste šport, da se mi zdi dovolj držati tempo po občutku. Prvi del gre odlično (sedaj sem ga premaknil na križišče s potjo svobode), drugi del tudi, pred mano je samo še zadnji del, kjer me ponavadi zmanjka. Malo me potolaži, da me ni pobralo že na ovinku pred kapelo pri turškem kopitu, torej tudi zadnja tretjina ne more biti pogubna. Pa res ni: vmes najdem celo toliko sape, da mamici z nekajletno punčko (ki mjmogrede, nista nič zadihani) pomagam pri razlagi kako se gre (ali se je včasih šlo) “zemljo krast”. Še zadnji ovinek in potem počasi, skoraj slovesno do cerkvenih stopnic, mobi na plano in stop! Cifra je lepa: 30-57, malo manj kot 31 minut. Prav vesel sem, kot otrok sem vesel in tako samo naredim en paradni krog po vrhu in se kar takoj odpravim nazaj dol.
*** *** ***
No, tule bi moral dramat(ično)urško zaključiti pismo, pa moram vendarle dodati par reči.
Njaprej o tem, da je večina začudena ko izve za mojo rekreacijo. Še lastna mati me je debelo pogledala, pa me pozna že 40 let (jaz pa njo že celo življenje, če smo že pri tem). Takole je to izgledalo: bila je na obisku pri nama na dolenjskem in tako zvečer po skupnem sprehodu psa okoli Boršta smo posedli, spili kavico in malo kramljali. Čez nekaj časa sem vstal in se preoblekel v trenerko, obul superge in - grem mal tečt - šel. Žena in njena tašča sta torej sedeli tam in pili kavico in bili tiho, dokler ni materi vendarle potegnilo: ti, kam pa je pravzaprav šel?? Moja draga je do sedaj že natrenirala brezbrižni izraz in zolgočasen, skoraj zehajoč glas: ja tečt, ne? Spet nekaj minut tišine. Tečt? Tokrat le toliko tišine, da se začuti, kako je vpašanje nadležno. Ja seveda. En krog. In spet tišina. OK, ne bom več nategoval ampak rad bi nekako orisal, kako zelo neverjetno se to zdi zame. Kot prva častnica v ameriški vojski recimo, ali jagenček vrteč se na žaru na vrtičku pri Drnovšku na Zaplani. Slednja primerjava je sploh primerna: približno tako tudi teče od mene.
Kar je tokrat res presenetljivo ni niti toliko to, da grem teč ampak, da to počnem že več kot en mesec.
Ok, mislil sem razpredati dalje o odločitvah, o dietah, o prenehanju kajenja, o trdni volji, o odrekanju, o ponosu, o vzhičenosti, o padcih, o polžih in o vzponih, pa o tem kdaj drugič.
PS.: Zna se zgodit, da naslednje tri dni ne bom imel dostopa do interneta in bo ostalo kakšno (prvo) mnenje neodobreno, no upam pa da mi bo uspelo najti kakšno dostopno točko. Se slišmo!!
Počivalni teden ne bi mogel priti bolj prav kot je. Padel je avno v tridnevni seminar v Kranjski Gori in potem si lahko mislimo svoje. Samopostrežni zajtrk, samopostrežno kosilo, samopostrežna večerja, postrežena pijača…, vmes pa ure in ure predavanj z “coffe breake”- pavzami, med katerimi te čakajo sladki prigrizki, da ne bi koga slučajno vmes pobralo. Ne upam si pomisliti, koliko bo v četrtek zjutraj pokazala tehtnica, tista uradna, ki sem jo določil, da bo spremljala moj napredek.
Kar se teka tiče - morda se zdi, da sem že rutiner pa je še daleč od tega. Kot zakleto se je danes po predavanjih napovedala še poslovna večerja in to uro prej, ker je taka seveda strežena. Kam naj stlačim tiste tričetrt ure teka in še vsaj toliko ogrevanja, ohlajanja in tuširanja (skrajšana in zgoščena verzija za nižje stopnje)? Po Kranjski Gori ni da bi tekel ponoči - tako dobro je spet ne poznam, sploh pa mi ni jasno, kje naj sploh tečem.
Ko je predavatelj oznanil any questions? sem torej skočil izza mize in stekel v sobo, se preoblekel, preobul skočil iz sobe in - in, kam pa zdaj? Ojoj, v Kranjski gori pa res ni poti za sprehod ali tek a ne? Ubral sem jo proti jezerčku pri JAsani, tam se mi je zdelo da je kar dolga pot okrog jezera.
Kar je res, je pa tudi strma. Nekje pri mostu pred Eriko me je minilo, da bi testiral kako strmo še zmorem teči, zato sem se obrnil nazaj in do mostu pri Jasni, pa spet na levokrug in tako dokončal vadbo. Kar me je presenetilo - dol nisem tekel prav nič hitreje kot gor, tako da z kakšnimi hitrostnimi izboljšavami ni bilo nič.
Potem pa nazaj, pod tuš in na večerjo - kjer pa sem nabral nazaj vse kile ki sem jih tako mukoma zbijal zadnji mesec…
Tokrat ni šlo za podcenjevanje, res ne. Malo mi je šlo sicer na jetra, da so bile počasnejše od mene samo še družince z vozički (bila je ravno taka ura, okol petih), pa ni bilo to. Nekaj časa sem tekel za eno mamico, ki je tekla z vozičkom, pa se je potem ustavila za guci guci opravek z otrokom in potem… In potem sta vsekala ven tista dva piva, in tretjega pol, ki jih je bilo nujno spiti iz nslužbe grede, rojstni dnevi pa to. In je šlo kot strela. Noben problem. A treniram že uh, kolk časa al ne?
Potem sem seveda skraj prepuzal zadnjo ponovitev.
PS.
Zvečer pa dariiiila!
Vse neki tekaško, švic majce pa to, celo pedimeter se je našel vmes . Kuuul.
Zadnje dni sem bolj ali manj v časovni stiski, pa še obdobje nazdravljanja je. Gre namreč za vrsto rojstnih dni, moj rojstni dan, pa pomlad prihaja, hkrati pa se je začela nova serija predavanj v Mariboru in povečana količina dela v službi.
Koliko idealnih izgovorov!!!
Saj to je to: kako zlahka je prenehati s tekom… Samo enkrat je treba reč - danes pa ne morem, se mi ne da, in že vidim ponovitev vseh tistih neuspešnih prenehanj kajenja: en cigaret, en sam cigaret in vsi tisti dnevi odrekanj, trpljenja in mučenja so šli v nič.
Moja šizofrenična narava je taka: rad imam črno - bele situacije. Prenehanje kajenja pomeni, da od prenehanja nisem prižgal niti enega. Ukvarjanje s tekom pomeni, da ne iščem izgovorov in vadbo izvajam redno. Kakorkoli, enkrat bom o tem napisal malo daljše pismo, do takrat pa…
Tokratšnji tek mi je šel dobro. Ker me je popoldne čakala Dolenjska sem se odpravil kar opoldne, kar je moj osebni rekord. Preizkušal sem pedimeter, pa me je bolj oviral kot pomagal, saj si nisem prebral navodil (Veste, jaz sem nad navodili vzvišen!) Bo pa to kar koristna igračka kot je videti. Sicer pa je bila POT še bolj obljudena kot običajno. Mogoče sem spet pričel malo prehitro, ker mi je na koncu kar dobro padel ritem. Vseeno dober čas in prijetno počutje. Za soline pa še nisem bil pripravljen. Pa drugič: časa je še dovolj…
V torek me čaka ena najtežjih vaj doslej in največ teka nasploh - 10 - 1- 20 - 1 - 15 - 1 - 10 pomeni da bom tekel kar 55 minut hodil pa samo tri. Nasploh se zadeva odslej le stopnjuje in vsak teden se začne huje - naslednji teden recimo že 30 - 1 - 30. Toliko v tolažbo sotrpinom, ki se prebijajo skozi enak program…
No, danes pa bi z lahkoto lahko ponovil tisti uvodni stavek moje “tekaške ere” : “Preklet naj bo moj sprevržen smisel za odločitve! Ne vem zakaj sem si vbil v glavo, da bo moj prvi tekaški dan prav ta torek, ampak slabše si ne bi mogel izbrati. Sploh ne v letošnji zimi! Dež, ohladitve in luže na tleh. Namreč - preklet naj bo moj sprevržen smisel za odločitve. V glavo sem si pač vbil, da bom tekel točno po urniku in ta moj neumni avtistični sindrom depresivno opsesivne shizofrenije me goni, da si ne upam prestaviti teka niti za en dan. Ne. To ne bi bilo to in pika!
Tako me je zadeva spravila ven v to plundro , mraz, nesplužene pešpoti in meglene pokrajine. Ajd, meglene pokrajine so bile v bistvu čist simpatične.
Tule moram vendarle pripomniti - če bi lahko tole pisal sproti, pred med in proti koncu teka, bi se najbrž slišalo popolnoma drugače. Tako pa marsikateri občutki razvodenijo preden se znajdejo tule na papirju. Če bi pisal pred odhodom bi zgledalo bolj takole: malo premišljujem da bi tek prestavil, spet sneži, zunaj je kar mraz, bodo pronatične airboost zadeve na nogi zmogle mokroto?, menda jutri napovedujejo otoplitev, ta sneg se že ne bo obdržal dva dni…
Potem na začetku bi zgledalo takole: ##grmgh#&&, #!!%@argh
No, nekje na sredini teka pa prva kriza: si predstavljete: odvezala se mi je vezalka!!! O groza, o usoda prekleta!! Sredi zgodovinskega 20-minut.-nepretrgoma teka strašna dilema. Naj se ustavim in zavežem vezalko? Naj prekinem tek zaradi take banalnosti? Naj tvegam in se spotaknem? Morda padem in staknem trojni spiralni zlom golenice? Naj vseeno tvegam do konca? Mi bo ta reč izničila ves trud, ves švic, vse odrekanje zadnjih osmih ted- bzzz, bzzz, bzzz.
Občutek po 20 minutah je bil tak hecen. Fuuul se mi je zdel dobro. Če zmoreš to, potem zmoreš vse.
Treba je pohvaliti sprehajalce, bili so jako prijazni in so stopili vstran, ko je nekaj gomazelo proti njim. Aja! Moram povedat, da me je zapustilo tisto hudo sopihanje in sem že nekje na polovici poti do “pogovorne” hitrosti. Krasen občutek!
Nazaj je bilo potem samo še enkrat 15 in - pha! enkrat 10. Malenkost, rutina, trivia… Ko se mi je odvezala vezalka na drugi supergi mi ni trznila niti ena obrazna mišica.
Doma spet nos do podstropa, pa hit za računalnik da zračunamo. Hm, tempo ni bil ravno špica, v slabi uri nisem zmogel niti 8 km. OK, bil je sneg in plundra in voda in luže in le še trije taki kreteni kot jaz, ampak malce hitreje pa bi le lahko… ah, brez veze. Rekel sem že, da prvič nisem sopel kot parna lokomotiva ampak samo kot recimo par sto kilska medvedka, ki brani mladičke in če je res kot piše v The Knjigi potem je treba tu še posebej paziti: srce in pljuča pridobivajo na moči precej hitreje kot mišice in vezi, zato je ravno sedaj nujna zmernost. Počutim se kot da bi lahko gore premikal, pametno pa to nej.
Aja, pa povprečni puls je 164, kar tudi ni slabo.
Sem zjeban in grem spat. Napišem jutri.
Četrtek je bil dan na kakršne nisem ponosen. Navsezgodaj zjutraj - se pravi ob 7h sem tvrnil že eno viljamovko in verjetno je to moj novi rekord od takrat, ko sem prenehal z nočno. Naslednja reč, ki bo očitno prišla na vrsto za cigaretami bo najbrž alkohol.
Nekoč je nekdo na nekem blogu, kjer smo komentirali avtorjevo nasprotovanje cigaretnemu zakonu meni v obraz zalučal tole:
“Wega je značilni predstavnik naše starajoče se družbe, katere vedno bolj večinski predstavniki se v svojem razjedajočem strahu pred boleznijo, staranjem in smrtjo histerično zatekajo k uravnavanju svoje prehrane in življenskega sloga, ki jih daje utvaro odmikanja od razpada in gnitja. Na veliko študirajo katran, aldehide, ketone, piridine, fenole, amoniak, metanol, žveplov dioksid in podobno. Hura, nataknimo si čelade, jejmo vitamine, pijmo fosilno vodo in zatrimo mladostniško uporništvo - razgaljene trebuhe, prižgane cigarete, velike hitrosti - ki nas v svoji iracionalnosti živcirajo. To so odgovori na vprašanja o našem bistvu in smislu. Bistveno je živeti čim dlje… hura, vse je jasno.”
Večkrat premišljujem o tem in o teh mojih popadkih, opustitev kajenja, tek, sedaj pa še tole premišljevanje o opustitvi alkohola. Hočem reči, kupili smo zidanco z vinogradom, sedaj pa tole.
Vsekakor je do uresničitve slednjega še daleč. Seme pa je zasajeno in kolikor se poznam bo poskušalo vzkliti. Je pa res, da je ta čas običajno dolg. Cigaretni je trajal kakih 20 let.
Se vračam k četrtku. Po službi je sledilo obvezno pivo in obveznemu pivu še eno pivo. Nato naravnost po mami in skupaj z njo v Cerknico v dom za starejše na obisk očetu. Takoj za tem pa na inštrukcije iz organske kemije srednješolki, ki ima smolo, da je učiteljica nezadovoljna s svojim poklicem. Doma sem bil torej ob pol devetih zvečer. Knjiga ne daje dosti potuhe za tako situacijo. Takole piše: Ves dan ste v službi, za povrh pa imate družabne in družinske obveznosti, preveč ste utrujeni, da bi tekli… Odgovor: Mrtvilo rodi mrtvilo. Mogoče se zdi trditev protislovna, vendar morate za to, da bi imeli več energije, nekaj energije vložiti. Več ko naredite, več boste lahko naredili. Yeah right. Pa je bilo potem čisto res: vse skupaj je minilo s čisto lahkoto. Vseeno se mi potem ni dalo sesti še za računalnik, potem ko je bilo konec Sherloka Holmsa in teh reči pa sploh ne več.
Sobota - čisto drug štos. Namreč lije kot iz škafa in to tisti zoprni, ta mrzli. Niti v tem primeru nima Knjiga tolažilne besede: Oblecite se vremenu primerno in se spravite ven.
Ok, ok, že grem. Sredi belega dne torej, po dežju. Kar je tu pozitivnega je, da bo cesta najbrž prazna. Danes ne bo podiranja hitrostnih rekordov, saj gremo spet po klancih gori doli naokoli. 3×15 je na vrsti in tudi tokrat mi gre dobro od nog.
Popoldne pa spet drugačen šport - Ok, saj sem že povedal, seme je posajeno. Zaenkrat mi ga hladijo izgovori tipa: dokler ne škoduješ nikomur (kar je res: ne vozim, ne težim, ne pametujem) si privošči. In si.
Aja!
Pa drugi mesec je tudi že mimo…
In kako mi je šlo?
Hujšanje: V drugem mesecu sem očitno nabiral mišično maso ;), saj sem shujšal samo 1,5 kg (1. mesec 4) vse skupaj pa torej pol šesti kilogram. Hujšanje torej ni ravno uspešno. V zagovor - vmes je bil rojstni dan. Grožnja: bliza se Velika noč…
Hitrost: Tudi tu nisem ravno neka perla in v tretjem mesecu bo potrebno resno delati na tem. povrečna hitrost je bila 8,13 km/h oziroma 7,41 min/km (7,52 km/h, 8,03 km/min) Tempo zelo jasno pokaže, kje bi bil na kakšnem 10 km teku: 1 ura in 14 minut. To je pa seveda daaaleč predolgo.
Tek: Je pa lepo videti kako se je obrnilo razmerja tek:hoja. Če sem pejšni mesec pretekel najmanj 33 in prehodil 31 km, se je v tem mesecu razmerje obrnilo: najmanj 65 km teka in le 12 km hoje. Če sem v prejšnem mesecu hodil in tekel enak čas (po 4 ure), se je v drugem mesecu res bolj teklo kot hodilo - 8 ur teka in ura in pol hoje.
Deseti teden se je začel klavrno. Takorekoč vrhunec tekaškega programa, ena ura teka z eno samo minutko hoje vmes, en tak test, prvi kolokvij, mala matura.
Jaz pa vse zamočim. Je blo treba včeraj še enga. Pa še enga. Pa še enga… Do konca. Da ja ne bo kakšen za jutri ostal. Temu primeren je bil tudi rezultat. Če bi takole kolovratil po teku v Sežani (8 km družinski tek) bi jih za mano priteklo v cilj le še 18. od 618…
Mah, ne vem.
Hja, če smo čisto pošteni, kakšen velik napredek v enem tednu ravno ni bil vaja je bila namreč natančno teden dni nazaj enaka.. Morda 100 m več.
Ampak , ane, se sploh ne sekiram. Smo se tako zmenili tod okoli pod komentarji. Pa tokrat nimam nobenega izgovora: nič piva prejšni dan, dovolj spanca in miren dan v službi, nič napornega čez dan in sploh.
Očitno je tam nekje okrog 7 min/km trenutno moj domet in to je to.
Sem pa danes vzel sabo našega Roya in veste kaj? Še zadihan ni bil pošteno, kaj šele, da bi mu jezik visel iz gobca. Res pa je, da ima 70 kg manj. LJe bil pa priden in je vseskozi tekel poleg, le nekajkrat sem ga moral cukniti v opomin. Na poleg sem ga imel iz dveh razlogov: če bi ga imel na dolgo na fleksiju bi se ustavljala na vsakih 11,4 metrih, pa tudi na sprehodu malo prej je bil poreden in ni ubogal.
Mi je pa dajal krasen tempo. Morda ga vzamem sabo spet kdaj drugič. Ko bo tempo nekje okrog 6…
Hojla, evo me za računalnikom, tako da lahko v miru spišem pisemce. ker po mobiju ni šlo. Sem probal odpret eno temo o teh neverjetno glupih reklamah o čudežnih tabletka in sicer v obliki prvoaprilske šale - češ, da sem se premislil in nehal tečt, ker bom raje poizkusil čudežni pripravek. Pa zgleda da z mobija pisma ne morem poslati, komentar pa. Najbrž zato, ker mobi ni ravno neka novost ampak neka izi varjanta, še brez vezave ni bil drag.
Pa drugič.
Sedaj pa: današnji tek. Spet moji klanci, s tem da sem pogruntal v zadnjih petih minutah, da dol pravzaprav lahko gre hitreje kot povprečno ampak sem raje odnehal, ker kolena preveč trpijo. Nebi jaz tvegal. Kljub temu hitrost na koncu spljoh ni bila slaba - za klanec: v bistvu sem za isto kilometražo kot zadnjič po ravnem porabil le pet minut več. Ha! Na Šmarno goro bi tako lahko pritekel v … evo trinajstih minutah, kar pa še vedno ni rekord Šmarne gore.
Sedaj se psihotično pripravljam na torek -kt je že v navadi spet prelomna zadeva, (kar pomeni nič piva!) prvič 40 minut vkup in potem še 20 za povrh. To bo nekaj!
Tole danes je bilo najbrž odlašanje stoletja. Naj prej sem poskusil malo dlje ostati v službi. Jasno, nekaj bolj posebnega se dela in moram seveda odgovorno bdeti nad tem. Dobro se še spomnim kako mi je to šlo na živce, ko sem bil še sam izmenovodja. Ko je potem pri šestem - samo še tole počakam, kako bo šlo… odkrito zavil z očmi, sem se spokal. Ah, saj res, inštrukcije. Trikrat sva šla čez in tamali je bilo očitno vse že davno jasno. Potem, ko je njena mama začela malo glasneje prestavljati posodo mi je postalo jasno, da bi radi najbrž kmalu imeli večerjo. Ok.
Pa doma? Aha, novi Bložan bi rad postavil slikce na svojo stran. Jasno, da moram nujno dodati komenta pa čeprav zaenkrat niti ni jasno, kaj točno želi. Vsekakor delo za administratorja siolovih Blogov, ne pa zame. Kaj si bo mislil človek, ki je med drugim tudi slavist in prevajalec ko bo prebral “vstaviti je potrebno znaka “manjše” in “večje”, ki se ju v komentaju ne vidi, čeprav sem jih napisal.” me je kar groza pomisliti.
Kmalu je po sobi gor in dol začela drobiti še žena …kdaj pa greš danes tekat? Posebno vrssto pomanjševalnice uporabi vedno ko mi hoče nekaj obzirno namigniti. Če se bom šel kaj tušat pomeni, da smrdim po švicu, bričat pa, da zvečer ne bo nič, ker praskam kot šmirgl papir. Bom šel torej danes kaj tekat? Pa res. 40 - 1 - 20 je seveda čisto nekaj drugega kot 30 - 1 - 30. 40 minut skupaj!!! Saj so vendar nori!
Ko je potem najdražja mi žena tako mimogrede navrgla - hmmm, menda bo kmalu začel dež. In pravijo da bo potem šel do jutra… sem ugotovil, da od domačih ne morem pričakovati nobene potuhe in da je treba it.
Pa sem šel.
Saj o samem teku ni kaj dosti napisat. En tak spoštljiv tempo, ne pretirana zadihanost. Maksimalni utrip je sicer res kazalo 172 pa v resnici povprečni ni šel čez 165. Tek skoraj popolnoma brez štetja, celo telefon - štoparico sem spravil kar v žep (in jo seveda skrbno kontroliral zadnjo minuto pred iztekom časa). Z Vremenom sva že ugotovila, da je tista minuta vmes med 40 in 20 minutnim tekom čisto psihološka. Čisto mirno lahko torej rečem, da sem zmožen teči zlagoma eno uro - pred dvema mesecema bi ob taki misli počil od smeha.. No tempo je bil tokrat 6,9 min/km, s čimer sem seveda zelo zadovoljen.
Lep pozdrav vsem skupaj in lahko noč!
Počasi bo tole pisanje o teku postalo malce dolgočasno. Ne, res. Ko se odpravljam je me še vedno drži da bi nehal. Ko začnem teči imam tisoč idej kaj in kako bom pisal v svoje nocojšne pismo. Potem pridem domov in je najprej treba spit 2-3 litre vode, nato tuš, nato mapMyRun in potem se mi komaj še da pisat.
Danes imam itak nos do stropa. Čas je bil namreč odličen in prvih 10 minut sem tekel s tempom skoraj 6,1 min/km, kar se mi zdi fenomenalno. No, minutke hoje in malce lenobe nazaj grede je dalo potem končni tempo 6,77 min/km, kar je še vedno - zame - odlično.
Želel sem pa pisati o mnogih rečeh. kaj vse mi je šlo po glavi danes - še posebej ker sem se otresel tistega nadležnega štetja. Najprej polemika, ki se je razvila, pravzaprav odzrcalila na Hirkaninemu blogu, pa o Gradišniku - mar bi bilo prevsiljivo če bi mu namignil, da v svetu Blogov ni predpisano in nujno , da odgovoriš čisto na vsak komentar sploh pa to ni tako zelo nevljudno, kot se mu morda zdi. Stare manire pač - ne samo da odgovori, to so celi sestavki. Pa o (u kakšna ritka) pa o, o, no, o komentarju, ki ga najbrž pri hirkani ni nihče razumel, prigoda s prijateljem in pivom. Mislim da bi etični kodseks lahko večidel pozabili, če bi vsak v komentarju povedal toliko in na tak način (ah! saj sploh ni punca), kot bi dotičnemu v obraz ob kavici (ali še bolje pivu) med klepetom. In še tisoč stvari je gomazelo po glavi, potem pa bzzz, bzzz, bzzz in je minilo.
Mal sem pa že tudi jaz ponosen nase. Kljujb skromnosti…
Hja, vem, da sem malo zabluzil, ko se takole nič ne javim, ampak včasih raje ne napišem nič, kot da bi se matral. Saj si je lahko predstavljati: prazen list papirja, blešćeć, grozeč prazen list papirja in obupni poizkusi: noč je bila... Pa nič ne pride izpod prstov.
No, pa saj ni šlo za pomanjkanje materjala, še preveč ga je bilo. Sproti na moji dolenjski ni šlo, ker nej interneta, potem pa tak džumbus v službi in potem doma, da enostavno ni bilo enega takega trenutka, ko bi v miru sedel in začel ustvarjati.
Sploh pa, ojoj, v kleti sem poiskal eno staro vrečo s celim kupom pisem, ki sem jih dobival v letih 1982 - 1987 in ohoho, Moj prvi resnejši dnevnik vseh trinajst zvezkov. Ti so še starejši.
Takole na hitro sem prebrskal pisma in me je šokiralo koliko jih je. Večina iz obdobja ko sem bil v Čačku v vojski, ali pa so bili v vojski prijatelji. Dolga pisma so bila, prav zanimivo je, koliko časa smo si vzeli včasih za dopisovanje. Škoda ker je potem z instant sporočanjem taka reč kar malo zamrla. SMS niso mogla nadomestiti pisem, omejitev 160 znakov in omejitev gumbkov pač ni mogla nadomestiti štirih listov misli in nemisli. Tudi chatanje po sobah ni bilo to. Minljivost in kar prehitra izmenjava misli niso mogla nadomestiti tistega pričakovanja pisem.
Forumi spljoh niso bili to. Forumi so bili preveč specializirani in nepraktični čeprav se jih je dalo prirediti. Sam še vedno upam da bom oživel foruma FKKT za buzakljunčke en tak specializiran forumček za izredne študente kemijskega faksa, še bolj pa Literarni kotiček, kjer smo objavljali zgodbe (nekaj mojih je objavljenih tudi tu).
Kaj pa blogi? Lahko blogi nadomestijo stara dobra pisma? Skoraj. Ne še čisto. Komentarji so malo preveč nekaj drugega kot pismo ki ga dobiš v odgovor - že po imenu, comments, pa tudi po obliki in pravicah. Še malo torej pa si bomo spet v miru dopisovali. Aja, e-mail? Ja, ta je pa že tu. Morda res čakam na nekaj kar je že vseskozi pri roki. Je pa res, da jih čez 20 let najbrž ne bo nikjer več, da bi jih potegnil iz vreče. Ali pač? Lej, lej, bohve če tale prenosnik še dela….
Aja, tek? V soboto, tretja vaja desetega enajstega tedna je šal kar dobro. Tekel sem spet po naaših klančkih, tokrat z veliko manj truda navkreber, kot doslej. Celo toliko sem se zatekel, da sem prečutil bzzz-bzzz-bzzz v žepu na riti tekaških hlač in sedaj ne vem čisto točno, koliko časa sem pravzaprav tekel. Izračunana hitrost tako morda ni čisto prava, pa nič ne de, vsekakor pa tudi po klancih lezem proti 7 min/km.
Včeraj pa…
Noč je bila... Noč je bila...
Noč je bila...
Noč je bila temna. Imel sem enega najprijetnejših tekov, enega takega izi, res izi. Bil je namreč spet en tistih prelomnih tekov, prvič 50 minut skupaj, brez pavze in hoje, čistih pedeset. Malo sem bil zmatrn od vse te silne veliiiiike noči in se mi ni dalo ekstra naprezati. Tempo 7 pač ni nekaj s čimer bi se lahko pohvalil, še pred Psikcem ne, ampak bilo je lušno. Spet sem pol PSTja premižal, pa naj me razume kdor me lahko. Za rekorde klepat bo pravšnji čas jutrišnja vaja, 3×10 namreč (pha! najbrž bom zadevo opravil kar med kopalnico in straniščem!).
To je torej to. V prihodnjih dneh pa več o pismih. Tistih iz kleti.
Takole, malo sem v dilemi. Vseeno - tale dnevnik, tale pisma vendarle sem pa tja še kdo prebere. Med drugim tudi dekleta, ki so na tekaškem forumu staknile naslov in berejo kaj jih po trinajsttedenskem programu the Knjige, še čaka. In s tem ni nič tako zelo narobe, če bi ne bilo takih izpadov, kot ta teden.
Torej dekleta, fantje, dragi prijatelji, znanci in vsi ki me poznajo. Eno je iskrenost in drugo je pamet. Tole kar sledi nima s pametjo nobene vez. Z iskrenostjo pač. Kam pa pridemo, če bi se lagali ali kaj zamolčal. Ni fer in potem lahko zapremo štacuno. Zatorej prosim, malce zamižite. V bistvu nisem tak. No mogoče sem tak pa tega ne vem. Mogoče sem tak in to tudi vem, pa nočem ničesar spreminjat. Tisto je pač moja Dolenjska. Ventilček, še posebej sedaj ko so gozdovi ozeleneli in trava postaja živo zelena, bele, rdeče rumene in vseh ostalih barv polepšane krošnje prebujenih dreves… Mnja, in družba. Vedno pripravljena na klepet ob kozarčku. Da ne bo pomote: nobenega siljenja. Če rečeš ne, ni panike, pa radenska. Alkohol sploh ni obvezen. Roko na srce: tam sredi vinogradov sem srečal več treznih na kupu, kot onih drugih.
Ampak kaj, ko mi kakšen kozarček kar paše. Potem pa še en. A veste: nobenih obveznosti, nobene vožnje z avtom, nobene panike, nobenih obveznosti. Nobenih obveznosti? Ja, kaj pa tek?
Četrtek, 12T, 10-1 3x in nenadni, nenapovedan, nenadejan odhod k ženi domov na Dolenjsko. Kar je vedno priložnost za srečanje s frendom, da rečeva dve tri. Iz zidanice sem sicer namesto vina nosil pivo, pa je bilo tudi to dosti, da se je ob dveh treh orehovčkih, s katerim se je pohvalila ženka, precej znižal športno-re kreacijski duh v meni. Prvič: s seboj nisem imel nobene pametne opreme, kaj šele ultra pronatičnih superg. Samo neko zlizano čudo iz drvarnice. Drugič, zunaj je noč in na vasi je ponoči tema. Tretjič, nikjer ampak res nikjer ni rečeno da je nujno teči v torek, četrtek in soboto. Lahko bi spustil četrtek in pač tekel v petek in nedeljo. Ampak lejte: ko bom po uspešnem programu dajal intervjuje za slovenske in tuje časopise, me lahko novinar vpraša: Pa ste se vedno držali programa, ki ste si ga zastavili? Lahko odgovorim Ja, seveda, prav vedno, ali pa odgovorim: Ja vedno, no razen enkrat, ko sem ga zaradi utrujenosti prestavil za en dan. No, kaj se sliši bolje??
Kakorkoli, okajen in z lučko na glavi, z zlizanimi supergami in v stari trenirki se vseeno odpravim teč. Naj tule jasno povem: nič nisem ponosen na to, da sem vse vseeno odločil za tek, kajti ponosen bi lahko bil le, če bi se odpovedal pijači in klepetu na račun teka, ali pa tek opravil po soncu pred večerom in pijačo. Ampak ne: danes je vendar na vrsti najlažji tek celega programa: 3x 10-1. To bomo pa menda že opravili z levo roko? Ja, v teoriji. Klanci so klanci Saj je res, da gre tudi dol, ampak vendarle je potrebno premagati kar nekaj višinske razlike. Najvišja točka je bila v tem malem četrtkovem krogu 440 m, najnižja pa 350 m. Po NV atlasu pa znese klancev gori doli naokoli za dobrih 300 metrov. Ne da se mi računat še za daljšo progo ampak verjetno gre še za kakšnih 50 - 100 ekstra metrov. Kakorkoli že: skoraj Šmarna gora, jaz pa s piri in orehovčki v ta zadnji.
Seveda se je to tudi poznalo na času: tempo le 8′15”/km. In to za pol urice tek.
Ma ok, pa kaj pol. Marsikdo ga včasih srkne, ne? Kaj bi iz vinske mušice delali vinskega slona? Zato, ker me prav nič ne izuči. V soboto, 15-1-15-1-10, sem imel vso bojno opremo s seboj pa sem zastavil že kmalu po kosilu: boš probal borovničke? jasno, da jih bom, le zakaj jih nebi?? Jasno, da sem bil munjen vse popoldne in zvečer je šlo po grlu še nekaj pirčkov. In rezultat? 7′55”/km
Kakorkoli, ponosen nisem nase, res ne. Morda pa imam problem…
Takole je, sonček je, spet sva bila z ženo sama na Dolenjskem pri njej doma, namenil sem se na košnjo vinograda v klanec - saj ni veliko, poldrugi tisočak ampak se človek zmatra. Je pa kar malo čudno, ko sva takole sama v hiši brez psa in otrok. Če kaj, potem mi Hirkani lahko tole zavida: noč v prazni hiši. Še se spomnim, kako je bilo čisto prvič, takrat s ta mlajšo - tišina je bila skoraj boleča. In tema. Nekaj časa človek kar ne more zaspati. Ko pa zaspiš - takega spanca ni bilo dotlej najmanj miljon let. Prav zato se vedno znova z otroško radostjo vračam sem.
Tu v klancu me res prav malo brigajo veliki problemi, filozofiranja o blogih (zadnjič sem sam sebi hotel nekaj dokazovati, kako je končno to - to, nakar sem ugotovil, da v raznih oblikah zadeva obstaja že dlje kot je stara vsa ta nova generacija pametnjakovičev okrogle mize). Ne ubadam se prav nič, kaj imajo spet za povedati prvaki vlade, države, stranke, ministrstev, civilnih iniciativ, zavarovalnic, holdingov, komisij, svétov, javnih ustanov, uradov, služb in kar je še takih zadev. Ene in iste face, eno in isto ukvarjanje samih s sabo, požrešnost do bruhanja, umazane igre, brezbrižnost in pokvarjenost, sebičnost, brezobzirna grobost, igranje božanstev, nesamokritičnost - kaj naj sploh še naštevam, saj je vendar tako blazno prozorno in očitno.
Je pa en problem. Več ko sem tle dol, težje kaj napišem v tekaški dnevnik. Z mobijem ne gre, že tako mi misli tečejo hitreje kot prsti po tipkovnici, kaj šele na tk-tk-tk tipkicah telefončka. Pa še grize me vedno, kako mi je sploh šlo, spletnega zemljevida pač ni nikjer. Da bi si omislil GPRS/UMTS mega prenos podatkov se mi zdi malo drago. Za spodoben paket je le potrebno dodati novih 5 jurčkov naročnine na mesec in to za bogo pramodemsko hitrost. Tako sem sedaj sklenil kompromis. PC podatkovno kartico sem kupil rabljeno poceni, paket pa je ostal že itak vklopljeni brezplačni miniGPRS, z pregrešno dragim tolarjem na prenešeni kb. Ker gre za - za današnje pojme polžjo hitrost, vsak kB pa stane, se torej vračam v dobre stare čase, ko sem večino časa delal ofline, se potem priklopil na internet, na hitro opravil svoje in se spet odklopil. Dejansko, danes se to sliši smešno, sem recimo odprl par strani, se odklopil in potem pregledal in prebral strani lepo v miru. Treba je vedeti, da se je takrat prek fiksnih priključkov tudi telefoniralo, mogoče pojasnilo za najmlajše: to je tako, kot če bi imela cela družina en sam mobitel privezan na mizico v predsobi. Ko je modem odbipal in piskal svoje je bil ta edini telefon pač mrtev in tako je bila cela družina odrezana od sveta. Spet za najmlajše: to je tako kot recimo, če ste se kdaj znašli na mestu brez GSM signala.
Pa še koštalo je. Že takrat so poznali (v bistvu je poznal, monopolist namreč) iste štose, za vsako začetno sekundo so šteli novo minuto in vsaka minuta je stala kot danes roaming, ko se nekdo iz dolgega časa spravi iz Avstralije prek Slovenije z Mobitela na Simoil in od Simobila naprej na Mars vprašat, kakšno je kaj počutje v ozvezdju Rib.
Danes sem se torej namenil poslati prvo pismo napisano ofline pa lej ga cepca, sem pozabil PC kartico v službi. Zakaj sem jo sploh dajal ven iz torbe nimam pojma. Ok, pa tole jutri lepim v blog - pa čeprav moja eksibicionistična plat že malo trpi.
Takole je: zadnji teden se je začel. Mejduš! Začel se je torej zadnji teden, odtekel sem 37 vaj, pa sem še vedno vsakič pred tekom kot en marsovec - ki se mu zdi, da je vse to gledal po televiziji, najbrž v nekem morbidnem resničnostnem šovu. Tisto ne morem biti jaz, ki tečem! Saj ne zmorem! Saj je nemogoče! Če že, se lahko zgolj par metrov vlečem kot megla in potem omagam. V bistvu se mi to slednje v resnici stalno dogaja. Med ogrevanjem namreč: en tak rahel tekec, da se pretegnejo mišice, ampak ta tekec je čisti prikaz obupnega naprezanja izmučenih športnikov: mimoidoči najbrž menijo, da sem se vrnil iz ultramaratona v Beogradu in to peš oziroma v rahlem teku, ne pa da se šele ogrevam za 3×10 minutno vajo.
Ta občutek, da je ves moj tek zadnjih mesecel izpuhtel v peto dimenzijo je še posebej močan takrat, ko imam med vajama dva dni počitka. Še močnejši je odkar ne najdem več časa za Šmarno - vse tole klancanje po Borštu in okolici pač ne šteje. Kar nekako daaaaleč, daleč se zdi vsakič tisti zadnji tek prejšnega tedna, sploh se zdi, da se takrat v bistvu nisem ne vem kako trudil, kaj šele matral, vsaj toliko ne, kot bi se spodobilo. Itak zadnje čase bolj popivam kot tečem! Potem pa se povrh še zgodi, da se po dveh dneh počitka znajdem tu doli med samimi klanci, ko je po grobi oceni treba premagat za pol Šmarne gore višinskih razlik. Roko na srce - gor in dol.
En tak hecen trans je potem tik preden sprožim štoparico. Bližam se točki, kjer običajno začnem, točka se bliža meni, prostor-čas se pričenja ukrivljati, čas je trenuek, trenutek je točka, točka je prostor in odštevalnik pričenja svojo pot proti ničli. Jaz pa tečem. Najprej imam nekaj dela s sinhronizacijo dihanja, potem pa se vse skupaj odvije samodejno.
Uh, sedajle mi je nekaj prišlo na misel - kaj pa če za tekača teče čas drugače kot za mirujoče telo? saj poznate tisto zgodbo o dvojčkih od katerih eden ostane na zemlji, drugi pa odpotuje s svetlobno hitrostjo. Ko se vrne čez nekaj trenurtkov nazaj na zemljo je njegov brat že starček. Mogoče pa so hitrosti pri katerih je opaziti razliko v času precej manjše kot so trdili doslej. Res se mi zdi pred tekom tistih - na primer - 50 minut nemogoče opraviti, potem pa hitreje ko tečem, hitreje mine tek. Na prvi pogled se sliši logično, ampak v resnici ni: ob htrejšem teku bi moral preteči dlje po prostoru ne pa manj časa. Ampak ne: bolje ko mi gre tek, hitreje mine. Vsekakor pa bi morali v teorijo vključiti vpliv domačega orehovca pa tudi vpliv težnosti bližnjih nebesnih teles: zjutraj recimo mi čas skoraj ne teče, saj je sonce na drugi strani neba.
Tokrat sem se trezen - (ok, dve pivi) odločil, da ne bom počival, kot me je držalo zadnje vaje. Klinc pa klanc, saj kaj pa je sploh gor in kaj dol, če pa je zemlja okrogla? Malo sem tuhtal vmes o stvareh, ki mi jih je o dihanju pojasnil pegaz na tekaškem forumu. 3/3 (trije koraki na en vdih / trije koraki na izdih) naj bi bil običajen ritem dihanja za sproščujoč počasen tekec, 2/3 in 2/2 za hitrejši trening in 1/2 oziroma 1/1 za krajši čas hitrega teka, šprinta. Tole je sedaj povedano sila poenostavljeno, na forumu je bilo razloženo veliko bolje. Tako sem se v najhujšem klancu odločil, da prešaltam na 1/1 - sopihal sem, da so me skoraj rebra bolela - in kaj se je zgodilo? Samodejno sem podaljšal korak, tako, da sem v klanec tekel clo hitreje kot sicer z “mojim” 2/2 ritmom.
Pri tekih po klancih mi je žal da si ne upam hitro teči navzdol, saj bi tako pridobil veliko hitrosti (in s tem časa in razdalje). Pa se bojim za kolena. Morda kdaj kasneje. Čas tako res ni bil slab, ne pa ravno najboljši.
Veliko nimam več za dodati. Kaj naj sploh še povem o mojih tekih? Nič več si ne belim glave z vezalkami, s štoparico, z mp3 glasbeno skrinjico, s pivskim trebuščkom, obleko, počutjem, z luninimi menami, Marsem v ozvezdju Rib. Lokalnim nalivalčkom prijazno pomaham nazaj, ko mi mimosopihajočemu nazdravijo, ničveč nimam občutka, da za mirujoči svet izgledam smešno. Morda me celo tolaži misel, da se starajo hitreje kot jaz…
Evo pa se je zgodilo. Spustil sem tisti minutki hoje vmes, da bi ju vrag! Ne ampak reeees sem bil žleht volje. Najprej v službi ena čudna atmosfera, potem pa še doma ta blesova dohodnina. Ravno zadnjičč sem se nekje v Blogoškem hvalil kako jaz pa to vse elektronsko pa je. Ampak ja, doslej vedno z IE pod XP. V zadnjem letu sem malo prešaltal na Ubuntuja in seveda firefox in že je cela štala s to našo e-upravo. Najprej sploh neke plugine in vtičnike not tlačit pa čeprav je čisto čisto ta zadnja verzija 2.0.3. Za maljone po Kliku prekladat je v redu. Seveda. Za dohodnino oddat pa boh obvaruj, saj se lahko zgodi, da bo nekdo drug oddal dohodnino še zame. O ljubi bog. Za znalce: Namestil sem en sam samcat certifikatek, sigenco, da ja ne bi bilo zmede, spusti me notri in vse lepo izpolniti, informativca čez spustiti, samo podpisat pa ne. Nak, pravi, tole pa ni isti certifikat kot je bil ob vstopu, pravi. Pa saj je samo eden jebenti!!
Mace razkurjen zarad vsega tega sem šel torej teč šele ob devetih. Ma komu lažem. Nisem bil razkurjen samo zarad tega. Teh kompatibilnostnih štosov sem vajen. Vrta in vrtucka me sobotna tekaška prireditev. Halo, jaz sem tisti, ki je imel drisko zarad prvih nevemkoliko minut skupaj, men se zdi da 10, pa da ne bom imel driske zaradi tekme? Potem pa še vsi tisti klinčevi časi, še z birglami se mi zdi da so tekli pod uro na 9 km. Kaj naj torej počnem tam?? Moji časi so saj veste kje, če je pa treba bit frajer in se nalivat z vsem kar je redkeje kot šmir. Potem pa treningi niso tisto, kar bi morali biti, ne? Pol pa čiha puha, po petih minutkah, puha-puha po šestih in puf-pant-puf po desetih. Smo šli z utripom malo prot 170 kenede?
In potem bzz-bzz-bzzz in odločitev v delčku sekunde: jebeš minutko hoje. Treba je videti koliko sploh potegne tale mašina po ravnem. Pa me teh drugih 10 minut spet malo potegne na izi. Ko je pa tako luštno. Kaj bi sematral človek, če gre lahko tako lušn fletn turističn na izi tam nekje s 150 utripa dalje?
Opa, stari, potegni! Če se mi pa ne da. Ok. Bo treba hitro pisat organizatorjem, da ne moreš prit. Saj najbrž sploh še pošte ni odprl. Mogoče je bilo pa itak prepozno za prijavo. Ja, ne verjamem, ker ponavadi prijave sprejemajo na startu. Aja. Pol bom pa res pisal, navsezadnje imava z ženo obletnico pooroke in ne morem jo pelat na tek kjer bom diskvalificiran. Ja, ampak a ni danes rekla da bi šla navijat? Mah, bom rekel da me preveč boli tist a veš, ko je ko išijas pa ni išijas ampak ena stegenska mišica. Pa bo verjela? Ne, ne bo, ker bo v petek dopoldne prebrala tale blog in bo vedla da blefiraš. Uf, pol pa res ne vem kaj naj naredim. Najboljš da pogledaš kolk je še do konca.
In tkole je šlo potem do konca. Čas? Tempo? Oh ja. Rekord, ok, to že, ampak na pol ure in še zmeraj več kot ura za 10 km. 6:07 na kilometer pomeni 55:03 na 9 km, kar pomeni še vedno krepko zadaj nekje. Kaj krepko zadaj, bolj zadaj že ne more biti, še piskec me ne reši, kaj šele vreme. Pod pogojem da bi sploh zmogel še dodatnih 25 minut teka, če tiste trisekunde recimo da lahko zanemarim. Res ne vem, kaj naj. Ampak res! Ne zato, da bi me sedaj šli vsi tolažit in trepljat po ramenih, ej sej bo šlo, sej si dober, kaj kompliciraš, boš že zmogel. Res ne vem. Grem prespat…
Poročam kmalu malo bolj na široko. Mogoče za začetek skočite k Vremenu in na tekaški forum, potem pa, ko pridem do sape napišem kaj še jaz.
Pa je minilo. 13 tednov… ja, komaj komaj se zadržujem, da ne začnem s tistim: spominjam se kot bi bilo včeraj, ko sem se odpravljal v dež na moj prvi tek. Za znoret, če se pa res!! In vse je res, kar mi pravijo te dni, da je bilo to zadnje tekmovanje moj velik uspeh. Sam sem bil kar malček razočaran: pravzaprav sem čas kar dobro napovedal (v predprejšnem postu sem napovedal 55′03”, tekel pa sem kakih 20 sekund več.) Razočaran sem bil, ker sem ga pretekel precej trudoma. Malo sem mislil, da imam več sape, pa me je pri drugem krogu kar malo zmanjkalo. Na cilj sem pritekel zares zadihan. Res je nekaj: malo sem zanemarjal matrngo zadnje teke, tisti zapisi ko sem se jezil sam nase, so bili čisto ta zaresni. Res je tudi da so bili klanci pa takšni kot pri nas v Borštu, pa še sonce je prbijalo, da je bilo veselje.
Po drugi strani pa me je presenetilo, kako so bili vsi iskreno veseli, da mi je sploh uspelo. Iz fotelja na 9 km? Še ZdravkoC iz tekaškega foruma se ni nič zmrdoval, pa bi mu lahko šlo na smeh ob mojem uspehu. Ampak: to so tekači. Športniki. Njim je jasno, kako to gre in se ne obremenjujejo. Vse je v glavi pravi ZdravkoC in vse bolj jasno mi je, da res. Kar je grebatorstva je tistega športnega - zdravega (joj, kako je samo Vreme zašprintal v cilju!!), ki mi je všeč. Pa pivo po tudi (hvala, Zdravko!).
Sedaj pa: kaj pa sedaj? Enostavno nimam ideje. Jutri začnem na novo, pa ne vem s čim. malce kolebam med ponovitvijo zadnjih štirih tednov z večjim poudarkom na nabiranju hitrosti, ali pa kar z nadaljevalnim tečajem iz Knjige. Ne vem. Spet jaz kompličikator, ki ne vem , kaj bi…
V trinajstih tednih sem
pretekel/hodil: 228 km
povprečna hitrost: 1. mesec 7,38 km/h (8′10”/km), 2. mesec 8,18 km/h (7′21”) in zadnji mesec 8,42 km/h oziroma 7′10/km
teža -8,5 kg, ustaljeno.
Kaj pa zdaj?